Jedro

Dejstvo, da tožnica ni bila lastnica nepremičnine, ni pomembno. Tudi pogodba o prodaji tuje stvari pogodbeni stranki veže (člen 440. OZ). Tožnica se je zato lahko v predpogodbi veljavno zavezala, da bo sklenjena glavna pogodba o prodaji te nepremičnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v izreku spremeni tako, da tečejo zamudne obresti od 1.4.2005 dalje in se višji obrestni zahtevek zavrne.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožnici znesek 83.458,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19.3.2005 do 31.12.2006 od zneska 20.000.000,00 SIT in od 1.1.2007 do plačila od zneska 83.458,52 EUR, vse v petnajstih dneh. Tožencu je še naložilo, da je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 2.923,05 EUR v petnajstih dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Zoper sodbo se je toženec pritožil. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Bistveno kršitev postopka vidi v tem, da je tožnica tožbeni zahtevek zatrjevala na treh različnih in med seboj izključujočih temeljih, ne pa na neupravičeni obogatitvi, kot protispisno navaja v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje. Tudi sodba jasno ne pove, na katerem temelju je ugodeno tožbenemu zahtevku. Iz sodbe sicer izhaja, da naj bi bila to določba 190. člena Obligacijskega zakonika, kjer je urejena neupravičena obogatitev, vendar iz ostalih razlogov ne izhaja, da bi sodišče ta člen tudi dejansko uporabilo oz. da bi ga pravilno uporabilo. Sodišče v obrazložitvi navaja, da predstavlja razlika v kupnini, kolikor je toženec plačal F. in kolikor bi moral plačati tožnici, tožničina vlaganja, in sicer naj bi šlo za znesek 22.000.000,00 SIT. Temu znesku je v sodbi tudi v celoti ugodilo, čeprav je ta znesek drugačen kot je znesek v izvedenskem mnenju, kjer je izvedenec ocenil vlaganja na 3.057.000,00 SIT. V obrazložitvi je sodišče navedlo, da je z izvedencem ugotavljalo, ali je bila kupnina 40.000,00 EUR realna, ta okoliščina pa glede na uporabljeno materialno pravo ni v nobeni zvezi z neupravičeno obogatitvijo. Sodišče je nepravilno ravnalo, ko je sprejelo izvedensko mnenje kot strokovno in popolno, čeprav je toženec opozoril, da je izvedenec samo pavšalno ocenil investicije. Sicer pa je toženec med postopkom tudi izločeval izvedenca D., ker so se pojavili razlogi, ki utemeljujejo dvom v njegovo nepristranskost. Sodišče je toženčev predlog za izločitev zavrnilo s protispisnim argumentom, da naj bi bil toženčev predlog dokazno nepodprt, čeprav je toženec predlagal zaslišanje odvetnika D. Z., ki je bil prisoten na ogledu. Izvedenec je ugotavljal pošteno tržno vrednost, ki pa glede na okoliščine v predmetni zadevi ni ustrezna, saj ne more predstavljati prikrajšanja. Sodišče tudi ni zaslišalo predlagane priče Š. F., ki je bil predhodni najemnik sporne nepremičnine in je vanjo tudi vlagal. Z njegovim zaslišanjem bi se bistveno pripomoglo pri razmejitvi tožničinih vlaganj. Sodišče pa je te dokazne predloge zavrnilo, vendar neutemeljeno. Na podlagi nezakonito vodenega postopka je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni res, da bi se toženec dogovoril s tožnico, da bo F. plačal 18.000.000,00 SIT, tožnici pa še 22.000.000,00 SIT. Toženec je s tožnico sklenil samo predpogodbo, ki se ni uresničila in tudi ni mogla uresničiti, saj tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Prav tako se sodišče ni opredelilo do ugovora aktivne legitimacije, saj se je toženec vse potrebno dogovarjal z A. K.. Zato aktivna legitimacija tožnice ni podana. Tudi glede plačila obresti, odločitev ni pravilna. Toženec nepremičnine ni pridobil v posest s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 18.3.2005. Tega tožnica niti ni trdil, zato je ta zaključek brez podlage v trditvah tožnice, niti ne izhaja iz podatkov spisa. Odločitev o stroških postopka ni pravilna, saj je tožnica umaknila zahtevek v višini 2.000.000,00 SIT in bi sodišče to moralo upoštevati pri odmeri stroškov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno odločanje o zadevi in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnica je odgovorila na pritožbo toženca. V odgovoru meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da je na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, v postopku pa ni prišlo do kakšnih kršitev. Okoliščina, da je tožnica temeljila zahtevek na več pravnih podlagah ni relevantna, ker to ni prepovedano. Sodišče je sledilo neupravičeni obogatitvi, ki jo je uveljavljala. Toženec ni izpolnil dogovora med pravdnima strankama in je nepremičnino pridobil za bistveno nižji znesek od njene vrednosti, kar je potrdil direktor leasinga F. d.o.o. K., pa tudi izvedenec, katerega izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo, saj je odgovoril na vsa vprašanja strokovno, prepričljivo in verodostojno. Nobenega razloga ni bilo za izločitev izvedenca. Tožencu je bila ves čas zagotovljena pravica do enakega obravnavanja. V zvezi z umaknjenim delom niso nastali nobeni posebni stroški. Tožnica zato predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena samo v delu, kjer je odločeno, kdaj začnejo teči zamudne obresti, v ostalem delu ni utemeljena.

Toženec v pritožbi očita absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi med seboj v nasprotju. Takšne kršitve pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Očitek, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala več različnih pravnih podlag je brez pomena, ker ji podlag niti ni bilo treba navajati, če jih je, pa sodišče nanje ni bilo vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). Tudi če je v sodbi zmotno oprlo odločitev na kakšno od teh podlag, to ne predstavlja absolutne bistvene kršitve postopka, ampak zmotno uporabo materialnega prava. Sicer ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih. To je o vseh tistih, ki so v tem sporu pomembna. Ta pritožbeni razlog zato ni utemeljen.

V izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje ima podlago v izvedenih dokazih, ki so v sodbi korektno povzeti in logično ter življenjsko prepričljivo dokazno ocenjeni. Te ugotovitve zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne in popolne. Odločilne dejanske ugotovitve pa so, da sta pravdni stranki sklenili prodajno predpogodbo 7.3.2005, s katero sta se dogovorili, da bo toženec kupil nepremičnino na naslovu I. 3, vpisano v vl. št. 760 k.o. H., parc. št. 96.S za ceno 40.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki razliko do tega zneska, iz česar sledi, da je ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije očitno zavrnilo. Ta ugovor ni bil tudi utemeljen, zato ga pritožba neutemeljeno ponavlja, saj priložena pisna prodajna predpogodba dokazuje, da je kot pogodbena stranka sklepala posel s tožencem tožnica (dokaz A2) in ne njen mož. Tožnica je v tožbenih navedbah pojasnila, da sta stranki sklepali predpogodbo, ker se je morala z družbo F. d.o.o. še dogovoriti o prenosu lastništva na toženca, saj ni bila lastnica nepremičnin. Nepremičnine je pridobila na podlagi finančnega leasinga, sklenjenega z družbo F. d.o.o.. Kupca za nepremičnine je iskala, ker ni plačala obveznosti iz leasinga, v nepremičnine pa je tudi sama vložila sredstva, ko je gostinski lokal adaptirala. Dogovorjeno ceno so predstavljali neodplačani leasing obroki in vložena investicija s tem, da je bilo neodplačane obroke leasinga treba plačati leasingodajalcu, razlika pa bi ostala tožnici. Toženec je ob sklenitvi prodajne predpogodbe plačal 2.000.000,00 SIT, družbi F. d.o.o. je ob sklenitvi glavne pogodbe plačal 18.000.000,00 SIT.

Če bi bila tožnica lastnica nepremičnin, ne bi bilo potrebno sklepati predpogodbe, ampak bi ta dogovor že predstavljal prodajno pogodbo. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sprejelo tožničine navedbe, da se je predpogodba sklepala iz razloga, ker je morala izposlovati še razpolagalni pravni posel za prenos lastninske pravice na kupca pri leasingodajalcu. Slednji pa je tudi potrdil takšno kronologijo dogodkov. V nadaljnjem teku dogodkov je prišlo sicer do manjšega odstopa od dogovora v predpogodbi, ker je leasingodajalec na toženčevo željo sklenil z njim pisno prodajno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom, kar je toženec potreboval za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Leasingodajalec je potrdil, da je bila pogodba, ki jo je on sklenil s tožencem, sklenjena zaradi realizacije dogovora iz predpogodbe. Vsebina predpogodbe sicer leasingodajalca ni zanimala, ker je zasledoval zgolj interes, da se poplača terjatev do njega. Vendar toženec zmotno meni, da ga dogovor, s katerim sta se pravdni stranki v predpogodbi sporazumeli o višini kupnine, ne veže več, ker se je na podlagi sklenjene (glavne) pogodbe z leasingodajalcem vpisal kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi. Dejstvo, da tožnica ni bila lastnica nepremičnine, ni pomembno in je prodajna predpogodba, ki jo je sklenila s tožencem veljavna. Tudi pogodba o prodaji tuje stvari namreč pogodbeni stranki veže (člen 440 OZ). Tožnica se je zato lahko v predpogodbi veljavno zavezala, da bo sklenjena glavna pogodba o prodaji te nepremičnine. Toženec pa bi lahko odstopil od sklenjenega dogovora v predpogodbi le, če zaradi tega, ker tožnica ni bila lastnica nepremičnine, ne bi mogel doseči namena. Namen, zaradi katerega je s tožnico sklepal prodajno predpogodbo, je bil s sklenitvijo razpolagalnega pravnega posla z lastnikom nepremičnine (leasingodajalcem) dosežen, saj je bilo lastništvo preneseno nanj. Ker se je predpogodba, ki sta jo stranki sklenili, realizirala s sklenjeno glavno pogodbo, je toženec dolžan obveznosti, ki jih je prevzel, v celoti izpolniti. S sklenitvijo pisne prodajne pogodbe in plačilom zneska 18.000.000,00 SIT podjetju F. d.o.o. je svojo obveznost delno izpolnil. Pisna pogodba sklenjena z leasingodajalcem dokazuje, da je prišlo na podlagi predpogodbe do sklenitve glavne pogodbe. V pisni obliki je bila predpogodba samo delno realizirana, ker je to ustrezalo interesom toženca. Ker pa je pisna pogodba, na podlagi katere se je toženec vpisal v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine sklenjena na podlagi predhodno sklenjene pisne predpogodbe pravdnih strank, je dolžan toženec svojo obveznost v celoti izpolniti. Učinki predpogodbe so enaki kot pri sklenitvi pogodbe pod odložnim pogojem. Ko se je pogoj (sklenitev razpolagalnega pravnega posla) izpolnil, je s tem bila realizirana celotna glavna pogodba.

Pritožba ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo plačilo spornega zneska na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi. Ta pravna podlaga bi prišla v poštev samo, če bi prišlo do premika premoženja ne da bi obstajala podlaga za izpolnitev, ker ni bilo pogodbe, ali je pogodba neveljavna oziroma je kasneje odpadla. Ker pa je v tem primeru do prehoda premoženja (lastništva na spornih nepremičninah na toženca) prišlo na podlagi pogodbe, korist, ki jo je toženec pridobil, ne predstavlja neupravičene pridobitve. Plačilo spornega zneska temelji na pogodbeni podlagi. Toženec mora obveznost, ki jo je sprejel s pogodbo, izpolniti v celoti (239. členu OZ). Zmotna uporaba materialnega prava pa ni vplivala na pravilnost odločitve, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje tožbeni zahtevek, ki ga je postavila tožnica. Neutemeljen je tožbeni zahtevek samo v delu glede začetka teka zamudnih obresti. Po dogovoru, ki je povzet tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, bi moral toženec plačati celotno kupnino do 30.3.2005. Z neplačilom spornega zneska je zato prišel v zamudo 1.4.2005 (prvi odstavek 299. člena OZ). Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov na podlagi pete alinee prvega odstavka 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo, v ostalem delu pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker mora toženec izpolniti svojo pogodbeno obveznost, so brez pomena pritožbene navedbe, v katerih pritožba napada izvedensko mnenje izvedenca D.. Toženec je dolžan plačati znesek kupnine, ki je bil dogovorjen, ne glede na to, kakšna je višina tožničinih vlaganj v sporno nepremičnino. Višina kupnine, ki sta jo pravdni stranki dogovorili, je zanesljivo ugotovljena tako iz prodajne predpogodbe, kot iz ostalih dokazov, ki jih ocenjuje izpodbijana sodba. Neutemeljene so zato tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo v postopku zaslišati predhodnega najemnika, ki naj bi razmejil svoje investicije od investicij tožnice, saj se s tem dokazom ne bi ugotovila pomembna dejstva tega spora.

Neutemeljeno pritožba izpodbija odločitev o stroških postopka. Tožnica je res umaknila tožbeni zahtevek za 2.000.000,00 SIT in vztrajala pri plačilu zneska 20.000.000,00 SIT oz. protivrednosti tega zneska po uvedbi EUR. Znesek za umaknjeni del pa je ob primerjavi z zneskom, s katerim je uspela sorazmerno majhen. Poleg tega so stroški, nastali z umaknjenim delom zanemarljivi ob vseh, ki jih je imela tožnica s to pravdo, saj je do umika prišlo že na prvem naroku za glavno obravnavo. Odločitev o stroških postopka ima zato podlago v 3. odstavek 154. člena ZPP.

Toženec je s pritožbo uspel s sorazmerno majhnim delom stranske terjatve. Zaradi spremembe začetka teka zamudnih obresti tudi niso nastali posebni stroški. Tožničin odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, ker v njem tožnica samo pritrjuje dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe, glede pravne argumentacije, pa so navedbe v odgovoru na pritožbo zmotne, kot je obrazloženo zgoraj. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.