Jedro

Tožena stranka je nedopustno spremenila svoje dejanske trditve o tem, kateri splošni pogoji so veljali v času sklenitve zavarovalne pogodbe. Stranka mora namreč najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in za ta dejstva ponuditi dokaze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 1.455.690 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Dosojeni znesek predstavlja zavarovalnino na podlagi zavarovalne pogodbe za nezgodno zavarovanje.

Tožena stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi že na podlagi pritožbenih razlogov bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Zmotna uporaba materialnega prava je podana v tem, ker niso bili upoštevani zavarovalni pogoji, ki so bili sestavni del zavarovalne pogodbe po polici št. D 5011404 z začetkom zavarovalnega jamstva 1.2.1996. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 385. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v okviru razlogov, ki so v reviziji navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem morajo biti revizijske navedbe dovolj določne, da je mogoče opredeliti njihov obseg, predvsem pa tista dejstva, ki naj bi - tudi v svoji razlagi - nasprotovala razlogom izpodbijane sodbe. Le trditev, da bi moralo sodišče druge stopnje "iz razlogov, ki jih je tožena stranka že navedla v pritožbi z dne 11.4.2001", ne zadošča za preizkus izpodbijane sodbe zaradi morebitnih procesnih nepravilnosti: eventualno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje mora revizija namreč določno navesti (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). V kolikor pa z navedeno splošno trditvijo tožena stranka revizijsko ponovno načenja vprašanje dejanskih ugotovitev (v tem obsegu je pritožba proti sodbi sodišča prva stopnje vsebovala nekatere navedbe, na katere je pritožbeno sodišče odgovorilo), pa jo zadeva prepoved vlaganja revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tako je mogoče presojati le revizijsko trditev, ki se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji je postavljena izjemno skopo in v enem stavku: materialno pravo je bilo napačno uporabljeno zato, ker niso bili upoštevani zavarovalni pogoji kot sestavni del zavarovalne pogodbe z začetkom zavarovalnega jamstva s 1.2.1996. Uporaba splošnih pogojev kot sestavnega dela zavarovalne pogodbe je vsekakor del materialnopravne presoje, vendar ob predhodni dejanski ugotovitvi o tem, kateri splošni pogoji sklepanja nezgodnega zavarovanja se upoštevajo. V sodbah nižjih sodišč so bili upoštevani splošni pogoji z oznako NE-94 in ne splošni pogoji z oznako NE-96. Na zavarovalne pogoje iz leta 1994 se je sklicevala tožeča stranka, tožena stranka pa temu ni nasprotovala, saj je navedene splošne pogoje tudi sama predložila v pravdni spis. Višina zavarovalnine je bila zato na podlagi mnenja izvedenca določena v skladu z zavarovalnimi pogoji iz leta 1994. V tem pogledu je glede na pritožbene navedbe sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka nedopustno spremenila svoje dejanske trditve o tem, kateri splošni pogoji so veljali v času sklenitve zavarovalne pogodbe. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in za ta dejstva ponuditi dokaze. Na poznejših narokih je to možno le tedaj, če teh dejstev ali dokazov ni bilo mogoče navesti na prvem naroku brez lastne krivde (286. člen ZPP - načelo evetualne maksime). Končno pa je sodišče druge stopnje ravnalo tudi pravilno, ko je pritožbeno sklicevanje na splošne pogoje NE-96 štelo kot pritožbeno nedopustno zatrjevano novo dejstvo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Po povedanem je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrnilo.