Jedro

Zahtevek na podlagi 32. člena ZD, ki ga dedič, ki je sodeloval v zapuščinskem postopku, v tem postopku ni postavil, v pravdi pa ga ne utemeljuje z okoliščinami, ki bi narekovale obnovo postopka, ni utemeljen.

Ob navedbi ene vrednosti spornega predmeta za glavni in za podredni zahtevek, ki temeljita na različni dejanski in pravni podlagi, se šteje, da je navedena vrednost za glavni zahtevek, za podredni zahtevek pa ne.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o podrednem tožbenem zahtevku.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica v tej pravdi z glavnim tožbenim zahtevkom uveljavlja izločitev iz zapuščine 2335/10000 nepremičnine v vl. št. 924, parc. št. 148, k.o. ..., s podrednim pa ugotovitev, da je solastnica 9460/10000 nadzidane garaže na sporni nepremičnini s tlorisno površino 60,14 m² in v enakem deležu tudi solastnica zemljišča, na katerem je poslopje zgrajeno, ter zemljišča, potrebnega za njegovo redno rabo. Prvostopenjsko sodišče je tožbena zahtevka zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnica ni izkazala vlaganj v sporno nepremičnino in obstoja dogovora o pridobitvi solastnine z vlaganji.

2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Ocenilo je, da je tožnica glede glavnega tožbenega zahtevka prekludirana, saj bi ga morala uveljavljati že v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku po svoji materi, ki je bila lastnica nepremičnine v času zatrjevanih vlaganj. Dedovanju po svoji materi se je odpovedala v korist svojega očeta, pokojnega R. Š. Glede podrednega tožbenega zahtevka je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča in poudarilo, da tožnica ne izpodbija dejanske ugotovitve o neobstoju dogovora o pridobitvi solastnine z vlaganji.

Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da pritožbeno sodišče neutemeljeno ni obravnavalo njenih navedb v zvezi z vlaganji v nepremičnino, saj je sprejelo napačno stališče, da bi morala tožnica zahtevek po 32. členu Zakona o dedovanju (ZD) uveljavljati že v zapuščinskem postopku po pokojni materi. Sodba pritožbenega sodišča zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena. Zahtevek po 32. členu ZD ni dednopravne narave, saj se iz zapuščine izloča lastno premoženje. Stališča v pravni literaturi, na katera se sklicuje pritožbeno sodišče, niso argumentirana. V nadaljevanju revizije tožnica nasprotuje razlogom pritožbenega sodišča, ki se nanašajo na odločitev o podrednem tožbenem zahtevku.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki [375. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)], ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu zoper odločitev o podrednem tožbenem zahtevku ni dovoljena, v ostalem delu (zoper odločitev o glavnem tožbenem zahtevku) pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega (prej) 1,000.000,00 SIT. Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnica po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Kadar tožnica v tožbi uveljavlja zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ob navedbi ene vrednosti spornega predmeta za glavni in za podredni zahtevek, ki temeljita na različni dejanski in pravni podlagi, se šteje, da je navedena vrednost za glavni zahtevek, za podredni zahtevek pa ne.(1)

7. Glavni in podredni tožbeni zahtevek, ki ju uveljavlja tožnica, temeljita na različni pravni in dejanski podlagi. Z glavnim zahtevkom tožnica zahteva izločitev iz zapuščine na podlagi 32. člena ZD, kar utemeljuje z vlaganji v nepremičnino, s podrednim tožbenim zahtevkom pa ugotovitev solastninske pravice na delu nepremičnine na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, kar utemeljuje z obstojem dogovora in gradnjo na tujem svetu. Tožnica je za oba zahtevka v tožbi navedla sporno vrednost 2,100.000,00 SIT (sedaj 8.763,14 EUR), ki je kasneje ni spreminjala. Po presoji revizijskega sodišča se takšna opredelitev vrednosti spornega predmeta s stališča dovoljenosti revizije lahko nanaša le na glavni zahtevek, medtem ko tožnica ni navedla vrednosti spornega predmeta za podredni zahtevek in zato nima pravice do revizije zoper del sodbe, s katerim je odločeno o podrednem zahtevku.

8. Revizijsko sodišče je tožničino revizijo v delu zoper odločitev o podrednem tožbenem zahtevku na podlagi določbe 377. člena ZPP zavrglo.

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

9. Tožničino nasprotovanje stališču pritožbenega sodišča, da je glede glavnega tožbenega zahtevka, ki ga uveljavlja na podlagi 32. člena ZD, prekludirana, po presoji revizijskega sodišča ni utemeljeno. Revizijsko sodišče je (že) v odločbi II Ips 981/2008 z dne 3.6.2010(2) sprejelo stališče, da zahtevek na podlagi 32. člena ZD, ki ga dedič, ki je sodeloval v zapuščinskem postopku, v tem postopku ni postavil, v pravdi pa ga ne utemeljuje z okoliščinami, ki bi narekovale obnovo postopka, ni utemeljen.

10. Pravna narava pravice iz 32. člena ZD je v teoriji sicer sporna, vendar v sodni praksi prevladuje stališče, da gre za pravico, ki je v svojih bistvenih značilnostih bližje pravicam iz dedovanja kot pravicam iz stvarnega prava. Zato je od skrbnega dediča, ki meni, da mu gre pravica, razumno pričakovati, da jo bo uveljavljal v zapuščinskem postopku. Nenazadnje tudi iz 212. člena ZD izhaja, da je obravnavanje te pravice predmet zapuščinskega postopka. Takšno pričakovanje pa ima za posledico časovno omejitev uveljavljanja te pravice na trajanje zapuščinskega postopka, ki ne pomeni nesorazmernega bremena za upravičenca. Upravičenčeva pasivnost ima zato pomen odpovedi pravici, katere uveljavljanje sicer ni vezano na zastaralni rok, saj je treba varovati interes po dokončni (nespremenljivi) ureditvi pravnega razmerja. Vezanost na pravnomočen sklep o dedovanju odpravlja negotovost, ki je obstajala dotlej, in postavlja trden temelj za bodoči razvoj pravnih razmerij.(3)

11. V obravnavani zadevi je tožnica sodelovala v zapuščinskem postopku po svoji pokojni materi, pravico iz 32. člena ZD pa je pričela uveljavljati šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, in sicer v zapuščinskem postopku po svojem očetu. Hkrati zahtevka ni utemeljevala z okoliščinami, ki bi narekovale obnovo zapuščinskega postopka po svoji materi. Tak tožbeni zahtevek ni utemeljen in sta ga zato nižji sodišči pravilno zavrnili.

12. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče tožničino revizijo v ostalem (zoper odločitev o glavnem tožbenem zahtevku) na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Tako tudi npr. odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 219/2008 z dne 27. 8. 2008 in številne druge.

Op. št. (2): Objavljeni tudi v Pravni praksi št. 40-41/2010, str. 27. Op. št. (3): Glej tudi razloge v že omenjeni odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 981/2008 z dne 3. 6. 2010.