Jedro

Ker je toženec že pred sklenitvijo predpogodbe vedel za zemljiškoknjižno stanje, so neutemeljene vse tiste revizijske trditve, ki uveljavljajo ničnost predpogodbe.

Predpogodba je po svoji vsebini prodajna pogodba, saj vsebuje vse njene bistvene sestavine. Ustni dogovor o načinu prenosa lastninske pravice vsebinsko pomeni odložni pogoj. Z realizacijo, torej sklenitvijo razpolagalnega pravnega posla s leasingojemalcem, je napaka v obliki ozdravljena, odložni pogoj pa izpolnjen. Zato je toženec dolžan tožnici plačati še razliko kupnine na podlagi same pogodbe iz prvega odstavka 435. člena OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora povrniti tožniku 1.007,96 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni od prejema te sodbe, od 16. dne dalje pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 83.458,52 EUR (prej 20.000.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2005 dalje ter ji povrniti odmerjene pravdne stroške. Prisojeni znesek po materialnopravno presoji tega sodišča predstavlja neupravičeno toženčevo obogatitev v zvezi s sklenjeno prodajno predpogodbo.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi v manjšem delu ugodilo tako, da je začetek teka zakonskih zamudnih obresti premaknilo na 1. 4. 2005, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Prisojo je utemeljilo na pogodbeni podlagi in toženčevi zavezi izpolniti svojo pogodbeno obveznost v celoti (239. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga pa tako spremembo obeh sodb, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Zatrjuje, da gre v obeh sodbah že za tako napačno uporabo materialnega prava, da to pomeni očitno arbitriranje ter kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in kršitev pravice do poštenega sojenja. To je imelo za posledico tudi povsem napačno ugotovljeno dejansko stanje, čeprav dokazi v spisu omogočajo drugačne dejanske in pravne zaključke. S sklicevanjem na izpoved priče K. v kazenskem postopku toženec izpodbija dejansko ugotovitev sodišč, da je tožnica sklepala predpogodbo zato, ker se je morala s F. d.o.o. še dogovoriti za prenos lastništva na toženca. Ta kupna pogodba je po toženčevem stališču povsem samostojen posel, ki nima s predpogodbo nobene zveze. V njej tudi izrecno piše, da je nepremičnina prosta bremen in da na njej ni pravic tretjih oseb. Obe sodišči sta prezrli, da je tožnica toženca s prevaro zapeljala k sklenitvi predpogodbe, ker je lažno navajala, da je izključni lastnik nepremičnine. Ravnala je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter prepovedjo zlorabe pravic, zaradi česar je predpogodba nična. Toženec razloge pritožbenega sodišča opredeljuje kot nesmisel, ker so očitno prezrta zatrjevanja tožnice o njenem lastništvu, vsebina kupne pogodbe z leasingodajalcem itd. Protispisni in nelogični so razlogi pritožbenega sodišča v zvezi z oceno pogodbe z leasingodajalcem, saj v predpogodbi ni najti nikakršnega dogovora med tožnico, tožencem in F. Leasingodajalec ni potrdil, da je bila pogodba, ki jo je sklenil s tožencem, sklenjena zaradi realizacije predpogodbe, izpoved K. o tem pa je neresnična. Zmotno je sklicevanje pritožbenega sodišča na 440. člen OZ. Če bi se v predpogodbi dogovorila, da bo prenos nepremičnine v last prodajalca (prav kupca) odvisen od koga tretjega, bi to moralo biti izrecno zapisano, saj tak usten dogovor, tudi če bi obstajal, ne velja. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno potrdilo ugotovitev prvega sodišča, da sta se pravdni stranki dogovorili, da toženec najprej sklene kupno pogodbo s F., nato pa še s tožnico za 20.000.000 SIT. V nadaljevanju toženec še izvaja svoja pravna naziranja o ničnosti predpogodbe zaradi nedopustnosti njenega predmeta, ki je bil tuja last, kar je tudi nemoralno ravnanje, pa tudi o nedopustnosti podlage prodati tujo stvar. Vse to pomeni ničnost predpogodbe. Poleg tega se predpogodba ni realizirala med samima strankama predpogodbe. Toženec je kupno pogodbo sklenil z drugo osebo in tožnica torej niti ni mogla izpolniti zaveze iz predpogodbe, da bi ona prodala in prenesla nepremičnino v last tožencu. Nesmiselni so razlogi pritožbenega sodišča, da je bila prodajna pogodba s F. sklenjena na podlagi predpogodbe in da je zato toženec dolžan izpolniti svojo obveznost iz predpogodbe.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženec v reviziji ni konkretiziral uveljavljanega revizijskega razloga iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej o katerih odločilnih dejstvih naj bi obstajalo v razlogih (katere) sodbe nasprotje o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Če je meril na izpoved priče K. v kazenskem postopku, za tako kršitev ne more iti, ker tamkajšnja izpoved ni povzeta v razlogih sedanje sodbe, saj je bil zaslišan v tem pravdnem postopku. Tudi sicer so trditve o protispisnosti povsem pavšalne. Zato revizijsko sodišče tega revizijskega razloga niti ni moglo obravnavati.

7. Revizijsko sodišče ni smelo obravnavati tistih revizijskih trditev, ki neposredno ali posredno skušajo izpodbiti, dopolniti ali predrugačiti odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preizkus na pritožbeni stopnji. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni dovoljeno uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Mnoge od povzetih revizijskih trditev gredo prav v tej prepovedni smeri.

8. Iz dejanske podlage obeh sodb izhaja, da sta pravdni stranki 7. 3. 2005 sklenili prodajno predpogodbo za nepremičnino na naslovu I., za ceno 40.000.000 SIT. Toženec je vedel, da tožnica ni zemljiškoknjižna lastnica, temveč le leasingojemalka, saj je sam izpovedal, da mu je tožničin mož ob prvem ogledu nepremičnine pred sklenitvijo predpogodbe pokazal zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega je izhajalo, da nista zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine, sta pa obljubila urediti prepis lastništva. Nato so zapisali kupoprodajno predpogodbo in je toženec izročil 2.000.000 SIT are. Sodišče je ugotovilo, da sta se pravdni stranki (ustno) dogovorili, da bo toženec sklenil pogodbo z leasingodajalcem F. d.o.o., kateremu bo plačal določen znesek, nato pa razliko do dogovorjenega zneska tožnici. Tako so se (tudi po toženčevi izpovedi) obe pravdni stranki, tožničin mož in toženčev sin 18. 3. 2005 zglasili pri F. d.o.o., kjer je toženec sklenil kupno pogodbo za isto nepremičnino za ceno 18.000.000 SIT. Navedeni znesek po izpovedi priče direktorja K. predstavlja vrednost neplačanih leasing obrokov in le to je bil njihov interes, kar je leasingojemalka dogovorila več, pa je šlo v njeno korist (razlogi na sedmi strani prvostopenjske sodbe). Potrdil je še, da je bila ta pogodba sklenjena zaradi realizacije dogovora iz predpogodbe med pravdnima strankama (razlogi na začetku četrte strani drugostopenjske sodbe). Toženec se je na podlagi te pogodbe vpisal v zemljiško knjigo, od tožnice je prevzel posest nepremičnine, nato pa njej ni hotel več ničesar doplačati.

9. Ker je toženec že pred sklenitvijo predpogodbe vedel za zemljiškoknjižno stanje, so neutemeljene vse njegove trditve, da naj bi ga (glede na zapis v predpogodbi o tožničinem lastništvu na podlagi leasing pogodbe) tožnica prevarala, da naj bi ravnala v nasprotju z moralo, načelom vestnosti in poštenja ter prepovedjo zlorabe pravic, da naj bi bila zato predpogodba nična ter iz istih razlogov nedopustna predmet pogodbe in podlaga pogodbe, kar naj bi tudi povzročilo ničnost pogodbe.

10. V pogodbi s 7. 3. 2005, ki sta jo sklenili pravdni stranki, res ne piše, kako bo tožnica izpolnila obveznost prodajalca prenesti lastninsko pravico na kupca, sta pa se po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč to ustno dogovorili – s sodelovanjem leasingodajalca. Dogovor je res bil samo usten, vendar je napaka v obliki ozdravljena z njegovo izpolnitvijo, torej s sklenitvijo kupne pogodbe z 18. 3. 2005. Toženčevo sklicevanje na ničnost le ustno sklenjenega dogovora prezre določbo 58. člena OZ, ki v primeru realizacije določa konvalidacijo. Zmotno je tudi toženčevo stališče, da tretji ne more veljavno izpolniti tožničine obveznosti iz (pred)pogodbe. Taka možnost je urejena v 271. členu OZ, ki v primeru realizacije določa tudi obveznost upnika, da sprejme izpolnitev od tretjega.

11. Pravdni stranki sta pogodbo s 7. 3. 2005 naslovili kot prodajno predpogodbo, ker še nista vedeli, ali in kako bo tožnici uspelo urediti prenos lastninske pravice na toženca. Vendar opredelitev imena pogodbe ni odločilna, pač pa njena dejanska vsebina. Iz vsebine obravnavane pogodbe pa izhaja, da so v njej opredeljene vse bistvene sestavine prodajne pogodbe: predmet prodaje, cena, način in rok plačila, izročitev v posest. Zato pogodbe ni presojati po 33. členu OZ o predpogodbi, temveč po 435. in naslednjih členih OZ o prodajni pogodbi. Ker mora prodajalec kupcu stvar izročiti tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, ni razumljivo toženčevo vztrajanje, da v njegovem primeru ni uporabljiva določba 440. člena OZ o možnosti prodaje tuje stvari. Prodajalec je dolžan poskrbeti le, da kupec pridobi lastninsko pravico, in to je tožnica tudi storila. Ustni dogovor pravdnih strank o načinu, kako bo to storila, po presoji revizijskega sodišča pomeni le odložni pogoj, pod katerim je bila prodajna pogodba sklenjena. S sklenitvijo pogodbe z 18. 3. 2005 s F. d.o.o., ki vsebuje tudi razpolagalni pravni posel, je bil odložni pogoj izpolnjen. Zato med strankama sklenjena prodajna pogodba v skladu z drugim odstavkom 59. člena OZ učinkuje od trenutka sklenitve. Tožnica je svojo obveznost po tej pogodbi v celoti izpolnila, poskrbela je za prenos lastninske pravice na toženca, izročila je posest nepremičnine tožencu, ta pa je svojo obveznost plačati kupnino izpolnil le deloma, 2.000.000 SIT je plačal tožnici, 18.000.000 SIT pa po dogovoru F. d.o.o. Tožnici je tako dolžan še razliko 20.000.000 SIT oziroma sedaj 83.458,52 EUR na podlagi prodajne pogodbe s 7. 3. 2005 in določbe prvega odstavka 435. člena OZ.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče toženčevo revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški in tožencu na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo, da mora tožnici plačati v skladu z določbami odvetniške tarife odmerjene stroške revizijskega odgovora z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pa tečejo šele po preteku določenega roka od prejema te odločbe (načelno pravno mnenje Občne seje VS RS s 13. 12. 2006).