Jedro

Dokazovanje z izvedencem o pristnosti obravnavane pogodbe je bilo opuščeno, ker je sodišče ugotovilo, da je toženkin ugovor dokazan z drugimi dokazi (zaslišanje strank, analiza listine same ter listin, ki naj bi se nanjo navezovale). Izbor dokazov je prepuščen sodišču kot sestavni del proste dokazne ocene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izstavitev overjenega zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice v korist in na ime tožeče stranke na nepremičnini ID znak 000, vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 3.070,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in plačilom stroškov postopka z zamudnimi obrestmi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Povzema dejansko stanje. Navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče v celoti in brez ustreznih pojasnil verjame toženki (da je podpisala prazne liste, o prijavi stalnega bivališča in da je bilo 15.000.000,00 SIT darilo), tožniku in izvedenim dokazom pa ne. Vztraja, da je z njim sklenila pogodbo in ponuja svojo dokazno oceno o tem. Na njen namen sklenitve pogodbe kaže obstoj pogodbe z njenim podpisom (pri čemer z njene strani predlaganega dokaza z izvedencem sodišče ni izvedlo), dovoljenje za prijavo stalnega prebivališča na naslovu sporne stanovanjske hiše, vtis, ki ga je dajala tožniku, da je nepremičnina njegova, tožnikova posest, plačevanje računov, njegove osebne stvari in živali, ki so ostale v hiši, skupno načrtovanje prodaje oziroma oddaje hiše v najem. Ocena izpovedb prič in listin je zmotna in nepopolna. M. S., toženkine prijateljice in A. B. so neverodostojne priče. Ni bilo zaslišanja toženkine svakinje in dodatnega zaslišanja S. R. Do izpovedb prič in relevantnih okoliščin se sodišče ni opredelilo (do izpovedbe A.K., do zemljiškoknjižnega izpiska iz leta 2003, do visoke finančne in premoženjske sposobnosti tožnika, o vzrokih za toženkino podpisovanje praznih listin, do dejstva, da je na plačilnih nalogih navedeno, da se nakazilo nanaša na pogodbo, do dejstva, kje je živel tožnik med 2001 in 2006). Ocena sodišča o verodostojnosti strank je pristranska. Napačen je zaključek, da tožnik ni imel posesti na nepremičnini. Iz tega tudi ne gre sklepati, da toženka ni imela namena skleniti pogodbe. Bistveno je, ali jo je podpisala in se zavezala prenesti lastninsko pravico na tožnika. Pogodba obstoji in je veljavna. Nikoli ni bila razveljavljena. Nikoli ni bilo ugotovljeno, da je nična ali neobstoječa. Sodišče bi moralo za tako ugotovitev imenovati izvedenca ustrezne stroke o veljavnosti pogodbe, in ne pa le verjeti toženki, da pogodbe ni podpisala, čeprav je na njej njen podpis. O podpisu praznih listov je vedela le ena priča, ki je kot novi toženkin partner neverodostojna. Graja dokazno oceno, da je tožnik naknadno sam spisal pogodbo. Če bi jo, na njej ne bi bilo določil, ki mu niso v korist, ne bi iskal zemljiškoknjižnega izpiska v letu 2003. Sodišče mu neopravičeno pripisuje oceno o vrednosti nepremičnine. Jasno je, da je bila pogodba sestavljena po vzorcih izpred leta 2003. Je veljavna in ker pogodbenika nista živela v izvenzakonski skupnosti, sklenjena v ustrezni obliki. Za odločitev v tem postopku, bi bila relevantna kvečjemu tožnikova izpolnitev pogodbe (plačilo kupnine). Dokazna ocena o tem je nepravilna in nepopolna. Glede na sklenjeno in veljavno pogodbo bi morala toženka terjati izpolnitev pogodbe tudi v primeru, če ji tožnik ni izročil denarnih sredstev. Izpolnitvi svoje obveznosti se ne more izogniti zgolj z dokazovanjem dejstev o posesti in skrbi za hišo, četudi bi bile resnične, pa niso.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Zahteva plačilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tem postopku od toženke zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice na nepremičnini z ID znakom 000, v naravi stanovanjska hiša na parc. št. 496/5 v k. o. X, na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 31.3.2003. Trdil in dokazoval je, da sta jo – sicer brez ustrezno notarsko overjenega zemljiškoknjižnega dovolila – sklenila in podpisala s toženo stranko, da je bila z njegove strani izpolnjena (plačilo kupnine v višini 30.000.000,00 SIT) in realizirana (njegova posest in uporaba nepremičnine) ter da zato toženka neutemeljeno odklanja izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da pogodba ni bila nikoli sklenjena in podpisana, da z njene strani kljub prejemu 15.000.000,00 SIT ni bilo volje, da tožniku stanovanjsko hišo proda in da je zato pogodba neobstoječa – nična. Zanikala je zatrjevano izpolnitev pogodbe (plačilo 30.000.000,00 SIT kot kupnine) in njeno realizacijo v smislu tožnikove posesti in uporabe hiše kot njegove.

6. Glede na opisano trditveno in dokazno podlago strank je sodišče najprej ugotavljalo, ali obstaja pravno razmerje – veljavni zavezovalni posel, prodajna pogodba za prodajo toženkine stanovanjske hiše tožniku. Od tega je bila namreč odvisna odločitev o glavni stvari: ali tožnik od toženke upravičeno terja izpolnitev pogodbe – izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (razpolagalni posel), ki je po 49. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) potrebno za prenos lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom.

7. Ugotovilo je, da kljub listini (pogodbi), na kateri je podpis tožene stranke, prodajna pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena, ker toženka volje za sklenitev takega posla ni imela. Upoštevaje ugovor tožene stranke o neobstoju zavezovalnega pravnega posla je dajatveni zahtevek (za izdajo razpolagalnega posla) ob uporabi 15. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pravilno zavrnilo.

8. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je obravnavalo vse okoliščine, ki naj bi po mnenju pravdnih strank kazale na njuno (ne)soglasje volj za sklenitev obravnavane pogodbe. V obrazložitvi se je opredelilo do vseh ključnih dejanskih in pravnih argumentov obeh strank. Natančno in pravilno je povzelo vsebino izvedenih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev. Smiselno očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde. Z njimi pritožnik dejansko graja sprejeto dokazno oceno. Njegovo nestrinjanje ne zadošča za očitke o kršitvi postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo. Dokazna ocena je namreč natančna, skrbna in celovita. Opravljena je upoštevaje vsa metodološka napotila iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov, ne zgolj tistih, ki bi utegnili biti tožniku v korist, in ki jih izpostavlja v pritožbi ter enostransko dokazno ocenjuje.

9. Pri izbiri dokazov je sodišče omejeno z razpravnim načelom (7. člen ZPP). Izvede lahko le tiste dokaze, ki jih predlagajo stranke, razen v primeru nedovoljenega razpolaganja strank z zahtevki, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Načeloma mora ponujene dokaze izvesti. Zavrne jih lahko le iz ustavno dopustnih razlogov. Dokazovanje z izvedencem o pristnosti obravnavane pogodbe, kar graja pritožba, je bilo opuščeno, ker je sodišče ugotovilo, da je toženkin ugovor dokazan z drugimi dokazi (zaslišanje strank, analiza listine same ter listin, ki naj bi se nanjo navezovale). Izbor dokazov je prepuščen sodišču, kot sestavni del proste dokazne ocene. V zvezi z izpostavljenim spornim dejstvom je opravljena pravilno in celovito. Kršitve 8. člena ZPP ni. Tudi na kršitev načela kontradiktornosti se tožnik ne more sklicevati, ker tega dokaza ni predlagal sam, pač pa tožena stranka. Enako velja za pritožbeni očitek o zaslišanju toženkine svakinje in dodatnem zaslišanju S. R. Takih dokaznih predlogov na prvi stopnji ni bilo in jih torej sodišče niti ni moglo izvajati.

10. Dokazna ocena je utemeljena v jasnih, popolnih in življenjsko logičnih razlogih o vseh ugotovljenih pravnorelevantnih dejstvih. V sodbi ni očitanih vrzeli. Razlogi, zakaj je sodišče verjelo toženki o podpisovanju praznih listin, so jasni in zadostni v točki 16 sodbe; o tožnikovi posesti stanovanjske hiše in le občasnem bivanju v njej v točki 14 sodbe; o njegovi finančni in premoženjski sposobnosti za plačilo zatrjevane kupnine in o dejanskih nakazilih pa v točkah 19, 20 in 21 sodbe. Do izpovedbe priče K. se je sodišče opredelilo in jo ocenilo v točki 15 sodbe. Protispisno jo povzema pritožba in ne sodišče. Primerjava razlogov v točki 15 z izpovedbo priče na list. št. 196 pokaže, da v njej ni opore za zaključek o dveh obiskih z namenom cenitve in prodajo hiše, ki ga ponuja pritožba in s tem dejansko nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

11. Tudi pritožbeni očitek o protispisnem prikazovanju tožnikovih navedb v zvezi s pogodbo o zavarovanju so neutemeljeni. V točki 17 sodbe so pravilno povzete njegove tožbene navedbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni njegove izpovedbe, ki jo je sodišče pojasnilo logično in prepričljivo, upoštevaje ostale izvedene dokaze.

12. Končno pritožba sodišču očita še pomanjkljivosti, ker se v obrazložitvi ni opredelilo do zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je tožnik pridobil v letu 2003. Tudi s tem ni kršilo procesnih pravil. Če sodišče izvede dokaz, ki se ne nanaša na pravnorelevantna dejstva, rezultata takega dokaza v obrazložitvi ni dolžno navajati. Za tak dokaz gre v obravnavanem primeru: zatrjevanega namena toženke za prodajo hiše namreč pridobitev zemljiškoknjižnega izpiska ne more dokazati.

13. Sodba torej ni obremenjena z uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ni našlo niti absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, na katera samo pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Tudi dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo 15. člena OZ. Ker pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno, razloge in odločitev sodišča prve stopnje kot pravilne, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ocene in ugotovitve, da med pravdnima strankama zatrjevana prodajna pogodba ni bila sklenjena. S skrbno in celovito analizo zbranega procesnega gradiva se je sodišče prve stopnje prepričalo, da obravnavana pogodba ni pristna. Ključna je njegova ugotovitev, da toženka sploh ni podpisala listine s pogodbeno vsebino, pač pa le prazne liste, na katerih vsebine pogodbe še ni bilo. Tožnik sam je povedal, da je pogodbo sestavil sam na računalnik. Da je bilo to naknadno (po toženkinem podpisu praznih listov), brez njene vednosti in sodelovanja, zlasti pa v nasprotju z njeno voljo, pa se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem obeh pravdnih strank in po analizi predloženih listin. Spreminjajoče trditve in izpovedbe tožnika o okoliščinah sklepanja in o vsebini pogodbe ter o plačilu prometnega davka so bile ovržene z listinami. Pogodbenega zapisa namreč niso potrdili listinski dokazi, ki naj bi potrjevali plačilo kupnine in prometnega davka. Sodišče je pravilno opozorilo tudi na časovni okvir zatrjevanega plačila kupnine in tožnikovih finančnih zmožnosti (točke 19, 20 in 21 sodbe). Ker mu ni uspelo dokazati zadostnih sredstev za plačilo zatrjevane kupnine v času sklepanja pogodbe, kot je zatrjeval, njegovo kasnejše dobro finančno stanje ne more dokazati navedb o sklenitvi pogodbe. V zvezi s tem sta povsem pravilno ocenjeni tudi izpovedbi prič S. R. in Ž. T. S sklicevanjem nanju pritožba ne more omajati sprejete dokazne ocene.

16. Ne glede na ugotovljena dejstva, da je toženka zaradi intimnega razmerja od tožnika dobila 15.000.000,00 SIT za plačilo deleža na skupnem premoženju bivšemu možu, da mu je dovolila prijavo stalnega bivališča in občasno bivanje pri njej v sporni hiši ter tudi pomoč pri opravilih in plačevanju stroškov, je upravičeno verjelo toženki, da mu hiše ni imela namena prodati. O tem se je zanesljivo prepričalo ne le z njenim zaslišanjem, pač pa tudi z zaslišanjem njenih otrok, prijateljic in drugih prič. Nenazadnje je tudi tožnik sam izpovedal, da je toženka od vsega začetka hotela obdržati hišo. To pa pomeni, da njene volje za prodajo hiše ni bilo. Sprejete dokazne ocene pritožnik ne more omajati niti z vztrajanjem pri trditvah o svoji izpolnitvi pogodbe (plačilu zneska 30.000.000,00 SIT kot kupnine, kar je bilo po izvedbi dokazov s pravilnimi razlogi v točki 19 in 21 zavrnjeno), niti z vztrajanjem o svoji posesti nepremičnine ter toženkinemu priznavanju prodaje. Tudi glede teh okoliščin pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvam sodišča prve stopnje ter se sklicuje na razloge sodbe, ki jim ni treba ničesar dodati.

17. Sprejeta odločitev z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je pravno pravilna. Glede na ugotovljena dejstva je pravno pravilna ugotovitev, da med pravdnima strankama ni prišlo do veljavne sklenitve prodajne pogodbe. Drugačno naziranje tožeče stranke je zmotno. Pogodba je sklenjena šele, ko se obe pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Volji obeh strank morata biti torej soglasni in določno izjavljeni (15. in 18. člen OZ). Ker potrebnega soglasja volj pravdnih stranki za zatrjevano prodajno pogodbo nista dosegli in ga ne odraža niti toženkin podpis na nepristni listini, ne druge okoliščine, je pogodba, na katero se sklicuje tožnik in terja njeno izpolnitev, neobstoječa. Ne držijo pritožbene trditve, češ da nikoli ni bilo ugotovljeno, da je pogodba neobstoječa ali nična. Potrebne ugotovitve o tem so v izpodbijani sodbi. Naziranje, da pogodba velja, ker ni bila razveljavljena, je zmotno. Enako kot nične pogodbe tudi neobstoječe nimajo pravnih učinkov. Strank ne zavezujejo. Izpolnitvenih zahtevkov na podlagi neobstoječih pogodb stranke nimajo. Za zavrnitev izpolnitvenega zahtevka po neobstoječi pogodbi v pravdi zadošča dokazan ugovor tožene stranke o neobstoječi pogodbi. Morebitni nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoječe pogodbe (oziroma za razveljavitev pogodbe, ki je ni) ni potreben.

18. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejeta pravno pravilna odločitev. Ker sodba tudi ni obremenjena z uveljavljenimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

19. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP za tožečo stranko in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona za toženo stranko. Prva ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela, druga pa do stroškov z odgovorom na pritožbo, ker z njim ni prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni.