Jedro

Kršitev določb 286. čl. ZPP je praktično nesankcionirana. V primeru razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje zaradi te postopkovne kršitve bi namreč prepozen dokazni predlog pač "oživel" na prvem naroku za glavno obravnavo. O telesnih bolečinah kot obliki negmotne škode lahko govorimo le, če so tako intenzivne ali tako dolgotrajne, da za oškodovanca predstavljajo resno motnjo duševnega ravnovesja. Če bolečine niso prestopile tega praga, ne gre za pravno priznano obliko škode.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: 1. razveljavi v delu, s katerim je ugodeno zahtevku v znesku 30.402,50 SIT in v odločbi o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; 2. spremeni v delu, s katerim je ugodeno zahtevku za odškodnino za telesne bolečine tako, da se ta tožbeni zathevek v celoti zavrne. Sicer se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki zavezalo, da morata tožniku solidarno plačati 493.620,50 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.11.1994 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženi stranki zavezalo, da morata tožniku solidarno povrniti 450.788,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.3.2001 dalje. Zoper dajatveni del sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje prvi toženec in navaja, da cesijaka pogodba ni taka, da bi ji lahko sodišče dalo ustrezno težo. Listina z dne 12.11.1994 je namreč vprašljiva tudi po formalni plati, saj ni dokazano, da je bila tega dne tudi podpisana v Ljubljani. To ni listina, ki bi dokazovala tožnikovo aktivno legitimacijo. Pri oceni vzrokov prometne nesreče oz. po čigavi krivdi je prišlo do nje, je sodišče prezrlo izpovedbo priče Z.Z., da prvi toženec tožnikovega vozila ni videl, ker je bila cesta prosta in da je očitno nesrečo povzročil tožnik, ki se je lotil prehitevanja potem, ko je prvi toženec že prehiteval prikolico. Če je bil kdo nepazljiv, je bil to zgolj tožnik, ki je prehiteval kolono v zgodnjih jutranjih urah. Stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da je prehiteval kolono vozil, je nelogično, saj če kolone ne bi prehiteval, do nesreče ne bi prišlo. V konkretnem primeru ni šlo za prehitevanje v škarje, kot je zmotno ugotovilo sodišče, marveč za prehitevanje dveh vzporedno vozečih vozil. Sodišče je ugotovilo, da je skica prometne nezgode pomanjkljiva. To pa pomeni, da bi moralo upoštevati izpovedbo prvega toženca in njegove priče Z.Z. ter dejstvo, da je tožnik prehiteval hkrati dvoje vzporedno vozečih vozil. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je prvi toženec že zapeljal do zadnjega dela vozila, ki je vleklo prikolico, kar pomeni, da je že za prehitevanje prikolice potreboval dolgo pot in čas in da je do nesreče prišlo izključno zaradi tožnikovega ravnanja. Tožnik tudi ni dokazal, da je prišlo do totalne škode, niti ni dokazal ostalih stroškov ter negmotne škode. Zoper dajatveni del sodbe se pritožuje tudi druga tožena stranka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da je tožnik navedbe in dokaze v smeri prenosa odškodninske terjatve podal šele z vlogo z dne 12.11.1999, torej po prvem naroku po uveljavitvi novega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predvsem pa ne drži zaključek, da je priča M.M. nepristranska. Ona je bila namreč tista, ki je tožbo napisala in za svojo storitev prejela plačilo. Zato je zainteresirana za uspeh svoje nekdanje stranke. Izpovedbo te priče bi bilo treba zato preverjati z objektivnimi dejstvi. Predvsem bi moralo sodišče angažirati izvedenca grafologa, ki bi z analizo originalne izjave lahko odgovoril, ali je bila izjava napisana v letu 1994, ali pa šele v letu 1999. Zakaj sodišče tega dokaza ni izvedlo, ni pojasnilo. Sodišče se je oprlo le na izpovedbe tožnika in prič, ki pa so vsi zainteresirani za tožnikov uspeh. Priča H.A. je na naroku dne 30.11.1999 pogledal listino in nemudoma povedal, da je to sporno potrdilo. Ko pa mu je sodišče predočilo njegovo izjavo iz leta 1994, ni vedel več ničesar. Predvsem pa je ta priča povedala, da po nesreči vse do izdaje novega potnega lista ni bil v Sloveniji. In ker je bila prometna nesreča 25.7.1993, potni list pa mu je bil izdan 19.10.1994, ni logično, da bi pooblastilo podpisal dne 10.9.1994. Predvsem pa če je res, da je bil pri odvetnici samo enkrat, kdaj je potem podpisal cesijsko izjavo. Priča M.M. je tako odgovorila, da je bila izjava napisana v njeni pisarni v letu 1994. Že iz videza te izjave pa izhaja, da z njo nekaj ni v redu (napisana je v tujem jeziku, brez glave dopisa ter brez navedbe kraja poleg datuma). In če je M.M. izpovedala, da naj bi bila ta izjava ves čas v spisu, zakaj je ni potem odvetnik pokazal že na naroku dne 14.10.1999. Poleg tega sta toženi stranki na naroku dne 30.11.1999 zatrdili, da nista bili obveščeni o kakršnikoli cesiji. Sodišče je ob tem tožnika pozvalo, naj pojasni, v katerih vlogah je bilo to sporočeno. Tožnik ni pokazal nobenih vlog, marveč se je le skliceval na odškodninski zahtevek z dne 12.11.1994, kjer je natačno navedeno, katera pisanja so bila priložena kot priloge. Sodišče je navedlo, da je bila cesijska izjava poslana drugi toženi stranki z zahtevkom dne 12.11.1994. Ta ugotovitev je nedokazana, saj se tožnikova izjava očitno nanaša na izjavo o odpovedi vozila z dne 26.7.1994. To je tudi edina izjava, ki je bila priložena zahtevku. Zaključek, da je H.A. na tožnika prenesel svojo odškodninsko terjatev, je torej nepravilen. Sicer pa je sodišče tudi zmotno ocenilo soodgovornost prvega toženca za škodni dogodek. Tožnik je dogodek opisal dvakrat povsem drugače. Najprej je priznal, da je vozil vzporedno s prvim tožencem, nato pa, da je v trenutku, ko je zagledal, da bo tudi toženec začel s prehitevanjem, začel zavijati na levo in zavirati, da ne bi zadel toženca. To kaže, da je začel zavirati zato, ker ni vozil vzporedno s tožencem, pač pa za njim in je skušal preprečiti nalet v zadnji del avtomobila. Glede na tožnikovo daleč prekoračeno hitrost toženec ni soodgovoren za škodni dogodek. Svoj manever je pravočasno in pravilno nakazal, začel s prehitevanjem in tudi že prehitel prikolico, ko je nenadoma od zadaj z veliko hitrostjo pripeljal tožnik. Tožena stranka je na naroku dne 30.11.1999 ugovarjala spremembi tožbe ter podala ugovor zastaranja zvišanega dela zahtevka. Glede na triletni zastaralni rok je bila terjatev takrat že zastarana, vendar sodišče tega ugovora ni obravnavalo. Tožnik ni upravičen do odškodnine za telesne bolečine, saj njegov zahtevek ni dokumentiran z zdravstveno dokumentacijo, stopnja in trajanje bolečin pa tožnika ne opravičujejo do denarnega zadoščenja. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala obrestnemu delu zahtevka. Tožnik je tujec, škodo pa je odpravljal v tujini. Zato bi bil upravičen kvečjemu do domicilnih zamudnih obresti. Končno je nepravilna še odločba o stroških postopka. Sodišče namreč ni upoštevalo stroškov druge tožene stranke. Glede na njen uspeh v pravdi bi jih moralo pobotati s tožnikovimi stroški. Tožnik je odgovoril na pritožbe, pri čemer zanika pritožbene trditve in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbi sta le delno utemeljeni. O tem, da je H.A. svojo odškodninsko terjatev cediral tožniku, se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo s cesijsko izjavo z dne 12.11.1994 (ki jo je podpisal odstopnik) in z izpovedbama obeh strank pogodbe o odstopu terjatve. Ker za veljavnost take pogodbe ni predpisana posebna oblika, je irelevantno, kdaj in kje je bila ta izjava napisana. Bistveno je, da jo je (kjerkoli že in kadarkoli že) odstopnik podpisal ter da je prevzemnik terjatev sprejel. Ali se je to zgodilo 12.11.1994, ali pa šele leta 1999, je za oceno tožnikove aktivne legitimacije nepomembno (za tožnikovo aktivno legitimacijo zadošča, da mu je bila terjatev cedirana do konca glavne obravnave). Poskusi pritožbe druge tožene stranke, s katerimi želi ovreči verodostojnost izpovedb prič M.M. in H.A. ter tožnika zaslišanega kot stranke in poskusi pritožbeno sodišče prepričati o nujnosti dokaza z grafologom, "ki bi z analizo originalne izjave lahko odgovoril, ali je bila izjava napisana v letu 1994 ali šele v letu 1999", zato ne morejo omajati zaključka sodišča prve stopnje, da je zaradi cesije tožnik aktivno legitimiran tudi za uveljavljanje odškodninskih terjatev, ki so nastale njegovemu očetu. O tem, ali bo upnik terjatev prenesel na drugega, je odvisno izključno od njiju, t.j. od odstopnika in prevzemnika (v konkretnem primeru od tožnika in njegovega očeta); za prenos terjatve namreč ni potrebna dolžnikova privolitev, obvestitev dolžnika pa je potrebna le zato, ker je sicer lahko veljavna tudi izpolnitev odstopniku (2. odst. 438. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). In če oba potrdita, da sta sklenila pogodbo, s katero je odstopnik svojo terjatev prenesel na prevzemnika, si je praktično nemogoče predstavljati uspešen nasprotni dokaz. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 286. čl. ZPP. Ugovor aktivne legitimacije je namreč druga tožena stranka podala 14.10.1999, t.j. na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi novega ZPP, na istem naroku pa je tožnikov pooblaščenec postavl tudi trditev o odstopu terjatve ter hkrati pojasnil, da se mora glede tega še posvetovati s svojo stranko. Tožnik je nato 12.11.1999 vložil pripravljalno vlogo, s katero je predložil cesijsko izjavo z dne 12.11.1994, na naslednjem naroku pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno izvedlo tudi ta dokaz (na naroku, na katerem je druga tožena stranka ugovarjala aktivni legitimaciji, je bil namreč le tožnikov pooblaščenec, ki za cesijsko izjavo z dne 12.11.1994 bržkone ni mogel vedeti - prim. 2. odst. 286. čl. ZPP). Sicer pa je kršitev določb 286. čl. ZPP praktično nesankcionirana. V primeru razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje zaradi te postopkovne kršitve (tu bi šlo za kršitev postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP) bi namreč prepozen dokazni predlog pač "oživel" na prvem naroku za glavno obravnavo (prim. 2. odst. 362. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do prometne nesreče zato, ker je prvi toženec začel s prehitevanjem, ko ga je tožnik že prehiteval. Ta zaključek ima zanesljivo oporo v izpovedbah tožnika in H.A., zlasti pa v mnenju izvedenca, ki je ovrgel izpovedbi prvega toženca in Z.Z. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da če bi bila situacija taka, kot sta jo opisala onadva (prvi toženec in Z.Z.), bi bilo tožnikovo vozilo v trenutku, ko je prvi toženec začel s prehitevanjem, oddaljeno 30 do 40 m in bi prvi toženec to vozilo za seboj prav gotovo opazil, saj na taki razdalji o mrtvem kotu ni mogoče govoriti (prvi toženec je izpovedal, da tožnikovega vozila ni videl ter da sploh ne ve, od kod se je vzelo, hkrati pa, da se je pred prehitevanjem prepričal, da je cesta prosta). Druga tožena stranka meni, da je bil tožnik, zaslišan kot stranka, nedosleden, ker da naj bi najprej izpovedal, da je vozil vzporedno s prvim tožencem, ko je tudi ta začel prehitevati, nato pa, da je v trenutku, ko je zagledal, da bo tudi prvi toženec začel prehitevati, začel zavijati v levo in zavirati. To naj bi po mnenju pritožbe kazalo, da je tožnik začel zavirati zato, ker ni vozil vzporedno s prvim tožencem, pač pa za njim. Vendar takega nadaljnjega zaključka, kot ga vsiljuje pritožnik, tožnikovi izpovedbi ni mogoče pripisati. Tožnikovo reakcijo na ravnanje prvega toženca, ko se je odločil za prehitevanje, je treba povezati s situacijo, ki jo je tožnik opisal. S trganjem posameznih delov izpovedbe iz njenega konteksta in potem tem delom dajati neko drugačno interpretacijo, ki pa je možna le na ravni jezikovno sintaktičnih špekulacij, pritožba pač ne more uspeti. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpovedbo priče Z.Z. (pri dokazni oceni je namreč obravnavalo tudi izpovedbo te priče ter navedlo prepričljive razloge, zakaj ji, tako kot prvemu tožencu, ne verjame), trditev, da je tožnik vozil prehitro, pa je irelevantna (tožnikova prevelika hitrost - vozil je 115 do 120 km/h, ni v vzročni zvezi z nesrečo). Zavrniti je treba tudi pavšalno oporekanje višini škode na avtomobilu. Prvi toženec namreč v pritožbi zatrjuje zgolj to, da "tožnik totalne škode v vtoževanem znesku sploh ni dokazal, kakor tudi ne ostalih stroškov, ki jih vtožuje". Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnik upravičen le do t.i. "domicilnih" zamudnih obresti. Tudi če je tožnik škodo odpravljal v tujini, se višina obrestne mere zamudnih obresti presoja po domačem pravu. Pač pa pritožbi utemeljeno opozarjata, da tožnik ni upravičen do odškodnine za telesne bolečine. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je imel tožnik zaradi podplutb zgolj lažje bolečine in še to krajšega trajanja ter da ni bil v bolniškem staležu, niti se ni zdravil, iz opisa dogodka - prometne nesreče pa izhaja, da tožnk in H.A. nista bila telesno poškodovana. Tožnik je bil torej v nesreči le minimalno poškodovan (v kazenskopravnem žargonu bi rekli, da je utrpel le sled poškodbe), te poškodbe pa so mu povzročile zgolj neznatne bolečine - tako po intenzivnosti kot po trajanju. Za take bolečine zato tožnik ni upravičen do denarnega zadoščenja. O telesnih bolečinah kot obliki negmotne škode lahko namreč govorimo le, če so tako intenzivne ali tako dolgotrajne, da za oškodovanca predstavljajo resno motnjo duševnega ravnovesja. V konkretnem primeru pa za kaj takega ni šlo. Ker torej bolečine niso prestopile praga pravno priznane škode, tožnik ni upravičen do odškodnine (okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje ga ne opravičujejo do denarnega zadoščenja - 200. čl. ZOR). S tem, ko mu je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 30 % sokrivde priznalo 42.000,00 SIT zadoščenja, je zmotno uporabilo materialno pravo. Druga tožena stranka tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora zastaranja odškodninske terjatve za škodo, ki jo predstavljajo stroški za nov potni list. V tem delu (t.j. glede zneska 30.402,50 SIT) je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP (na kar mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, torej tudi v delu, ki se nanaša na prvega toženca - ugovor zastaranja sta namereč podali obe toženi stranki). Pritožbeno sodišče je tako pritožbama delno ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo v delu, s katerim je ugodeno zahtevku v znesku 30.402,50 SIT (t.j. glede odškodnine zaradi uničenja potnega lista), spremenilo pa v odločbi o odškodnini za telesne bolečine tako, da je ta tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je odločba o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo. Glede na dosedaj povedano, posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.