Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo določilo 3. člena ZTZPUS, ki določa, da smejo proizvodi biti dani v promet oz. se smejo začeti uporabljati samo, če so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, če je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če so označeni v skladu s predpisi. Pri tem glede na določilo 4. člena „dati v promet“ pomeni prvič odplačno ali brezplačno dobaviti proizvod v Evropski skupnosti, „začetek uporabe“ pa je začetek uporabe proizvoda v Republiki Sloveniji pri končnem uporabniku. Drugotoženec ni dal spornega ventila v promet, saj ni bil stranka kupoprodajne pogodbe za ventil, niti ni začel proizvod uporabljati kot končni uporabnik (pač pa ga je le vgradil v objekt).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti stroške odgovora na pritožbo drugotoženi stranki v znesku 1.152,40 EUR v 15 dneh, v primeru plačilne zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji prvotožena stranka plača 48.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, drugotožena stranka pa 23.078,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Obenem je sodišče odločilo, da mora tožeča stranka povrniti prvotoženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 355,39 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 2.806,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Predlagala je razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. Priglasila je pritožbene stroške.

Obe toženi stranki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev. Drugotožena stranka je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, ki jo je tožeča stranka utrpela v svojem stanovanjskem objektu zaradi izlitja vode dne 21. 05. 2007 zaradi počenega kotnega ventila v kopalnici, za katero (primarno) odgovarjata drugotožena stranka kot izvajalec na podlagi podjemne pogodbe o montaži spornih kotnih ventilov, ker ni pravilno opravil svojega dela, do višine zavarovalne vsote pa tudi prvotožena stranka, to je zavarovalnica, pri kateri ima drugotoženec zavarovano odgovornost za škodo iz instalacijskih in dokončnih del v gradbeništvu. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je bil počeni ventil last tožeče stranke, drugotoženec pa je kot tožnikov pooblaščenec na podlagi tožnikove naročilnice izbral material, zato odgovarja za izbiro. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja zaključilo, da napake ventila, ki bi lahko bila vzrok njegovega loma, pred montažo ni bilo možno ugotoviti. Zato drugotoženec ni opustil dolžne skrbnosti, saj ni mogel opozoriti tožečo stranko na napake materiala (1. odstavek 625. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da ventil ni imel ustreznega certifikata, ker se izjava o skladnosti, pridobljena na Hrvaškem, ne priznava v EU. Vendar je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju, da kar je v prodaji, se smatra, da je certificirano, velikokrat se certifikat pridobi naknadno. Glede na to, da drugotoženec ni proizvajalec proizvoda in ga je tudi v promet v Republiki Sloveniji dal nekdo drug, je upoštevajoč določilo 3. člena Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in ugotavljanje skladnosti (Ur. l. RS, št. 59/1999 s spremembami, ZTZPUS) upravičeno menil, da ima ventil ustrezno potrdilo o skladnosti in tudi iz tega vidika ni ravnal malomarno. Zato ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in na njegovi podlagi sprejelo odločitev s pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem ni zagrešilo niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere se sklicuje pritožnica.

Pritožnica navaja, da iz odgovora na tožbo in izpovedbe drugotoženca ter tudi iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bila napaka ventila vidna, zato naj bi bila izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar ta pritožbeni očitek po oceni sodišča druge stopnje ne vzdrži presoje. Izjave toženca, navedene v pritožbi, so vzete iz konteksta. Iz celotne izjave pa je razvidno, da drugotoženec napake ni opazil, iz izvedeniškega mnenja in izpovedbe izvedenca pa izhaja, da ne le napaka ni bila vidna ob običajnem pregledu, ampak da je tudi drugotoženec ni bil dolžan opaziti, ker samo na osnovi različne debeline sten ventila ni mogoče opredeliti, ali je stena dovolj močna, za to so potrebne strokovne analize. Iz tega razloga drugotožencu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti v smislu določil 2. odstavka 6. člena OZ pri izbiri materiala.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno tolmačilo določilo 3. člena ZTZPUS, ki določa, da smejo proizvodi biti dani v promet oz. se smejo začeti uporabljati samo, če so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, če je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če so označeni v skladu s predpisi. Pri tem glede na določilo 4. člena „dati v promet“ pomeni prvič odplačno ali brezplačno dobaviti proizvod v Evropski skupnosti, „začetek uporabe“ pa je začetek uporabe proizvoda v Republiki Sloveniji pri končnem uporabniku. Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopnim sodiščem, da drugotoženec ni dal spornega ventila v promet, saj ni bil stranka kupoprodajne pogodbe za ventil, niti ni začel proizvod uporabljati kot končni uporabnik (pač pa ga je le vgradil v objekt).

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da se glede na določilo 2. odstavka 9. člena in 5. točke 1. odstavka 83. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 102/04 s spremembami, ZGO-1) lahko v objekte vgrajujejo samo gradbeni proizvodi, ki so bili dani v promet skladno s predpisi o gradbenih proizvodih. Ne glede na navedeno pa je treba v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevati poslovne običaje, uzance in prakso, vzpostavljeno med strankama (12. člen OZ). Iz izvedenskega mnenja, na katerega tožeča stranka ni imela pripomb (zato je pritožbena kritika izvedenca prepozna), pa je razvidno, da je v praksi tako, da se tisto, kar je v prodaji, smatra za certificirano, certifikati pa se velikokrat pridobijo naknadno (primerjaj izpovedbo izvedenca na glavni obravnavi). Zato tudi sodišče druge stopnje tako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je drugotoženec ravnal v skladu s poslovnimi običaji in se je zanesel, da bo ustrezen certifikat pridobil naknadno od prodajalca. Pri tem je treba upoštevati, da sam ni bil v neposrednem pogodbenem odnosu s prodajalcem, pač pa je bil to tožnik. Zato se drugotožencu zaradi izbire materiala niso nič zmanjšali stroški, povezani z izvajanjem storitve, ampak bi se lahko zmanjšali kvečjemu tožniku. Iz tožnikove sfere zato izvira vzrok tveganja pri lomu ventila. Končno bi tožnik kot pogodbena stranka (kupec) ventilov lahko tudi sam od prodajalca kot svojega pogodbenega partnerja terjal certifikat za dobavljene proizvode, pa tega ni storil. V tej luči se pokaže, da primer, na katerega se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ni identičen s konkretnim primerom. Poleg tega en primer še ne predstavlja sodne prakse. Niti komentar OZ (GV Založba, Ljubljana 2003, stran 147), na katerega opozarja pritožnica, za konkretni primer ni uporabljiv. Zaradi drugačnih okoliščin bi sledenju temu komentarju pomenilo enačenje neenakih primerov. Drugotoženec namreč ni imel ekonomskega interesa za vgradnjo cenejših ventilov. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bilo ravnanje drugotoženca skladno z običaji, saj ni mogel vedeti, da bo naknadno pridobljen certifikat neustrezen. Zato mu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti po določilu 2. odstavka 6. člena OZ. Končno glede na izvedenčevo izpovedbo na glavni obravnavi, da se pri certificiranju tlačni preizkus opravlja vzorčno, tudi certifikat ne bi predstavljal zagotovila, da do loma ventila ne bo prišlo.

Pritožbene navedbe o neskladnosti navedb in izpovedb drugotoženca za odločitev niso bistvenega pomena. Njegova obramba v pravdi še ne pomeni njegove krivde v zvezi s predhodno nastalo škodo.

Sodišče druge stopnje ne sledi pritožbi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi ne povsem točnega povzetka navedb tožeče stranke. Pritožnica trdi, da ni „skušala prikazati protipravnosti z navedbo, da drugotoženec ni predložil certifikata“, pač pa je tožena stranka (pravilno tožeča stranka) zatrjevala, da je toženec vgradil kotne ventile, ki niso imeli ustreznih listin o skladnosti. Navedena nepreciznost ni imela vpliva na odločitev v tej zadevi.

Ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na solidarno odgovornost po 4. odstavku 186. člena OZ, kjer naj bi izvedenec zapisal, da se vzroka loma ventila ne da točno določiti. Če namreč preberemo izvedensko mnenje do konca, ugotovimo, da je izvedenec izključil tako mehansko obremenitev kot premočno zategovanje ventila pri montaži kot vzrok loma ventila. Vzroki, ki bi lahko bremenili drugotoženca, so torej izključeni. Zato solidarna odgovornost drugotožene stranke ni podana. Niti ni dejansko stanje zmotno ugotovljeno niti ni ugotovljeno dejansko stanje v izrecnem nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja.

Utemeljen ni niti pritožbeni očitek, da naj drugotoženec ne bi izročil izvedencu ventilov, ki jih je dejansko vgradil pri tožeči stranki. Navedeni očitek ostaja na ravni sumničenj, ki niso izkazana.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so neutemeljeni. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi je drugotožena stranka upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo. Te je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu s specificiranim stroškovnikom glede na Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah. V primeru plačilne zamude je drugotoženec upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.