Jedro

Skladno s splošnim načelom mednarodnega prava je storilec mednarodnega delikta agresije dolžan povrniti škodo, ki jo je povzročil napadeni državi in njenim subjektom (fizičnim in pravnim osebam), vendar pa lahko izpolnitev te reparacijske dolžnosti praviloma zahteva samo država. Vsa vojna škoda (ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec) šteje za škodo države.

Normativna protipravnost v konkretnem primeru ni podana, saj toženki mednarodno pravo ne nalaga sprejema predpisa, ki bi materialnopravno in procesno uredil povračilo premoženjske vojne škode, te obveznosti pa si toženka tudi ni naložila sama s svojim notranjim pravom – niti z Ustavo niti s sprejemom nobenega zakona. Suvereno in avtonomno se je toženka kot pravna naslednica države prejemnice reparacij odločila, da premoženjske vojne škode oškodovancem ne bo povrnila (s čimer je oškodovancem odrekla pravico do povrnitve te vrste škode). Zaradi te odločitve pa toženka tudi ni bila dolžna zakonsko urediti pogojev in postopka za uveljavljanje pravice do vojne odškodnine za navedeno vrsto škode.

Ustavno sodišče je zavzelo jasno stališče, da vprašanje plačila odškodnine za materialno škodo, prizadejano med drugo svetovno vojno, ne predstavlja področja, katerega ureditev bi Ustava izrecno terjala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 33.205,20 EUR z zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo povrnitev toženkinih stroškov pravdnega postopka.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Ponavlja tožbene navedbe, s katerimi je utemeljila tožbeni zahtevek. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo, da je Jugoslavija (katere pravna naslednica je toženka) zahtevala odpravo vojne škode in da ji je bila ta v pretežnem delu tudi povrnjena, izvedba pravice do reparacije pa je vodila k sprejemu konkretnih pravnih aktov. Ker vojna škoda predstavlja poseg v pravico do mirnega uživanja premoženja, se sklicuje na kršitev navedene pravice iz 1. člena 1. Protokola Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ter na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: Sodišče ESČP) v podobnih primerih. Zgolj dejstvo, da je že pri državi prednici prišlo do opustitve realizacije povračila premoženjske škode, ne pomeni, da toženka s prav takšno opustitvijo ne posega v pričakovane pravice oškodovancev. Opustitev realizacije pravice do povrnitve vojne škode je narekovala sprejem pravice do socialne varnosti (v tretjem odstavku 50. člena Ustave RS (v nadaljevanju: Ustava oziroma URS)), ki pa je bila s strani toženke uresničena le deloma – z zakonsko ureditvijo plačila odškodnine zgolj za nepremoženjsko škodo (in ne tudi za premoženjsko škodo), s čimer je prišlo do kršitve načela pravne države iz 2. člena URS. Neurejeno stanje predstavlja poseg v tožničina utemeljena pričakovanja, ki so temeljila na pravnih aktih, sprejetih v državi prednici in v državi naslednici (toženki), ter na odločitvi Ustavnega sodišča RS o ugotovljeni neustavnosti in na pripravljenem Predlogu zakona o povračilu premoženjske škode iz časa druge svetovne vojne (iz leta 2008), ki ni bil nikoli sprejet. Opozarja na normativno protipravnost ravnanja toženke, ker je vprašanje zakonske ureditve postopkov in pogojev povračila premoženjske škode ostalo neurejeno. Ob tem se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-86/94 in U-I-114/98, s katerima je bila ugotovljena neustavnost zakonske ureditve (to je Zakona o žrtvah vojnega nasilja, v nadaljevanju: ZZVN oziroma Zakona o popravi krivic, v nadaljevanju: ZPKri). Neskladnost ZZVN z Ustavo je bila odpravljena le delno, saj sprejeti Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju: ZSPOZ) ureja le pogoje in postopek za uveljavljanje pravice do povrnitve nepremoženjske škode. Meni, da sklicevanje sodišča prve stopnje na sklep Ustavnega sodišča RS U-I-173/01 ne pride v poštev. Poudarja, da Ustava ne napotuje na sprejem ustrezne zakonodaje le za povrnitev nepremoženjske škode. ZZVN ne ločuje vrste škode, ki jo zajema pravica do vojne odškodnine, pa tudi Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP) ustanovitve sklada ne določa zgolj za poplačilo nepremoženjske vojne škode. Iz ZZVN in Ustave izhaja dolžnost izdaje predpisa, ki bo urejal tudi vprašanje pogojev in postopka za uveljavljanje premoženjske vojne odškodnine. Ureditev, po kateri je uveljavljanje pravice do vojne odškodnine vezano na vrsto škode, vodi do nerazumnega razlikovanja med položaji posameznih žrtev vojnega nasilja. Tožnica oziroma njena pokojna pravna prednica je pridobila pravico do vojne odškodnine za premoženjsko škodo, vendar procesna ureditev izvrševanja te pravice zaradi zakonske praznine ni urejena. Opustitev zakonske ureditve pogojev in postopka za uveljavljanje pravice do vojne odškodnine za premoženjsko škodo pomeni porušenje načela varstva zaupanja v pravo kot enega od načel pravne države, kar predstavlja tudi kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Ureditev pravice na način, da napotuje na drug, neobstoječ zakon, ima enak učinek, kot če pravice ne bi bilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje obveznosti povrnitve škode tožnici zaradi neobstoja protipravnosti. Meni, da zaradi načina, ki je bil izbran za povračilo vojne škode (ta pa ne vključuje premoženjske škode), ne more odškodninsko odgovarjati. Način izvedbe splošnih ustavnih načel namreč sodi v polje proste presoje države. Noben pravni red niti sklenjene mednarodne pogodbe ji ne nalagajo izdaje predpisa, ki bi materialno in procesno uredil povračilo premoženjske škode. Sklicuje se tudi na v postopku že podan ugovor zastaranja. Ponovno izpostavlja, da tožnica v tem postopku ne more doseči drugačne odločitve, kot je bila glede istega historičnega dogodka sprejeta v že pravnomočni zadevi VSL II Cp 565/2015 z dne 20. 5. 2015, ko je bil zavrnjen tožbeni zahtevek dveh tožnikov, katerih pravni položaj je v bistvenem enak. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo potrdi, tožnici pa naloži v plačilo njene stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni pravdi tožnica od toženke (države) zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je njeni pokojni pravni prednici (tašči) povzročil nemški okupator v letu 1941. Tožbeni zahtevek opira na 26. člen URS in na splošna pravila odškodninskega prava. Toženki očita normativno protipravnost, ker je opustila sprejem zakona, ki bi materialnopravno in procesno uredil odškodnino za premoženjsko vojno škodo (medtem ko je bila povrnitev odškodnine za nepremoženjsko vojno škodo zakonsko urejena).

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da toženka ni pasivno legitimirana za povračilo premoženjske vojne škode, saj je nobeno notranje ali mednarodno pravilo ne zavezuje k njeni povrnitvi. Skladno s splošnim načelom mednarodnega prava je storilec mednarodnega delikta agresije dolžan povrniti škodo, ki jo je povzročil napadeni državi in njenim subjektom (fizičnim in pravnim osebam), vendar pa lahko izpolnitev te reparacijske dolžnosti praviloma zahteva samo država. Vsa vojna škoda (ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec) šteje za škodo države. V avtonomni in svobodni odločitvi države je zato, ali bo zahtevala odpravo škode ali ne, nadalje pa tudi, ali (in če, na kakšen način ter v kakšnem obsegu) bo poplačala škodo svojim državljanom. V konkretnem primeru ne gre za normativno protipravnost, saj toženki (državi) mednarodno pravo ne nalaga sprejema predpisa, ki bi materialno in procesno uredil povračilo premoženjske vojne škode, te obveznosti pa si toženka tudi ni naložila sama z notranjim pravom, in sicer niti z določbo tretjega odstavka 50. člena URS (kar potrjuje sklep Ustavnega sodišča RS U-I-173/01 z dne 7. 3. 2002) niti z zakoni, sprejetimi na njeni podlagi (ZLPP, ZVV, ZVojI, ZPKri, ZZVN in ZSPOZ). Ne ZLPP ne ZZVN nista določila, da bi morala toženka žrtvam vojnega nasilja (v okviru sicer priznane pravice do vojne odškodnine) s posebnim zakonom priznati popolno odškodnino, in sicer tudi za povzročeno premoženjsko škodo. Sklicevanje tožnice na ustavni odločbi U-I-86/94 in U-I-114/98 ni utemeljeno, saj je bil posebni zakon (ZSPOZ) sprejet šele po njuni izdaji (v letu 2001). Z uveljavitvijo ZSPOZ je zakonodajalec izpolnil obveznost, ki mu jo je naložilo Ustavno sodišče RS in odpravil neustavnost, ob tem pa ni pomembno, da ZSPOZ izvzema premoženjsko vojno škodo, saj je to avtonomna pravica toženke (sama se lahko prosto odloči, ali bo oškodovancem povrnila vso ali le del škode oziroma le posamezno vrsto škode). Ker toženka vprašanja povrnitve premoženjske vojne škode ni zavezana zakonsko urediti (za to ne obstaja konkretna pravna podlaga), je tudi neutemeljen očitek, da je toženka z nesprejetjem ustrezne zakonodaje glede tega vprašanja kršila 1. člen (varstvo lastnine) Protokola št. 1 k EKČP. 7. Izpodbijana odločitev je pravilna, njena obrazložitev pa prepričljiva. Tožnica v pritožbi pretežno le ponavlja stališča, ki jih je izpostavila že v tožbi in jih je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo kot neutemeljena.

8. Iz povzetka obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje ni prezrlo tožničinih navedb o tem, da je toženkina pravna prednica (Jugoslavija - SFRJ) zahtevala odpravo vojne škode, ki ji je bila v pretežnem delu tudi povrnjena, ter da je izvedba pravice do reparacije vodila k sprejemu konkretnih pravnih aktov. Te navedbe je sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar jih ni ocenilo kot bistvenih za sprejem izpodbijane odločitve. Kot ključni razlog za odločitev je namreč navedlo, da normativna protipravnost v konkretnem primeru ni podana, saj toženki mednarodno pravo ne nalaga sprejema predpisa, ki bi materialnopravno in procesno uredil povračilo premoženjske vojne škode, te obveznosti pa si toženka tudi ni naložila sama s svojim notranjim pravom – niti z Ustavo niti s sprejemom nobenega zakona. Suvereno in avtonomno se je toženka kot pravna naslednica države prejemnice reparacij odločila, da premoženjske vojne škode oškodovancem ne bo povrnila (s čimer je oškodovancem odrekla pravico do povrnitve te vrste škode). Zaradi te odločitve pa toženka tudi ni bila dolžna zakonsko urediti pogojev in postopka za uveljavljanje pravice do vojne odškodnine za navedeno vrsto škode. Iz tega razloga ni mogoče pritrditi pritožbenemu opozarjanju tožnice na neutemeljeno nastalo zakonsko praznino oziroma na zgolj navidezno zakonsko ureditev. Pravice do povrnitve premoženjske vojne škode oškodovanci v Republiki Sloveniji nimajo (kajti v nasprotnem primeru bi bila ta pravica ustavno ali zakonsko izrecno urejena) in to stanje ni zgolj navidezno.

9. Ne drži, da ureditev, po kateri je uveljavljanje pravice do vojne odškodnine vezano na vrsto škode, vodi do nerazumnega razlikovanja med položaji posameznih žrtev vojnega nasilja. Država prejemnica reparacij (s tem pa tudi njena pravna naslednica) svojim državljanom ni odgovorna za povračilo vseh vrst oziroma celotnega obsega nastale vojne škode. Ni nujno, da se oškodovancem (sploh) odloči povrniti kakšno odškodnino iz tega naslova (za katerokoli vrsto vojne škode) – to je odvisno tudi od njenih finančnih zmožnosti (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 449/2007 z dne 10. 1. 2018). Diskriminatornost bi bilo mogoče očitati takšni zakonski ureditvi, ki ne bi predvidevala objektivnega merila za razlikovanje med posameznimi upravičenci do povračila vojne škode. Vrsta nastale vojne škode predstavlja takšno objektivno merilo.

10. Upoštevaje dejstvo, da se vsa vojna škoda (ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec) šteje za škodo države, ki se v primeru reparacij sama suvereno odloča, ali (sploh), na kakšen način in v kakšnem obsegu bo poplačala škodo svojim državljanom, ni mogoče govoriti o vojni škodi kot o posegu v tožničino pravico do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena 1. Protokola EKČP. Ob pritožbenem sklicevanju na sodno prakso ESČP tožnica prezre lastno navedbo, da se fizičnim in pravnim osebam, katerim so okupator, zavezniške protifašistične sile ter partizanske enote poškodovale, uničile ali odvzele premoženje, priznava upravičenje po 1. členu 1. Protokola EKČP, kolikor bi bila (torej le v tem primeru!) pravica do povračila premoženjske vojne škode opredeljena v kakšnem predpisu. Takšnega predpisa v Republiki Sloveniji ni in tudi ni (bilo) nikjer določeno, da bi moral biti sprejet. 11. Toženka z opustitvijo realizacije povračila premoženjske vojne škode ne posega v pričakovane pravice oškodovancev. V okviru ustavno zagotovljene pravice do socialne varnosti je žrtvam vojnega nasilja sicer zagotovljeno posebno varstvo (tretji odstavek 50. člena URS), vendar pa je ta tematika brez podrobnejše opredelitve prepuščena zakonodajalcu. Ustava ne predpisuje niti ne nakazuje, do povračila katere vrste vojne škode, v kakšnem obsegu in v kakšni obliki so oziroma bi morali biti upravičeni oškodovanci. Iz Ustave ne izhaja dolžnost izdaje predpisa, ki bi urejal (tudi) vprašanje pogojev in postopka za uveljavljanje premoženjske vojne odškodnine. Dejstvo, da je bilo z ZSPOZ zakonsko urejeno le povračilo nepremoženjske vojne škode (in ne tudi premoženjske vojne škode), pomeni, da se je toženka odločila le za povrnitev te vrste škode, kar je njena povsem avtonomna pravica ter zato ne predstavlja kršitve načela pravne države iz 2. člena URS in tudi ne kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, kot zmotno meni tožnica. Iz istega razloga se tudi ni mogoče strinjati s pritožbenim očitkom, da je bila s sprejemom ZSPOZ neskladnost ZZVN z Ustavo odpravljena le delno. Omenjena neskladnost je bila odpravljena v celoti, vendar pa ne na način, ki bi oškodovancem zagotovil pravico do (popolnega) povračila nastale vojne škode, to je do povračila vseh njenih vrst. 12. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sklep Ustavnega sodišča RS U-I-173/01 z dne 7. 3. 2002 je relevantno in dodatno potrjuje pravilnost izpodbijane odločitve. V navedenem sklepu je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ni pristojno za presojo, ali je v skladu z Ustavo, da neko zaokroženo področje morebitnih pravic državljanov ni zakonsko urejeno, razen če bi šlo za področje, katerega ureditev izrecno terja Ustava. S tem je Ustavno sodišče hkrati zavzelo tudi jasno stališče, da vprašanje plačila odškodnine za materialno škodo, prizadejano med drugo svetovno vojno (ki z izpodbijanimi zakoni iz pobude za oceno ustavnosti ni bilo urejeno), ne predstavlja področja, katerega ureditev bi Ustava izrecno terjala. Pritožbena kritika sklicevanja sodišča na citirano ustavno odločbo z opozarjanjem na pomen predhodno sprejete ustavne odločbe (U-I-86/94) in na sprejem ZSPOZ, ki (po mnenju tožnice) ni v celoti odpravil neskladnosti iz te druge ustavne odločbe, zgreši bistvo citirane ustavne odločbe U-I-173/01, zaradi česar ne more prepričati v nerelevantnost slednje za konkretni primer.

13. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da iz vsebine ZZVN in ZLPP izhaja dolžnost izdaje predpisa, ki bo urejal (tudi) vprašanje pogojev in postopka za uveljavljanje premoženjske vojne odškodnine. Če bi bila oškodovancem s strani toženke pravica do povračila premoženjske vojne škode dejansko priznana, bi bila ta pravica uzakonjena izrecno, o njej ni mogoče zgolj (posredno) sklepati.

14. Nenazadnje gre dodati, da pritožbeno sodišče ne vidi nobenih razlogov za odstop od stališč, ki so bila zavzeta že v zadevi VSL sodba in sklep II Cp 565/2015 z dne 20. 5. 2015, v kateri je bila pravnomočno potrjena zavrnitev tožbenega zahtevka dveh tožnikov, katerih pravni položaj je bil v bistvenem enak tožničinemu. Navedena odločitev je tudi v skladu z razlogi odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 449/2007 z dne 10. 1. 2018. 15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, medtem ko toženkin odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi obravnavane pritožbe; zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).