Jedro

Za presojo je odločilna dejanska ukinitev oziroma odločitev o ukinitvi delovnega mesta, ni pa odločilen datum uveljavitve pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je le posledica odločitve o ukinitvi delovnega mesta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku 21. 10. 2003 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka odpoved podala po izteku zakonskega tridesetdnevnega roka od seznanitve z razlogi za redno odpoved. Tožena stranka je za poslovni razlog vedela že julija 2003, kar izhaja iz obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter organigrama, iz katerega je razvidno, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno že 16. 7. 2003. Odpoved, ki je bila podana glede na kasnejšo ali vnovično ukinitev delovnega mesta vodja komerciale po sprejemu pravilnika z dne 29. 9. 2003, je zato nezakonita. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bil tožnik od prenehanja delovnega razmerja dalje nezaposlen in je preko Zavoda za zaposlovanje aktivno iskal novo zaposlitev.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami prvostopnega sodišča, da je tožena stranka delovno mesto vodje komerciale ukinila že 16. 7. 2003, ni pa pomembno, da tožnik obvestila o nameravani odpovedi ni prejel. Obvestilo je jasno: delovno mesto tožnika po pogodbi o zaposlitvi se ukine, zato se ga obvešča, da mu bo izdana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene navedbe, da si tožnik ni prizadeval zmanjšati škode ter da je po svoji volji ostal brez zaposlitve. Strinja se tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik dokaza – organigrama z dne 16. 7. 2003 – ni mogel brez svoje krivde predložiti že prej.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo iz razlogov po drugi in tretji alineji prvega odstavka 370. člena ZPP. Navaja, da je že v postopku na prvi stopnji uveljavljala nastop prekluzije dejstev in dokazov, ki jih je tožeča stranka navajala po koncu prvega naroka in ni obrazložila okoliščin, ki naj bi kazale na to, da jih ni mogla navajati pravočasno brez svoje krivde. Tožena stranka je začela pripravljati odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo vezano na postopke priprave ukrepa, sprejemanja odločitve in njene izvedbe. Delodajalec je tisti, ki odloči, ali se neka dejavnost ekonomsko splača, ali bo organizacijsko nekaj spremenil, ali bo uvedel nove tehnologije ipd. Noben od ukrepov v zvezi s pripravo delodajalčeve odločitve ne more imeti posledic v smislu začetka teka rokov po petem odstavku 88. člena ZDR. Šele sprejem delodajalčeve odločitve pomeni nastop objektivnega razloga, subjektivni razlog pa nastopi ob izvedbi sprejete odločitve. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na odločitve VDSS in Vrhovnega sodišča (VIII Ips 464/2006, VIII Ips 82/2007, VIII Ips 181/2006, VIII Ips 395/2006 in VIII Ips 380/2006). Sodišči pravilno navajata, da se G. U. in S. K. v juliju 2003 nista strinjala z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tožniku obvestilo z dne 15. 7. 2003 ni bilo vročeno. To obvestilo in druga ravnanja delodajalca v postopku sprejemanja odločitve, s katerimi tožena stranka tožnika ni obvestila, ne morejo povzročiti teka rokov po petem odstavku 88. člena ZDR. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo, da je odgovorna za izgubljeni dohodek tožnika v času študija in samoplačništva pri ZZZS. Prav tako niso bili upoštevani vsi prejemki, ki jih je tožnik prejel kot nadomestilo za čas brezposelnosti.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Tožena stranka v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz druge alineje (pravilno točke) prvega odstavka 370. člena ZPP, torej relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje. Iz obrazložitve revizije pa izhaja, da očita kršitev le sodišču prve stopnje in tudi ne drži trditev, da tožnik ni navedel, da domnevno prepozno uveljavljanih dejstev in dokazov ni mogel predložiti pravočasno (za katera dejstva in dokaze gre, revizija ne navaja). Sodišči prve in druge stopnje sta jasno obrazložili, da je tožnik pravočasno uveljavljal dejstvo, da je tožena stranka za odpovedni razlog zvedela že julija 2003 in sta tudi obrazložili, zakaj listina v zvezi s tem (organigram) ni bila predložena prepozno. Poleg tega pa iz Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest izhaja, da je organigram le sestavni del (priloga) tega pravilnika, torej gre za splošni akt in ne zgolj za dokazno listino. Tožena stranka pa ustreznega akta, iz katerega bi izhajalo, da delovno mesto tožnika julija 2003 oziroma pred 29. 9. 2003 ni bilo ukinjeno, ni predložila.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Po določbi petega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogom za odpoved (glede na besedilo določbe, kot je veljala v času odpovedi pogodbe tožniku). Poslovni razlog je po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Glede na tako opredelitev poslovnega razloga ima tožena stranka sicer prav, da že samo ugotavljanje in odločanje o ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih ukrepih ne pomeni tudi seznanitve z razlogom za odpoved. Odpovedni razlog nastane šele potem, ko zaradi takih ukrepov postane nepotrebno delo delavcev ali delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V primeru, ko se ukinja neko delovno mesto, je presoja relativno enostavna: ko delodajalec delovno mesto ukine, je nedvomno seznanjen s tem, da je prenehala potreba po opravljanju tega dela in s tem potreba po delu delavca na ukinjenem delovnem mestu. Tako je Vrhovno sodišče že odločilo tudi v zadevah, ki jih navaja revizija (na primer sodba VIII Ips 464/2006, sodba VIII Ips 380/2006 in sodba VIII Ips 395/2006).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je bila tožena stranka z razlogi za redno odpoved seznanjena že 16. 7. 2003, ker je s spremembami Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (katerega sestavni del je bil tudi s strani tožnika predloženi organigram) takrat ukinila delovno mesto tožnika. Da je šlo res že takrat za ukinitev delovnega mesta kaže tudi vsebina obvestila z dne 15. 7. 2003, čeprav to obvestilo tožniku ni bilo vročeno. Obvestilo z dne 7. 10. 2003 namreč o ukinitvi delovnega mesta kot razlogu za odpoved ne govori več, temveč le o zmanjšanju števila zaposlenih. Obrazložitve odpovedi (sklepa) z dne 21. 10. 2003 pa kot razlog navaja reorganizacijo, v okviru katere je delovno mesto tožnika ukinjeno.

10. Kot že navedeno tožena stranka akta, iz katerega bi izhajalo, da delovno mesto tožnika julija 2003 oziroma pred 29. 9. 2003 ni bilo (že enkrat) ukinjeno, ni predložila, čeprav iz predloženega organigrama z dne 16. 7. 2003 – torej pravilnika – izhaja, da delovnega mesta tožnika takrat ni bilo več. Odločitev sodišča pa temelji na dejanski ugotovitvi o ukinitvi delovnega mesta že julija 2003, kar izhaja iz dokazov, ki jih je predložil tožnik, tožena stranka pa nasprotnega ni dokazala. Zato tudi kasnejša ukinitev delovnega mesta v septembru 2003 lahko pomeni le ponovno ukinitev, pri čemer tožena stranka ne navede utemeljenih razlogov, zakaj prva ukinitev ni bila izvedena. Vrhovno sodišče je že odločilo, da je za presojo odločilna dejanska ukinitev oziroma odločitev o ukinitvi delovnega mesta, ni pa odločilen datum uveljavitve pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je le posledica odločitve o ukinitvi delovnega mesta (na primer sodba VIII Ips 181/2006 in sodba VIII Ips 82/2007). To pomeni, da tudi če bi bil pravilnik dejansko spremenjen šele septembra 2003 to ob dejanski ugotovitvi, da je bilo delovno mesto ukinjeno že julija tega leta, na odločitev ne bi moglo vplivati.

11. Revizijske navedbe o neupoštevanju prejemkov, ki jih je tožnik prejel kot nadomestilo za čas brezposelnosti, pomenijo revizijsko novoto, ki je ni mogoče upoštevati (372. člen ZPP). Navedbe v zvezi z ravnanjem tožnika po prenehanju delovnega razmerja (domnevno neiskanje zaposlitve oziroma „namerna“ brezposelnost, študij, samoplačniško zavarovanje pri ZSSS), pomenijo nestrinjanje z ugotovljenim oziroma pomanjkljivo ugotovljenim dejanskim stanjem kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Sodišče je v tem delu odločilo na podlagi poizvedb pri ZZZS in Zavodu za zaposlovanje (kar edino je tožena stranka v tej zvezi tudi predlagala) in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi odločilo. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z restitucijskim zahtevkom tožnika pa tožena stranka ne uveljavlja.

12. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).