Jedro

Določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP, po kateri stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, je torej treba tolmačiti v povezavi z dolžnostjo strank, da predložijo tudi overjen prevod listine, sestavljene v tujem jeziku, na katero se sklicujejo v dokaz svojih navedb.

Odločilno za presojo o prekluziji tožnice je namreč prvenstveno vprašanje, ali je kasnejša predložitev Delovnih pogojev v slovenskem prevodu kakorkoli prispevala k spoznanju tožnice oziroma ugotovitvi pomembnih podatkov o pristojni osebi tožene stranke za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z 18. členom ZDR. Če namreč iz Delovnih pogojev ti podatki ne izhajajo, potem predložitev te listine v overjenem prevodu sploh ne predstavlja in ne more predstavljati okoliščine, s katero je mogoče upravičiti oziroma utemeljiti navajanje novih dejstev – novega ugovora o tem, da odpovedi ni podala pristojna oseba.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se v ugodilnem delu I. točke in v III. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici vročena 25. 5. 2007, poziv na delo ter plačilo plač od julija 2007 do vključno septembra 2010, zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ki je bila tožnici vročena dne 25. 5. 2007, ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni več mogoče, plačilo plač od junija 2007 do vključno septembra 2010 ter plačilo odškodnine v višini 44.031,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

2. Sodišče je presodilo, da je bila odpoved tožnici podana v zakonsko določenem roku, da sta bili tožnici ustrezno omogočena priprava na zagovor in zagovor, ki ga je tudi podala, in da je tožnica prepozno ugovarjala temu, da tožene stranke ob sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zastopal veleposlanik kot pristojna oseba, temveč konzul tožene stranke. V zvezi s predhodnim opozorilom pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožena stranka podala tožnici 21. 9. 2005, je sodišče presodilo, da je opozorilo veljavno (kljub kasnejši odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-45/2007, Up-249/06, ki je bila objavljena že po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, dne 29. 5. 2007). V zvezi s očitanimi kršitvami v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz krivdnega razloga je sodišče presodilo, da je utemeljen očitek tožnici, da je bila dne 26. 4. 2007 odsotna iz pisarne zaradi malice od 12.45 do 14.10 ure, da do 26. 4. 2007 v urnik ni vpisala, da bo imela letni dopust poleg 30. 4. 2007 in 3. 5. 2007 še 4. 5. 2007, da tožnice dne 9. 5. 2007, ko se je veleposlanik predčasno vrnil iz šolske razstave v pisarno ob 11.15 uri, brez njegove vednosti in vednosti kateregakoli zaposlenega ni bilo na njenem delovnem mestu in se je vrnila šele ob 11.45, odsotnosti pa ni opravičila, da je bila dne 16. 5. 2007 na kosilu od 12.30 ure do nekaj minut po 14.00 uri, s tem pa je kršila Pravila in pogoje za zaposlene na veleposlaništvu in da kljub navodilu veleposlanika ni pravočasno poslala vabila gospe B. na kosilo dne 17. 5. 2007. Sodišče ni pritrdilo očitku v odpovedi, da je tožnica ves čas, tudi v obdobju od 26. 4. 2007 dalje, neažurno, nepravilno in pomanjkljivo vodila urnike veleposlanika in njegovih sodelavcev in da ima tudi po 26. 4. 2007 neurejeno mizo in delovne prostore. Glede na ugotovljene kršitve je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pomembno za samo odločitev pa je bilo tudi to, da je bila zaposlena na delovnem mestu tajnice veleposlanika in je bila v nenehnem in neposrednem stiku z veleposlanikom, pri katerem je zaradi takšnega ravnanja izgubila zaupanje.

3. Sodišče druge stopnje je po opravljeni javni obravnavi pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v II. odstavku izreka tako, da je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici vročena dne 25. 5. 2007, nezakonita (1. odstavek I. točke izreka), ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in pogodbo o zaposlitvi med strankama razvezalo z dnem 8. 5. 2012, tožnici pa je od prenehanja delovnega razmerja do 8. 5. 2012 priznalo obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (2. odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna nadomestilo plače od 1. 6. 2007 do 30. 9. 2010 v mesečnih bruto zneskih, od teh zneskov plača davke in prispevke in tožnici plača neto znesek, pri tem pa od neto nadomestila plače za mesec december 2009 odšteje dohodek v znesku 1.306,12 EUR neto, od tako izračunanih neto zneskov pa tožnici plača tudi zakonske zamudne obresti od posameznih datumov zapadlosti in višji zahtevek tožnici iz tega naslova zavrnilo (3. odstavek I. točke izreka), naložilo toženi stranki, da plača tožnici odškodnino v višini 7.338,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2012 do plačila, višji zahtevek za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze zavrnilo (4. odstavek I. točke izreka) in toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka (5. odstavek I. točke izreka), v ostalem delu pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške (III. točka izreka).

4. Pritožbeno sodišče med drugim je presodilo, da so bile kršitve v predhodnem opozorilu tožnici dokazane, vendar odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila zakonita, ker je ni podala pooblaščena oseba v skladu z 18. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), to je veleposlanik tožene stranke. Redno odpoved pogodbe je podpisal J. N., konzul, ki bi v skladu z 18. členom ZDR moral imeti pisno pooblastilo veleposlanika. Tudi izrecna potrditev redne odpovedi s strani veleposlanika T. S. (na zaslišanju pred sodiščem) ne more nadomestiti pisnega pooblastila oziroma sanirati pomanjkljivosti v postopku odpovedi. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje tudi presodilo, da tožnica z ugovorom, da odpovedi ni podal veleposlanik kot pristojna oseba, ni bila prekludirana v smislu 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je tožnica ta ugovor podala takoj po prejemu Pogojev za zaposlitev območno zaposlenega osebja veleposlaništva (marec 2005) oziroma Delovnih pogojev za lokalno zaposlene osebe veleposlaništvu (julij 2006; v nadaljevanju Delovni pogoji) v slovenskem prevodu, ki določajo postopek odpovedi iz krivdnega razloga ter osebe, ki so pristojne za takšno odpoved. V 43. točki Delovnih pogojev je navedeno, da bo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi v zvezi z obnašanjem uslužbenca tožena stranka upoštevala določbe slovenske delovnopravne zakonodaje. Pritožbeno sodišče ni štelo tožnici v škodo, da ugovorov v to smer ni podala že na podlagi predloženih Delovnih pogojev v angleškem jeziku, saj bi morala biti ta listina že tedaj predložena skupaj z overjenim prevodom (drugi odstavek 226. člena ZPP) in je v zvezi s tem ugotovilo kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe petega odstavka 286. člena ZPP oziroma je nepravilno uporabilo prvi in šesti odstavek 286. člena ZPP, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. To napako je pritožbeno sodišče odpravilo z navedeno drugačno presojo po 18. členu ZDR. Zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi iz tega razloga tudi ni presojala pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebino podane redne odpovedi, saj niso bile odločilnega pomena. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče na podlagi 118. člena ZDR razvezalo tožničino pogodbo o zaposlitvi z dnem obravnave pred pritožbenim sodiščem in tožnici prisodilo pravično odškodnino v višini treh povprečnih plač, v preostanku pa njen zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Presodilo je tudi, da je delno utemeljen podredni reparacijski zahtevek za plačilo bruto plač od junija 2007 do vključno septembra 2010. 5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče druge stopnje neutemeljeno upoštevalo kot pravočasne trditve tožnice v zvezi s podpisom odpovedi. Dejstvo, da odpovedi ni podpisal veleposlanik, je bilo tožnici poznano ves čas od prejema odpovedi in bi ta ugovor lahko uveljavljala že v tožbi oziroma do prvega naroka v prvem sojenju, pa tega ni storila. Tožnica ni izkazala, da so bili podani pogoji iz 286. člena ZPP, po katerih bi ta ugovor lahko podala tudi po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnica je opravljala samostojno dejavnost prevajanja, pri toženi stranki pa je uradni jezik angleški jezik, torej njeno stališče, da pred predložitvijo slovenskega prevoda Delovnih pogojev v sodni spis ni bila seznanjena z njihovo vsebino, ne vzdrži resne presoje. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je bila odpoved podana po volji in nalogu veleposlanika T. S., kar seveda pomeni, da podpisnik odpovedi J. N. ni ravnal samovoljno in mimo navodil veleposlanika. Zaslišan na obravnavi dne 9. 5. 2008 je veleposlanik izpovedal, da vztraja pri vseh obdolžitvah in pri redni odpovedi; s tem je potrdil, da je bilo odločitev ob podaji odpovedi njegova in da pri njej vztraja. Sodna praksa je že potrdila, da je veljavna celo nepodpisana odpoved, v kolikor zakoniti zastopnik v postopku pred sodiščem potrdi, da je odločitev o odpovedi sprejeta z njegove strani in da potrjuje vsebino podane odpovedi. Pogoje zastopanja tujih držav oziroma ambasad tudi ne določajo interni akti veleposlaništva oz. tožene stranke, temveč Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih iz leta 1961, ki v tretjem odstavku 5. člena določa, da kot predstavnik oziroma zastopnik v razmerju do vseh mednarodnih subjektov lahko nastopa vodja misije (veleposlanik) ali katerikoli drugi član osebja misije. Tožena stranka uveljavlja tudi zmotno uporabo 118. člena ZDR, saj je po tej določbi mogoče delavcu priznati trajanje delovnega razmerja le do odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče bi tako lahko tožnici priznalo obstoj delovnega razmerja le do 9. 5. 2008, ko je bila sprejeta prva odločitev sodišča prve stopnje v tej zadevi, oziroma najdalj do 30. 6. 2011, to je do zadnje odločitve sodišča prve stopnje.

6. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je v pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2010 navedla upravičene razloge, zakaj ni mogla ugovarjati zakonitosti odpovedi že pred tem, sicer pa bi tožena stranka morala prevod listine v skladu z drugim odstavkom 226. člena ZPP predložiti že skupaj s samo listino. Opozarja tudi na Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), ki sodišču omogoča izvedbo dokazov po uradni dolžnosti. Tožena stranka se nepravilno sklicuje na tretji odstavek 5. člena Dunajske konvencije, saj je določilo konvencije preohlapno in ga ni mogoče uporabiti za obravnavan primer. J. N. v času odpovedi tožnici, dne 25. 5. 2007, ni deloval kot vodja misije, saj je bil veleposlanik tega dne navzoč na zagovoru. Sodišče tudi ni nepravilno uporabilo 118. člena ZDR, saj je postopanje pritožbenega sodišča v tem primeru realizacija načela pospešitve postopka, ki je določen v 20. členu ZDSS-1. Pritožbeno sodišče bi neutemeljeno vračalo zadevo sodišču prve stopnje. Pritožbeno sodišče je v okviru pritožbene obravnave po 355. členu ZPP samo izvajalo dokaze in odpravilo pomanjkljivosti sodbe sodišča prve stopnje, torej je treba odločitev pritožbenega sodišča oziroma postopanje tega sodišča smatrati kot postopanje prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka nima interesa, da bi pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo prve stopnje in vrnilo zadevo v ponovno odločanje, saj bi bila v takšnem primeru odločitev sodišča prve stopnje o datumu prenehanja delovnega razmerja tožnici še kasnejša. 7. Revizija je utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Čeprav iz revizije ne izhaja jasno, je evidentno, da se ta nanaša na odločitev pritožbenega sodišča v ugodilnem delu I. točke izreka (in posledično tudi stroške postopka). V tem obsegu jo je revizijsko sodišče tudi obravnavalo.

9. Tožena stranka je že skupaj z odgovorom na tožbo predložila sodišču Delovne pogoje, vendar le v angleškem jeziku, kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka 226. člena ZPP, saj mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod. Šele po sklepu pritožbenega sodišča Pdp 1377/2008 z dne 12. 11. 2009, s katerim je to sodišče razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje I Pd 615/2007 z dne 24. 6. 2008, je na naroku za glavno obravnavo dne 9. 3. 2010 sodišče pozvalo toženo stranko, naj v zato določenem roku predloži pravila in pogoje za zaposlene v veleposlaništvu v overjenem prevodu v slovenskem jeziku, kar je tožena stranka storila 9. 4. 2010, v prvi pripravljalni vlogi tožnice po predložitvi teh listin z dne 26. 5. 2010 (ta je bila predložena na naslednji prvi obravnavi, dne 27. 5. 2010) pa je tožnica izrecno ugovarjala tudi zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je to odpoved izdala nepooblaščena oseba - J. N. in ne veleposlanik tožene stranke.

10. Presoja o prekluziji ene ali druge stranke pri navajanju novih dejstev in dokazov je možna le ob upoštevanju podatkov v konkretni zadevi, saj se veže tudi na vprašanje krivde strank pri navajanju novih dejstev in dokazov (286. člen ZPP). Zato se je le načeloma mogoče strinjati s presojo, da na vprašanje prekluzije lahko vpliva tudi dejstvo, ali je nasprotna stranka določeno pomembno listino v tujem jeziku predložila tudi v overjenem prevodu, kot to zahteva drugi odstavek 226. člena ZPP. Listine, ki ji ni priložen prevod v slovenskem jeziku, namreč ni mogoče upoštevati in dokazno oceniti niti od strank zahtevati izjave o tej listini, ne glede na to, ali gre za stranko (ali njenega pooblaščenca), ki morda pozna jezik, v kateri je sestavljena ta listina. Zato že glede na navedeno zahtevo ZPP po predložitvi overjenega prevoda listine, sestavljene v tujem jeziku, tudi stranka lahko uveljavlja ugovore v zvezi z vsebino neke listine oziroma poda navedbe, ki se nanašajo na posamezna dejstva, ki so navedene v listini, šele po tem, ko nasprotna stranka predloži listino, sestavljeno v tujem jeziku, tudi v overjenem prevodu. Določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP, po kateri stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, je torej treba tolmačiti v povezavi z dolžnostjo strank, da predložijo tudi overjen prevod listine, sestavljene v tujem jeziku, na katero se sklicujejo v dokaz svojih navedb.

11. Vendar pa navedene načelne ugotovitve v obravnavani zadevi ne morejo biti odločilne. Odločilno za presojo o prekluziji tožnice je namreč prvenstveno vprašanje, ali je kasnejša predložitev Delovnih pogojev v slovenskem prevodu kakorkoli prispevala k spoznanju tožnice oziroma ugotovitvi pomembnih podatkov o pristojni osebi tožene stranke za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z 18. členom ZDR. Če namreč iz Delovnih pogojev ti podatki ne izhajajo, potem predložitev te listine v overjenem prevodu sploh ne predstavlja in ne more predstavljati okoliščine, s katero je mogoče upravičiti oziroma utemeljiti navajanje novih dejstev – novega ugovora o tem, da odpovedi ni podala pristojna oseba.

12. Tožena stranka v reviziji pravilno navaja, da Delovni pogoji (kot interni akt tožene stranke) ne določajo osebe, ki bi bila v skladu z 18. členom ZDR pristojna za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To ne izhaja niti iz 4. točke (ki se nanaša le na dokončno razlago pogojev – ki jo poda veleposlanik), iz 45. točke (ki se nanaša na odpoved zaradi nedoseganja storilnosti) in 47. točke (ki določa pristojnosti v primeru disciplinskega postopka; kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje se ta določa ne nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi). Tudi ob sicer neutemeljenih nadaljnjih navedbah tožene stranke, da pristojnost konzula izhaja iz Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih (določbe tretjega odstavka 5. člena, na katero se sklicuje tožena stranka, in po kateri „vodja misije ali katerikoli član diplomatskega osebja misije lahko predstavlja državo pošiljateljico pri vsaki mednarodni organizaciji,“ namreč ni mogoče tolmačiti tako, da pomeni tudi pristojne osebe za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z 18. členom ZDR), to pomeni, da se s predložitvijo overjenega prevoda Delovnih pogojev tožnica ni mogla seznaniti z nobenim od pravno pomembnih novih dejstev - tako da bi šele takrat lahko brez svoje krivde uveljavljala tudi ugovor nepristojne osebe pri sprejemu oziroma podpisu odpovedi. Tudi sodišče druge stopnje v svojih razlogih ne izhaja iz tega, da bi tožnica šele z overjenim prepisom Delovnih pogojev ugotovila nekaj novega glede pristojne osebe za podajo odpovedi, temveč izhaja iz tega, da v Delovnih pogojih ni določb, na podlagi katerih bi bil konzul neposredno pooblaščen za podajo odpovedi. Takšno stališče ni utemeljeno, saj ne pomeni, da je ob izostanku takšne določbe tožnica prav s tem zvedela za nekaj novega; posebej še, ker se tudi tožena stranka, ko je predložila le Delovne pogoje v angleškem jeziku, ni sklicevala na to, da je bil njen konzul prav na podlagi Delovnih pogojev prisojen za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz krivdnega razloga. Predložitev overjenega prevoda Delovnih pogojev, ki sploh ne določajo pristojnosti (ali nepristojnosti) konkretnih oseb tožene stranke za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, skratka ni okoliščina, zaradi katere oziroma na podlagi katere bi tožnica šele takrat lahko brez svoje krivde uveljavljala ugovor, da odpovedi ni podala pristojna oseba.

13. To tudi pomeni, da revizijsko sodišče ne sprejema razlogov sodišča druge stopnje v zvezi z določbo 286. člena ZPP. Nepravilna presoja je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, to pa (upoštevajoč tudi, da pritožbeno sodišče prav zaradi navedenega nepravilnega stališča ni v celoti odgovorilo na ostale pritožbene navedbe tožnice) je tudi razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe v ugodilnem delu I. točke izreka in posledično v III. točki izreka in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje (379. člen ZPP).

14. V ponovnem postopku se bo moralo pritožbeno sodišče izrecno opredeliti tudi do ostalih pritožbenih očitkov in o zadevi ponovno odločiti.

15. Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).