Jedro

Sodišče prve stopnje je že zaradi odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo tudi tožničin zahtevek za reintegracijo k toženki, kar pomeni, da v tej zvezi sploh ni prišlo do odločanja o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 kot zakonski možnosti, ki je predvidena namesto reintegracije. Odločitev o tem ni mogla biti predmet pritožbene presoje pred sodiščem druge stopnje. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi lahko sodišče druge stopnje samo dopolnilo postopek in odločilo o predlogu za sodno razvezo.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta prepoved opravljanja dela z dne 5. 10. 2022 in redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 17. 10. 2022 nezakoniti in se razveljavita, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z iztekom 15-dnevnega odpovednega roka in ji še vedno traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi od dne 12. 1. 2020 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz tega izhajajo, da je toženka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje od poteka odpovednega roka, jo prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerje do ponovnega nastopa na delo obračunati bruto plačo v mesečni višini 1.143,78 EUR, od te plače odvesti davke in prispevke ter ji izplačati mesečno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ji obračunati in izplačati sorazmerni del regresa za leti 2022 in 2023 in ji izplačati odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja v znesku 2.500,00 EUR, v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, od tedaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 1.548,57 EUR.

2.Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prepovedi opravljanja dela ter ugotovilo, da tožnici delovno razmerje z iztekom odpovednega roka ni prenehalo. Glede preostalih zahtevkov je sklenilo, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridrži za končno odločbo.

3.Toženka v pritožbi zoper navedeni sklep navaja, da je sodišče druge stopnje glede odpovedi v 17. točki obrazložitve sklepa navedlo, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka po 118. členu ZDR-1, kar pa ne drži. Glede tega sodišče druge stopnje ni z zadostno skrbnostjo upoštevalo izpovedi prič o tem, da tožnica ni opravljala dela, da je izvajala pritiske na nadrejeno, da je obrekovala sodelavce, da so se jo bali, da niso več radi hodili v pralnico, da so odnosi v kolektivu boljši, če tožnice ni v njem. Tudi ni upoštevalo izpovedi zakonite zastopnice toženke o tem, da tožnica sodelavcem pošilja pisanja z neprimerno vsebino, širi neresnice, očita različna ravnanja njej in zaposenim, se ne udeležuje obveznih predavanj, ne izvršuje opravil perice, kar moti delovni proces. Prav tako ni upoštevalo, da je tožnica septembra 2022 prejela pisno opozorilo pred odpovedjo. Sodišče druge stopnje bi torej že na podlagi izvedenega dokaznega postopka lahko ugodilo njenemu predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Zato predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da navedenemu predlogu ugodi. Glede odločitve v zvezi z odškodnino zaradi trpinčenja pa toženka v pritožbi poudarja, da bi moralo sodišče druge stopnje upoštevati, da iz izvedenih dokazov izhaja, da temelj odškodninske odgovornosti ni dokazan, zaradi česar bi moralo odločitev o zavrnjenem odškodninskem zahtevku potrditi.

4.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V skladu s prvim odstavkom 357.a člena ZPP je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. Po drugem odstavku istega člena se sme sklep sodišča druge stopnje izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

7.Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek, ki se je nanašal na odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev delno spremenilo, delno razveljavilo. Pojasnilo je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in je posledično napačno zavrnilo celotni zahtevek iz naslova odpovedi. Ker je ugotovilo nezakonitost odpovedi, je odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženki z iztekom odpovednega roka ni prenehalo. Glede preostalih zahtevkov v zvezi z odpovedjo pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede tega je v 17. točki obrazložitve, na katero opozarja pritožba, obrazložilo, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni pravilno niti popolno ugotovilo, saj dokazov v zvezi s tem delom zahtevka sploh ni izvajalo, sodišče druge stopnje pa samo ne more dopolniti postopka, saj bi dokaze v zvezi z reintegracijskim zahtevkom in z zahtevkom za reparacijo izvajalo prvič. Dodalo je še, da se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do predloga toženke, ki ga je podala po 118. členu ZDR-1.

8.Drži pojasnilo sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje v posledici ugotovitve, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, celotni zahtevek, ki se je nanašal na odpoved, zavrnilo kot neutemeljen. Takšno je tudi sicer postopanje sodišča v tovrstnih sporih, saj ob presoji, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ni mogoče ugotoviti trajanja delovnega razmerja po izteku odpovednega roka, priznati pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja itd.

9.Sodišče prve stopnje je tako že zaradi odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo tudi tožničin zahtevek za reintegracijo k toženki, kar pomeni, da v tej zvezi sploh ni prišlo do odločanja o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, kot zakonski možnosti, ki je predvidena namesto reintegracije. Toženka sicer meni, da izpovedi prič in njene zakonite zastopnice kažejo na utemeljenost predloga, ki ga je podala po 118. členu ZDR-1, vendar je za odločitev o pritožbi bistveno, da sodišče prve stopnje o toženkinem predlogu sploh ni odločalo in pred to odločitvijo ugotovilo odločilnih dejstev. Odločitev o tem ni mogla biti predmet pritožbene presoje pred sodiščem druge stopnje. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi lahko sodišče druge stopnje samo dopolnilo postopek in odločilo o predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

10.Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na to, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede plačila odškodnine zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in je sodišču prve stopnje naložilo, da izvede vse predlagane in potrebne dokaze, po potrebi dopolni že izvedene dokaze in po celovito opravljeni dokazni oceni še enkrat odloči o zahtevku. Toženka v pritožbi ne uveljavlja, da bi naložena dodatna dejanja v postopku lahko storilo sodišče druge stopnje samo, temveč nasprotuje temu, da sodišče druge stopnje ni sprejelo dokazne ocene, ki jo je oblikovalo sodišče prve stopnje in da ni potrdilo odločitve tega sodišča o zavrnitvi odškodninskega zahtevka. S tem pa toženka zgreši okvir pritožbenega odločanja, saj se ta ne nanaša na presojo pravilnosti razlogov za razveljavitev, ampak le na pravilnost uporabe kasatoričnih pooblastil iz drugega odstavka 357.a člena ZPP.

11.Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo (četrti odstavek 357.a člena ZPP).

12.Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------

Op. št. (1)Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1).

Op. št. (2)Več o namenu tovrstne pritožbe npr. v sklepih Vrhovnega sodišča RS Dsp 6/2019 z dne 6. 4. 2019, Dsp 3/2020 z dne 25. 2. 2020, Dsp 4/2020 z dne 9. 6. 2020, Dsp 2/2024 z dne 8. 4. 2024.

Zveza

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 355, 357a

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.