Jedro

Azbestni prah je nevarna stvar in njegovo vdihavanje hudo škoduje zdravju. Proizvodnja, v kateri se uporablja azbest, zato predstavlja nevarno dejavnost. Po 173. členu ZOR se šteje za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ni bila vzrok. Če tožena stranka kot subjekt, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, tega ne uspe izkazati, odgovarja za nastalo škodo.

Izrek

Pritožbama se deloma ugodi, zato se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki že dosojeno odškodnino z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2000 dalje do plačila in poleg dosojene odškodnine še 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2000 do plačila ter v izreku o stroških tako, da je tožena stranka dolžna povrniti poleg dosojenih pravdnih stroškov še 53.246,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2000 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek se z a v r n e . V ostalem delu se pritožbi pravdnih strank zavrneta in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se z a v r n e .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 5.800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve odškodninskega zahtevka, to je od 15.10.1996 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 120.093,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje, v kolikor je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen, iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Po njenem mnenju prisojena odškodnina ne predstavlja pravične odškodnine, tudi primerjalno z drugimi sodbami za nepremoženjsko škodo. Tožeča stranka je prepričana, da gre v primeru azbestoze za specifiko, ki je težko ali sploh ni primerljiva z drugimi odškodninskimi zahtevki za materialno škodo. Obravnavana bolezen je takšna, da stalno napreduje, nikoli se ne ustavi ali celo izboljša. Vsi oboleli so pod stalno zdravniško kontrolo zaradi spreminjanja razvoja sprememb na plučnem tkivu ali celo možnih hujših posledic malignega obolenja. Če so podane spremembe na parenhimu, je verjetnost dvakrat večja, da pride do malignega obolenja kot pri azbestozi. Pri tožnici so spremembe na parenhimu podane. Poleg tega pa je pri tožnici podana dedna obremenjenost. Za posledicami azbestoze so zboleli v družini oče, mati, sestra in teta. Oče in teta sta med tem časom že umrla. Oče za posledicami mezotaliomoma. Tveganje je še večje, če je podana ekspozicija azbesta že v dobi otroštva, kar pri tožnici je, saj je živela v bližini tovarne že kot otrok. Res je sedaj pri tožnici bolezen v začetnem stadiju, vendar pa hitro napreduje. Pri napredovanju abzbestoze se pojavi težko dihanje in suh kašelj. Težave si sledijo in vplivajo na srce ter zato pride do popuščanja desnega srca. Če pa pride do malignega obolenja, je preživetje v takem primeru 11 do 12 mesecev. Tožnica ima sedaj komaj 37 let, ko pa so jo seznanili z diagnozo, jih je imela komaj 35. Otroka sta bila takrat stara 9 in 4 leta. Ni potrebno razlagati, kaj to pomeni za mater, ki ima tako majhne otroke. V tem trenutku pri tožnici življenjske aktivnosti res še niso bistveno zmanjšane, vendar bo sčasoma restrikcija pljuč večja, veliko manj bo tožnica zmogla delati. Ob napredovanju bolezni in povečanem strahu pa se pojavi tudi depresija. Pri tožnici so že dalj časa vidni določeni znaki. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in v celoti prereka pritožbene trditve ter obrazlaga svoje videnje zadeve. Tudi tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Sporna za toženo stranko je ugotovitev sodišča, da je prvotna bolezen napredovala v izrazito azbestozo po 1. točki 3. člena Pravilnika o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. V tej svoji ugotovitvi, da je bolezen pri tožnici napredovala, se sodišče opira na mnenje izvedenke dr. F., po katerem naj bi prihajalo do razlik med diagnozo interdisciplinarne komisije in njeno diagnozo. Prav zato je tožena stranka predlagala, da interdisciplinarna komisija na podlagi novopridobljenega CT izvida dopolni oziroma poda svoje izvedeniško mnenje. To je predlagala zato, da bi bil odpravljen dvom, ki ga ima na ta neobičajen način pridobljeni izvid, kajti CT slikanje je tožnica opravila sama. Res to ni prepovedano, je pa neobičajno in odpira določen dvom v to preiskavo. Tožena stranka vztraja na izvedbi predlaganega dokaza, saj gre za dve različni izvedeniški mnenji. Po enem ima tožnica plake, po drugem pa azbestozo. Tožena stranka se tudi ne strinja z višino prisojene odškodnine. Prvič iz razloga, ker smatra, da ni izkazano poslabšanje bolezni, kajti kašelj in izkašljevanje sta po mnenju izvedenke lahko tudi povezani z bronhitisom. Doslej tožnica ni trpela bistvenih telesnih bolečin zaradi azbestoze. Strah tožnice je do neke mere utemeljen in razumljiv, težko pa je ugotoviti njegovo intenziteto. Ob upoštevanju dejstva, da odnos tožnice do bolezni ni objektiven, je težko pričakovati, da je ocena strahu, ki jo je podala izvedenka, tudi na podlagi izjav tožnice, v celoti utemeljen. Zato je strah, ki naj bi pri tožnici mejil že na paniko in depresijo, vprašljiv. Vprašljiva je tudi po mnenju tožene stranke odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Če življenjske sposobnosti tožnice niso zmanjšane, ni razumljivo, kaj je imelo sodišče v mislih, če tožnica normalno opravlja vse življenjske funkcije in tožena stranka ne vidi podlage za prisojeno odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT. Tožena stranka se tudi ne strinja z zamudnimi obrestmi, ki naj bi tekle od vložitve odškodninskega zahtevka od 15.10.1996 ter smatra, da gredo tožnici obresti od dneva pravnomočnosti prvostopne sodbe dalje. Najprej k pritožbi tožene stranke glede temelja odškodninskega zahtevka: V pritožbi tožena stranka izpostavlja temelj odškodninskega zahtevka glede vprašanja obstoja poklicne bolezni azbestoze in posledično temu tudi odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo zaradi te bolezni trpi tožnica. Da je tožnica zbolela za plevropulmonalno abzestozo, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo s pomočjo izvedenke medicinske stroke, katera je tudi potrdila, da se ta bolezen uvršča med poklicne bolezni, ki jih določa Pravilnik o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (Uradni list RS št. 26/97 - v nadaljevanju Pravilnik). Pri tem okoliščina, da na podlagi tega Pravilnika opravlja verifikacijo poklicnih bolezni posebna interdisciplinarna komisija, ne more spremeniti dejstva, da je bilo pri tožnici v sodnem postopku ugotovljeno, da ima plevropulmonalno azbestozo. Izvedba dokaza, kot ga je predlagala tožena stranka že tekom postopka in sedaj v pritožbi, to je verifikacija tožničine bolezni po tej komisiji, dejanske ugotovitve ne more spremeniti. Da pa bi lahko nastal dvom v CT preiskavo, ker naj bi se tožnica za tako preiskavo sama odločila, pa so le laična predvidevanja tožene stranke, kajti CT izvid ne more biti drugačen, če ga je tožnica opravila po lastni iniciativi, od tistega, ki bi bil opravljen, če bi tožnico na to slikanje poslala izvedenka. CT slikanje je bilo opravljeno in izvedenka ga je razbrala. Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je za tožničino škodo podana odgovornost tožene stranke na podlagi 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Azbestni prah je nevarna stvar in njegovo vdihavanje hudo škoduje zdravju. V tem postopku je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je tožnica pri zaposlitvi pri toženi stranki bila izpostavljena vdihavanju tega prahu brez potrebnih zaščitnih sredstev. Zato pomeni razvoj poklicne bolezni azbestoze pri tožnici škodo, za katero odgovarja tožena stranka, ker predstavlja proizvodnja, v kateri se je uporabljal azbest, nevarno dejavnost. Po 173. členu ZOR se šteje za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, da izvira iz te dejavnosti, razen če se ne dokaže, da ni bila vzrok. Tega pa toženi stranki ni uspelo dokazati, zato je tožena stranka odgovorna tožnici za nastalo škodo kot subjekt, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo (1. odst. 174. člena ZOR). Nato o pritožbah obeh pravdnih strank glede višine prisojene odškodnine in o pritožbi tožene strank glede teka zamudnih obresti: Res je, na kar pritožba tožene stranke pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede teka zamudnih obresti napačno uporabilo materialno pravo, ko je zamudne obresti od prisojene odškodnine priznalo že od vložitve odškodninskega zahtevka dalje. Gre za odmero odškodnine za negmotno škodo, kar pomeni določitev denarnega zadoščenja za škodo, ki je ni mogoče reparirati. Tako dobi odškodnina za negmotno škodo značaj denarne odškodnine šele takrat, ko jo sodišče ob upoštevanju meril iz 200. in 203. člena ZOR, odmeri po razmerah v času zaključka glavne obravnave in naloži v plačilo toženi stranki. Ta je tako v plačilni zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti šele od izdaje sodbe dalje. Zato od takrat dalje do plačila dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Pritožbeno sodišče je to upoštevalo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede že dosojene odškodnine tako, da zamudne obresti tečejo od zaključka glavne obravnave dalje, to je od 17.10.2000 dalje. Ob tem, da pravdni stranki izpodbijata višino dosojene odškodnine, tožena, da je previsoka, tožeča pa, da je prenizka, je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 200. in 203. člen ZOR in tožnici prisodilo pravično odškodnino. Ob upoštevanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, da ta ni v nasprotju z njeno naravo in splošnim družbenim namenom. Poleg tega pa mora sodišče upoštevati tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in skušajo ohraniti pravična razmerja med škodo določenega obsega in odškodnino zanjo. Odškodnina pa je povezana z individualizacijo posameznega škodnega primera, zato je pri odločanju potrebno upoštevati tako širše okoliščine, in sicer medsebojno primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin, kot tudi specifične okoliščine pri posameznih odškodninskih upravičencih. V konkretnem primeru je moralo sodišče upoštevati, da gre za prisojo odškodnine za škodo, ki jo je tožnica imela zaradi poklicne bolezni, za katero je značilno, da se je zaradi vpliva zdravju škodljivih delovnih pogojev iz prvotne diagnoze, to je plake parientalne plevre, razvila v izrazito azbestozo. Pri tem pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da ima tožnica še druge bolezni - kronični bronhitis in težave s hrbtenico, kar je tudi vplivalo na njeno zdravstveno stanje, vendar je ta vpliv razmejilo od težav, ki jih trpi tožnica zaradi azbestoze. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica zaradi azbestoze trpi telesne bolečine manjše intenzitete, ker bolečine, ki jih opisuje (pekoče bolečine v hrbtu in trebušnem delu prepone), je mogoče pripisati težavam s hrbtetnico in bronhitisom. Vendar pa bodo telesne bolečine v hujši obliki nastopile ob napredovanju bolezni (težko dihanje, suh kašelj, lovljenje zraka, popuščanje desnega srca). Pri tožnici bo bolezen hitreje napredovala glede na evolucijo bolezni po letu 1995, ravno tako pa je povečano tveganje tudi za razvoj malignoma glede na evolucijo bolezni v njeni družini. Tožnica je morala doslej opraviti številne preiskave in preglede zaradi azbestoze, to je RTG slikanja, CT slikanja, spirometrijo, bila pa je tudi hospitalizirana. Vse te nevšečnosti je morala prenašati, prenašati pa jih bo morala tudi v bodoče ob prognozi bolezni. Zaradi napredovanja bolezni pa bodo tudi bolečine vedno hujše in te bolečine bodo izrazite ravno zaradi azbestoze in ne več toliko zaradi težav s hrbtenico in bronhitisom. Po oceni pritožbenega sodišča bi bila zato primerna odškodnina za tovrstno škodo 2.000.000,00 SIT, torej za 300.000,00 SIT višja kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Nista pa utemeljeni pritožbi tožeče in tožene stranke glede odškodnine za strah. Na podlagi izpovedi tožnice in izvedeniškega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v času, ko so ji povedali diagnozo njene bolezni, utrpela hud strah. Zanjo je bil to neizmeren šok, kako lahko tako mlada zboli za tovrstno boleznijo. Sekundarni strah pa je stalno navzoč, ne le ob tem, da je zbolela za neozdravljivo boleznijo, ampak predvsem v tem, da se stanje slabša in se bo v bodoče lahko še poslabšalo. Strah je stalno prisoten tudi ob družinski obremenjenosti s to boleznijo. Zboleli so že štirje člani družine, nazadnje še mož. Pri tožnici strah meji že na paniko in na depresijo. Povsem je porušeno njeno duševno ravnovesje, kar se samo stopnjuje. Povsem primerna je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje dosodilo v znesku 2.300.000,00 SIT, kajti višina odškodnine je glede na specifično obliko strahu, ki za tožnico pomeni bistveni poseg v njeno duševno ravnovesje, ki je porušeno, primerna. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da življenjske sposobnosti pri tožnici še niso bistveno zmanjšane. Pljučna funkcija je prizadeta, tožničina dela zmožnost je zmanjšana in ni zmožna delati v območju, onesnaženim z azbestom. Zaenkrat sicer lahko opravlja vsakodnevna opravila, vendar gre za obliko bolezni, ki napreduje in je zato povsem utemeljen zaključek, da tožnica trpi duševne bolečine, ki se bodo z razvojem bolezni in slabšanjem njenega zdravstvenega stanja le še večale. Tožnica je izpovedovala o vedno večji utrujenosti, ne prenese naporov, se takoj utrudi in spoti. Težave, ki jih tožnica navaja, so delno tudi posledica težav s hrbtenico, debelostjo in relativno neaktivnostjo, vendar pa se ob napredovanju bolezni in vedno večjem strahu splošne življenjske sposobnosti zmanjšujejo. Večja bo restrikcija pljuč, veliko manj bo tožnica zmogla delati, ob vsakem lažjem delu se bo morala usesti, počivati, pojavlja se depresija, ko je potrebno zdravljenje z antidepresivi. Prepletajo se torej duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu, ki ga tožnica trpi. Zaradi tega tožnica v vsakodnevnem življenju trpi duševne bolečine, ki se bodo z razvojem bolezni in slabšenjem zdravstvenega stanja le večale. Primerna je torej po oceni pritožbenega sodišča odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih sposobnosti v znesku 2.500.000,00 SIT, zato je pritožbeno sodišče dosojeno odškodnino zvišalo za 700.000,00 SIT. Skupaj je torej pritožbeno sodišče tožnici zvišalo odškodnino za 1.000.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Stroške postopka do izdaje sodbe na prvi stopnji je odmerilo sodišče prve stopnje in to pravilno, vendar pa je njihova porazdelitev glede na uspeh v pravdi sedaj drugačna in znaša uspeh tožeče stranke okrog 72,5%. Stroški tožeče stranke znašajo, kot je že sodišče prve stopnje ugotovilo, 600.664,00 SIT in glede na 72,5% uspeh, je tožena stranka te dolžna povrniti v znesku 435.481,00 SIT. Stroški tožene stranke pa znašajo 744.118,00 SIT in glede na 27,5% uspeh, jih je tožeča stranka dolžna povrniti v znesku 204.632,00 SIT. Stroški stranskega intervenienta pa znašajo 176.400,00 SIT in glede na 27,5% uspeh je tožeča stranka dolžna temu povrniti 48.510,00 SIT. Po pobotanju stroškovnih izrekov je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 182.339,00 SIT in je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem izreku spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg prisojenih stroškov povrniti še 53.246,00 SIT. Ker sta pravdni stranki v pritožbi uspeli približno enako, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Ni pa priznalo toženi stranki stroškov odgovora na pritožbo, kajti ta odgovor ni bil potreben, saj tožena stranka z odgovorom ni doprinesla ničesar k razjasnitvi zadeve.