Jedro

Tožena stranka je kot razlog za neizplačilo plač navedla okoliščino, da je zaradi tožničinega ravnanja, ko z njo ni bilo mogoče vzpostaviti kontakta in ni prihajala na delo, štela, da ne obstajajo elementi delovnega razmerja in da je po tožničini volji pogodba o zaposlitvi prenehala veljati. Sodišče prve stopnje je tak ugovor tožene stranke pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Med pravdnima strankama je vse do tožničine upokojitve, kljub tožničini neupravičeni odsotnosti v spornem obdobju, obstajalo delovno razmerje na podlagi veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki niti s strani tožene stranke niti s strani tožnice ni bila odpovedana skladno z določbami ZDR-1. Tožena stranka tožnice ni odjavila iz obveznih zavarovanj. ZDR-1 za primere kršitev delovnih obveznosti določa možnost redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki pa se je tožena stranka v času tožničine neupravičene odsotnosti ni poslužila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odpravnino zaradi upokojitve v znesku 3.054,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 6. 2014 dalje do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti z dne 18. 6. 2014 (I. točka izreka). V II. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati: regres za letni dopust za leto 2010 v znesku 734,15 EUR bruto, za leto 2011 v znesku 748,10 EUR bruto, za leto 2012 v znesku 763,06 EUR bruto, za leto 2013 v znesku 783,66 EUR bruto in za leto 2014 v znesku 328,81 EUR bruto, od bruto zneskov odvesti predpisane davke in tožnici izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od datumov zapadlosti, ki so navedeni v izreku. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izplačilo določenih neto zneskov in zakonskih zamudnih obresti za leto 2014 od obračunanega neto zneska regresa za dne 18. 6. 2014. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati za čas od 1. 1. 2012 daje do 30. 5. 2014 nadomestilo plače v skupnem znesku 10.307,31 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov, navedenih v izreku. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izplačilo nadomestila plače za mesec julij v znesku 8,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2012 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti, za vsak 18. dan v mesecu za posamezno nadomestilo plače. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v višini 1.372,98 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila in da je tožena stranka dolžna povrniti sodno takso za ta postopek v višini 368,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskim zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in posledično zoper odločitev o stroških postopka se iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: v izpodbijanem delu spremeni) ter tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je tožnica upravičena do nadomestila plače na podlagi 136. člena ZDR-1, ki nadomestila plače ne ureja. Kljub temu, da je v delovnem razmerju poudarjeno varstvo delavca, to še ne pomeni, da ima delavec tudi izven primerov, ki jih določa zakon, pravico do plačila tudi v primeru, ko dela ne opravi. Ker se sodišče do pravnih naziranj ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo pravico iz 22. člena Ustave RS. Plačilo za delo je pravica delavca, vendar le za opravljeno delo, kar izhaja tudi iz 42., 44. in 126. člena ZDR-1. Določba 136. člena ZDR-1 ureja le možnost zadržanja in pobota plačila plače, ne pa nadomestila plače. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je enačilo plačilo plače in plačilo nadomestila plače. V pritožbi se sklicuje tudi na komentar k 137. členu ZDR-1 iz Novega velikega komentarja zakona o delovnih razmerjih in reforme trga dela. Meni, da bi moralo sodišče utemeljenost nadomestila plače presojati po 137. členu ZDR-1 in ne po 136. členu ZDR-1. V 137. členu ZDR-1 je določeno, v katerih primerih delavcu pripada nadomestilo plače. Tožnica ni zatrjevala ne dokazala nobenega od pravnih položajev, v katerih bi ji pripadalo nadomestilo plače. Tožena stranka navaja, da bi ji morala tožnica za uresničitev pravice do nadomestila zaradi upravičene zadržanosti zaradi bolezni pravočasno predložiti potrdila. V nasprotnem primeru delavka izgubi pravico do nadomestila plače, saj tožena stranka brez popolne dokumentacije in ustreznih potrdil o upravičeni zadržanosti z dela od Zavoda za zdravstveno zavarovanje refundacije ne more več uveljaviti. Tožnica je pavšalno zatrjevala, da ji pripada nadomestilo plače, kot izhaja iz plačilnih list, pri čemer ni utemeljila, na kateri pravni podlagi in v kateri višini naj bi ji nadomestilo pripadalo, zato se tožena stranka do zahtevanih nadomestil plače ni mogla konkretneje opredeliti. Tožena stranka vztraja, da je na v postopku predloženih plačilnih listah obračunavala plačo zgolj z računovodskega vidika. Že v postopku je zatrjevala, da bi tožnici pripadlo zgolj 50 % nadomestilo oziroma 70 % nadomestilo zaradi bolezni. Ker se sodišče do teh trditev ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je pravočasno ugovarjala tudi višini zahtevanega nadomestila za mesece, ko je bila izkazana bolniška odsotnost, v višini največ 80 %. Ugotovitev sodišča, da tožena stranka višine zahtevanih nadomestil plače ni prerekala pravočasno, je zmotna. Sodišče je tako tožnici za obdobje od 13. 2. 2012 do 26. 4. 2012 napačno priznalo nadomestila plače v višini 100 %, saj tožnici pripada zgolj nadomestilo v višini 80 %. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da tožena stranka ni bila upravičena zadržati plačila plače, ker bi morala tožnico obiskati doma in osebno poizvedovati, kakšno je njeno zdravstveno stanje. Takšne obveznosti pa delodajalcu ne nalaga noben predpis. Poleg tega možnosti obiska na domu ni zatrjevala nobena od strank in je sodišče to dejstvo ugotavljalo mimo trditvene podlage in v nasprotju s 7. členom ZPP. Sodišče je spregledalo, da je tožena stranka na naroku izpovedala, da se tožničinega moža boji in da ni bilo potrebe po obisku, ker se je tožničin mož oglasil in povedal, da je tožnica bolna in da ureja papirje. Sodišče se ni opredelilo do številnih in pravočasnih navedb v prvi in drugi pripravljalni vlogi, v katerih je podala obširna pravna naziranja o tem, kdaj delavcu pripada nadomestilo plače in je nasprotovala utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju in po višini. Poleg tega sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. S tem pa je sodišče toženi stranki kršilo pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS in do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Razlaga sodišča, da je delodajalec dolžan delavcu, ki neopravičeno ne prihaja na delo in mu delodajalec ne odpove pogodbe o zaposlitvi, plačati 100 % nadomestilo, je v nasprotju s 33. členom Ustave RS v zvezi s 66., 67. in 2. členom Ustave RS.

V zvezi z zahtevkom za plačilo odpravnine vztraja, da je treba v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 smiselno upoštevati načela civilnega prava, to je načelo vestnosti in poštenja, načelo enakih vrednosti dajatev in prepoved zlorabe pravic. Ker sodišče ni opravilo presoje, ali je plačilo odpravnine v nasprotju z navedenimi načeli, je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno, sodba pa v tem delu tudi ni obrazložena.

Napačna je tudi odločitev sodišča glede utemeljenosti zahtevka za plačilo regresov za letni dopust, pri čemer sodišče zahtevka tudi v tem primeru ni presojalo z vidika navedenih načel civilnega prava. Sodišče je v nasprotju z listinskimi dokazi navedlo, da naj bi tožena stranka plačilo regresa prerekala pavšalno in prepozno, kar pa ne drži. Tožena stranka je trditve o tem, da je zahtevek tožnice neutemeljen zato, ker nasprotuje navedenim načelom civilnega prava, podala pravočasno. To pa pomeni, da obstaja neskladje med tem, kar sodišče ugotavlja v sodbi in med tem, kar izhaja iz listin v spisu, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba tudi v tem delu ni obrazložena.

Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge z zaslišanjem prič A.A., B.B., C.C. in D.D. z utemeljitvijo, da so bile te priče predlagane zgolj zaradi ugotovitve dejstva, da tožnica v času od 14. 12. 2011 do upokojitve ni delala. To pa ne drži, ker je tožena stranka zaslišanje prič predlagala tudi zaradi dejstva, da je tožena stranka poskušala priti v stik s tožnico in da ji je to preprečeval njen mož. S takšnim postopanjem je sodišče toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče neutemeljeno ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem računovodkinje E.E. z utemeljitvijo, da način izračuna tožničine plače izhaja iz plačilnih list. Tožena stranka je pravočasno zatrjevala, da so bile plačilne liste pripravljene zgolj iz knjigovodskih in davčnih razlogov, da nikoli niso bile izročene tožnici in da zaradi nejasnih razlogov za odsotnost delavke ne pomenijo pravnega temelja za zahtevek tožnice. Sodišče se do teh trditev ni opredelilo, kaj predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh trditev tožene stranke in njenih pravnih naziranj. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe tožene stranke o relevantnih dejstvih kot tudi njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati ter se opredelilo do njenih nosilnih pravnih argumentov. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev o utemeljenosti zahtevkov iz naslova odpravnine ob upokojitvi, regresov za letni dopust in nadomestil plače, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljen. Ker je torej sodišče z zadostno jasnostjo podalo razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi 22. in prvega odstavka 23. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami).

7. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, zavrnilo pa tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke o kršitvi pravice do izjave, kot izhaja iz 22. člena Ustave RS.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič A.A., B.B., C.C. in D.D., ki jih je podala tožena stranka, pri čemer je sodišče zavrnitev izvedbe dokaza tudi ustrezno obrazložilo v 4. točki obrazložitve sodbe. Glede na to, da so bile te priče predlagane zaradi ugotovitve dejstva, da tožnica v času od 14. 12. 2011 do svoje upokojitve pri toženi stranki ni delala, kar pa med strankama niti ni bilo sporno, se pritožbeno sodišče strinja, da izvedba navedenih dokazov ni bila potrebna. Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da je zaslišanje prič predlagala tudi za ugotovitev, da je tožena stranka poskušala priti v stik s tožnico, pa ji je to preprečeval tožničin mož, vendar pa te okoliščine niso bistvene za presojo tožbenih zahtevkov, ki imajo podlago v obstoju delovnega razmerja. Toženi stranki tako ni bilo onemogočeno dokazovanje odločilnih dejstev, saj se navedeni dokazni predlogi ne nanašajo na odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo računovodkinje E.E., zavrnitev izvedbe dokaza pa je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se z razlogi za zavrnitev predlaganega dokaza strinja. Obračun tožničine plače izhaja iz plačilnih list (B3 do B5), zato zaslišanje računovodkinje s tem v zvezi ni bilo potrebno. S pritožbenim navedbami, da so bile plačilne liste pripravljene zgolj iz knjigovodskih in davčnih razlogov (med strankama ni bilo sporno, da tožnica na delo ni prihajala in da ji plača v spornem obdobju ni bila izplačana), pa tožena stranka dejansko nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in torej uveljavlja drug pritožbeni razlog, tj. zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. V tem individualnem delovnem sporu tožnica od tožene stranke, kot od svojega delodajalca, vtožuje plačilo odpravnine ob upokojitvi, regres za letni dopust za leta 2010, 2011, 2012, 2013 in sorazmerni del regresa za leto 2014 ter plačo oziroma nadomestilo plače za obdobje od 1. 1. 2012 do upokojitve dne 1. 6. 2014. Sodišče prve stopnje je zahtevkom v pretežnem delu ugodilo.

10. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo z odločbo ZZZS z dne 9. 12. 2011 odločeno, da je tožnica od 14. 12. 2011 dalje zmožna za isto delo kot invalid III. kategorije, izključno za dela z omejitvami po odločbi ZPIZ št. ... za pet urni delavnik. Tožnica v času od 1. 1. 2012 do 1. 6. 2014 na delo ni prihajala niti ni toženi stranki javila razloga svoje odsotnosti, v tem času pa tudi ni bila v bolniškem staležu (razen v obdobju od 13. 2. 2012 do 24. 4. 2012). Z odločbo ZPIZ z dne 29. 7. 2014 je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in ji je bila od 1. 6. 2014 priznana pravica do invalidske pokojnine.

12. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka za tožnico iz naslova plač za obdobje od 1. 1. 2002 do dneva tožničine upokojitve dne 1. 6. 2014 poravnala obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ni pa ji izplačala neto plač. Tožena stranka je kot razlog za neizplačilo plač navedla okoliščino, da je zaradi tožničinega ravnanja, ko z njo ni bilo mogoče vzpostaviti kontakta in ni prihajala na delo, štela, da ne obstajajo elementi delovnega razmerja in da je po tožničini volji pogodba o zaposlitvi prenehala veljati. Sodišče prve stopnje je tak ugovor tožene stranke pravilno zavrnilo kot neutemeljen, ter poudarilo, da je med pravdnima strankama vse do tožničine upokojitve (1. 6. 2014), kljub tožničini neupravičeni odsotnosti v spornem obdobju, obstajalo delovno razmerje na podlagi veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki niti s strani tožene stranke niti s strani tožnice ni bila odpovedana skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) oziroma Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Tožena stranka tožnice ni odjavila iz obveznih zavarovanj, kar izhaja iz izpisa zavarovanj ZZZS v RS (C1). ZDR-1 za primere kršitev delovnih obveznosti določa možnost redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki pa se je tožena stranka v času tožničine neupravičene odsotnosti ni poslužila. Zato so pritožbene navedbe, da je tožena stranka poskušala vzpostaviti stik s tožnico, kar pa naj bi ji onemogočal tožničin mož, neutemeljene.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je podlaga za utemeljenost zahtevka za izplačilo plač v spornem obdobju v 136. členu ZDR oziroma 136. členu ZDR-1, ki določata, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v primerih, ki so določeni z zakonom, pri čemer neupravičenega izostanka ni med temi primeri. Le za obdobje od 13. 2. 2012 do 26. 4. 2012, ko je bila tožnica upravičeno odsotna z dela zaradi bolezni, kar izhaja iz pregleda poteka začasne zadržanosti z dela (A5), je podlaga za izplačilo 137. člena ZDR, ki določa pravico delavca do nadomestila plače v točno določenih primerih, tudi v primerih nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Dejstvo, da je bila tožnica v spornem obdobju neupravičeno odsotna z dela, namreč nima vpliva na ključno dejstvo tega spora, da je med strankama obstajalo delovno razmerje, ki ima za posledico tudi delodajalčevo temeljno obveznost, delavcu izplačati plačo. Temeljna obveznost delavca je sicer res opravljanje dela, vendar pa ZDR niti ZDR-1 za primer neopravljanja dela ne določata sankcije v smislu neizplačila ali zadržanja izplačila neto plače. V poštev bi lahko prišla disciplinska sankcija ali odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa tožena stranka, kot je bilo že pojasnjeno, teh zakonsko predvidenih možnosti ni uporabila. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 166/2016 z dne 9. 6. 2016. Pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča v nasprotju s 33. členom Ustave RS (pravica do zasebne lastnine) v zvezi s 66. (varstvo dela), 67. (lastnina) in 2. členom Ustave RS (Slovenije je pravna in socialna država), ni utemeljen.

14. Sodišče prve stopnje je višino pripadajočih plač in nadomestil plače v obdobju, ko je bila tožnica upravičeno odsotna z dela (to je od 13. 2. 2012 do 26. 4. 2012), pravilno ugotovilo na podlagi plačilnih list (B3 do B5), ki jih je v postopku predložila tožena stranka, ki je v izračunih že upoštevan tožničin pet urni delavnik skladno z odločbo ZPIZ. Za obdobje, ko je bila tožnica upravičeno odsotna z dela na podlagi odločbe imenovanega zdravnika (to je od 13. 2. 2012 do 26. 4. 2012), pa je v plačilnih listah pravilno upoštevan tudi odmerni odstotek v višini 90 % za izračun nadomestila plače v skladu z določbo 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami). Šele 31. 5. 2012 je pričel veljati Zakon za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012, v nadaljevanju: ZUJF), ki je 6. členu spremenil odmerni odstotek za izračun nadomestila plače za prvih 90 koledarskih dni izplačila nadomestila plače, ki se izplačuje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, in sicer za razlog začasne zadržanosti od dela za 10 odstotnih točk. Zato je pritožbena navedba, da bi tožnici v času začasne zadržanosti od dela pripadalo zgolj nadomestilo v višini 80 %, neutemeljena. Tudi dejstvo, da je tožena stranka te plačilne liste pripravila zgolj iz knjigovodskih in davčnih potreb, ne predstavlja razloga, da jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot podlago utemeljenosti tožničinega zahtevka, kot to zmotno uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Med strankama namreč ni sporno, da tožena stranka plačilnih list tožnici ni izdajala, glede na to, da tožnica v spornem obdobju na delo ni prihajala, je pa na tej podlagi plačevala davke in prispevke za tožnico.

15. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena tudi do plačila regresa za letni dopust za leta 2010, 2011, 2012, 2013 in sorazmernega dela regresa za leto 2014, pri tem pa je izhajalo iz pravilne pravne podlage, in sicer določb 131. člena ZDR oziroma ZDR-1, ki določata pravico do regresa za letni dopust in 162. člena ZDR oziroma 161. člena ZDR-1 o sorazmernem delu regresa za letni dopust. Ker tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala, da je tožnici regres za leti 2010 in 2011 že izplačala, je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo regres za letni dopust za ti dve leti. Tožnica pa je upravičena tudi do plačila regresa za leti 2012, 2013 in do sorazmernega dela za leto 2014 (ker se je s 1. 6. 2014 upokojila), pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je temelj za ugoditev zahtevkom (ne glede na tožničino neupravičeno odsotnost v tem obdobju) obstoj delovnega razmerja med strankama. Zato ugovor tožene stranke, da so ta plačila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in načelom vzajemnosti dajatev ter da gre za zlorabo pravic s strani tožnice (v povezavi z neupravičeno odsotnostjo v spornem obdobju), ni utemeljen.

16. Iz enakih razlogov je tožnica upravičena do odpravnine ob upokojitvi na podlagi prvega odstavka 132. člena ZDR-1. V tem členu je določeno, da je delodajalec delavcu, ki je bil pri njemu zaposlen najmanj pet let in se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dolžan izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Ker je bila tožnica do upokojitve, tj. 1. 6. 2014, zaradi katere ji je tudi prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaposlena več kot pet let, ji pripada tudi odpravnina ob upokojitvi.

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).