Jedro

Čas, za katerega je delavcu priznan obstoj delovnega razmerja s pravnomočno sodbo (čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), se upošteva pri uveljavljanju jubilejne nagrade kot čas, ko je bil delavec zaposlen pri delodajalcu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi: v točki I/1 izreka sodbe glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo razlik v plači za čas od 1. 8. 1992 do 18. 9. 2005 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila; v točki I/2 glede odločitve o plačilu prispevkov za čas od 1. 8. 1992 do 18. 9. 2005 ; v točki I/3; v točki I/4 glede odločitve o plačilu premij za čas do 18. 9. 2005 ter v točki II in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdita izpodbijani sklep o zavrženju dela tožbe ter nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (delno točke I/1, I/2 ter I/4 glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo razlik v plačah z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov razlik v plači do plačila, o zahtevku za plačilo prispevkov ter o zahtevku za plačilo premij za čas od 19. 9. 2005 dalje).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo glede tožbenega zahtevka za poziv na delo na delovno mesto sekretar – osebni svetovalec, uvrščeno v 57. plačni razred. Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo preostali del tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da tožeči stranki: izplača razliko v plači med delovnim mestom strokovni sodelavec (svetovalec III) in delovnim mestom sekretar – osebni svetovalec za obdobje od 1. 8. 1992 dalje do 31. 11. 2009 v višini 237.158,14 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, ki so navedeni v izreku, od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, pri čemer je dolžna poravnati tudi vso nadaljnjo razliko v plači med delovnim mestom strokovni sodelavec (svetovalec III) in delovnim mestom sekretar – osebni svetovalec v obdobju od 1. 12. 2009 do dneva nastopa dela na delovnem mestu sekretar – osebni svetovalec do 5. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka I/1 izreka sodbe); obračuna prispevke za pokojninsko, zdravstveno in socialno zavarovanje za obdobje od 1. 8. 1992 do nastopa delovnega mesta sekretar – osebni svetovalec in sicer od bruto razlik neto plač, v 15 dneh od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila (točka I/2 izreka sodbe); izplača jubilejno nagrado za 20 in 30 let delovne dobe v znesku 250.000,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 100.000,00 SIT od 15. 10. 1992 ter od zneska 150.000,00 SIT od 15. 10. 2002 dalje do plačila, (točka I/3 izreka sodbe); obračunati in plačati premijo v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence od dneva vzpostavitve Zaprtega vzajemnega pokojninskega sklada za javne uslužbence do 19. 9. 2005 v celoti v premiji, ki pripada delovnemu mestu sekretar – osebni svetovalec v skladu z delovno dobo, ki jo je dosegla tožeča stranka, od navedenega dne do nastopa dela na delovnem mestu sekretar – osebni svetovalec pa razliko med premijo, ki jo tožeča stranka plačuje za delovno mesto strokovni sodelavec in premijo, ki jo plačuje za delovno mesto sekretar – osebni svetovalec (točka I/4 izreka sodbe); Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.692,03 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da sklep in sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu svetovalec ministra za ... do leta 1992. Z odločbo o razporeditvi z dne 30. 7. 1992, potrjeno z odločbo tožene stranke z dne 14. 9. 1992, je bil tožnik imenovan v naziv upravni delavec v Ministrstvu za ... ter razporejen na delovno mesto „strokovni sodelavec“. Na podlagi odločbe tožene stranke oz. tedanjega Ministrstva za ... z dne 30. 10. 1992, potrjene z odločbo tožene stranke z dne 26. 11. 1992, pa mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožnik je vodil več sporov pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, med drugim je uveljavljal sodno varstvo zaradi nezakonite prerazporeditve z delovnega mesta svetovalec ministra na delovno mesto upravni delavec – strokovni sodelavec (spor opr. št. II Pd 315/2003) ter zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi (zadeva opr. št. II Pd 102/2000). S pravnomočno sodno odločbo opr. št. II Pd 102/2000, ki je postala pravnomočna dne 3. 1. 2005, je sodišče odločilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. S sodbo opr. št. II Pd 315/2003 pa je bilo ugotovljeno, da se razveljavita odločbi o imenovanju tožnika v upravnega delavca in o razporeditvi na delovno mesto strokovnega sodelavca, ker je bila takšna prerazporeditev nezakonita. Zaradi razveljavitve odločb o razporeditvi tožnika na delovno mesto strokovni sodelavec je šteti, da bi tožnik ves čas od leta 1992 dalje moral biti na delovnem mestu svetovalec ministra oz. glede na prevedbe v nazivih na primerljivem delovnem mestu. Tožnik je v tem sporu vtoževal tako razporeditev na delovno mesto sekretar – osebni svetovalec, razvrščeno v 57. plačni razred, kot tudi razliko v plači, ki bi jo prejemal, če nezakonite razporeditve ne bi bilo in sicer razliko med delovnim mestom svetovalec III, kamor je bil razporejen po prejemu sodbe o nezakoniti odpovedi delovnega razmerja, do delovnega mesta sekretar - osebni svetovalec, kar ustreza delovnemu mestu svetovalec ministra. Zahteval pa je tudi plačilo jubilejne nagrade za 20 oz. 30 let delovne dobe ter plačilo premij v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence (do 19. 9. 2005 v celoti, po tem datumu v višini razlike glede na plačo za delovno mesto sekretar osebni sodelavec). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo v delu, ki se nanaša na poziv na delovno mesto sekretar – osebni svetovalec, zavrglo, preostali del tožbenega zahtevka pa zavrnilo, je materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje je postopek zelo poenostavilo. Postavilo se je na preprosto stališče, da je bilo o vrnitvi na delo odločeno že s pravnomočno sodbo opr. št. II Pd 102/2000 in da je tožena stranka sodno odločbo izvršila tako, da je tožnika pozvala nazaj na delovno mesto in ga s sklepom z dne 25. 8. 2005 razporedila v uradniški naziv svetovalec III, ki je nadomestil delovno mesto strokovnega sodelavca. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi podpisal 19. 9. 2005, vendar je s tem tožena stranka izpolnila sodbo opr. št. II Pd 102/2000 glede nezakonite odpovedi, ne pa glede nezakonite razporeditve, ki je postala znana šele 19. 10. 2005, ko je tožnik prejel odločbo Vrhovnega sodišča RS, na podlagi katere je bilo razsojeno, da je bila razporeditev nezakonita (opr. št. II Pd 315/2003). Na podlagi navedene sodbe je tožnikov pooblaščenec toženo stranko dne 4. 11. 2005 pozval, naj tožniku omogoči delo na ustreznem delovnem mestu. Tožnik je uveljavil kršitev pravic iz delovnega razmerja v zvezi z razporeditvijo na delovno mesto svetovalec III oz. prej strokovni sodelavec v sodnem sporu (opr. št. II Pd 315/2003), stališče sodišča pa bi pomenilo, da bi moral pri delodajalcu ponovno uveljavljati odpravo kršitev, ki jih je v sodnem postopku že uveljavljal. Za zahtevek za razporeditev na delovno mesto svetovalec ministra je imel tožnik podlago v pravnomočni sodbi in ne drži, da bi moral ponovno pozvati toženo stranko na odpravo kršitev in nato uveljavljati sodno varstvo, kot meni sodišče prve stopnje. Med tožečo in toženo stranko je nesoglasje o tem, katero delovno mesto je danes enakovredno takratnemu delovnemu mestu svetovalec ministra. Po navedbah tožene stranke je tožnik na pravilnem delovnem mestu oz. bi moral biti na delovnem mestu višji svetovalec II, po navedbah tožeče stranke pa tožniku glede na zahtevane pogoje, izobrazbo, delovne izkušnje pripada najmanj delovno mesto sekretar - osebni svetovalec, razvrščeno v 57. plačni razred. Ker je bila s pravnomočno sodbo v zadevi opr. št. II Pd 315/2005 le razveljavljena odločba o razporeditvi na delovno mesto strokovnega sodelavca, je tožeča stranka sprožila ta spor, saj je za izvršitev predmetne sodbe potrebna ugotovitev, katero delovno mesto ustreza delovnemu mestu svetovalca ministra v letu 1992. Poziv pooblaščenca z dne 4. 11. 2005 je šteti za poziv na izpolnitev obveznosti, tožeča stranka pa odgovora tožene stranke ni nikoli dobila, čeprav je toženo stranko ves čas tudi sama pozivala, da naj ji omogoči delo na ustreznem delovnem mestu, upoštevajoč pravnomočno sodbo. Odgovora in pravnega pouka o možnosti vložitve pritožbe na Komisijo za pritožbe RS ni dobila. Sodišče meni, da je vložitev pritožbe na komisijo procesna predpostavka, vendar po stališču tožeče stranke tožnik ni bil dolžan sprožiti postopka varstva pravic pri delodajalcu. Tožnik, ki ni dobil nobenega sklepa, zoper katerega bi imel možnost pritožbe, ne more dvakrat zahtevati sodnega varstva za isto zadevo. Napačna je ugotovitev, da sodišče zaradi odločitve o zavrženju nima pravne podlage za ugoditev zahtevku, ki se nanaša na razliko v plačah. Če je za ugotovitev glede poziva na delo procesna predpostavka postopek pri delodajalcu, pa ugotovitev delovnega mesta, na katerega je bila tožena stranka dolžna vrniti tožnika, ni procesna predpostavka, ampak predhodno vprašanje. Pravna podlaga za ugoditev zahtevku, ki se nanaša na plačilo razlike v plačah, je pravnomočna sodba opr. št. II Pd 315/203, s katero je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil tožnik z delovnega mesta svetovalec ministra nezakonito razporejen na delovno mesto strokovni sodelavec oz. sedaj svetovalec III. Tožeča stranka po prejemu navedene sodbe ni mogla več tožiti na razliko v plači med svetovalcem III in svetovalcem ministra, saj to delovno mesto pri toženki ni več obstajalo. Sodišče bi moralo ugotoviti, kako so pravilno potekale prevedbe naziva svetovalec ministra od nezakonite razporeditve v letu 1992 do izdaje sodne odločbe ter prevedbe naziva strokovni sodelavec in dopustiti dokaz z izvedencem finančne stroke, s katerim bi tožnik lahko dokazal pravilnost izračuna. Tožena stranka je izrecno priznala, da bi delovno mesto svetovalec ministra bilo prevedeno v delovno mesto višji svetovalec II in je razliko v plači do 5. 12. 2006 tudi sama izračunala v višini 61.833,15 EUR. Najmanj v tem obsegu bi sodišče moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. Sodišče se neutemeljeno sklicuje, da ni pravne podlage za ugoditev zahtevku, saj se denarni znesek nanaša na razliko do delovnega mesta sekretar – osebni svetovalec. Če ni procesne predpostavke za sodno varstvo za razporeditev na delovno mesto sekretar – osebni svetovalec, to še ne pomeni, da ni pravne podlage za denarni zahtevek na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bila ugotovljena nezakonita prerazporeditev. Povsem nepravilna je tudi odločitev sodišča glede izplačila jubilejne nagrade. Ni jasno, zakaj sodišče dejansko stanje, kdaj so bili izpolnjeni pogoji za 10-letno in posledično 20 in 30-letno delovno dobo, veže na ugotovitev sodišča v nekem drugem postopku (opr. št. II Pd 1588/2008), saj bi moralo samo ugotoviti, kdaj so bili pogoji za izplačilo jubilejne nagrade za 20 in 30 let dela izpolnjeni. Tožnik je izpolnil 38 let delovne dobe. Že iz dopisa ZPIZ z dne 15. 3. 2007 izhaja, da je imel tožnik do 15. 2. 1992 10 let delovnega razmerja, na podlagi citirane sodbe (opr. št. II Pd 102/2000) pa je tožniku delovno razmerje neprekinjeno trajalo od leta 1992, tako da je imel tožnik na dan vložitve tožbe ob upoštevanju delovne dobe v tujini 36 let delovne dobe. Razlogov, zakaj je zavrnilo zahtevek tožnika za vplačilo v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence, izpodbijana sodba nima in je v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba. V obrazložitvi sodbe so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tudi razlogi za zavrnitev zahtevka za plačilo premij v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence so navedeni, tako da tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev po tej določbi s tem v zvezi. Izpodbijana sodba in sklep namreč nimata takšnih pomanjkljivosti, da ju ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Prvostopenjsko sodišče je v delu, ki se nanaša na zavrženje dela tožbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo razlik v plači za čas po vrnitvi tožnika na delo k toženi stranki (19. 9. 2005), sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Je pa pri odločanju o preostalem delu tožbenega zahtevka deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo tudi dejansko stanje deloma nepopolno ugotovljeno. Zato je sprejeta odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v preostalem delu napačna oz. vsaj preuranjena.

Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi in sklepu izhaja, da je bil tožnik, ki mu je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo v letu 1992, po pravnomočno končanih predhodnih sodnih sporih (v katerih je uveljavljal nezakonitost odločb o prenehanju delovnega razmerja, reparacijski in reintegracijski zahtevek) pozvan na delo k toženi stranki. Pri toženi stranki je po vrnitvi na podlagi pravnomočne sodbe ponovno nastopil delo 19. 9. 2005 na delovnem mestu svetovalec III. Tožena stranka je sodno odločbo opr. št. II Pd 102/2000 izvršila tako, da je tožnika s sklepom z dne 25. 8. 2005 (priloga B1) vrnila na delo in ga razporedila v uradniški naziv svetovalec III, ki je po prevedbi delovnih mest v skladu s 194. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZJU) ustrezalo delovnemu mestu strokovnega sodelavca, to je delovnemu mestu, na katerega je bil tožnik razporejen v času pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki – v zvezi z razporeditvijo na to (nižje) delovno mesto v letu 1992 je uveljavljal tudi sodno varstvo, vendar ta spor (opr. št. II Pd 315/2003) v času vrnitve tožnika na delo k toženi stranki še ni bil pravnomočno končan.

Zoper sklep tožene stranke o razporeditvi na delovno mesto svetovalec III (z dne 25. 8. 2005) tožnik ni uveljavljal niti varstva pravic pri toženi stranki niti sodnega varstva, ampak je podpisal pogodbo o zaposlitvi (za delovno mesto svetovalec III) z veljavnostjo od 19. 9. 2005 in nato dne 21. 11. 2005 še aneks k tej pogodbi. V tem času je bil pravnomočno zaključen tudi individualni delovni spor v zvezi z nezakonitostjo odločb tožene stranke (z dne 30. 7. 1992 ter 14. 9. 1992) o imenovanju tožnika v naziv upravnega delavca v tedanjem Ministrstvu za ... in razporeditvi na delovno mesto strokovnega sodelavca (do tedaj je bil tožnik razporejen na zahtevnejše, višje ovrednoteno delovno mesto svetovalec ministra za ... na istem ministrstvu). S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 27/2005 z dne 13. 9. 2005 je bila namreč spremenjena (zavrnilna) sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1389/2004 z dne 21. 10. 2004 (s katero je to sodišče spremenilo ugodilno sodbo prvostopenjskega sodišča in tožbeni zahtevek zavrnilo), tako da je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča 1. stopnje ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. II Pd 315/2003 z dne 9. 6. 2004, s katero je to sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in razveljavilo odločbi tožene stranke o imenovanju tožnika v naziv upravnega delavca in razporeditvi na delovno mesto strokovnega sodelavca na Ministrstvu ... Odločba v tej zadevi je postala pravnomočna 19. 10. 2005, kot izhaja iz podatkov v spisu (priloga A1, priloženi sodni spis DSS Ljubljana opr. št. II Pd 315/2003).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik po vrnitvi na delo k toženi stranki ni uveljavljal varstva pravic pri toženi stranki v zvezi z razporeditvijo na delovno mesto svetovalec III, saj je pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto podpisal in (tudi) s tem izrazil soglasje k razporeditvi na navedeno delovno mesto po vrnitvi na delo k toženi stranki. Predhodno varstvo pravic pri delodajalcu je v sporih, ki se nanašajo na razporeditev na delovno mesto in določitev plače (torej tudi v zvezi z zahtevkom, glede katerega je bila tožba zavržena), procesna predpostavka za sodno varstvo glede na posebne določbe ZJU, ki veljajo za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti (Drugi del ZJU), zlasti določbe 24. in 25. člena ZJU, na katere je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev.

Če procesna predpostavka ni izpolnjena, sodno varstvo sploh ni dopustno (4. odstavek 24. člena ZJU).

Četudi bi tožnikov dopis toženi stranki z dne 4. 11. 2005, s katerim je toženo stranko pozval, naj mu omogoči delo na ustreznem delovnem mestu – svetovalec ministra – potem ko je prejel pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča RS (glede nezakonitosti razporeditve na delovno mesto strokovnega sodelavca v letu 1992), saj ni vložil pritožbe na Komisijo za pritožbe v zakonskih rokih šteli za zahtevo za odpravo kršitve pravice iz delovnega razmerja, je dejstvo, da tožnik ni uveljavljal pravnega varstva v zvezi z razporeditvijo na delovno mesto svetovalec III v skladu z določbami 24. in 25. člena ZJU. Zato je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja procesne predpostavke – predhodnega varstva pri delodajalcu – utemeljeno zavrglo del tožbe z zahtevkom za poziv na delo na delovno mesto sekretar – osebni svetovalec. Pravilno je stališče, da pravnomočna sodba v zadevi opr. št. II Pd 315/2003 sama po sebi ni podlaga za razporeditev tožnika na drugo delovno mesto (sekretarja – osebnega svetovalca) kljub ugotovljeni nezakonitosti razporeditve na nižje delovno mesto strokovnega sodelavca v letu 1992. Na njeni podlagi tožnik ne more direktno s tožbo pred sodiščem uveljavljati vrnitve na delo na delovno mesto, ki naj bi ustrezalo delovnemu mestu svetovalec ministra, s katerega je bil sicer nezakonito prerazporejen v letu 1992. Sodišče v nobenem primeru ne more samo razporejati delavcev na konkretno določena delovna mesta, ker je to v pristojnosti delodajalca. V pristojnosti sodišča je le presoja zakonitosti odločitev, ki jih sprejme delodajalec (ki o pravici oz. obveznosti javnega uslužbenca, razen navodil za delo v okviru opisa nalog delovnega mesta, odloča s pisnim sklepom – 1. odstavek 24. člena ZJU), pod pogoji, določenimi v ZJU, to je ob izpolnjeni procesni predpostavki glede predhodnega varstva pravic pri delodajalcu. Iz navedenih razlogov so pritožbene navedbe, v kolikor se nanašajo na sklep o zavrženju dela tožbe, neutemeljene.

Izpodbijani sklep o zavrženju dela tožbe je torej pravilen in zakonit. V povezavi s takšno odločitvijo pa je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo del denarnega zahtevka tožnika za plačilo razlik v plači med delovnim mestom strokovni sodelavec (svetovalec III) in delovnim mestom sekretar – osebni svetovalec (ki naj bi po tožnikovem stališču ustrezalo delovnemu mestu svetovalec ministra, ki ga je tožnik zasedal pred sporno prerazporeditvijo v letu 1992), vendar le za čas po vrnitvi tožnika na delo k toženi stranki z dnem 19. 9. 2005. Po vrnitvi tožnika na delo sta veljala sklep tožene stranke in pogodba o zaposlitvi z razporeditvijo tožnika na delovno mesto svetovalec III, zato ni pravne podlage za ugoditev denarnemu zahtevku oz. zahtevku za plačilo prispevkov v tem delu. Isto velja za zahtevek za plačilo premij v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence od 19. 9. 2005 dalje. Kot je že obrazloženo, je bil tožnik v avgustu 2005 z dokončnim sklepom tožene stranke razporejen na delovno mesto svetovalec III, na tej podlagi pa je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z veljavnostjo od 19. 9. 2005. Navedeni sklep in pogodba o zaposlitvi sta podlaga za tožnikovo razporeditev na delovnem mestu svetovalec III in za obračun plače po količnikih, ki so za to delovno mesto določeni in je nanju vezana tako tožena stranka kot tudi sodišče. Tožnik varstva pravic v zvezi z razporeditvijo na delovno mesto svetovalec III niti po prejemu navedenega sklepa tožene stranke niti ob prejemu pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal, saj je pogodbo o zaposlitvi podpisal. Varstva pravic po citiranih določbah ZJU pa ni uveljavljal niti kasneje, po prejemu pravnomočne sodbe v sporu o nezakonitosti razporeditve na delovno mesto strokovni sodelavec. Zato ni pravne podlage za priznanje pravice do višje plače po količnikih, ki veljajo za delovno mesto sekretar – osebni svetovalec (ki naj bi ustrezalo delovnemu mestu iz leta 1992 svetovalec ministra), za plačilo razlik v prispevkih in plačilo višjih premij v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence. Tak denarni zahtevek bi tožnik lahko uspešno uveljavil le, če bi v sodnem postopku ob izpolnjeni procesni predpostavki glede predhodnega varstva pravic pri delodajalcu dosegel meritorno odločitev o nezakonitosti razporeditve na delovno mesto svetovalec III po vrnitvi na delo oz. po prejemu pravnomočne odločbe v zadevi opr. št. II Pd 314/2003. Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo razlik v plači oz. prispevkov od bruto razlik za čas od 1. 8. 1992 do 18. 9. 2005, to je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, pa je nepravilna oz. vsaj preuranjena, ker ni vezana na odločitev o zavrženju dela tožbe z zahtevkom za poziv na delovno mesto sekretar – osebni svetovalec. V tem delu je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Pravilno je stališče pritožbe, da je pravnomočna sodba v zadevi opr. št. II Pd 314/2003 podlaga za odločanje o delu denarnega zahtevka za to obdobje (do vrnitve na delo), ki ni vezan na procesno predpostavko predhodnega varstva pravic pri delodajalcu. Naknadno ugotovljena nezakonitost razporeditve na nižje delovno mesto v letu 1992 namreč vpliva na reparacijski zahtevek tožnika v zvezi s sporom o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. V okviru reparacijskega zahtevka se delavcu povrnejo vsa prikrajšanja pri plači za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar pomeni, da se vzpostavi stanje, kakršno bi bilo, če nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo, upoštevajoč delovno mesto, ki bi ga v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zasedal, če ne bi bil (pred prenehanjem delovnega razmerja) nezakonito prerazporejen na nižje in manj vrednoteno delovno mesto strokovnega sodelavca. Glede na izid spora v zadevi opr. št. II Pd 314/2003, to je ugotovitev nezakonitosti razporeditve tožnika (iz leta 1992) na delovno mesto strokovni sodelavec, bi bil tožnik, če bi delal, upravičen do plače za zahtevnejše delovno mesto svetovalec ministra (oz. drugo primerljivo delovno mesto), ki ga je zasedal pred nezakonito razporeditvijo oz. ki bi ga zasedal, če nezakonite razporeditve in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Tožnik v tem delu po vsebini v bistvu uveljavlja reparacijski zahtevek, in bi bil po oceni pritožbenega sodišča upravičen do razlike v plači (oz. do nadomestila v višini razlike v plači) glede na delovno mesto, ki je v spornem obdobju (do 18. 9. 2005) ustrezalo tožnikovemu delovnemu mestu svetovalec ministra. V sporu pred sodiščem prve stopnje opr. št. II Pd 1588/2005 je bilo sicer že odločeno o reparacijskem zahtevku (očitno glede na plačo za delovno mesto strokovni sodelavec). Pravnomočna sodba, izdana v tem sporu (sodba DSS v Ljubljani, opr. št. II Pd 1588/2005 z dne 15. 2. 2006 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS opr. št. Pdp 617/2006 z dne 15. 3. 2007), pa je bila tudi izvršena, kot izhaja iz podatkov v spisu oz. iz priloženega spisa. V vsakem primeru je v obravnavani zadevi potrebno pri ugotavljanju prikrajšanja pri plači upoštevati že prejete zneske po navedeni pravnomočni sodbi.

Pritožba utemeljeno izpodbija tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za izplačilo jubilejne nagrade za 20 in 30 let delovne dobe ter tožbenega zahtevka za plačilo premij v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence za čas do 19. 9. 2005, saj je tudi odločitev o teh denarnih zahtevkih vsaj preuranjena oz. napačna, zlasti zaradi napačne presoje, da je odločitev o plačilu premij v celoti vezana na sklep o zavrženju tožbe in da za obravnavani primer velja stališče Komisije za razlago kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 51/1992) za priznanje jubilejne nagrade. Praviloma se obdobje prijave na Zavodu RS za zaposlovanje in čas prejemanja nadomestil sicer res ne upošteva kot efektivna delovna doba za priznanje pravice do jubilejne nagrade, vendar to nedvomno ne velja v primerih, kot je obravnavani, ko je s pravnomočno sodbo delavcu priznan obstoj delovnega razmerja za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (v katerem je bil delavec lahko tudi prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje ali pa je celo prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti) zato, ker je delavcu nezakonito prenehalo delovno razmerje. Ker mora biti vzpostavljen položaj, kot da delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, se tudi obdobje naknadno (s sodbo) priznanega delovnega razmerja upošteva pri uveljavljanju pravic do jubilejne nagrade (čeprav je bil delavec v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje ali je prejemal nadomestilo).

Ker je, kot je že navedeno, zavrnitev tožbenega zahtevka, v kolikor se nanaša na plačilo razlike v nadomestilu plače in prispevkov za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v letu 1992 do vrnitve na delo k toženi stranki, odločitev o zahtevku za plačilo jubilejne nagrade ter plačevanje premij v Zaprti vzajemni pokojninski sklad (le za obdobje do vrnitve na delo, to je do 19. 9. 2005), vsaj preuranjena, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi ugodilo in ta del sodbe ter s tem v zvezi odločitev o stroških postopka razveljavilo (kot izhaja iz izreka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da so za to izpolnjeni pogoji iz 355. člena ZPP (dejansko stanje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno) in ocenilo, da samo glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oz. odpraviti pomanjkljivosti. V preostalem delu pa je ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje in sklep o zavrženju dela tožbe (353. člen ZPP, 365/2 ZPP), tako kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa.

V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek, razčisti še odprta sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v tej sodbi in sklepu ter nato ponovno odloči o tožbenem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo (165. člen ZPP).