Jedro

Delodajalec ni dolžan pogodbe o zaposlitvi odpovedati takoj, ko preneha potreba po opravljanju dela, niti ni nujno, da delovno mesto ukine. V konkretnem primeru je tožena stranka delovno mesto ukinila, ob ukinitvi delovnega mesta je sprejela odločitev, da bo tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (tedaj je tudi izdala obvestilo o nameravani odpovedi). Iz tega razloga bi morala odpoved podati v nadaljnjih tridesetih dneh, da bi bila zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2003 nezakonita. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu izplačati plačo, kot če bi delal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila ter plačati prispevke in dajatve, ki od plače gredo, v delovno knjižico pa vpisati delovno dobo, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.235,99 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2007 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja. Navaja, da je bilo prvostopno sodišče dolžno v celoti upoštevati določbo 1. odstavka 286. člena ZPP, da so stranke dolžne najkasneje na prvem naroku navajati vsa dejstva in dokaze ter zavrniti vse dokaze in dejanske navedbe, ki so se pojavljale v vlogah po prvi glavni obravnavi ali še na kasnejših obravnavah. Tožnik sicer navaja, da naj prekludiranih dejstev in dokazov ne bi mogel pravočasno dostaviti brez svoje krivde, vendar tega ne obrazloži. Tudi v postopkih, ki se vodijo po ZDSS je vsaka stranka dolžna navajati dejstva in predlagati dokaze, s katerimi utemeljuje svoje trditve, to velja tudi za tožnika v tem postopku. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da naj tožena stranka prepozno predloženim listinam in navedbam tožnika ne bi ugovarjala. Tožena stranka je namreč v vlogi z dne 16. 4. 2007 odločno nasprotovala vsem navedbam tožnika ter uveljavljala nastop prekluzije glede navedb in dokazov, za katere je ta že nastopila. Sodišče pa je bilo navedeno dolžno upoštevati ter sprejeti procesni sklep, s katerim bi odločilo o uveljavljenem nastopu prekluzije. Opozarja na 82. člen ZDR, ki določa obrnjeno dokazno breme le glede utemeljenega razloga odpovedi in ne tudi glede vseh ostalih okoliščin. Utemeljen razlog odpovedi pa so vsebinske okoliščine odpovedi, torej razlogi, ki so delodajalca navedli k odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne postopek podaje odpovedi. Glede slednjega torej ne velja pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Tako ravnanje sodišča, ki za toženo stranko, čeprav je uveljavljala prekluzijo in hkrati prerekala vse navedbe tožnika, izvaja škodljive posledice iz dejstev in dokazov glede katerih je nastopila prekluzija, predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Napačno pa je bilo v izpodbijani odločbi uporabljeno tudi materialno pravo. Opozarja na obširno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, da zgolj sprememba ali nesprememba sistemizacije še ni razlog za zakonitost ali nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodna praksa je že jasno izrekla, da delodajalec ni dolžan pogodbe o zaposlitvi odpovedati že ob prvih znakih, ki kažejo na to, da bo delo delavca postalo nepotrebno. Delodajalec ima pravico pred odločitvijo temeljito razmisliti in se posvetovati, lahko z njo počaka vse dokler dokončno ne spozna, da je nujno potrebna. Bistveno za začetek teka rokov iz 5. odstavka 88. člena ZDR torej je, kdaj je delodajalec dokončno in v celoti sprejel in izpeljal odločitev o prenehanju potrebe po opravljanju del pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da pri toženi stranki pred septembrom 2003 ni mogla biti dokončno sprejeta odločitev o morebitnem prenehanju potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za tožnika. Tožnik tudi ni bil s strani delodajalca o razmišljanjih in načrtih o reorganizaciji in racionalizaciji delovnega procesa pred njihovim dokončnim sprejemom obveščen. Prvo obvestilo, čeprav je bilo pripravljeno, tožniku sploh ni bilo vročeno. Sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni obrazložilo, katere listine naj bi v postopku dokazovanja vpogledalo. Zato ni jasno, iz katerih listin naj bi izhajalo, da bi tožena stranka sporno obvestilo tožniku večkrat vročala. Sodna praksa je že v večih primerih jasno izrekla, da je mogoče šteti, da se delodajalec dokončno in v celoti seznani z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi šele, ko posreduje delavcu obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šele od tedaj dalje je mogoče šteti, da teče 30-dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obvestilo z dne 15. 7. 2003 tožniku ni bilo vročeno in je bilo le interne narave v okviru priprave sprejetja dokončne odločitve o morebitni ukinitvi delovnega mesta tožnika. Tožnik pred septembrom 2003 ni bil obveščen o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj odločitev o tem tedaj še ni bila dokončno sprejeta. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi v oktobru 2003 podana v okviru z zakonom določenih rokov in je torej v celoti zakonita. Opozarja, da je tožnik od 7. 9. 2004 samoplačnik pri ZZZS, torej formalno nikjer ne dela in si sam plačuje vsa zavarovanja. Iz dopisa Zavoda RS za zaposlovanje in Zavoda za zdravstveno zavarovanje je razvidno, da je bil tožnik napoten k manjšemu številu delodajalcev, vendar je bil povsod zavrnjen, ker so zahtevali višjo stopnjo izobrazbe. Kasneje po 7. 9. 2004 se tožnik nalašč ni zaposlil in očitno le čaka na izid tega postopka. Ker je tožnik po 28. 11. 2003 po svoji volji brezposeln, tožena stranka za ta čas v nobenem primeru ne more nositi odgovornosti za izplačilo materialnih pravic iz delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter navaja, da je že v vlogi z dne 26. 3. 2007 obrazložil okoliščine, zaradi katerih je do dokaza, ki ga je predložil k vlogi z dne 26. 3. 2007, prišel šele v ponovljenem postopku. Tožena stranka sicer glede samega organigrama z dne 16. 7. 2003 ni podala nobene obrazložitve in ga tudi ni zanikala ali prerekala. Tako se izkaže, da je tožena stranka že 16. 7. 2003 ukinila delovno mesto vodje komerciale, zato je bila odpoved z dne 21. 10. 2003 podana po preteku prekluzivnega roka za izdajo odpovedi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter ji naloži v plačilo stroške tega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že enkrat odločalo, in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 282/2005 z dne 29. 6. 2006 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po izteku 30-dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Po navedeni zakonski določbi mora delodajalec podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Do navedenega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi dokaza, ki ga je tožnik predložil šele po razveljavitvi sodbe. Sodišča prve stopnje ugovora prekluzije tožene stranke ni sprejelo. Postavilo se je na stališče, da je tožnik že v tožbi in v nadaljevanju uveljavljal, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tega dokaza tožnik ni mogel brez svoje krivde predložiti že prej, zato je ravnalo pravilno, ko ga je pri svoji odločitvi upoštevalo. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje navedlo, da prepozno predloženim listinam in navedbam tožnika ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje je namreč le navedlo, da tožena stranka ni ugovarjala vsebini organigrama z dne 16. 7. 2003. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu sicer že zavzelo stališče, da je bila odpoved podana v roku iz 5. odstavka 88. člena ZDR, izhajajoč iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje, na podlagi katerega je sodišče ugotovilo, da je bilo delovno mesto vodje komerciale ukinjeno dne 29. 9. 2003, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa podana 21. 10. 2003. Tožnik je že v tožbi navajal, da je bila odpoved podana prepozno, pri tem pa se je skliceval na obvestilo z dne 15. 7. 2003. Sodišče prve stopnje je nato v ponovljenem postopku na podlagi predložene listine – organigram z dne 16. 7. 2003 ugotovilo, da tožena stranka v pravilniku o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (sestavni del je tudi organigram) od 16. 7. 2003 dalje ni imela več sistemiziranega delovnega mesta vodje komerciale. Iz obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdanega na podlagi 3. odstavka 83. člena ZDR z dne 15. 7. 2003, je razvidno, da je bilo delovno mesto vodje komerciale ukinjeno, tožnik pa je bil z dnem 18. 7. 2003 vabljen na zagovor. Navedenega obvestila tožnik sicer ni prejel. Iz izpovedi priče S.K. pa je nedvomno razvidno, da bi moral tožniku vročiti obvestilo, vendar mu ga ni vročil iz razloga, ker je bil tožnik na letnem dopustu, poleg tega pa se z odločitvijo ni strinjal. Zato sodišče pravilno ni sledilo navedbam tožene stranke, da je bil namen obvestila, da S.K. predoči, da bo prenehala potreba po delu tožnika. Samo obvestilo (z datumom zagovora) je povsem jasno: delovno mesto tožnika po pogodbi o zaposlitvi se ukine, zato se ga obvešča, da mu bo izdana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec ni dolžan pogodbe o zaposlitvi odpovedati takoj, ko preneha potreba po opravljanju dela, niti ni potrebno, da se delovno mesto ukine. V konkretnem primeru pa je tožena stranka delovno mesto ukinila, kar jasno izhaja iz organigrama z dne 16. 7. 2003. Neutemeljena so pritožbena navajanja, da je bilo obvestilo z dne 15. 7. 2003 le interne narave. Ni mogoče šteti, da je bilo obvestilo izdano v procesu sprejemanja odločitve, saj je do odločitve že prišlo (ukinjeno delovno mesto), nepomembno pa je, da tožnik obvestila ni prejel. Dejstvo je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bilo delovno mesto vodje komerciale ukinjeno že 16. 7. 2003, zato je bila odpoved podana 21. 10. 2003 prepozna. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da si tožnik ni prizadeval zmanjšati škode ter da je po svoji volji brez zaposlitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi poizvedb pri Zavodu RS za zaposlovanje namreč ugotovilo, da je tožnik aktivni iskalec zaposlitve, vendar pa zaposlitve ne dobi.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sta priglasili stroške pritožbe in stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da jih krijeta sami, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni doprinesel k razjasnitvi zadeve.