Jedro

Dokler teče postopek v individualnem delovnem sporu zaradi obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja, delavec (ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo) nima nobenih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, tako da mu ni mogoče redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: „1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 23. 4. 2007, je nezakonita.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja, tožena stranka pa je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plačo ter druge prejemke, ki bi jih prejemala v primeru, da ji ne bi bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, od teh zneskov odvesti davke in prispevke, toženi stranki pa izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 619,65 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 206,55 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek: (1) za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 23. 4. 2007, ki jo je tožena stranka izdala tožeči stranki in (2) da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje, ampak še traja; (3) da je dolžna tožena stranka tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo ter druge prejemke, ki bi jih prejemala v primeru, da ji ne bi bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila; (4) da je dolžna tožena stranka od zneskov iz prejšnje točke plačati ustrezne davke in prispevke in (5) tožeči stranki povrniti stroške postopka (vse I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, zakaj ni prišla na delo. Ob pozivu na delo dne 7. 4. 2007 je namreč prejela tudi predlog zaposlitve za določen čas. Na to ni mogla pristati, zato je toženi stranki pojasnila, da bo prišla na delo, ko bo sodba na podlagi pripoznave pravnomočna. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti stališča sodne prakse, po katerem delodajalec ne more enostransko preklicati odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je s tožbo zahtevala sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas (opr. št. Pd 26/2007), pri čemer je tožena stranka tak zahtevek pripoznala, vendar pripoznava še ne pomeni, da gre za pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo. Šele, ko je sodba na podlagi pripoznave postala pravnomočna, je nastopila situacija, ko je tožena stranka bila dolžna pozvati tožnico nazaj na delo. Pozivi in predlogi za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas v vmesnem obdobju, ko sodba opr. št. Pd 26/2007 še ni bila izdana, pomenijo poskus, da bi tožena stranka po vložitvi tožbe enostransko tožnici preklicala odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo ponovno zaposlila, vendar zgolj za določen čas. Delovno razmerje med tožnico in toženo stranko je bilo ponovno vzpostavljeno šele s pravnomočnostjo sodbe na podlagi pripoznave; takrat je bila dolžna tožnica priti nazaj na delo. Namesto poziva nazaj na delo pa ji je tožena stranka izdala novo odpoved pogodbe o zaposlitvi, češ da naj bi ji bilo znano, da se je s pripoznavo tožbenega zahtevka vzpostavilo delovno razmerje za nedoločen čas. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnica ni prišla na delo niti takrat, ko naj bi ji tožena stranka ponudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se je zgolj na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka v individualnem delovnem sporu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala zaradi poteka delovnega razmerja za določen čas, in transformacijo delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas (zadeva opr. št. Pd 26/2007 - priložen spis), ponovno vzpostavilo delovno razmerje za nedoločen čas ter da je s tem nastal pravni položaj, ko bi se bila tožeča stranka dolžna odzvati pozivu tožene stranke za prihod na delo. Zaradi dvostranske narave pogodbe o zaposlitvi namreč ni mogoče, da bi delodajalec, ki je delavcu že odpovedal pogodbo o zaposlitvi oziroma zaradi poteka delovnega razmerja za določen čas štel, da je delavcu delovno razmerje prenehalo, to enostransko preklical s pripoznavo in s tem dosegel, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne velja, oziroma da je s pripoznavo tožbenega zahtevka prišlo tudi do transformacije delovnega razmerja. Tak učinek bi nastopil šele na podlagi (oblikovalne) pravnomočne sodne odločbe, oziroma bi imela enak učinek le sklenjena sodna poravnava. Pri tem namreč ne gre prezreti, da lahko v skladu s 4. odstavkom 316. člena ZPP pripoznavo tožbenega zahtevka na naroku ali v pisni vlogi tožena stranka prekliče tudi brez privolitve tožeče stranke do izdaje sodbe, zato pripoznave glede pravnih učinkov na obstoj delovnega razmerja ni mogoče enačiti s pravnomočno sodno odločbo, izdano na podlagi pripoznave.

Ker je tožena stranka tožbeni zahtevek po prvotni tožbi za reintegracijo pripoznala v odgovoru na tožbo dne 2. 4. 2007, sodišče prve stopnje pa je sodbo na podlagi pripoznave v zadevi opr. št. Pd 26/2007 izdalo šele 23. 4. 2007 in je postala pravnomočna 18. 5. 2007, bi lahko glede na zgoraj navedeno tožena stranka tožnico pozvala na delo šele po datumu pravnomočnosti navedene sodbe. Če se tožnica ne bi odzvala pozivu na delo, bi bilo mogoče šele takrat govoriti o kršitvi pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja kot podlagi za izdajo zakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Po določilu 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR) lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru, če za to obstaja utemeljen razlog; pri čemer so razlogi za redno odpoved taksativno našteti v 1. odstavku 88. člena ZDR. Po 3. alineji citiranega člena predstavljajo kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 31. členu določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (1. odstavek 31. člena ZDR), v primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo, pa mora delavec opravljati tudi drugo delo (2. odstavek 31. člena ZDR). Po določilih 32. člena ZDR mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ker pa je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga že dne 23. 4. 2007 (priloga A3), ker naj bi kršila pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi s tem, da je izostala z dela tudi po tem, ko je bila ponovno pozvana na delo po 17. 4. 2007, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Dokler teče postopek v individualnem delovnem sporu zaradi obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja, delavec (ki mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje) nima nobenih pravic niti obveznosti iz delovnega razmerja do delodajalca, zato mu tudi ni mogoče redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo ter na podlagi 4. odst. 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe. S tem v zvezi niso bistvene pritožbene navedbe tožnice, da naj bi ji tožena stranka sočasno s pozivom na delo ponudila tudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, česar naj ne bi mogla sprejeti. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, vendar to za odločitev ni bistveno, saj je odločilno, da tožnica ni kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja glede prihoda na delo, dokler ni postala sodba na podlagi pripoznave v zadevi opr. št. Pd 23/2007 pravnomočna (oz. do poziva na delo na podlagi pravnomočne sodbe).

Posledično, ker je tožnica s pritožbo uspela, je upravičena do povračila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroškov. Glede na predmet spora je za tožbo upravičena do 300 točk po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003, s spremembami; v nadaljevanju: OT), 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 2. 8. 2007, 300 točk za narok dne 11. 9. 2007 in 50 točk za trajanje, 150 točk za narok dne 6. 11. 2007 in 100 točk za trajanje, ter 20 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR znaša skupaj 619,65 EUR. Stroškov kilometrine in odsotnosti iz pisarne pritožbeno sodišče ni priznalo, saj za postopek niso bili nujni v smislu 154. člena ZPP. Tožnica je namreč za zastopanje pooblastila odvetnika s sedežem v Ljubljani, čeprav ima sama stalno prebivališče na Ptuju ter je zadevo obravnavalo Delovno sodišče v Mariboru, oddelek na Ptuju. V takem primeru ni mogoče šteti, da so bili potni stroški za odvetnika nujno potrebni, ker bi lahko tožnica za zastopanje pooblastila pooblaščenca iz območja pristojnosti prvostopenjskega sodišča, katerega potni stroški za prihod na sodišče bi bili znatno nižji. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, je hkrati rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odst. 299. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po preteku tega roka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da zakonske zamudne obresti pričnejo teči po preteku osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

Za sestavo pritožbe pripada tožnici 375 točk po OT ter 20% DDV, ne pa tudi 100 točk za konferenco s stranko, saj je ta strošek že zajet v nagradi za pritožbo. Pritožbene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 206,55 EUR.

Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, krije tožena stranka v skladu s 5. točko 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ne glede na uspeh.