Jedro

Ker revizijsko sodišče nima zakonskega pooblastila za presojo celotne odločitve, je revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela drugostopne sodbe nepopolna revizija. Sodišče je zato nepopolno revizijo tožene stranke zavrglo (377. člen ZPP).

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Revizija tožene stranke se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke za tožničino poklicno obolenje plevropulmonalno azbestozo in ji prisodilo od zahtevanih 2.012.796 SIT za telesne bolečine 1.700.000 SIT, od zahtevanih 5.021.990 SIT za strah 2.300.000 SIT in od zahtevanih 8.051.184 SIT za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 1.800.000 SIT. Skupaj je tožnici priznalo od vtoževanih 15.095.970 SIT odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5.800.000 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1996 (ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek) dalje ter povračilo pravdnih stroškov 120.093 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank. Pritožbi tožeče stranke je delno ugodilo glede višine prisojene odškodnine, tako da je odškodnino za telesne bolečine zvišalo na 2.000.000 SIT, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa na 2.500.000 SIT. Skupaj je bila tako tožnici na drugi stopnji priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 6.800.000 SIT. Pritožbi tožene stranke je višje sodišče ugodilo glede začetka teka zamudnih obresti in jih priznalo šele od dneva izdaje sodbe dalje. V ostalem pa je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi sta vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in spremeni izpodbijano sodbo tako, da se tožeči stranki prisodi celotna zahtevana odškodnina, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1996 dalje. Tožeča stranka meni, da niti odločitev prvostopenjskega, niti drugostopenjskega sodišča nista pravilni in ne v skladu z določbo o pravični odškodnini za nepremoženjsko škodo po prvem in drugem odstavku 200. in 203. člena ZOR, na podlagi katerih mora sodišče pri odločanju o odškodninskem zahtevku upoštevati namen (verjetno pomen) prizadete dobrine in namen odškodnine tako, da ni v nasprotju z njeno naravo in splošnim družbenim pomenom (verjetno namenom). Poudarja, da se pravdna zadeva nanaša na izplačilo odškodnine zaradi azbestoze, do katere je prišlo zaradi izpostavljenosti azbestu, ki je človeku smrtno nevaren. Pri azbestozi gre za neozdravljivo bolezen, ki je nepredvidljiva, pri bolnikih se pojavlja panični strah, da bo začetni stadij prerasel v mezotaliom, zaradi katerega bolniki umrejo v zelo kratkem času in v hudih mukah in bolečinah. Leta 1995 je izvedela, da ima azbestozo. Takrat je bila stara 32 let. Njena delovna zmožnost je že ves čas okrnjena. Iz zdravstvene dokumentacije je razvidno, da je bolezen napredovala iz prvotne diagnoze, to je plake-parientalne plevre, v izrazito azbestozo. Bolezen ji hromi normalno življenje. Sedaj je stara 38 let. Njena psiha je uničena. Tožnica navaja, da je vložila tožbo v letu 1997. Sodišče je prisodilo zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji dalje, po njenem prepričanju pa je zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti utemeljen od dneva, ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek, to je od 15.10.1996, oziroma v roku 15 dni od prejema odškodninskega zahtevka ali vsaj od vložitve tožbe dalje. Dosedanja sodna praksa, ko se zakonite zamudne obresti prisojajo šele od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji dalje do plačila, je v današnjih razmerah in v konkretnem primeru popolnoma neprimerna in zastarela. Sodna praksa je še iz časov hiperinflacije in je bil edini možni način zaščititi oškodovanca tako, da se je odškodnina prisojala po razmerah, ki so veljale na dan sojenja, z obrestmi od dneva sodbe dalje. Razmere so drugačne, oziroma se približujejo družbenim razmeram iz leta 1970 (ko je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, da tečejo zamudne obresti od trenutka nastanka škode). Stališče je krivično tudi iz razloga, ker tožeča stranka ne more nositi posledic prepočasnega dela sodišč. V konkretnem primeru je bilo pri tožeči stranki verificirano poklicno obolenje leta 1996. Glede na to je nepravično, da tečejo zamudne obresti od izdaje sodbe na prvi stopnji dalje. Tožena stranka je bila seznanjena z zdravstvenim stanjem in posledično temu tudi višino škode že ob prejemu zahtevka.

Tudi tožena stranka je vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagala, naj revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišč druge (razen v delu, ki zadeva zamudne obresti, ki naj bi tekle šele od 17.10.2000 dalje, s čimer se tožena stranka strinja) in prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje istemu ali drugemu senatu sodišča prve stopnje oziroma drugemu pristojnemu sodišču. Tožena stranka meni, da niti odločitev sodišča prve stopnje niti odločitev sodišča druge stopnje nista pravilni. Po mnenju tožene stranke ne gre za to, ali ima tožnica azbestno bolezen, ampak za to, katero od azbestnih bolezni, ki jih določa Pravilnik o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (Ur. l. RS, št. 26/97) ima. Tožena stranka meni, da obstaja upravičen dvom v postavljeno diagnozo - plevropulmonalno azbestozo, s tem pa tudi v dosojeno višino odškodnine, saj so bile posamezne postavke negmotne škode zato postavljene previsoko oziroma na podlagi nedorečene diagnoze bolezni tožnice.

Reviziji obeh pravdnih strank sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo in nasprotnima strankama, ki sta na reviziji odgovorili. Obe sta predlagali zavrnitev revizije nasprotne stranke.

Revizija tožene stranke ni dovoljena, revizija tožeče stranke pa ni utemeljena.

Glede revizije tožene stranke.

Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Tožena stranka v reviziji ni navedla zneska, za katerega šteje, da so bile posamezne postavke negmotne škode dosojene "previsoko oziroma na podlagi nedorečene diagnoze bolezni tožnice". Navedba v uvodu revizije, "zaradi plačila odškodnine, pct. 15.095.970 SIT" pomeni le navedbo celotnega tožničinega glavnega zahtevka.

Tožnici je bilo pravnomočno prisojeno 6.800.000 SIT, tožena stranka pa ni navedla, kolikšni del pravnomočne sodbe izpodbija. Tožena stranka sicer predlaga razveljavitev sodbe v celoti (razen v delu, ki zadeva zamudne obresti), vendar iz navedb v reviziji izhaja, da ne prereka temelja odškodninskega zahtevka, to je odgovornosti za škodo, ki jo tožnica trpi zaradi poklicne bolezni. V posledici dvoma v postavljeno diagnozo glede vrste azbestne bolezni, ki jo ima tožnica, pa dvomi v višino dosojene odškodnine, saj meni, da so bile v posledici nedorečeno postavljene diagnoze bolezni tožnice postavke negmotne škode postavljene previsoko. Po 371. členu ZPP sme revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Tožena stranka priznava odmero odškodnine za po verifikacijski komisiji ugotovljeno bolezen plevre, vendar ne oceni, kakšna je po njeni oceni primerna višina odškodnine. Nasprotuje odmeri odškodnine za azbestozo, ker dvomi v postavljeno diagnozo in ne oceni, za koliko je zato odškodnina odmerjena previsoko. Ker revizijsko sodišče nima zakonskega pooblastila za presojo celotne odločitve, je revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela drugostopne sodbe nepopolna revizija. Sodišče je zato nepopolno revizijo tožene stranke zavrglo (377. člen ZPP).

Glede revizije tožeče stranke.

V reviziji tožeča stranka ne navaja, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile zagrešene v postopkih sojenja na nižjih stopnjah, domnevnih kršitev postopka pa tudi vsebinsko ni obrazložila. Revizijsko sodišče tako ni moglo upoštevati navedenega revizijskega razloga, materialnopravno pa je pravilna tudi odločitev glede višine odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Revizijsko sodišče ocenjuje, da so bile odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode odmerjene v skladu z določbami 200. in 203. člena ZOR.

Tožeča stranka v reviziji v pretežnem delu ponavlja svoje trditve v pritožbi, da prisojena odškodnina ne predstavlja pravične odškodnine in to utemeljuje z že v pritožbi navajanimi trditvami, da gre v primeru azbestoze za specifična obolenja; da so tudi odškodnine, ki se jih dosoja v tem primeru specifične; da je vsak oboleli pod zdravniško kontrolo zaradi spremljanja razvoja sprememb na pljučnem tkivu in celo možnih hujših posledic malignega obolenja; stara je 38 let, njena psiha pa je uničena in nima moči, da bi zaživela normalno življenje, saj ji zdravstveno stanje tega ne dopušča. Vse navedene okoliščine sta pravilno upoštevali nižji sodišči pri odmeri višine dosojene odškodnine. Tožnica vtožuje odškodnino za telesne bolečine v višini 2.012.796 SIT. V postopku je bilo ugotovljeno, da pri tožnici azbestoza še ni hudo razvita, in da ima še druge bolezni (kronični bronhitis in težave s hrbtenico), kar tudi vpliva na njeno zdravstveno stanje. Po razmejitvi od težav, ki jih trpi zaradi azbestoze, je sodišče upoštevalo predvsem bodoče telesne bolečine, ki bodo v hujši obliki nastopile ob napredovanju bolezni (težko dihanje, suh kašelj, lovljenje zraka, popuščanje desnega srca). Upoštevano je bilo, da je bolezen pri tožnici že napredovala in se ob dosedanjem poteku bolezni in dedni obremenjenosti pričakuje še nadaljnje, relativno hitro napredovanje azbestne bolezni. Sodišči sta iz naslova pravične denarne odškodnine za to obliko škode tožnici prisodili 2.000.000 SIT. Pravilno sta upoštevali tudi vse že obstoječe in bodoče nevšečnosti (ambulantni pregledi in preiskave), ki jih bo glede na odprto prognozo napredovanja azbestne bolezni morala prenašati tudi v bodoče. Pri tem sta lahko upoštevali le gotovo prognozo bolezni, to je predvideno napredovanje osnovne bolezni (kašelj, zadihanost, napredovanje zmanjševanja respiratornih funkcij). Tveganje za razvoj malignoma je sicer povečano, vendar ni tako gotovo bodoče dejstvo, ki bi ga sodišči v konkretnem primeru lahko upoštevali pri odmeri odškodnine za to obliko škode.

Glede strahu je bilo ugotovljeno, da je pri tožnici zaradi strahu že povsem porušeno duševno ravnovesje in je bilo to z odmerjeno odškodnino v znesku 2.300.000 SIT tudi v zadostni meri upoštevano.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o odškodnini za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Življenjske sposobnosti tožnice še niso bistveno zmanjšane in zaenkrat lahko opravlja vse življenjske funkcije. Pri odmeri odškodnine tožnici za to obliko škode v znesku 2.500.000 SIT pa je upoštevano, da se bodo ob napredovanju bolezni in intenzivnejšem strahu splošne življenjske sposobnosti zmanjševale, in da je ob napredovanju bolezni in intenzivnejšem strahu napovedana tudi psihična bolezen - depresija, ki zahteva zdravljenje z antidepresivi.

Upoštevajoč vse navedeno, tožničino starost in bodočo gotovo prognozo bolezni, je tožnici tako dosojena odškodnina v skupnem znesku 6.800.000 SIT odmerjena v skladu z določbo 200. in 203. člena ZOR in upoštevaje vse okoliščine primera tudi primerljiva s sodno prakso pri odmeri odškodnin v podobnih primerih.

Materialnopravno je tudi pravilna odločitev sodišča druge stopnje glede teka zamudnih obresti. Pravilno je odločilo, da zamudne obresti tečejo šele od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena. Res je sicer odgovorna oseba v zamudi že od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR), toda po usklajeni sodni praksi iz časa, ko je bila izdana izpodbijana sodba, to zamudo sodišče upošteva tako, da pri odmeri odškodnine za posamezne nepremoženjske škode upošteva tudi čas, ko je oškodovanec čakal na iztek sodnega postopka in s tem na denarno odškodnino za njegovo škodo, če okoliščine posameznega primera to terjajo. V konkretnem primeru je bila tožba vložena dne 19.12.1997, sodba prve stopnje pa je bila izrečena dne 17.10.2000. Potrebno je bilo izvedensko mnenje. Postopek je tekel brez zastojev, ki bi narekovali, da se čakanje na sodno odločbo posebej upošteva pri določitvi višine odškodnine.

Glede na navedeno je revizija tožeče stranke neutemeljena in jo je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijsko sodišče zavrnilo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Razlogov, ki sta jih pravdni stranki navedli v revizijskem odgovoru, revizijsko sodišče ne more šteti kot tako tehtnih, da bi bilo mogoče ti vlogi šteti kot potrebni. Zato stroški zanju niso bili potrebni in jih morata kriti pravdni stranki sami.