Jedro

Znižanje plačila na podlagi navedene določbe 779. člena OZ je treba uveljavljati z nasprotno tožbo, saj ne gre za enostransko upravičenje pogodbene stranke, temveč za spremembo pogodbenih obveznosti, za kar je potrebna sodna intervencija.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako: - da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 64432/2016-3 z dne 24. 6. 2016, ostane v veljavi v prvem odstavku tudi za znesek 227.246,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 5. 2016 dalje do prenehanja obveznosti in v tretjem odstavku tudi za znesek 115,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2016 do prenehanja obveznosti; - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 14.962,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča druge stopnje povrniti pritožbene stroške v višini 1.836,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 64432/2016-3 z dne 24. 6. 2016 obdržalo v veljavi v prvem odstavku za znesek 138.736,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 5. 2016 dalje do prenehanja obveznosti in v tretjem odstavku za znesek 70,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2016 do prenehanja obveznosti. V presežku je navedeni sklep razveljavilo (za znesek 227.246,00 EUR s pripadajočimi obrestmi) in zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 1.800,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in hkrati odloči o povrnitvi njenih pravdnih stroškov. Uveljavlja tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka sodbo izpodbija v ugodilnem delu iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb ZPP in kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin varovanih z Ustavo RS in ESČP in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter s sodbo zavrne tožbeni zahtevek tudi v ugodilnem delu ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov in pritožbenih stroškov tožene stranke, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Tudi tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in prav tako predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. V obravnavanem primeru sta pravdni stranki dne 11. 12. 2015 sklenili pogodbo o finančnem svetovanju. V uvodnih ugotovitvah pogodbe je zapisan interes toženca kot naročnika, v predmetu pogodbe pa so navedena opravila, ki jih mora tožeča stranka za toženca opraviti. Glede plačila sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo toženec tožeči stranki za opravljeno delo plačal 300.000,00 EUR v roku 15 dni po sklenitvi pogodbe za delnice (ki so navedene v uvodnih ugotovitvah), pri čemer v ceno ni vključen DDV.

Sodišče prve stopnje kot bistveno ugotavlja: - da je bil namen toženca, zaradi katerega je sklenil navedeno pogodbo, v celoti uresničen, ker je postal lastnik hotela M. in sicer tako, da je preko svojega podjetja K. d.o.o., ki ga je ustanovil prav z namenom nakupa družbe D., katere glavno premoženje je bil hotel M., kupil delnice; - da po pogodbi o finančnem svetovanju z dne 11. 12. 2015 ni šlo za investicijsko svetovanje, ker je bil toženec ob podpisu pogodbe že odločen kam bo sredstva vložil; - da toženec navedene pogodbe ni sklenil kot potrošnik, ker je hotel kupil kot naložbo in za hčerko, ki bo glede na izobrazbo s hotelom upravljala, pri čemer toženec ne oporeka, da hotel M. sedaj opravlja povsem tržno pridobitno dejavnost (toženec je lastnik hotela, njegova hči pa direktorica); - da je predmetna pogodba mandatna pogodba, ker je tožeča stranka navedena kot svetovalec in tudi sama v dopolnitvi tožbe posel poimenuje kot naročilo, navedbe o tem, da je bilo dogovorjeno plačilo vezano na uspeh, pa je podala prepozno; - da tožeča stranka ni dokazala, da so bila opravila po črki navedene pogodbe v celoti opravljena, po drugi strani pa so bile opravljene tudi nedogovorjene storitve, ob tem pa toženec ni dokazal zatrjevanih dodatnih (ustnih) zavez prokurista tožeče stranke zaradi katerih naj bi toženec pogodbo sploh podpisal; - da toženec ni opominjal tožeče stranke, da določenih opravil ta ni opravila oziroma jih je opravila slabo, tožečo stranko je le obvestil, da je najel še druge svetovalce.

7. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki ohlapna, nejasna, nedorečena. Zato jo je treba v skladu s 83. členom Obligacijskega zakonika razlagati v toženčevo korist, saj jo je sestavil prokurist tožeče stranke gospod P. Ponavlja, da kupec ni bil toženec, prav tako predmet nakupa niso bile delnice iz pogodbe. Prokurist tožeče stranke, ki se deklarira za velikega strokovnjaka, bi gotovo v pogodbo povzel in zapisal, da naj bi bilo mišljeno, da bo kupec delnic toženec ali njegova družba, pa tega ni storil. Pogodba zato ni bila uresničena ne glede predmeta, ne glede osebe. Pravila Obligacijskega zakonika glede prevzemanja obveznosti ali dolga za drug pravi subjekt so jasna, v tem primeru tem pravilom ni zadoščeno, toženec sploh ni pasivno legitimiran v tem sporu. Nadalje tožena stranka vztraja, da je navedena pogodba na podlagi 86. člena Obligacijskega zakonika nična, toženec je navedbe glede kršitev Zakona o trgu finančnih instrumentov podal pravočasno. Prepričan je, da sta gospod K. in gospod P. povezani osebi. Tožeča stranka je nudila investicijsko svetovanje in ne drži, da se je toženec sam odločil kaj želi in kam želi vložiti sredstva, tožeča stranka pa mu je pri tem le pomagala. Nikakor ni šlo za podjetniško svetovanje. Za investicijsko svetovanje pa tožeča stranka ni imela dovoljenja, za to ni bila registrirana. Ne drž tudi, da toženec ni bil potrošnik. Ponavlja, da je Zakon o varstvu potrošnikov jasen, potrošnik je oseba, ki pridobiva ali uporablja blago ali storitve izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato se tudi ni opredelilo do nepoštenih pogodbenih pogojev in nepoštenega delovanja tožnika ob sklepanju pogodbe in tudi pozneje pri izvajanju sprejetih zadolžitev, s čimer je toženi stranki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem in kršilo 22. člen Ustave.

Navedene trditve so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, prav tako ni kršilo 22. člena Ustave RS. Stališče sodišča prve stopnje, da predmetna pogodba ni nična in da je toženec ni sklenil kot potrošnik, je pravilno in jasno obrazloženo. Bistveno in odločilo je, da je bil toženec ob sklenitvi pogodbe že odločen kam bo denar investiral in se s pogodbo ni dogovoril za investicijsko svetovanje (pa tudi, če bi šlo po pogodbi za investicijsko svetovanje (a ne gre), bi bil to prekršek, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje). Nadalje je bistveno in odločilno, da je bil toženčev namen imeti hotel, z njim pa bo upravljala hčerka (kar je tudi realizirano) in pri tem ni odločilnega pomena dejstvo, da se toženec v trenutku sklenitve pogodbe s hotelirstvom ni ukvarjal. Toženec se tudi ne more izogniti plačilu po pogodbi zato, ker je nakup izvedlo podjetje, ki ga je tik pred nakupom prav za ta nakup ustanovil in tudi ne, ker predmet nakupa niso bilo delnice (po vrsti in količini) opredeljene v pogodbi. Svetovanje po pogodbi je bilo brez dvoma opravljeno za toženca, če se je nato odločil, da delnice kupi podjetje, ki ga je ustanovil prav v ta namen in katerega lastnik in edini družbenih je, pa to ne pomeni, da je bilo svetovanje opravljeno za to podjetje (K. d.o.o.). Zato o prevzemu obveznosti ali dolga za drug pravi subjekt tudi ne moremo govoriti. Prav tako se toženec plačilu po pogodbi ne more izogniti, ker so se v procesu nakupa družbe delničarji odločili za prodajo drugih delnic (zaradi nižjega davka v posledici česar so kupnino znižali za 100.000,00 EUR in kar na želeni cilj toženca ni vplivalo). Zakaj bi toženec lahko upravičeno zavrnil plačilo po pogodbi iz razloga, ker naj bi bila gospod K. in gospod P. povezani osebi, pa v pritožbi tudi ni opredeljeno pojasnjeno. Da je imel gospod K. pri banki, pri kateri je toženec najel posojilo, sklenjeno pogodbo za provizijo, tožeča stranka ne zanika, ni pa jasno kako to dejstvo vpliva na plačilo storitev po sporni pogodbi. Kje bo vzel posojilo, se je toženec sam odločil, v kakšnem smislu naj bi ga pri tem zavedla gospod K. in gospod P., pa tudi ni jasno, saj toženec ne trdi, da je zaradi tega storil kaj v svojo škodo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do navedenih pogodbenih določil povsem ustrezno opredelilo, zapisov, ki jih ni v pogodbi ni moglo razlagati, prepričljivo pa je tudi obrazložilo, da toženec dodatnih ustnih zavez gospoda P. ni dokazal. Utemeljenega razloga zakaj bi moral biti v dogovorjeno ceno DDV že vključen, pa toženec tudi ne navede.

Nejasna je tudi pritožbena trditev, da je zapis v 3.1 točki pogodbe namenjen zavajanju iz razloga, ker tožeča stranka ni angažirala strokovnjakov, temveč le gospoda K., ki pa je deloval na obe strani. Že sam toženec navaja, da je tožeča stranka angažirala tudi odvetnika Z., poleg tega ni jasno za kakšno zavajanje naj bi z zapisom v 3.1 točki pogodbe šlo. Glede delovanja gospoda K. pa tudi ni jasno katero njegovo delovanje, poleg zgoraj navedenega, je bilo takšno, da je škodilo poslu oziroma opravičuje toženčevo zavračanje plačila po pogodbi. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je moral toženec sam angažirati druge strokovnjake, da so opravili skrbni pregled, (za finančni in davčni pregled je toženec najel družbo S. d.o.o.). Dejstvo je, da skrbnega pregleda (ki vsebuje tudi finančni in davčni pregled) tožeča stranka ni opravila, vendar k temu po pogodbi tudi ni bila zavezana. Nobena pogodbena zaveza ali dogovor med pravdnima strankama toženca ni omejeval pri angažiranju dodatnih svetovalcev ali izpolnitvenih pomočnikov in zato se je lahko svobodno odločal koliko svetovalcev oziroma pomočnikov bo imel. Ob tem je nejasna tudi pritožbena trditev, da je nepošteno deloval tudi gospod P., ker je imel tesen poslovni odnos z gospodom B. in njegovo družbo D., d.o.o., ker pritožba prav tako ne pojasni kako naj bi to vplivalo na obveznosti pogodbenih strank oziroma opravičevalo zavrnitev plačila računa po pogodbi z dne 11. 12. 2015. In končno tudi ni jasno zakaj naj bi bil po mnenju pritožbe tožbeni zahtevek nesklepčen (neusklajen z novejšo sodno prakso). Zahtevek tožeče stranke je jasen, pravilno postavljen in ustrezno utemeljen.

8. Pritožbene trditve tožeče stranke, da sta pravdni stranki v predmetni pogodbi dogovorili plačilo za uspeh (in ne za prizadevanja), so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je to trditveno podlago tožeča stranka podala prepozno (v nasprotju s prvim odstavkom 286. člena ZPP), pri čemer ni razumljiva pritožbeno sklicevanje na določbo 291. člena ZPP, saj ta določba nima vpliva na pravočasnost trditvene podlage.

Utemeljeno pa tožeča stranka v pritožbi trdi, da je način odreditve znižanja plačila na podlagi tretjega odstavka 779. člena Obligacijskega zakonika (OZ)2 sporen, pri čemer tožeča stranka opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto odločbi III Ips 25/2014, da je treba znižanje plačila na podlagi te določbe uveljavljati z nasprotno tožbo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tu sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo. Znižanje plačila na podlagi navedene določbe v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Najprej je treba ugotoviti, da gre v predmetnem naročilu za pavšalno določen znesek plačila v smislu, da posamezno opravilo, ki sestavlja celotno storitev dogovorjenega finančnega svetovanja, nima svoje cene. Nadalje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bil obseg opravljenih storitev v očitnem nesorazmerju z dogovorjenimi, saj je ugotovilo, da se bile storitve opravljene3, ne sicer po črki pogodbe, kar pa še ne pomeni očitnega nesorazmerja. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje je prepričljiva in je rezultat skrbne presoje posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj. In končno, cena storitve (ki je sestavljena iz dveh faz, vsaka od faz pa ima več posameznih storitev) je bila brez dvoma sporazumno določena. Sam toženec navaja, da bi dogovorjeno ceno po pogodbi plačal, če bi gospod P. izvršil kar se je ob pogodbi dodatno ustno zavezal (česar, kot že obrazloženo, ni dokazal). Gre torej za svobodno voljo pogodbenih strank glede določitve višine plačila za dogovorjeno storitev finančnega svetovanja, v kar je sodišče prve stopnje neutemeljeno poseglo.

Kot že obrazloženo, so vsi ugovori tožene stranke, ki bi utemeljevali zavrnitev plačila računa po pogodbi z dne 11. 12. 2015, kot neutemeljeni pravilno zavrnjeni že s strani sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa nadalje ugotavlja, da je prav tako neutemeljen ugovor tožene stranke za sorazmerno znižanje plačila na podlagi tretjega odstavka 779. člena OZ, ker v obravnavanem primeru ne gre za nesorazmerje med plačilom in opravljenimi storitvami, ker opravljene storitve in angažiranje tožeče stranke niso v nesorazmerju z dogovorjenimi. Poleg tega bi morala tožena stranka znižanje plačila na podlagi navedene določbe OZ, po citiranem stališču Vrhovnega sodišča RS, uveljavljati z nasprotno tožbo, saj ne gre za enostransko upravičenje pogodbene stranke, temveč za spremembo pogodbenih obveznosti, za kar pa je potrebna sodna intervencija. Tega pa tožena stranka tudi ni storila.

9. Kot že navedeno, pritožba tožene stranke ni utemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Glede na to, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, pri presoji višine tožbenega zahtevka pa je materialno pravo napačno uporabilo, kar v pritožbi utemeljeno uveljavlja tožeča stranka, sodišče druge stopnje odločitve sodišče prve stopnje ni razveljavilo in zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (peta alineja 358. člena ZPP), temveč odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodeno. Glede na navedeno se sodišče druge stopnje tudi ni opredeljevalo do pritožbenih navedb obeh strank glede postavitve izvedenke in samega izvedeniškega mnenja in do pritožbenih navedb tožene stranke glede tega, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo 2000 točk (povečanih za 1 % in 22 % DDV) za poravnalni narok.

10. Ker je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških postopka tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo vse odmerjene4 stroške tožeče stranke.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti priglašene pritožbene stroške za sestavo pritožbe v višini 2500 točk, 2 % iz naslova izdatkov za stranko ter 22 % DDV. Tožena stranka pa sama nosi svoje pritožbene stroške, ker je s pritožbo ni uspela.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 3 Točka 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Točka 23 in 24 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.