Jedro

Za poškodbo tožnika, ki je upravljal valj ob polaganju betona, je tožena stranka krivdno odgovorna, ker kot delodajalec ni poskrbela za varno delo. Tožnik namreč za delo ni bil usposobljen, opravljal ga je prvič in ga nihče ni seznanil z navodili.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijanem prvem odstavku 1. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek nad zneskom 5.400,00 EUR (torej za znesek 7.940,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2007) zavrne; - v odločitvi o stroških spremeni tako, da se 2. in 3. točka izreka združita v eno točko, ki se na novo glasi tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 292,78 EUR v 8 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

V ostalem (do višine prisojenega zneska 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2007) se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 148,44 EUR v 8 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 13.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2007 do plačila, višji tožbeni zahtevek za 2.500,00 EUR in obresti od 15. 5. 2006 do 8. 10. 2007 pa je zavrnilo (1. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 423,31 EUR, na navedeni račun sodišča pa v znesku 736,33 EUR, v 8 dneh, po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. in 3. točka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga njeno spremembo tako, da tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrne oziroma ga ustrezno sodni praksi zniža. Iz naslova telesnih bolečin je znesek 4.000,00 EUR odškodnine glede na konkretno situacijo in uveljavljeno sodno prakso v podobnih primerih (II Ips 10/2006, II Ips 204/2006, II Ips 751/2005 ter II Ips 880/2006) pretiran po višini. Tožnik je trpel stalne bolečine srednje hude stopnje le prvih sedem dni, nato je čutil lažje bolečine v naslednjih dveh mesecih, trenutno pa trpi le še občasne bolečine lažje stopnje. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova strahu, čeprav je le-ta ob sami nezgodi utrpel hud strah le v trajanju največ do ene minute, sekundarni strah pa je bil po oceni izvedenca zelo blag. Glede na uveljavljeno sodno prakso sodišče prve stopnje iz naslova strahu sploh ne bi smelo priznati odškodnine, saj strah ni bil dovolj intenziven. Zlasti pa je pretiran znesek po višini glede zahtevka iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo, na kakšen način in v kakšnem obsegu naj bi bile življenjske aktivnosti tožnika zmanjšane, ampak je v celoti sledilo oceni izvedenca o zmanjšanju splošnih življenjskih aktivnosti za 15%. Končno oceno zmanjšanja življenjskih aktivnosti mora podati sodišče, pri tem pa ne more in ne sme nekritično slediti oceni izvedenca. Zlasti pa ni dopustno ocenjevati zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti „glede na naravo tožnikovega dela“, ampak ob upoštevanju celotnega tožnikovega življenja: njegovih prostočasnih aktivnosti, družinskega življenja, morebitnih športnih aktivnosti in podobno. Tožnik pa iz teh naslovov ni ne zatrjeval nastanka škode, niti ni sodišče prve stopnje tega ugotavljalo v dokaznem postopku. Iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da so posledice delovne nesreče pri tožniku res trajne, vendar je pri tožniku podana zgolj „omejena gibljivost desnega zapestja lažje stopnje“. Dejstvo, da je bilo „zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika prisotno v celotnem času zdravljenja“ ravno tako ne more pripeljati do zmotnega zaključka sodišča prve stopnje, da so bile zaradi tega zmanjšane splošne tožnikove življenjske aktivnosti. V podobnih primerih poškodb desnega zapestja, o katerih je že presojalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je bila iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena odškodnina med 1.300,00 EUR in 6.000,00 EUR (II Ips 10/2006, II Ips 56/2006, II Ips 751/2005, II Ips 880/2006, II Ips 877/2007, II Ips 623/2007, II Ips 609/2006). Tožena stranka opozarja, da bi bilo pravzaprav potrebno zavrniti celotni zahtevek iz naslova utrpelih duševnih bolečin, saj je tožnik povsem jasno in nedvoumno na zaslišanju dne 9. 10. 2008 izpovedal, da ni trpel nobenih duševnih oziroma psihičnih bolečin (stran 7 zapisnika z naroka dne 9. 10. 2008). Obligacijski zakonik pa kot splošno predpostavko za prisojo denarne odškodnine iz naslova nepremoženjske škode določa, da oškodovanec zatrjuje in izkaže trpljenje v obliki duševnih bolečin.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v določbi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008). Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je zmotno uporabilo materialno pravo (pravni standard pravične denarne odškodnine).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je dne 31. 1. 2006 tožnik poškodoval na delu, ko sta s sodelavcem H.N. upravljala valj pri polaganju betona. Vrv, ki jo je držal tožnik, je zapela jermenico, zaradi česar je tožniku v trenutku potegnilo roko k valju, pri tem se mu je snela zaščitna rokavica, tožnik pa je utrpel stisnjenje desnega zapestja. Dalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka kot delodajalec ni poskrbela za varno delo svojega delavca (četudi je v konkretnem primeru le-temu delo odredil delavec podjetja K.Z. d.d., za katerega je tožena stranka na podlagi pogodbe opravljala delo kot podizvajalka), saj le-ta za delo z valjem ni bil usposobljen (ob spornem dogodku ga je opravljal prvič), z navodili za tovrstno delo pa ga nihče ni seznanil. Zato je pravilno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj mora delodajalec poskrbeti za varnost svojih delavcev tudi, če jih napoti na delo na gradbišče drugega izvajalca del. Tožniku je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje prisodilo 4.000,00 EUR, iz naslova pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu 840,00 EUR, zaradi zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti pa 8.500,00 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer obstoj tožniku nastale škode pravilno ugotavljalo tako na podlagi izvedenskega mnenja (sodnega izvedenca as. dr. J.B., specialista ortopeda), kot tudi lastne izpovedbe tožnika v tej zvezi. Vendar pa je glede na ugotovljene posledice obravnavane poškodbe s strani sodišča prve stopnje odmerjena in prisojena odškodnina iz vseh naslovov materialno pravno zmotna, saj ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Pritožba jo zato utemeljeno izpodbija.

Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti višine posameznih delov tožnikovega zahtevka za nematerialno škodo sicer pravilno odločalo na podlagi določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Določilo 1. odstavka citiranega člena določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina tovrstne odškodnine pa je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ). Odmera denarne odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine, merila za določitev tega pravnega standarda pa izhajajo iz 179. člena OZ. Upoštevati je potrebno intenzivnost (stopnjo in trajanje) telesnih in duševnih bolečin ter strahu in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (načelo individualizacije odškodnine) s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami z enako oziroma podobno škodo ter ustrezno umeščena v razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (načelo objektivne pogojenosti odškodnine). To razmerje oblikuje sodna praksa.

Glede na stopnjo in trajanje telesnih bolečin (po ugotovitvah izvedenca je tožnik trpel 7 dni stalne bolečine srednje hude stopnje, ki so nato umirile in postale srednje hude le še občasno - ob razgibavanju oziroma delu z desnico, trajne lažje bolečine dva meseca, po tem obdobju pa le še občasne bolečine lažje stopnje, izključno vezane na delo z desnico, ki bodo ob obremenitvah ostale tudi v prihodnje), trajanje bolniškega staleža (28 dni), nevšečnosti med zdravljenjem (nošenje Kramerjeve opornice 1 teden, razgibavanja, analgetiki po potrebi, pregledi pri travmatologu, RTG slikanje desnega zapestja, EMG zgornjih okončin, po pregledu z dne 7. 5. 2007 pa izvedenec težav z zapestjem, ki bi bile posledica poškodbe z dne 1. 6. 2006, v zdravstveni dokumentaciji tožnika ni zasledil; v času zdravljenja je bil tožnik nezmožen težjega fizičnega dela z desnico, pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb pa ni potreboval pomoči drugih), je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna, primerna in pravična denarna odškodnina v višini 2.000,00 EUR. Tožnik (zelo) hudih bolečin sploh ni trpel, zdravljenje je potekalo brez operativnih posegov in brez hospitalizacije ter ni bilo dolgotrajno, zato je s strani sodišča prve stopnje prisojeni znesek 4.000,00 EUR bistveno previsok.

Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik ob sami nezgodi utrpel hud primarni strah kot grozo, ki je trajal(a) do 1 minute, ostal pa je sicer blag sekundarni strah za izid zdravljena, ki zaradi še vedno prisotnih težav še ni povsem zaključen. Pritožba neutemeljeno navaja, da glede na navedeno tožniku ne gre odškodnina iz naslova strahu. Res je sicer za strah mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil ta dovolj intenziven in je dalj časa trajal, vendar pa tudi obstoj sekundarnega strahu v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja poškodbe na zapestju desne roke, katere funkcionalnost je za tožnika, fizičnega gradbenega delavca, tako zelo pomembna, opravičuje odškodnino tudi iz tega naslova. Intenzivnost primarnega strahu ob samem dogodku, ko je bil tožnik v nevarnosti, da ga valj še bistveno bolj poškoduje, pa opravičuje odškodnino tudi iz naslova primarnega strahu. Vendar pa je glede na konkretne okoliščine primera iz naslova primarnega in sekundarnega strahu ustrezna in primerna odškodnina v znesku 400,00 EUR.

Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je s strani sodišča prisojena odškodnina bistveno previsoka in materialno pravno zmotna. Pritožba sicer neutemeljeno navaja, da iz tega naslova tožnik sploh ni upravičen do odškodnine, ker je zaslišan izpovedal, da ni imel nobenih duševnih oziroma psihičnih bolečin. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 9. 10. 2008 res izhaja, da je tožnik navedeno izpovedal, a ni razvidno, v kakšni povezavi oziroma kako je bilo zastavljeno vprašanje, na katerega je podal takšen odgovor. Pred tem je bil namreč zaslišan le v zvezi z nastankom poškodbe (glede temelja), o posledicah poškodbe pa je izpovedoval šele v nadaljevanju. Tožnik je bil gradbeni delavec, celo vodja delovne skupine na gradbišču, v posledici obravnavane poškodbe pa je (po lastni izpovedbi) moral menjati službo, ker ni več sposoben delati v gradbišču. Izpovedal je še, da je njegova desna roka še vedno omrtvičena, še vedno je ne more dobro stisniti, zaradi česar tožnik gotovo duševno trpi. Da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane, je ocenil tudi izvedenec. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku je sicer ocenil na 15 %, vendar je takšno oceno podal „glede na naravo tožnikovega dela“, kar ni pravilno, saj vpliv okoliščin primera pri posameznem oškodovancu ocenjuje sodišče in ne izvedenec (ki ocenjuje zmanjšanje življenjskih aktivnosti glede na naravo in posledice poškodbe napram zdravemu človeku). Pritožba utemeljeno opozarja, da mora končno oceno zmanjšanja življenjskih aktivnosti podati sodišče, in sicer ob upoštevanju vseh okoliščin tožnikovega primera - njegovih prostočasnih aktivnosti, družinskega življenja, morebitnih športnih aktivnosti in podobno. Namen odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je namreč v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, katerih zaradi prizadetosti na psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega trpi. Tožnik je bil v času postopka na prvi stopnji star 47 let in je fizični delavec. Že v tožbi je navajal, da je obravnavana poškodba vplivala zlasti na zmanjšanje njegovih delovnih sposobnosti pri gradbenih delih, pa tudi sicer zaradi poškodbe desne roke, ki je pri njem vodilna, določena fizična dela (ki zahtevajo čvrst ali diagonalni prijem) opravlja s težavo oziroma s povečanimi napori. Ni pa tožnik niti navajal, da bi bil zaradi obravnavane poškodbe oviran tudi pri kakšnih drugih aktivnostih (npr. šport, hobiji, druge prostočasne dejavnosti...). Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da so posledice poškodbe mehkih struktur na mezinčevi strani desnega zapestja, posebej za fizičnega delavca moteče in trajne ter da je tožniku res ostala omejena gibljivost desnega zapestja, ki pa je lažje stopnje. Ob vsem navedenem je tožnik iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičen do odškodnine v znesku 3.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je odškodnino iz tega naslova odmerilo previsoko in neustrezno, pri odmeri odškodnine iz tega naslova pa je zmotno upoštevalo (sledeč izvedenskemu mnenju) tudi „zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti“, prisotnih v času zdravljenja, saj je slednje podlaga za prisojo odškodnine iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem (kar je pritožbeno sodišče pri odmeri iz tega naslova upoštevalo) in ne iz naslova trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika.

Pritožba torej utemeljeno navaja, da je s strani sodišča prve stopnje odmerjena odškodnina previsoka oziroma ni materialno pravno pravilna. Načelo individualizacije (ki zajema intenzivnost - stopnjo in trajanje - telesnih in duševnih bolečin ter strahu pri konkretnem oškodovancu) mora namreč imeti korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije).

Tožnikova poškodba desnega zapestja (natančneje: stisnjenje desnega zapestja in ruptura triangularnega hrustanca na lateralni strani desnega zapestja) se po oceni pritožbenega sodišča (kljub drugačni oceni izvedenca, na katero pa sodišče ni vezano) po Fischerjevi klasifikaciji uvršča med lažje primere poškodb. Glede na sodno prakso v podobnih primerih oziroma ob primerjavi prisojenih odškodnin iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu ter trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v podobnih primerih poškodb (II Ips 1001/2006, II Ips 10/2006, II Ips 56/2006, II Ips 204/2006, II Ips 5/2005, II Ips 1025/2007), je odškodnina v skupnem znesku 5.400,00 EUR (2.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti, 400,00 EUR za strah in 3.000,00 EUR za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti) po oceni pritožbenega sodišča primerno individualizirana in pravilno umeščena med primerljive škodne primere in odškodnine zanje ter ustreza pomenu prizadete dobrine in namenu te odškodnine, hkrati pa ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava (odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo je namreč materialno pravno vprašanje) na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v prvem (ugodilnem) odstavku 1. točke glede prisojenega zneska nad 5.400,00 EUR spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo, posledično pa je glede na nov uspeh spremenilo tudi odločitev o stroških postopka.

Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji temelji na določilih 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje tožniku in toženi stranki stroške postopka priznalo pravilno, jih je pritožbeno sodišče le ponovno odmerilo glede na nov uspeh strank v postopku: tožnik je z zahtevkom uspel v višini 34,1 %, tožena stranka pa v višini 65,9 %. Glede na takšen uspeh in ob pobotanju dolgovanih zneskov s strani obeh strank je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 292,78 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo uspela znižati tožniku dolgovani znesek z 13.340,00 EUR na 5.400,00 EUR, torej za 66,27 %, zato je tožnik v takšnem odstotku dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 400 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov ter 20 % DDV, zavrnilo pa je zahtevane stroške za pregled dokumentacije in konferenco s stranko, ker so le-ti že upoštevani v stroških za sestavo pritožbe. Tožnik je tako toženi stranki dolžan (glede na njen uspeh s pritožbo) povrniti še 148,44 EUR pritožbenih stroškov.