Jedro

Ker mora po izrecni določbi 18. člena ZDR pooblaščena oseba imeti pisno pooblastilo zastopnika delodajalca za vse odločitve, ki jih sprejema v imenu delodajalca, naknadna odobritev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda oseba brez pisnega pooblastila, ni mogoča. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda oseba brez pisnega pooblastila po 18. členu ZDR, je nezakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. odstavku izreka, tako da se v tem delu glasi: „1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1993, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki dne 25. 5. 2007, nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ni več mogoče. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko z dne 24. 12. 1993, se razveže z dnem 8. 5. 2012, tožnici pa se za čas od prenehanja delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, vročene tožnici dne 25. 5. 2007, do 8. 5. 2012 prizna obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo plače za obdobje od 1. junija 2007 do 30. septembra 2010 v mesečnih bruto zneskih: bruto zneski: datum zapadlosti: - junij 2007 2.446,20 EUR 23. 7. 2007 - julij 2007 2.446,20 EUR 23. 8. 2007 - avgust 2007 2.446,20 EUR 23. 9. 2007 - september 2007 2.446,20 EUR 23. 10. 2007 - oktober 2007 2.446,20 EUR 23. 11. 2007 - november 2007 2.446,20 EUR 23. 12. 2007 - december 2007 2.446,20 EUR 23. 1. 2008 - januar 2008 2.446,20 EUR 23. 2. 2008 - februar 2008 2.446,20 EUR 23. 3. 2008 - marec 2008 2.446,20 EUR 23. 4. 2008 - april 2008 2.446,20 EUR 23. 5. 2008 - maj 2008 2.446,20 EUR 23. 6. 2008 - junij 2008 2.446,20 EUR 23. 7. 2008 - julij 2008 2.446,20 EUR 23. 8. 2008 - avgust 2008 2.446,20 EUR 23. 9. 2008 - september 2008 2.446,20 EUR 23. 10. 2008 - oktober 2008 2.446,20 EUR 23. 11. 2008 - november 2008 2.446,20 EUR 23. 12. 2008 - december 2008 2.446,20 EUR 23. 1. 2009 - januar 2009 2.446,20 EUR 23. 2. 2009 - februar 2009 2.446,20 EUR 23. 3. 2009 - marec 2009 2.446,20 EUR 23. 4. 2009 - april 2009 2.446,20 EUR 23. 5. 2009 - maj 2009 2.446,20 EUR 23. 6. 2009 - junij 2009 2.446,20 EUR 23. 7. 2009 - julij 2009 2.446,20 EUR 23. 8. 2009 - avgust 2009 2.446,20 EUR 23. 9. 2009 - september 2009 2.446,20 EUR 23. 10. 2009 - oktober 2009 2.446,20 EUR 23. 11. 2009 - november 2009 2.446,20 EUR 23. 12. 2009 - december 2009 2.446,20 EUR 23. 1. 2010 - januar 2010 2.446,20 EUR 23. 2. 2010 - februar 2010 2.446,20 EUR 23. 3. 2010 - marec 2010 2.446,20 EUR 23. 4. 2010 - april 2010 2.446,20 EUR 23. 5. 2010 - maj 2010 2.446,20 EUR 23. 6. 2010 - junij 2010 2.446,20 EUR 23. 7. 2010 - julij 2010 2.446,20 EUR 23. 8. 2010 - avgust 2010 2.446,20 EUR 23. 9. 2010 - september 2010 2.446,20 EUR 23. 10. 2010, od navedenih bruto zneskov plačati dajatve in prispevke ter tožnici plačati neto zneske, pri čemer se neto znesek nadomestila plače za mesec december 2009 zmanjša za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja v znesku 1.306,12 EUR (neto), od tako izračunanih neto zneskov nadomestila plače za navedeno obdobje pa je tožena stranka dolžna plačati tožnici tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Kar zahteva tožnica več in drugače iz naslova obračuna in plačila nadomestila plač za obdobje od 1. 6. 2007 do 30. 9. 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov do plačila (to je plačilo neto zneskov po 1.440,00 EUR mesečno, plačilo polnega neto zneska nadomestila za december 2009 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečnih neto zneskov v višini 1.440,00 EUR za čas od 1. februarja 2010 do 30. septembra 2010 od 23. 2. 2010 do zapadlosti plač za te mesece), se zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 7.338,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, to je zahtevek za plačilo zneska 36.695,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2010 do plačila ter obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.338,60 EUR za čas od 9. 2. 2010 do 7. 5. 2012, se zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 6.034,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 1.445,85 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče sta v obravnavani zadevi že odločali, tako da je z izpodbijano sodbo tokrat sodišče prve stopnje odločilo drugič. V dosedanjih postopkih so bile sprejete naslednje odločitve: - Prvostopenjsko sodišče je s sodbo opr. št. I Pd 615/207 z dne 24. 6. 2008 ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je (redna) odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz krivdnega razloga), ki je bila tožnici vročena dne 25. 5. 2007, nezakonita in se razveljavi, naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji omogočiti nadaljevanje dela na delovnem mestu, kot ga je opravljala do tedaj ter ji povrniti stroške postopka v višini 1.007,96 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

- Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo ugodilo ter s sklepom opr. št. Pdp 1377/2008 z dne 12. 11. 2009 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je izpostavilo, da izpodbijana redna odpoved ni nezakonita iz razloga, ki ga je kot bistvenega navedlo prvostopenjskega sodišče (to je, da naj bi bilo predhodno opozorilo izdano v obdobju več kot enega leta pred novo kršitvijo oz. redno odpovedjo), ker je bila odločba Ustavnega sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-45/07 z dne 17. 5. 2007 objavljena 29. 5. 2007, to pa je po podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 25. 5. 2007. Z navedeno ustavno odločbo je bila namreč ugotovljena neustavnost 1. odstavka 83. člena ZDR (v tekstu, ki je veljal pred novelo ZDR iz leta 2007), zakonodajalcu je bilo naloženo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku 6 mesecev od objave odločbe, ustavno sodišče pa je nadalje odločilo, da do odprave ugotovljenega neskladja lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga na podlagi pisnega opozorila, ki je bilo izdano v obdobju največ enega leta pred novo kršitvijo delavca. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče med drugim naložilo prvostopenjskemu sodišču, da naj dopolni dokazni postopek zlasti glede vsebine kršitev iz pisnega opozorila (katerega utemeljenost se presoja v okviru presoje zakonitosti redne odpovedi, ker posebno sodno varstvo zoper pisno opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR ni dopustno) ter redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, oz. presodi, ali so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in določitev odškodnine po 118. členu ZDR, če se bo v ponovljenem postopku ugotovilo, da je redna odpoved nezakonita.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke.

S primarnim zahtevkom je tožnica zahtevala, da sodišče: - ugotovi nezakonitost in razveljavi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1993, ki jo je tožena stranka dne 25. 5. 2007 vročila tožeči stranki; - naloži toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji omogočiti nadaljevanje dela na delovnem mestu, kot ga je opravljala do sedaj; - naloži toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki plačo (pravilno: nadomestilo plače) za čas od junija 2007 do vključno septembra 2010 v bruto oz. neto mesečnih zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov (pravilno: mesečnih neto zneskov), to je od datumov zapadlosti, ki so prav tako razvidni iz izreka sodbe, do plačila ter plačati vse dajatve in prispevke od vsake neto plače (pravilno: bruto plače) neposredno na račun pobiralcev dajatev in prispevkov; - naloži toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (I. odstavek, 1. do 4. točka izreka sodbe).

S podrednim zahtevkom, ki je bil prav tako zavrnjen, pa je tožeča stranka zahtevala, da sodišče: - ugotovi nezakonitost in razveljavi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1993, ki jo je tožena stranka dne 25. 5. 2007 vročila tožeči stranki; - ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ni več mogoče; - naloži toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki plačo (pravilno: nadomestilo plače) za čas od junija 2007 do vključno septembra 2010 v bruto oz. neto mesečnih zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov (pravilno: mesečnih neto zneskov), to je od datumov zapadlosti, ki so prav tako razvidni iz izreka sodbe, do plačila ter plačati vse dajatve in prispevke od vsake neto plače (pravilno: bruto plače) neposredno na račun pobiralcev dajatev in prispevkov; - naloži toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 44.031,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2010 dalje do plačila; - naloži toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (II. odstavek, 1. do 5. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. podrejeno, da jo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila med strankama sklenjena sodna poravnava. V skladu z 2. odstavkom 307. člena ZPP je sodna poravnava sklenjena, ko stranki, potem ko prebereta zapisnik o poravnavi, podpišeta zapisnik, zato ne more biti veljavna določba v sodni poravnavi v zapisniku o naroku za glavno obravnavo z dne 21. 4. 2001, da naj bi bila poravnava sklenjena pod razveznim pogojem, da je nobena od strank ne prekliče do 13. 5. 2011. Sodna poravnava je bila zato dne 21. 4. 2001 sklenjena, vendar tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožena stranka je od sklenjene poravnave enostransko odstopila oz. jo preklicala, kar pa – upoštevajoč pravno naravo sodne poravnave – ne more veljati. Lahko bi vložila tožbo za razveljavitev sodne poravnave, vendar tega ni storila, zato sodišče ne bi smelo izdati izpodbijane sodbe. Ker je sodišče prve stopnje meritorno odločalo o zahtevku, o katerem je bila sklenjena sodna poravnava, je kršilo 308. člen ZPP ter storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba se sklicuje na stališča sodne prakse v zvezi z navedenim vprašanjem in sicer na sklepe Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 251/2005 z dne 19. 9. 2006 in I Cp 379/2009 z dne 31. 3. 2009 ter na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 3/2011 z dne 7. 4. 2011. V napadeni sodbi je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe napačno odločilo, da je tožeča stranka storila očitane kršitve in da so podani utemeljeni razlogi, zaradi katerih ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja, ter da imajo razlogi za odpoved takšno težo, da upravičujejo zakonitost odpovedi pogodbe. Tožnica očitanih kršitev ni storila, vsebinsko gre za neresne in neutemeljene razloge, ki so generalno gledano lahko le posledica človeških napak in pozabljivosti, zlasti če se upoštevajo psihični pritiski pri delu, ki ga je pri toženi stranki opravljala tožnica. Tožnica je vestno in pošteno opravljala delo, za toženo stranko je bila, tudi če se ni fizično nahajala v prostorih tožene stranke (npr. v času kosila), vedno dosegljiva preko mobilnega telefona. Nikoli ni bilo nobene pritožbe v zvezi z delom tožnice s strani strank zunaj veleposlaništva. Razlogi za odpoved nedvomno ne utemeljujejo nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki kar 14 let, neutemeljeno očitane kršitve pa niso takšne narave, da bi bilo mogoče šteti, da ni več zaupanja med pravdnima strankama.

V zvezi z očitkom, da je bila 26. 4. 2007 odsotna iz pisarne zaradi malice od 12.45 do 14.10 ure, je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila Pravila in pogoje za zaposlene na veleposlaništvu. Tožnica je s tem v zvezi jasno navedla, da je pred malico kar nekaj časa izgubila s tem, da je sodelavcem sporočila, da so prišli delavci, ki brez spremstva ne morejo vstopiti v prostore Veleposlaništva, njena odsotnost pa je bila opravičena, saj je opravljala službene obveznosti. Delavci so prišli za tem, ko se je veleposlanik, ki je prišel približno dve minuti po tem, ko je tožnica zapustila pisarno, vrnil v svojo pisarno, v tem času pa je tožnica obveščala zaposlene o prihodu delavcev. Tožena stranka je kvečjemu izkazala, da tožnice približno dve minuti po odhodu iz pisarne ni bilo v recepciji, ne pa, da ni opravljala službenih dejavnosti v času malice, v svoji izpovedbi pa je tožnica opravičila 25 minutno odsotnost iz svoje pisarne.

Glede očitka, da do dne 26. 4. 2007 tožnica v urnik ni vpisala, da bo imela letni dopust poleg 30. 4. in 3. 5. tudi 4. 5. 2007, tožnica navaja, da je tudi za dan 4. 5. 2007 vpisala letni dopust. Iz mesečnega koledarja za mesec maj 2007 je razvidno, da na več mestih, na primer za 7. 5. do 11. 5. 2007, ni prikazan celoten vpis dogodka ob določeni uri, ker zaradi pomanjkanja prostora ni prikazano celotno besedilo. Zato je za vsak dan posebej potrebno preveriti, kaj vse je točno napisano na dnevnem urniku. Iz enodnevnega zapisa za dan 4. 5. 2007 je jasno razvidno, da je tožnica vpisala letni dopust tudi za ta dan. Predloženi izpis pa ima nedvomno večjo težo kot izpoved veleposlanika, zato je odločitev sodišča, da tožnica letnega dopusta za ta dan ni vpisala, napačna, saj je vpis nedvomno izkazala.

V zvezi z očitkom, da dne 9. 5. 2007, ko se je veleposlanik A.A. ob 11.15 uri predčasno vrnil iz šolske razstave v pisarno, tožnice ni bilo na njenem delovnem mestu brez njegove vednosti in brez vednosti kateregakoli zaposlenega na veleposlaništvu in se je vrnila šele ob 11.45 uri, odsotnosti pa ni z ničemer opravičila, tožnica navaja, da je nedvomno izkazala, da je bila njena odsotnost iz pisarne opravičena, saj je šla kupit kavo za veleposlanika. Odločitev sodišča, da je tožnica svoje navedbe glede nakupa kave spreminjala, je napačna, saj je podajala le dodatna pojasnila. Izpovedala pa je tudi, zakaj na ta dan ni podala zahteve za plačilo izdatkov za kavo – ko je kavo kupila za potrebe gostov veleposlaništva, je zahtevala povračilo denarja od tožene stranke, povračila pa ni zahtevala, če je šlo za veleposlanikovo kavo.

Neutemeljen je tudi očitek, da je tožnica kršila Pravila in pogoje za zaposlene na veleposlaništvu, ker je dne 16. 5. 2007 izkoristila odsotnost veleposlanika in bila na kosilu od 12.30 do nekaj minut po 14. uri. Odsotnost na ta dan je opravičila s pojasnilom, da se je tedaj dogovarjala glede dogodka v A., o čemer je bil obveščen tudi veleposlanik. Združila je čas kosila in dogovarjanje v zvezi s prireditvijo v A., ker bi sicer porabila več časa.

Glede očitka, da kljub navodilom veleposlanika ni pravočasno poslala vabila g. C.C. na kosilo za dne 17. 5. 2007, pa tožnica pojasnjuje, da je bila uveljavljena praksa, da je za pošiljanje vabil zadolžen oddelek, ki je dogodek organiziral, čeprav je dogodek gostil veleposlanik. Za prihod g. A.B., kosilo in organizacijo, vključno z vabili, je bila zadolžena B.B., ki se je z C.C. po telefonu dogovarjala za kosilo in je bila zadolžena tudi za pošiljanje vabil, ki so bila tudi poslana. Sodelovanje tožeče stranke je bila le njena dobra volja, četudi bi bila tožnica zadolžena za pošiljanje vabil, ji ne bi bilo mogoče očitati nikakršne kršitve, saj je kosilo potekalo brez težav, C.C. pa je bila o kosilu ustrezno seznanjena. Navedbe, da je tožena stranka zaradi tožnice izpadla neprofesionalno, so povsem pavšalne in neutemeljene.

Tožnica nadalje graja stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnica prepozno ugovarjala in da je prekludirana v navajanju ključnih dejstev, ki se nanašajo na to, da delodajalca v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zastopala pooblaščena oseba, oz. da odločitve o odpovedi ni sprejela in podpisala pooblaščena oseba, to je veleposlanik in da je že zato odpoved nezakonita. Teh dejstev tožena stranka ni mogla navesti že prej, navedla jih je pravočasno, v pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2010, to je takoj, ko je bila seznanjena s prevodom Delovnih pogojev v slovenski jezik (tožena stranka je prevod predložila po izdaji sklepa VS Pdp 1377/2008 z dne 12. 11. 2009, po pozivu sodišča z dne 9. 3. 2010). V 4. členu Delovnih pogojev je jasno navedeno, da veleposlanik odloča o vseh vprašanjih v zvezi z delovnimi pogoji, z razlago pogojev ali v zvezi s kakršnokoli pomembno zadevo, ki v njih ni zajeta. V 45. členu Delovnih pogojev je navedeno, da direktor pripravi zadevo za odpust in jo posreduje veleposlaniku, v 47. členu pa, da je v disciplinskem postopku (ki ga sedaj ni več in ga je nadomestil zagovor delavca) odločitev veleposlanika dokončna. Toženo stranko v skladu z njenimi lastnimi delovnimi pogoji v zadevah odpovedi pogodbe o zaposlitvi zastopa veleposlanik, pa tudi skladno z ZDR delodajalca zastopa zakoniti zastopnik, ki je prav veleposlanik. V obravnavani zadevi je obdolžitev pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter vabilo na zagovor z dne 17. 5. 2007 podpisala nepooblaščena oseba A.C., na zagovoru dne 25. 5. 2007 so bili navzoči veleposlanik, namestnica vodje, konzul, odvetnik B.C. in pripravnica A.D., redno odpoved z dne 25. 5. 2007 pa je izdala nepooblaščena oseba A.E.. Redna odpoved je že zaradi tega nezakonita in nepravilna. Sodna praksa se je že večkrat jasno izrekla, da je odpoved nezakonita, če delodajalca v postopku odpovedi ne zastopa pooblaščena oseba. To smiselno izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VII Ips 266/2000 in odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 505/2008. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, ki je pravilna in zakonita. Pri tem izpostavlja, da je bila sodna poravnava na naroku dne 21. 4. 2011 sklenjena kot pogojna z odložnim in ne z razveznim pogojem. Ker je do datuma 13. 5. 2011 tožena stranka pogojno sodno poravnavo preklicala, do poravnave sploh ni prišlo, saj ni stopila v veljavo. Tudi pritožbeni očitki v točkah II in III pritožbe so neutemeljeni. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnica storila očitane ji kršitve delovnih obveznosti, kar je tožena stranka dokazala. Gre za istovrstne kršitve, ki jih je tožnica storila že pred podajo odpovedi in za katere je prejela tekom pravde neprerekano pisno opozorilo pred odpovedjo, v času med izdajo pisnega opozorila in podajo odpovedi pa jo je delodajalec tudi večkrat le ustno opozarjal na kršitve in izpolnjevanje obveznosti. Delovno mesto tajnice veleposlanika tuje države mora zasedati oseba, v katero ima veleposlanik popolno zaupanje in ki pri svojem delu tudi ravna tako, da se lahko nanjo zanese in ki bo navodila za delo in odrejene naloge v celoti izpolnjevala vestno in kot ji je naročeno. Iz kršitev, ki so pripeljale do odpovedi, je razvidno, da tožnica ni takšna oseba. Dejstvo, da tožnica kršitev sploh ne šteje za kršitve oz. meni, da gre le za neznatne kršitve, jasno izkazuje odnos tožnice do dela in potrjuje trditve tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče in da je bila odpoved potrebna. Glede vseh kršitev je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je odpoved podala nepooblaščena oseba in ne veleposlanik. Zlasti iz zaslišanja veleposlanika na naroku 9. 5. 2008 je jasno razvidno, da je bila odločitev o podaji odpovedi sprejeta z njegove strani, izpovedal je tudi, da potrjuje vsebino odpovedi z dne 25. 5. 2007. Ni relevantno, da je samo odpoved podpisal A.E., saj je imel za podpis odpovedi kot pisnega odpravka odpovedi polno pooblastilo veleposlanika, česar tožnica nikdar ni izpodbijala.

Pritožbeno sodišče je v obravnavanem individualnem delovnem sporu skladno z določbo 2. odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) opravilo pritožbeno obravnavo.

Na obravnavi je tožeča stranka obrazložila svojo pritožbo in pojasnila, da bi tožena stranka, ki nosi dokazno breme, skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR) morala predložiti pisno pooblastilo za zastopanje osebe, ki je podpisala sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka se je šele v ponovljenem postopku po razveljavitvi prve sodbe seznanila s prevodom pravil, ki so veljala za delovna razmerja uslužbencev na veleposlaništvu, pred tem pa je bila seznanjena le s pravili v angleškem jeziku, zato nikakor ne more biti prekludirana v zvezi z vprašanjem pooblastila odpravnika poslov za podajo redne odpovedi. Tožnica ni pravni strokovnjak, ki bi lahko presojala vsebino internih aktov tožene stranke, zato je tako za sodišče kot za pooblaščenca v tem postopku ključen trenutek, ko so bili prejeti prevodi delovnih pogojev tožene stranke. V tej zvezi tožnica opozarja zlasti na določbo 43. točke delovnih pogojev tožene stranke, ki določa, da bo veleposlaništvo upoštevalo določbe slovenske delovnopravne zakonodaje.

Tožena stranka je na obravnavi vztrajala pri navedbah v odgovoru na pritožbo. V odgovoru na pritožbo je že zavzeto stališče tudi do vprašanja, ali je odpoved podana s strani pristojne osebe, o tem pa je pravilno stališče zavzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, čeprav je sprejelo ugovor prekluzije glede teh dokazov. Odpravnik poslov je imel že glede na svojo funkcijo pooblastilo za podajo odpovedi, ker nadomešča veleposlanika v njegovi odsotnosti, ali je bilo v konkretnem primeru dano pisno pooblastilo ali ne, pa tožena stranka ne ve, ker dokazi s tem v zvezi od nje niso bili zahtevani. Tožeča stranka je bila s temi ugovori prekludirana, zato predlaganje in predložitev dokazov v zvezi z navedenim s strani tožene stranke ni bilo potrebno. Veleposlanik pa je na zaslišanju potrdil, da je bila njegova volja podati odpoved tožnici iz krivdnega razloga.

Na obravnavi je pritožbeno sodišče ponovilo že izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje in prebralo zapisnike dosedanjih obravnav, zlasti izpoved tožnice in zaslišanih prič A.A., A.F. in B.B. ter listine v spisu (A1 do A 8, B1 do B 17 ter C 1 do C 3, po seznamu iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje - stran 7 in 8).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba. Po tej določbi je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. V obravnavani zadevi namreč sodna poravnava ni bila sklenjena, čeprav tožeča stranka trdi nasprotno. ZPP v 2. odstavku 307. člena ZPP določa, da je sodna poravnava sklenjena, ko stranki, potem ko prebereta zapisnik o poravnavi, podpišeta zapisnik. Niti iz te določbe niti iz drugih določb ZPP pa ne izhaja, da ne bi bilo dopustno sklepanje t.i. „pogojnih“ sodnih poravnav, kar je na sodiščih pogosta praksa, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. S tem v zvezi je potrebno pritrditi toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo navaja, da je bila sodna poravnava v obravnavani zadevi sklenjena z odložnim, ne pa z razveznim pogojem. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 21. 4. 2011 (l. št. 253) namreč izhaja, da je bila sodna poravnava v obravnavani zadevi sklenjena pod pogojem, da je nobena od strank ne prekliče do 13. 5. 2011, določitev takšnega pogoja pa ni niti nedopustna niti nezakonita, saj se s tem strankama daje le možnost da o rešitvi sodnega spora na ta način še dodatno razmislita in o tem obvestita sodišče, pri čemer se šteje, da je sodna poravnava veljavno sklenjena, če je nobena od strank ne prekliče v danem roku. Ker je bila s strani tožene stranke v okviru danega roka „pogojna“ sodna poravnava preklicana, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sodna poravnava ni bila sklenjena.

Judikati višjih sodišč, na katere se v zvezi s sodno poravnavo neutemeljeno sklicuje pritožba, pa se nanašajo na povsem drugačne primere kot je obravnavani, zato v teh odločbah zavzetih stališč v obravnavanem individualnem delovnem sporu ni mogoče upoštevati. V zadevi opr. št. I Cp 2561/2005 /Višje sodišče v Mariboru/ je bilo v sodni poravnavi dogovorjeno, da ne velja, če v 30 dneh od sklenitve poravnave ne bo plačana kupnina za prodano nepremičnino, pritožbeno sodišče pa je zavzelo stališče, da sodna poravnava, sklenjena pod razveznim pogojem, ni mogoča oziroma da ne preneha veljati, če se izpolni razvezni pogoj. V zadevi opr. št. I Cp 379/2009 /Višje sodišče v Mariboru/ pa je šlo za primer, ko je stranka po dveh mesecih od sklenitve sodne poravnave, ki ni bila sklenjena z odložnim ali razveznim pogojem, preklicala „pogojno“ sodno poravnavo, ki naj bi bila sklenjena v zmoti o obremenitvi nepremičnine s hipoteko. V zadevi opr. št. I Cpg 3/2011 /Višje sodišče v Ljubljani/ pa je bilo meritorno odločeno o tožbenem zahtevku, čeprav je bila v drugi pravdi sklenjena sodna poravnava, ki je obsegala tudi odločitev o obravnavanem tožbenem zahtevku.

Pritožba pa je utemeljena, v kolikor uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, to je v zvezi s prekluzijo glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov. V povezavi z navedeno kršitvijo pa tožeča stranka deloma utemeljeno uveljavlja tudi preostala dva pritožbena razloga, to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 83., 86. in 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR – v prvotnem besedilu pred novelo ZDR-A iz leta 2007 /Ur. l. RS št. 103/2007/, ki je začela veljati 28. 11. 2007), ki opredeljujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga oz. postopek pred redno odpovedjo s strani delodajalca. Pravilno je ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v materialnem prekluzivnem roku, ki ga je določal v času podaje odpovedi veljavni 5. odstavek 88. člena ZDR, to je v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bila tožnici omogočena obramba, saj ji je bila pravočasno vročena obdolžitev ter zagotovljeno zadostno število dni (dva dneva) za pripravo na zagovor, saj ZDR pred spremembo (novelo ZDR-A) v 2. odstavku 83. člena ni določal minimalnega roka, ki mora poteči od vročitve vabila in obdolžitve do zagovora. Tožnica se je namreč zagovora udeležila in ga tudi ustno podala v prisotnosti pooblaščenca, pri čemer pa, kot je pravilno izpostavilo prvostopenjsko sodišče, na zagovoru ni podala nobenih ugovorov v smeri pravilnosti vročitve obdolžitve niti ugovora, da ni imela dovolj časa za pripravo zagovora.

V zvezi s predhodnim pisnim opozorilom delavcu po 83. členu ZDR na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo, da je predhodno opozorilo eden od pogojev za zakonitost odpovedi. Ta pogoj je izpolnjen le, če je delodajalec predhodno obvestilo podal pravočasno in utemeljeno, to pa je tedaj, kadar se dokaže, da je delavec v resnici kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Utemeljenost predhodnega opozorila se preverja v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Če se v postopku pred sodiščem izkaže, da predhodno opozorilo ni bilo utemeljeno, ker delavec očitanih kršitev ni storil, je redna odpoved že iz tega razloga nezakonita.

Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno navedlo, da opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR predstavlja procesno predpostavko za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V ponovnem postopku je izvajalo tudi dokazni postopek v zvezi z utemeljenostjo predhodnega opozorila, nato pa je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da v konkretnem primeru ni potrebno presojati „same vsebine opozorila“ (torej ugotavljati utemeljenosti opozorila), z utemeljitvijo, da tožnica ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje opozorilu ni nasprotovala niti iz procesnih niti iz vsebinskih razlogov, saj se je sklicevala le na to, da je bilo opozorilo izdano pred rokom, kot je bil določen z odločbo ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-45/07, Up-249/06. Takšno stališče sodišča prve stopnje (in tožene stranke) ni sprejemljivo, posebej ker je prvi postopek pred sodiščem potekal še pred uveljavitvijo novele ZPP-D (s to novelo je prišlo do spremembe 214. člena ZPP). Zlasti pa ne zato, ker je tožeča stranka v ponovnem postopku, potem ko je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče v zvezi s pravočasnostjo opozorila glede na citirano odločitev Ustavnega sodišča RS (ter v razveljavitvenem sklepu med drugim naložilo sodišču prve stopnje, da dopolni dokazni postopek glede vsebine kršitev iz pisnega opozorila), vendarle vsaj na splošno oporekala ne le odpovedi, ampak tudi očitkom v predhodnem opozorilu, saj je navedla, da nobena od očitanih kršitev tožnici ni bila nikoli dokazana in da nobena od kršitev ni bistvena oz. ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za odpoved delovnega razmerja. Če pa je sodišče prve stopnje štelo, da so trditve tožnice s tem v zvezi pomanjkljive, bi jo v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) moralo pozvati, da se njene nepopolne navedbe dopolnijo.

Tožena stranka je v ponovnem postopku predložila tudi dokaze, s katerimi je utemeljevala očitke v predhodnem opozorilu. Prvostopenjsko sodišče bi torej tudi v zvezi z vsebino očitkov v predhodnem opozorilu moralo oceniti vse izvedene dokaze (izpoved tožnice, elektronska sporočila – priloga B 8) in na tej podlagi presoditi, ali je bilo opozorilo utemeljeno ali ne in se o tem v sodbi opredeliti. Pritožbeno sodišče je s ponovitvijo izvedenih dokazov na obravnavi navedeno pomanjkljivost popravilo in ugotovilo, da so kršitve, ki so v predhodnem opozorilu konkretno opisane (in navedene v prvih šestih alineah pisnega opozorila z dne 21. 9. 2005 – priloga B 2) tožnici dokazane, kar (ob upoštevanju dejstva, da nekonkretnih in pavšalnih očitkov v preostalih alineah opozorila, ki niso niti časovno opredeljeni, niti ni mogoče preverjati) zadostuje za presojo, da je bilo predhodno opozorilo utemeljeno.

Ker pa so podani drugi (formalni) razlogi, zaradi katerih je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, vprašanje utemeljenosti predhodnega opozorila ni odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče s tem ni podrobneje ukvarjalo.

V ponovnem postopku je tožeča stranka v tretji pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2010 med drugim navedla, da redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podal veleposlanik, pri čemer se je sklicevala na Pogoje za zaposlitev območno zaposlenega osebja veleposlaništva (marec 2005, julij 2006 – prilogi B 13 ter B 12), iz katerih izhaja, da o vseh vprašanjih v zvezi z delovnimi pogoji in za razlago pogojev ali v zvezi s kakršnokoli pomembno zadevo, ki v njih ni zajeta, odloča veleposlanik ter da v zadevah odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženo stranko zastopa veleposlanik.

Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je navedeni ugovor tožnice prepozen, ter da sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti preverjati, ali je imela oseba, ki je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, za to izrecno pooblastilo zakonitega zastopnika. V razlogih sodbe je navedlo, da bi tožnica morala navedeni ugovor podati pravočasno in ne šele tri leta po vročeni odpovedi, iz katere je razvidno, da jo je podpisal A.E. kot konzul. Pri tem je izpostavilo, da je nerelevantno sklicevanje tožnice na določbe od 43. do 47. točke delovnih pogojev, saj te točke ne urejajo samega postopka odpovedi iz krivdnega razloga, ampak se nanašajo na kolektivno odpuščanje, odpoved iz razloga nesposobnosti, če delavec ne dosega ustrezne storilnosti, odškodninski in disciplinski postopek, kar ni predmet konkretnega individualnega delovnega spora. Nadalje je pojasnilo, da je veleposlanik A.A. v svojem zaslišanju izrecno potrdil vsebino redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 25. 5. 2007 in navedel, da vztraja pri odpovedi, tožeča stranka pa tudi tedaj ni ugovarjala, da odpovedi ni podpisala prava oseba.

Stališče prvostopenjskega sodišča (in tožene stranke), da je tožeča stranka z navedenim ugovorom (ki se tiče pravilne uporabe materialnega prava – 18. člena ZDR) prekludirana v smislu 286. člena ZPP, je zmotno. Tožnica je ta ugovor podala takoj po prejemu Pogojev za zaposlitev območno zaposlenega osebja veleposlaništva (marec 2005) oziroma Delovnih pogojev za lokalno zaposleno osebje veleposlaništva (julij 2006 – v nadaljevanju: Delovni pogoji), ki določajo postopek odpovedi iz krivdnega razloga, ter osebe, ki so za podajo takšne odpovedi pristojne, čeprav sodišče prve stopnje meni drugače. Navedeni akt ureja tudi odpoved iz krivdnega razloga. To izhaja prav iz določb 43., 44., 45. in 47. točke, na katere se utemeljeno sklicuje tožnica (tekst teh določb je identičen v Delovnih pogojih iz leta 2006 ter iz leta 2005, razlike so le v slovenskih prevodih). V teh določbah so namreč omenjeni tudi odpovedni razlogi „iz naslova delovne storilnosti ali obnašanja uslužbenca“, v slovenskem prevodu pogojev iz leta 2005 pa možnost odpovedi „iz razlogov, povezanih z uspešnostjo pri delu ali vedenjem …. zaposlenega“. V 43. točki je navedeno, da bo v primeru odpovedi pogodbe, bodisi zaradi prestrukturiranja / kolektivnega odpuščanja ali razlogov iz naslova delovne storilnosti ali obnašanja uslužbenca Veleposlaništvo upoštevalo določbe slovenske delovno pravne zakonodaje. V 44. točki je določeno, da delovna storilnost ali obnašanje pod sprejemljivimi standardi lahko vodi v odpoved pogodbe o zaposlitvi, v 45. točki pa je med drugim določeno, da delo oz. obnašanje uslužbenca spremlja direktor v obdobju šestih mesecev, da ugotovi, ali so sprejemljivi standardi doseženi; če pa kljub ustnim in pisnim opozorilom raven delovne storilnosti ne doseže zadovoljivega standarda, direktor pripravi zadevo za odpust in jo preko upravnega uslužbenca posreduje veleposlaniku.

Skladno z določbo 18. člena ZDR v primeru, če je delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost, podružnica tuje družbe ali druge organizacije, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Ker v obravnavanem primeru pristojnost zastopnikov in postopek v zvezi odpovedjo opredeljujejo Delovni pogoji, tožeča stranka z navedbami o tem, da odpovedi ni podala pooblaščena oseba, ki jih je podala šele po prejemu prevoda navedenega akta, ni prekludirana. Skladno z določbo 286. člena ZPP namreč lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. V obravnavani zadevi gre za primer iz citiranega 5. odstavka 286. člena ZPP. Ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da bi morala tožnica te navedbe podati prej – ker je bila že ob vročitvi odpovedi seznanjena s tem, da je odpoved podal britanski konzul A.E. in ne veleposlanik. Tudi okoliščina, da tožnica ni podala tega ugovora ob zaslišanju veleposlanika A.A., ni relevantna, prav tako pa tožnici ni mogoče šteti v škodo, da tovrstnih ugovorov ni podala že na podlagi predloženih Delovnih pogojev v angleškem jeziku, saj bi morala biti ta listina že tedaj predložena skupaj z overjenim prevodom (2. odstavek 226. člena ZPP). Pri tem seveda ne more biti odločilno, da tožnica angleški jezik obvlada. Zlasti ne zato, ker je sodišče tudi samo v okviru presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca dolžno preveriti, ali je odpoved podal zastopnik delodajalca oz. pooblaščena oseba v skladu s citirano določbo 18. člena ZDR (enako kot preverja tudi ostale v zakonu določene minimalne zahteve za zakonitost odpovedi, ki jih določa zakon – pravočasnost, pisnost ...). Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje med postopkom ni uporabilo določbe 5. odstavka 286. člena ZPP, čeprav bi jo moralo oz. je nepravilno uporabilo določbe 1. in 6. odstavka 286. člena ZPP, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je podpisal A.E., britanski konzul (HM Consul) (priloga A 3). Skladno z določbo 18. člena ZDR bi moral A.E. za podajo odpovedi imeti pisno pooblastilo veleposlanika. V citiranih določbah Delovnih pogojev (julij 2006) ni določb, na podlagi katerih bi bil konzul pooblaščen za podajo odpovedi (neposredno na podlagi splošnega akta delodajalca). Le v okviru pritožbenega postopka je v 47. točki navedenega akta (ki pa se na odpoved ne nanaša!) določeno, da je za dokončno odločitev pristojen veleposlanik ali namestnik vodje misije na mestu odpravnika poslov (v spornem obdobju je bila namestnica vodje misije A.C.). Ker mora po izrecni določbi citiranega 18. člena ZDR pooblaščena oseba imeti pisno pooblastilo zastopnika delodajalca za vse odločitve, ki jih sprejema v imenu delodajalca, naknadna odobritev odpovedi, ki jo poda oseba brez pisnega pooblastila, ni mogoča. Zato tudi izrecna potrditev redne odpovedi, ki jo je podal konzul A.E., s strani veleposlanika A.A. na zaslišanju na obravnavi pred sodiščem pisnega pooblastila za podajo odpovedi ne more nadomestiti oz. sanirati pomanjkljivosti v postopku odpovedi. Sklicevanje tožene stranke na naknadno odobritev odpovedi je zato neutemeljeno. Isto velja za sklicevanje tožene stranke na določbe Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih z dne 18. aprila 1961, na katere se je pavšalno sklicevala tudi na obravnavi pred pritožbenim sodiščem. Kot je navedla tožena stranka, naj bi pogoje za zastopanje veleposlaništva urejala (navedena) Dunajska konvencija in ne interni akti veleposlaništva. Tožena stranka ni izkazala, da bi šlo za primer iz 19. člena navedene konvencije, ki določa, da v primeru, če je mesto vodje misije izpraznjeno ali če vodja misije ne more vršiti svoje funkcije, odpravnik poslov deluje začasno kot šef misije, ter da bi britanski konzul A.E. ob podaji odpovedi tožnici iz razlogov, navedenih v 19. členu navedene konvencije, začasno deloval kot vodja misije. To tudi ni verjetno, ker je bil veleposlanik dne 25. 5. 2007 navzoč na zagovoru tožnice, A.E. pa je odpoved podal istega dne. Tudi pisnega pooblastila veleposlanika A.A., na podlagi katerega bi bil A.E. pooblaščen za podajo odpovedi tožnici, tožena stranka sodišču ni predložila (ker je štela, da je tožeča stranka s temi navedbami prekludirana). Po izrecni določbi 2. odstavka 3. člena ZDR se ta zakon uporablja tudi za delovna razmerja med tujimi delodajalci in delavci, sklenjena na podlagi pogodbe o zaposlitvi na območju Republike Slovenije, kar je tožena stranka v Delovnih pogojih tudi izrecno zapisala. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka upoštevati tudi določbo citiranega 1. odstavka 18. člena ZDR. Glede na to, da v obravnavani zadevi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2007 tožnici ni podala s strani zastopnika tožene stranke (to je veleposlanika) pisno pooblaščena oseba, kar je v nasprotju s citirano določbo 1. odstavka 18. člena ZDR, je izpodbijana odpoved že iz tega razloga nezakonita.

Prvostopenjsko sodišče je sicer izvedlo obsežni dokazni postopek v zvezi s samo vsebino očitanih kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, izvedene dokaze prepričljivo in natančno ocenilo ter pravilno zaključilo, da je dokazan utemeljen (krivdni) odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Z dokazno oceno in zaključki prvostopenjskega sodišča s tem v zvezi pritožbeno sodišče sicer soglaša, vendar pa ob ugotovitvi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in drugega, formalnega razloga, ni presojalo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebino podane redne odpovedi, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 361. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1377/2008 z dne 12. 11. 2009 med drugim navedlo, da je potrebno preveriti tudi možnosti sodne razveze po 118. členu ZDR, če bi se ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita. Na tej podlagi je tožeča stranka, čeprav je vztrajala pri prvotnem reintegracijskem zahtevku, s pripravljalno vlogo z dne 9. 2. 2010 (ter z dne 7. 9. 2010) postavila tudi podredni zahtevek. Predlagala je, da sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi ter odloči, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ni več mogoče, ugodi reparacijskemu zahtevku za čas do septembra 2010 ter razveže pogodbo o zaposlitvi, tožnici pa prisodi odškodnino v višini 18 plač.

Tožena stranka je že med postopkom na prvi stopnji zatrjevala, da reintegracija ni več možna, ker so medsebojni odnosi porušeni zaradi pomanjkanja zaupanja in iz varnostnih razlogov. Veleposlanik A.A. pa je, zaslišan kot zakoniti zastopnik tožene stranke (l. št. 58), izpovedal, da je povsem izgubil zaupanje v tožnico zaradi ponavljajočih se kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki so se kljub pogostim opozorilom nadaljevale, ter da tudi iz varnostnih razlogov nadaljevanje dela tožnice pri toženi stranki v nobenem primeru ni več možno, ker tožnica ne bi dobila varnostne odobritve. Po presoji pritožbenega sodišča so v tožničinem primeru podani vsi pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, v skladu z določbo 2. odstavka 118. člena ZDR. Dokazano je, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. To izhaja zlasti iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, upoštevati pa je treba tudi dejstvo, da je tožnica s ponavljanjem kršitev, torej s svojim nedopustnim ravnanjem, pripomogla, da je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki je nezakonita iz formalnih, ne iz vsebinskih razlogov). Tudi na tožničini strani je torej razlog za to, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, čeprav je tožnica, sicer dolgoletna delavka tožene stranke, zahteve delodajalca v zvezi z opravljanjem dela subjektivno občutila kot šikaniranje in pritisk. Zato je kljub nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožbeni zahtevek za vrnitev na delo, vsebovan v primarnem zahtevku tožnice, neutemeljen. Podani pa so razlogi za delno ugoditev podrednemu zahtevku, vključno z odškodnino kot odmeno za odpoved pravici do reintegracije. V tem okviru je pritožbeno sodišče presojalo utemeljenost zahtevka za plačilo odškodnine (po višini), upoštevajoč kriterije, ki vplivajo na odločitev o višini odškodnine po citirani določbi 118. člena ZDR, zlasti zaposlitvene možnosti, starost tožnice, delovno dobo, poklic, prejemanje denarnega nadomestila, možnost upokojitve. Tožničine zaposlitvene možnosti so razmeroma majhne, saj tožnica kljub poskusom do sedaj ni uspela dobiti druge zaposlitve, v manjšem obsegu je opravljala delo prevajalke (čeprav formalne izobrazbe nima) na podlagi avtorskih pogodb. Upoštevalo je tudi tožničino starost (letnik 1951) in daljšo delovno dobo, ter dejstvo, da je bila od leta 1994 dalje zaposlena pri toženi stranki, pogoje za upokojitev pa bo, kot je izpovedala tožnica, izpolnila predvidoma oktobra 2012. Po presoji pritožbenega sodišča je ob upoštevanju vsega navedenega primerna in pravična odškodnina v višini treh povprečnih plač, do višje odškodnine iz tega naslova pa tožnica ni upravičena, zato je zahtevek v presežku zavrnjen. Iz podatkov v spisu izhaja, da je v času pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi tožnica prejemala bruto plačo v višini ... EUR. Pripadajoča odpravnina v višini treh plač znaša ... EUR. Odškodnina zaradi sodne razveze je določena šele na dan izdaje (te) sodbe. Od tega dne tečejo tudi zakonske zamudne obresti. Obrestni zahtevek za čas pred dospelostjo terjatve (tožnica je zakonske zamudne obresti zahtevala od 9. 2. 2010 dalje) pa je bil zavrnjen.

Delno je utemeljen tudi podredni reparacijski zahtevek, ki ga je tožnica postavila v višini 2.446,20 EUR bruto mesečno (glede na zadnjo plačo za marec 2007, ki jo je prejela pri toženi stranki, ki je razvidna iz plačilne liste – priloga A 5), za čas od junija 2007 do vključno septembra 2010. Tožnica se v času, ko je tekel postopek pred sodiščem prve stopnje, ni zaposlila pri drugem delodajalcu, je pa v tem času na podlagi avtorskih pogodb v letu 2009 pridobivala dohodek, ki ga je potrebno upoštevati pri odločanju o reparacijskem zahtevku. Pritožbeno sodišče je zato upoštevalo tožničine prejemke iz naslova avtorskih pogodb v spornem obdobju ter za prejete zneske zmanjšalo pripadajoče nadomestilo plače, do katerega je tožnica upravičena za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Iz podatkov v spisu, ki jih je od Ministrstva za finance, ... Republike Slovenije pridobilo že sodišče prve stopnje (priloge C 1), je razvidno, da tožnica v letu 2008 ni bila zavezanka za odmero dohodnine (dopis ... Ljubljana z dne 13. 10. 2010, l. št. 238). Iz informativnega izračuna dohodnine za leto 2009 pa izhaja, da je tožnica v tem letu prejela dohodke iz drugega pogodbenega razmerja v višini 1.935,00 EUR bruto (pri čemer so stroški znašali 193,50 EUR, akontacija dohodnine pa 435,38 EUR). V letu 2007, kot izhaja iz informativnega izračuna dohodnine za to leto, tožnica ni prejela dohodkov iz pogodbenih razmerij. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnice tako, kot izhaja iz točke I/3 izreka, pri čemer je naložilo toženi stranki, da znesek neto nadomestila plače za mesec december 2009 (izračunan od bruto zneska 2.446,20 EUR) zmanjša za znesek 1.306,12 EUR (neto), kolikor znašajo prejeti neto zneski po avtorskih pogodbah v letu 2009 (bruto znesek 1.935,00 EUR, zmanjšan za stroške in akontacijo dohodnine).

Tožeča stranka je s podrednim tožbenim zahtevkom zahtevala tudi plačilo neto zneskov v višini 1.440,00 EUR, kolikor naj bi po njenem izračunu znašal neto znesek ob upoštevanju bruto mesečnega zneska 2.446,20 EUR. V skladu z določbami Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV – Ur. l. RS, št. 5/1996 s spremembami in dopolnitvami) mora delodajalec prispevke za socialno varnost (in dohodnino) obračunati iz bruto prejemkov delavca na dan izplačila delavcu po prispevnih stopnjah, ki veljajo ob izplačilu. Zato ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku v delu, v katerem tožeča stranka v okviru reparacijskega zahtevka poleg po višini opredeljenih bruto mesečnih zneskov nadomestila plače zahteva tudi plačilo po višini opredeljenih neto zneskov - nadomestilo plače se določa le v višini bruto zneskov, neto zneski pa se izračunajo po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost. Iz tega razloga je bil tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen, kot je prav tako razvidno iz izreka te sodbe.

Poleg tega pa je pritožbeno sodišče delno zavrnilo tudi obrestni zahtevek, ki ni bil postavljen v skladu s predpisi – 134. člen ZDR (zamudne obresti tečejo od določenega plačilnega dne v mesecu za plačo preteklega meseca). Tožnica je zahtevala zamudne obresti za zneske od februarja 2010 do septembra 2010 že od 23. 2. 2010 dalje, to je za čas pred zapadlostjo teh terjatev, saj tožnica za ta čas do zamudnih obresti ni upravičena.

Upoštevajoč vse navedeno je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da so uveljavljani pritožbeni razlogi v opisanem obsegu delno podani, po dopolnitvi dokaznega postopka in odpravi kršitev določb pravdnega postopka na pritožbeni obravnavi pritožbi delno ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v obsegu, ki je razviden iz izreka te sodbe. Delno je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 25. 5. 2007 podala tožnici, odločilo, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko, razveže z dnem 8. 5. 2012 ter da se tožnici za čas od prenehanja delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke do 8. 5. 2012 prizna obstoj delovnega razmerja. Delno je ugodilo tudi reparacijskemu in odškodninskemu zahtevku tožnice, v presežku pa podredni tožbeni zahtevek zavrnilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (glede primarnega tožbenega zahtevka in v presežku zavrnjenega podrednega zahtevka), spremenilo pa je tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbah 351., 353., 355. ter 1. in 6. alinee 358. člena ZPP.

Ker je tožeča stranka s podrednim zahtevkom v pretežnem delu uspela, ji je tožena stranka dolžna v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP povrniti stroške postopka, odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 - OT). Potrebni stroški tožeče stranke znašajo skupaj 8.725 točk in so odmerjeni v skladu s Tar. št. 15 in 18, kar skupaj z 20% DDV in 2% za materialne stroške (prvi postopek) znaša 6.034,00 EUR (po vrednosti točke 0,459 EUR). Ti stroški obsegajo naslednje nagrade po OT: tožba 300 točk, prva pripravljalna vloga 300 točk, prvi narok 300 točk, trajanje 600 točk, narok 150 točk in trajanje 150 točk, materialni stroški – 1. postopek 2%, 2. pripravljalna vloga s spremembo tožbe (5. 2. 2010) 1225 točk, 3. in 4. pripravljalna vloga 2 x 850 točk, naroki 9. 3. ter 27. 5. 2010 2 x 650 točk, nadaljnji naroki 6 x 750 točk) ter trajanje 100, 50 in 250 točk. Pritožbeno sodišče je pri odmeri upoštevalo spremembo tožbe (5. 2. 2010) s postavitvijo denarnega (reparacijskega) zahtevka (pct. 46.000,00 EUR oz. po zvišanju tožbenega zahtevka s pripravljalno vlogo z dne 6. 9. 2010 - 97.840,00 EUR), pri čemer se v vrednost spornega predmeta ne šteje zahtevek za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze, ki je vključen v nagrado za spor o prenehanju delovnega razmerja. Osnova za nagrado za storitve (pripravljalne vloge, zastopanje na narokih) odvetnika v času po spremembi tožbe, to je od 5. 2. 2010 do 6. 9. 2010 (denarni zahtevek + prenehanje delovnega razmerja), je 1300 točk, za čas po 6. 9. 2010 pa 1500 točk. Skupaj znašajo priznani stroški tožnice, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka, 6.034,00 EUR. Do višjih stroškov, ki jih je tožnica priglasila v predloženem stroškovniku, tožnica ni upravičena, ker presegajo potrebne stroške oz. so priglašeni v višini, ki ni skladna z OT. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka v postopku na prvi stopnji delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, odmerjene v skladu z veljavno OT. Potrebni stroški znašajo: 1875 točk za pritožbo (Tar. št. 15/4), 750 točk za obravnavo na pritožbenem sodišču (50% osnove – 1500 točk /300 točk po tar.št. 15, 1200 točk za denarni zahtevek po tar. št. 18 OT/), to je skupaj 2.625 točk ter 20 % DDV, to je 1.445,85 EUR (po vrednosti točke 0,459 EUR). Do višjih stroškov tožnica ni upravičena, ker priglašeni stroški presegajo nagrade po OT.