Jedro

Zakonodajalec je določil, da postane skupno premoženje le premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom v času trajanja zakonske zveze, ne pa tudi tisto, kar so s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače prigospodarili zapustnikovi potomci, ki so živeli z njim. Tem je torej za uveljavitev obravnavane pravice odprl dednopravno pot. Obravnavana pravica se lahko uveljavlja le v razmerju do zapustnikove zapuščine, torej v zapuščinskem postopku po njem.

Če upravičenec, ki je imel možnost sodelovati v zapuščinskem postopku, ne postavi zahtevka, da se mu prizna določeni delež na zapuščini zaradi prispevka k povečanju zapustnikovega premoženja, vrednost teh prispevkov pa ostane sestavni del zapuščine, o kateri je odločeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju, je prav, da ga ta pravnomočni sklep veže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem R. S. ne spada solastni delež do 2335/10000-ink parcele št. 148, edine vpisane pri vl. št. 924 k.o. S. Š., na izločitev tega deleža iz zapuščine v korist tožnice ter na izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi se lahko tožnica vknjižila v zemljiški knjigi kot solastnica v navedenem solastnemu deležu. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica solastnica do 9460/10000-ink nadzidane garaže bruto tlorisne površine 60,14 m2, stoječe na parceli št. 148 vl. št. 924 k.o. S. Š., v enakem deležu pa tudi solastnica zemljišča, na katerem je poslopje zgrajeno ter zemljišča, potrebnega za redno rabo poslopja in na ugotovitev, da zato opisani solastni delež do 9460/10000-ink ne sodi v zapuščino po pokojnem R. S. ter na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi se lahko tožnica vknjižila pri novo odmerjeni parceli razvidni iz elaborata zemljiškokatastrske meritve, kot solastnica do 9460/10000-ink.

Zoper takšno odločbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi v predmetno nepremičnino bodisi vlagala sama bodisi očetu vrnila kakršenkoli znesek, ki ga je ta vložil v gradnjo. Izjavo tožnice, da je financiral gradnjo oče, namreč ni mogoče razumeti tako, da je gradnjo financiral izključno oče. Tožnica je med drugim izpovedala tudi, da sta denar prispevala tudi moževa starša ter, da ne ve natančno, koliko je plačeval njen oče in koliko njen mož. Ob upoštevanju izpovedbe P. bi tako moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je tožnica že v času gradnje v nadzidek neposredno vložila 20% njegove vrednosti. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala obstoja posojil, ki jih je za namen financiranja izgradnje nadzidka vzel njen mož oziroma da ni izkazala, da bi pokojnemu vrnila kakršenkoli znesek vlaganj v nadzidek. Tožničina izpovedba o posojilih je potrjena z izpovedbo drugotoženke ter z izjavo z dne 9.1.2000. Ni tudi videti razloga, da tožnica ne bi že od vsega začetka vlagala v gradnjo prizidka, čeprav je bil sprva namenjen za bivanje očeta, saj bi z izgradnjo največ pridobila sama, ker bi z družino lahko zasedla celotno staro hišo. Še toliko bolj logično pa je, da je po spremembi načrta povrnila očetu z njegove strani vložene zneske. Tudi sam toženec E. K. priznava, da je pri gradnji pomagala tožnica tako pri organizaciji, nabavi cenejšega materiala, kuhanju in izvršitev plačil izvajalcem, čeprav dodaja, da naj bi to izvršila z denarjem pokojnega in njegove žene. Končno pa tudi sodišče prve stopnje priznava določeno povečanje vrednosti premoženja zaradi vlaganj tožnice, saj si drugače ni mogoče razložiti obrazložitve na peti strani izpodbijane sodbe, po kateri »ostala dela, katerih izvršitev zatrjuje tožeča stranka, sama po sebi ne predstavljajo povečanja vrednosti premoženja, vsaj ne v višini, kot to uveljavlja s tožbo«.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica temelji svoj tožbeni zahtevek na več pravnih podlagah. Najprej navaja, da njen tožbeni zahtevek temelji na določilu 32. člena Zakona o dedovanju (ZD), saj naj bi skupaj s svojim zakoncem z delom in sredstvi prispevala k povečanju premoženja (v vtoževanem obsegu), ki je sedaj predmet zapuščinskega postopka. Kot pravno podlago svojega zahtevka navaja tudi ustni dogovor o pridobitvi solastnega deleža, ki naj bi ga sklenili tožnica in njena mati, ki je bila takrat lastnica nepremičnega premoženja. Kot podlago podrejenemu tožbenemu zahtevku pa je uveljavljala pridobitev solastnine na originaren način, na podlagi določil 22. do 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 32. člena ZD izhajalo iz napačne pravne opredelitve narave pravice zapustnikovega potomca, da se iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja. Zavzelo je stališče, da ne gre za zahtevek dednopravne narave, ampak za zahtevek na ugotovitev oziroma določitev deležev skupnega premoženja in njegovo razdružitev, glede na to, da je bilo pridobljeno v življenjski skupnosti z zapustnikom. Šlo naj bi torej za stvarnopravno pravico, ki jo je po stališču iz izpodbijane sodbe mogoče uveljavljati kadarkoli, tudi po končanju zapuščinskega postopka, saj, kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, na delež skupnega premoženja, ki odpade na upravičenca, pravnomočen sklep o dedovanju ne vpliva. Ob takšnem stališču sodišča prve stopnje, bi bilo torej mogoče navedeno pravico uveljavljati tudi že v času zapustnikovega življenja. Takšno stališče ni pravilno. Upravičenec iz omenjenega določila ZD ne nastopa kot lastnik, ki uveljavlja svojo (so)lastninsko pravico, temveč kot upravičenec, ki sme prav zaradi uvedbe dedovanja uveljavljati svoj prispevek k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja. Zakonodajalec je določil, da postane skupno premoženje le premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), ne pa tudi tisto, kar so s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače prigospodarili zapustnikovi potomci, ki so živeli z njim. Tem je torej za uveljavitev obravnavane pravice odprl dednopravno pot. Iz določila 32. člena ZD jasno izhaja, da se obravnavana pravica lahko uveljavlja le v razmerju do zapustnikove zapuščine, torej v zapuščinskem postopku po njem. Če upravičenec, ki je imel možnost sodelovati v zapuščinskem postopku, ne postavi zahtevka, da se mu prizna določeni delež na zapuščini zaradi prispevka k povečanju zapustnikovega premoženja, vrednost teh prispevkov pa ostane sestavni del zapuščine, o kateri je odločeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju, je prav, da ga ta pravnomočni sklep veže (tako Vesna Rijavec, „Dedovanje“, str. 193 in VI. dnevi civilnega prava, „Prispevek potomcev (32. člen ZD)“, str. 60, Gavella, Nasljedno pravo, str. 339).

Glede na navedeno so za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi določila 32. člena ZD pomembna naslednja pravno relevantna dejstva, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje: - da je bila v času zatrjevanih vlaganj lastnica predmetne nepremičnine mati tožnice M. K., - da je M. K. umrla dne 18.4.1989 in je zapuščinski postopek po njej pravnomočno končan, - da se je tožnica v zapuščinskem postopku po pokojni materi odpovedala dedovanju v korist zapustnika - očeta in izločitvenega zahtevka ni uveljavljala.

Tako je utemeljen ugovor tožencev, ki so ga postavili že v odgovorih na tožbo, da bi morala tožnica svoj izločitveni zahtevek uveljavljati že v zapuščinskem postopku po pokojni materi in da je prekludirana, če te svoje možnosti ni izkoristila. Njen tožbeni zahtevek je po tej podlagi že iz teh razlogov neutemeljen. Tožnica se je na omenjeni ugovor tožencev sicer odzvala z dejanskimi navedbami oziroma pritrditvijo, da res ni uveljavljala svojega izločitvenega zahtevka, to pa zato, ker, kot je navedla, naj bi otroci spoštovali željo očeta, da bi po smrti prejel celotno premoženje, ob tem pa otrokom obljubil, da bo premoženje razdelil „tako, da bo prav“. Na takšnih dejanskih trditvah pa bi tožnica lahko temeljila, glede na to, da obljube ni mogoče več realizirati, kvečjemu obligacijski zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, vendar pa ga v tem smislu ni postavila. Ob takšni spremembi dejanskih trditev se tožba izkaže celo za nesklepčno.

Tožnica tudi ni izkazala dogovora z materjo oziroma z očetom o pridobitvi solastnega deleža na obravnavani nepremičnini. Te ugotovitve sodišča prve stopnje tožnica s pritožbo izrecno ne izpodbija. Njena pritožba je usmerjena v kritiko zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica v prizidek finančno ni vlagala niti direktno, niti posredno, z vračilom denarja očetu. Izvedeni dokazni postopek ni potrdil, da bi v nepremičnino vlagala izključno tožnica. Skoraj nemogoče pa si je predstavljati, da nekdo, katerega stanovanjsko vprašanje se je reševalo v okviru družinske skupnosti, ne bi k temu tudi sam kaj prispeval finančno in v delu. Vendar pa le ta okoliščina, sama po sebi, še ne bi predstavljala podlage za spremembo pravne pripadnosti nepremičnine. Skupna gradnja ima lahko stvarnopravne posledice, če je bila takšna volja udeležencev gradnje. Okoliščina skupne gradnje pa izključuje tudi zahtevek iz naslova originarne pridobitve lastnine bodisi zaradi gradnje na tujem svetu (odsotnost dobrovernosti) bodisi zaradi stvaritve nove stvari (institut premičninskega prava). Sicer pa tožnica v svoji pritožbi odločitve sodišča prve stopnje v tem delu izrecno ne izpodbija.

Tožnica tako ni uspela izkazati nobene od zatrjevanih pravnih podlag za pridobitev solastninske pravice na zahtevani nepremičnini, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.