Jedro

Pojasnilo pritožbenega sodišča je logična posledica dejstva, da je revident predložil pisno izjavo te priče skladno z določbo prvega odstavka 236.a člena ZPP, ki jo je sodišče v dokaznem postopku prebralo. Sodišče mora ob takšnem procesnem položaju pričo neposredno zaslišati le na zahtevo ene od strank, zato je pritožbeno sodišče revidentu pravilno pojasnilo, da zahteve po „dodatnem“ (neposrednem) zaslišanju ni podal. Revident se sklicuje na vlogo z dne 1. 10. 2012, vendar njena vsebina potrjuje le, da je v dokaz svojih trditev predložil pisno izjavo priče in „po potrebi“ predlagal njeno zaslišanje. Zahteva po neposrednem zaslišanju priče iz vloge ali iz zadnjega naroka za glavno obravnavo torej ne izhaja, zato grajana procesna kršitev ni izkazana. Zgolj besedilo, naj se ob predloženi pisni izjavi priča zasliši „po potrebi“, za takšno zahtevo ne zadostuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi navajal, da se je toženka s prodajno pogodbo z dne 31. 3. 2003 zavezala na tožnika prenesti lastninsko pravico na nepremičnini ID znak ... in s tožbenim zahtevkom od nje zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Toženka se je zahtevku upirala z ugovorom, da prodajna pogodba, ki jo je tožnik sicer priložil v pisni obliki, nikoli ni bila sklenjena, in da je tožnik zgolj izkoristil njen podpis na praznem listu papirja, na katerega je nato natisnil njeno vsebino. Sodišči nižjih stopenj sta tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnili.

2. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Zaradi njene obširnosti Vrhovno sodišče vsebine revizije na tem mestu ne bo povzemalo in se bo do revizijskih razlogov, ki so za presojo njene utemeljenosti bistveni, opredelilo v odgovoru nanje.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: - Toženka pisne prodajne pogodbe ni podpisala, pač je tožniku le izročila podpisane prazne liste papirja.

- Toženka volje za sklenitev prodajne pogodbe nikoli ni izrazila, zato ni prišlo do soglasja volj.

6. Sodišči nižjih stopenj sta ob takšni dejanski podlagi spora zaključili, da med strankama do soglasja volj v smislu 15. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o sklenitvi prodajne pogodbe ni prišlo in posledično zavrnili tožnikov izpolnitveni zahtevek (prvi odstavek 239. člena OZ) na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

a. Glede uveljavljanih procesnih kršitev:

7. Revident zatrjuje poseg v njegovo pravico do izvedbe predlaganih dokazov, 1.) ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, 2.) ker ne drži pojasnilo pritožbenega sodišča, da ni podal predloga za zaslišanje priče S. R., 3.) ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče Ž. T., in 4.) ker ni izvedlo dokaza z izvedencem.

8. Pravica stranke do izvedbe dokazov ni neomejena. Sodišče lahko njen dokazni predlog zavrne, če je ta nesubstanciran, če gre za neprimeren dokaz ali če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati (na primer zato, ker je stranka svojo trditev dokazala z ostalimi izvedenimi dokazi ali ker z njim dokazuje pravno neodločilno dejstvo).(1) Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi zato ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, lahko pa gre za kršitev načela kontradiktornosti in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kot navaja revident), kadar zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena z razumnimi razlogi.(2) Ker po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP ne gre za procesno kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo mora stranka skladno z določbama 286.b člena ZPP grajati najkasneje v pritožbi.

9. Revident ne zatrjuje, da je neobrazloženost zavrnitve dokaznih predlogov v sodbi sodišča prve stopnje grajal v pritožbi in da se pritožbeno sodišče do te graje ni opredelilo. Ker je predmet revizijskega preizkusa lahko le sodba sodišča druge stopnje, se zaradi prepovedi preskakovanja pravnih sredstev iz 286.b člena ZPP na v pritožbi negrajano postopkovno kršitev sodišča prve stopnje ne more sklicevati šele v reviziji. Enako velja za trditev, da sodišče ni pridobilo izpiskov prometa z vseh njegovih bančnih računov in vseh toženkinih računov.

10. Kritika zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče S. R. temelji na nekorektnem povzemanju razlogov pritožbenega sodišča. Iz njih izhaja, da tožnik ni podal predloga za njeno „dodatno zaslišanje“ in ne, da tega dokaznega predloga sploh ni podal, kot to zavajujoče trdi revident. Pojasnilo pritožbenega sodišča je logična posledica dejstva, da je revident predložil pisno izjavo te priče skladno z določbo prvega odstavka 236.a člena ZPP,(3) ki jo je sodišče v dokaznem postopku prebralo. Sodišče mora ob takšnem procesnem položaju pričo neposredno zaslišati le na zahtevo ene od strank,(4) zato je pritožbeno sodišče revidentu pravilno pojasnilo, da zahteve po „dodatnem“ (neposrednem) zaslišanju ni podal. Revident se sklicuje na vlogo z dne 1. 10. 2012, vendar njena vsebina potrjuje le, da je v dokaz svojih trditev predložil pisno izjavo priče in „po potrebi“ predlagal njeno zaslišanje. Zahteva po neposrednem zaslišanju priče iz vloge ali iz zadnjega naroka za glavno obravnavo torej ne izhaja, zato grajana procesna kršitev ni izkazana. Zgolj besedilo, naj se ob predloženi pisni izjavi priča zasliši „po potrebi“, za takšno zahtevo ne zadostuje. Podobno velja za trditve glede zavrnitve neposrednega zaslišanja priče Ž. T. Tožnik je predložil pisno izjavo te priče, ki jo je sodišče prebralo. Revident niti ne zatrjuje, da je zahteval njeno neposredno zaslišanje, zato ni jasno, na čem utemeljuje svoje stališče, da bi jo moralo sodišče (neposredno) zaslišati.

11. Zavrnitev dokaza s postavitvijo izvedenca je pritožbeno sodišče utemeljilo s pojasnilom, da je toženka svojo trditev, da prodajne pogodbe ni sklenila, dokazala že z ostalimi izvedenimi dokazi. Upoštevajoč zgoraj nanizane razloge in sodno prakso je pritožbeno sodišče zavrnitev tega dokaznega predloga obrazložilo z razumnimi argumenti. Tudi sicer ne gre za revidentov, pač pa za toženkin dokazni predlog, zato z njegovo zavrnitvijo že pojmovno ni moglo priti do kršitve njegove pravice do izjave.

12. Revident se nadalje na več mestih sklicuje na kršitvi iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru, ko sodbe zaradi pomanjkljivosti v njenem izreku ali obrazložitvi objektivno ni mogoče preizkusiti, za protispisnost oziroma za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Če se zatrjevana protislovnost med podatki iz spisa in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene.(5) Po pregledu izpodbijane sodbe revizijsko sodišča ugotavlja, da vsebuje razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13. Trditev, da sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče V. B. napačno zaključuje, da se je tožnik v stanovanje na S. preselil leta 2005, in da je priča tožnika po letu 2005 manj videvala, ne predstavlja napačnega povzemanja zapisnika njegove izpovedi in s tem procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za dejanski zaključek, ki je rezultat sodnikovega sklepanja, tj. dokazne ocene, opravljene s kritično analizo vseh izpovedi in predloženih listin. Pri navedeni revizijski trditvi gre zato v resnici za prikrito nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Izpodbijana sodba je po revidentovih trditvah obremenjena s protispisnostjo tudi zaradi napačnega povzemanja njegove tožbene podlage, saj ni trdil, da naj bi se v stanovanje na S. preselil s toženko in njenimi otroci. Takšna trditev iz tožbene podlage res ne izhaja, vendar ne gre za zatrjevano postopkovno kršitev. Navedena procesna kršitev se namreč nanaša na tehnično napako pri napačnem povzemanju listinskega dokaznega gradiva in ne na napačno povzemanje ali razumevanje tožbenih trditev.(6) Takšna napaka lahko predstavlja kvečjemu kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP, pri kateri pa bi moral revident zaradi njenega relativnega značaja (kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP) izkazati vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe, česar pa konkretizirano sploh ne zatrjuje.

b. Glede uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava:

15. Graja zmotne uporabe materialnega prava temelji na predpostavki, da že sama predložitev pisne prodajne pogodbe dokazuje soglasje volj v smislu 15. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(7) Ob toženkinemu ugovoru, da pogodbe ni podpisala, ampak je tožniku izročila liste s svojimi podpisi, na katere je tožnik naknadno natisnil njeno vsebino, je takšno stališče zgrešeno. S takšnim ugovorom je toženka namreč zanikala, da bi izjavila voljo, vsebovano v predloženi pisni prodajni pogodbi. Zaključek o soglasju volj, ki je bilo potrditvah tožnika izraženo v vsebini predložene listine, je tako odvisen od resničnosti toženkinega ugovora. Toženka je s tem, ko je dokazala trditev, za katero je nosila procesno dokazno breme, izpodbila tožnikovo navedbo o sklenitvi pisne prodajne pogodbe, zato predložena listina soglasja volj ne dokazuje. Ker do izjave volje, kot jo je zatrjeval tožnik, po dejanskih ugotovitvah sploh ni prišlo, je njegovo stališče, da gre zaradi predložene listine za vprašanje morebitnih napak izjavljene volje, popolnoma neutemeljeno. Pogodba ni bila sklenjena, zato se sodišču prav tako ni bilo treba izrekati o njeni ničnosti.

16. Ostale navedbe, ki jih je revident opredelil kot zmotno uporabo materialnega prava, v resnici predstavlja v revizijski fazi nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. V ta sklop sodijo trditve o napačni dokazni oceni njegove izpovedi, da je toženka nepremičnino ves čas želela obdržati in je ni imela namena prodati, da je dokazna ocena toženkine izpovedi napačna zaradi neupoštevanja njene „potrebe po zasebnosti“, da je sodišče napačno ugotovilo njegovo premoženjsko stanje, da je zmotno dokazno ovrednotilo dejstvo plačila kupnine in pridobitev zemljiškoknjižnega izpiska itd. Sodišči nižjih stopenj sta se v dokaznem postopku morali spustiti v vprašanje posesti tožnika na sporni nepremičnini, saj je toženka to dejstvo izpostavljala kot indic, ki skupaj z drugimi dokazuje njene ugovore. Trditve obeh strank o medsebojnem psihičnem nasilju tožnika je sodišče prve stopnje res obravnavalo, vendar je obenem pojasnilo, da za odločitev niso pravno pomembne.

17. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev, da tožnik sam krije svoje revizijske stroške, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP ter je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi revizije.

Op. št. (1): Zobec, J.: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 296 in naslednje; odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 179/2012, II Ips 211/2011, II Ips 197/2007 in druge; odločbe Ustavnega sodišča Up-284/13, Up-2195/06, Up-626/05. Op. št. (2): Odločba Vrhovnega sodišča III Ips 122/2014. Op. št. (3): Stranka lahko na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku (prvi odstavek 236.a člena ZPP).

Op. št. (4): Sodišče lahko odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki. Zaslišanje priče sodišče mora izvesti, če tako zahteva katera od strank (šesti odstavek 236.a člena ZPP).

Op. št. (5): Zobec, J.: navedeno delo, 3. knjiga, stran 311 in naslednje.

Op. št. (6): Zobec, J.: navedeno delo, 3. knjiga, stran 312 (74. točka).

Op. št. (7): Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ).