Jedro

Subjektivni rok za podajo odpovedi je začel teči, ko so bile toženi stranki znane vse okoliščine, ki so narekovale redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, to je ob tožnikovi odklonitvi preizkusa z alkotestom oziroma najkasneje, ko je prejela tožnikovo pisno izjavo, v kateri je obrazložil, da je alkotest odklonil iz zdravstvenih težav.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6.10.2003, ki jo je tožniku E.M. dne 22.11.2006 podala tožena stranka, nezakonita, zaradi česar delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 22.12.2006 dalje vpisati v njegovo delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v socialno zavarovanje in mu za čas do njegove vrnitve na delo plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.000,00 EUR (po odvodu prispevkov in davkov), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Kar je zahteval tožnik glede obresti več (vsakokratne zakonske zamudne obresti od 10. do 18. v mesecu za pretekli mesec), pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 575,70 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da je stališče sodišča glede vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, nepravilno. Pri vprašanju kdaj začne teči rok za izdajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je potrebno upoštevati temeljno pravilo, da ta rok začne teči z dnem, ko se delodajalec seznani z vsemi dejstvi, ki so za odpoved relevantna. V konkretnem primeru je tako začel teči rok za odpoved šele z zagovorom tožnika in ne najkasneje 20.9.2006, ko je tožena stranka prejela tožnikovo izjavo, v kateri le-ta odklonitve alkotesta ni zanikal, temveč je tako ravnanje obrazložil z zdravstvenimi težavami. Ravno navedba o zdravstvenih težavah pa je tista okoliščina, ki jo je tožena stranka morala preveriti, saj bistveno vpliva na vprašanje o utemeljenosti odpovednega razloga. Delodajalec zaradi varovanja osebnih podatkov ne more od delavčevega osebnega zdravnika pridobiti nobenih podatkov, tožena stranka ni imela nobene druge možnosti, da počaka na zagovor delavca, na katerem je pričakovala, da ji bo tožnik pojasnil svojo navedbo in jo podkrepil z ustreznimi dokazi. Ker tega ni storil, je tožena stranka po zaključku zagovora presodila, da obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je subjektivni 30 dnevni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, določen v 5. odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) začel teči šele z dnem zagovora, ki je bil opravljen v skladu z določbami 83. člena ZDR. Iz sodne prakse res izhaja, da so sodišča že zavzela stališče, da je glede na okoliščine primera možno, da se delodajalec šele na zagovoru delavca seznani z vsemi okoliščinami primera, ki utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar so to lahko le izjemni primeri, saj je to stvar dejanskega stanja v posameznem primeru. Taki primeri pa so izredno redki in v konkretnem primeru ni šlo za tako dejansko stanje, ki bi se razjasnilo šele na samem zagovoru. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je tožena stranka dne 13. 11. 2006 tožniku redno odpovedala pogodba o zaposlitvi iz razloga, ker je dne 3. 9. 2006 in 4. 9. 2006 bil vinjen na delovnem mestu in je odklonil preizkus alkoholiziranosti. Tožena stranka je tako vse okoliščine, zaradi katerih je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, poznala že 3.9. in 4. 9. 2006, saj kot izhaja iz poročil izvršilnih delavcev sekcije ... št. 89/06 z dne 3. 9. 2006 in št. 90/06 z dne 4. 9. 2006, je službujoči nadzornik pri tožniku opazil, da naj bi tožnik bil vinjen na delovnem mestu, zato je o tem takoj obvestil vodjo DE ..., ki je odredil preizkus alkoholiziranosti. Tožnik je preizkus alkoholiziranosti v obeh primerih odklonil, o čemer je bila takoj obveščena tudi tožena stranka. Tako so bile vse okoliščine, ki so toženi stranki narekovale redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, znane že ob tožnikovi odklonitvi preizkusa z alkotestom dne 3. 9. in 4. 9. 2006, torej ob dnevu kršitve pogodbenih obveznosti oziroma, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, najkasneje dne 20. 9. 2006, ko je tožena stranka prejela tožnikovo pisno izjavo, v kateri je obrazložil, da je alkotest odklonil zaradi zdravstvenih težav.

Upoštevaje navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru najkasneje dne 20. 6. 2006 začel teči 30 – dnevni subjektivni rok za odpoved pogodbe, določen v 5. odstavku 88. člena ZDR, saj na zagovoru dne 27.10.2006, ki je bil opravljen skladno z določbo 83. člena ZDR, tožena stranka od tožnika ni izvedela nič novega. Sicer pa tudi objektivno ni bilo moč pričakovati, da bi se na navedenem zagovoru lahko ugotovile kakšne druge okoliščine v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti tožnika.

Iz navedenih razlogov je potrebno ugotoviti, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita iz razloga, ker je bila odpovedana po poteku 30 – dnevnega prekluzivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR, pravno pravilna in zakonita.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).