Jedro

Določba 8. člena ZPP sodišču ne nalaga dolžnosti, da izvede vse predlagane dokaze. Pravica stranke do izvajanja dokazov ni neomejena, pač pa ima sodišče diskrecijsko pravico zavrniti izvedbo dokaza, ki ni bistven za zadevo oziroma v kolikor sodišče razumno oceni, da je neko dejstvo že dokazano.

Tožeča stranka je imela možnost vračila nenamensko porabljenih sredstvih doseči na dva načina in sicer prek obligacijskopravne podlage, kakor je predvidena s pogodbo, ali upravnopravne podlage. V navedeno je tožena stranka privolila s podpisom Pogodbe št. 3211-11-000214. V 1. členu Pogodbe je navedeno, da predstavlja pravno podlago med drugim tudi Uredba o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov (Uredba, Ur. l. RS, št. 7/11). Ta v 53. členu določa, da mora prejemnik, v primeru ko ministrstvo ugotovi, da so bila sredstva, nakazana po tej uredbi, porabljena nenamensko, sredstva vrniti v proračun Republike Slovenije v skladu s posebnim sklepom ministra. Med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno, da je tožeča stranka izdala sklep št. 411-11/2011-MVZT/1 16 z dne 1. 11. 2014, s katerim je toženi stranki naložila vračilo nakazanih sredstev, kar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške in mora tožeči stranki v 15 dneh plačati stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 3.035,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka, ki je bistven za odločanje o pritožbi

1. Tožeča stranka je dne 16. 6. 2014 s tožbo od tožene stranke zahtevala vračilo zneska 441.750,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2011. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki navedeni znesek plačati v roku 15 dni od vročitve sodbe, prav tako pa tožeči stranki dolguje plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 4.762,50 EUR.

Pritožba tožene stranke

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo. Sodbo je izpodbijala v celoti ter iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka v svoji obširni pritožbi izpostavlja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov z zaslišanji zakonitega zastopnika in prič ter izvedbo dokaza s postavitvijo in zaslišanjem izvedenca ekonomsko-finančne stroke, s čimer je kršilo določbo osme točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem očitkom tožena stranka trdi tudi, da je sodišče kršilo načelo enakega obravnavanja strank ter materialnega procesnega vodstva. Tožena stranka nadalje zatrjuje, da je sodišče kršilo petnajsto točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je mimo listin v spisu ugotovilo, da naj sredstva ne bi bila namensko porabljena oziroma da dela ne bi bila izvedena.

4. V zvezi z napačno oziroma nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja tožena stranka zatrjuje, da naj bi iz dokazov izhajalo, da so bila sporna sredstva v celoti porabljena skladno z določbami pogodbe in aneksov, pri tem pa je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo da določena sredstva sploh niso bila realizirana, da določeni računi niso bili plačani v pogodbeno dogovorjenem roku, da naj bi tožena stranka prikazala nižjo realizacijo, kot je bilo izplačanih sredstev na podlagi njenih zahtevkov, ter da naj bi bila določena sredstva porabljena nenamensko (sodne takse, pregled projektne dokumentacije, odvetniški stroški). Pritožbeni očitki tožene stranke v zvezi s kršitvijo materialnega prava se nanašajo na ugotovitev prvostopenjska sodišča, da odbitni delež DDV pri določenih izvajalcih ni upravičen strošek (poleg tega pa naj bi sodišče na tem mestu preseglo tudi trditveno podlago tožeče stranke) ter da stroški odvetniških storitev in sodnih taks predstavljajo stroške svetovalnega inženiringa, ki je bil pogodbeno predviden.

5. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava tožena stranka nadalje trdi, da je bila pogodba, sklenjena med pravdnima strankama nezakonita, da bi bilo potrebno nezakonita določila razlagati v korist tožene stranke oziroma glede na skupni namen pogodbenih strank (izgradnja kampusov ter študentskih domov), ki je bil v konkretnem primeru dosežen. Tožena stranka prav tako meni, da iz ravnanj tožeče stranke izhaja, da le-ta priznava namensko porabo sredstev, saj ni odstopila od pogodb z aneksi, pri tem pa se sklicuje zlasti na opravljeno administrativno kontrolo ter uvodne ugotovitve Aneksa št. 4. 6. Tožena stranka je zahtevala povračilo stroškov pritožbenega postopka.

7. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in v svojem odgovoru v vsem pritrdila razlogom v sodbi prvostopenjskega sodišča, zahtevala pa je tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka v višini 3.035,20 EUR.

Odločitev o pritožbi

8. Pritožba ni utemeljena.

Glede očitanih procesnih kršitev

9. Tožena stranka v svoji pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz osme točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke ter predlaganih prič ter dokaza z zaslišanjem izvedenca ekonomske finančne stroke. Ker sodišče navedenih relevantnih dokazov ni izvedlo, sodba predstavlja zgolj povzetek zatrjevanj tožene stranke, ne vsebuje pa resne dokazne presoje, ki jo zahteva določba 8. člena ZPP. Tožena stranka izpostavlja, da je sodišče neupravičeno zmanjšalo dokazno moč zaslišanja prič, čeprav je dolžno izvesti dokaze, s katerimi se ugotavljajo odločilna dejstva. Nadalje tožena stranka trdi, da je prvostopenjsko sodišče ni opomnilo na njeno nepopolno trditveno podlago, ki po njeni oceni ni bila nepopolna.

10. Višje sodišče navedena očitka zavrača kot neutemeljena in pojasnjuje, da določba 8. člena ZPP sodišču ne nalaga dolžnosti, da izvede vse predlagane dokaze. Pravica stranke do izvajanja dokazov ni neomejena, pač pa ima sodišče diskrecijsko pravico zavrniti izvedbo dokaza, ki ni bistven za zadevo oziroma v kolikor sodišče razumno oceni, da je neko dejstvo že dokazano.1 Višje sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do navedenih dokaznih predlogov opredelilo v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe z obrazložitvijo, da je vsa odločilna dejstva ugotovilo iz listinskih dokazov, ter tako izpolnilo dolžnost, ki jo sodišču nalaga zakon. Pri tem je potrebno poudariti, da pisnost olajšuje dokazovanje. Dokazna ocena, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče je podana v 8. ter 10. do 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe; višje sodišče pa ocenjuje, da je vestna, skrbna, analitično sintetična ter tudi pravilna, kar bo podrobneje opredeljeno v nadaljevanju obrazložitve.

11. Nadalje višje sodišče prav tako ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi ustrezno opredelilo do vseh relevantnih navedb in stališč pravdnih strank, zaradi česar je potrebno zavrniti tudi navajanja tožene stranke, da sodba predstavlja zgolj povzetek zatrjevanj tožene stranke. Pri tem je potrebno poudariti, da o smiselno zatrjevanem obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da je bilo mogoče že iz izvedenih dokazov zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato izvedba drugih dokazov ni bila potrebna; iz celotnega teka in rezultata postopka zato ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je bila pritožniku kršena pravica do kontradiktornosti (glej tudi 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je opustilo materialno procesno vodstvo. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe (točka 16) namreč ni očitalo toženi stranki, da je zatrjevala nepopolno dejansko podlago, ko se je branila pred zahtevkom tožeče stranke ampak je obrazložilo, da tožena stranka ni podala „ustrezne trditvene podlage,“ ki bi bila podkrepljena z višino zneskov, računi, potrdili o plačilih i. t. d. Višje sodišče razume navedene razloge v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni uspela dokazati svojih trditev o namenski rabi dobljenih sredstev. Izvajanje materialnega procesnega vodstva v postopku bi glede na razloženo presegalo pooblastila sodišča prve stopnje po 285. členu ZPP.

13. Pritožbene trditve tožene stranke v zvezi s kršitvijo določbe petnajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP je potrebno zavrniti kot neutemeljene, saj je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo, kar je razvidno iz naslednjega odseka obrazložitve predmetne sodbe.

Glede nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja

14. Tožena stranka v svoji pritožbi trdi, da je denarna sredstva porabila skladno s sklenjeno pogodbo s pripadajočimi aneksi ter da sodišče zmotno navaja, da sredstva za revizijo in recenzijo projektne dokumentacije (70.704,82 EUR), za recenzijo (18.000,00 EUR), pridobivanje soglasij in projektni inženiring (4.032,00 EUR), za krovsko kleparska dela (10.000,00 EUR), za keramiko in kamen (35.000,00 EUR), vrata - ploč. (20.000,00 EUR) niso bila realizirana; nadalje pa tudi, da tožeča stranka navedenih del ni izkazala, tožena stranka pa jih je prerekala, zaradi česar, naj bi sodišče neutemeljeno zaključilo, da je ta sredstva tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki.

15. Višje sodišče ne pritrjuje navedenemu pritožbenemu očitku. Prvostopenjsko sodišče je v 10. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da iz zapisnika o opravljeni administrativni kontroli (A 18) in dokumenta Rekapitulacija porabe sredstev (A 22) ne izhaja, da bi bila dela realizirana. Z navedeno oceno se strinja tudi višje sodišče. Zgolj prerekanje navedenih dejstev s strani tožene stranke ne zadošča – upoštevaje določbo 7. člena ZPP v zvezi z določbo 212. člena ZPP sta trditveno in dokazno breme pravdnih strank povezana, dokaznemu bremenu pa tožena stranka v konkretnem primeru ni zadostila.

16. V zvezi s sredstvi za lesena vrata in obloge (40.000,00 EUR) ter estrihe (18.000,00 EUR), glede katerih je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da niso bila porabljena skladno s pogodbenimi določili, tožena stranka meni, da je prvostopenjsko sodišče neupravičeno prevalilo dokazno breme na toženo stranko, saj je tožeča stranka zgolj pavšalno zatrjevala domnevna neplačila.

17. Višje sodišče na tem mestu pojasnjuje, da sodna praksa v zvezi s konkretizacijo navedb, ki se tičejo negativnih dejstev, stoji na stališču, da je negativna dejstva potrebno vsaj zatrjevati2. Pri tem je ustaljeno stališče teorije in sodne prakse, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je ugotovilo, da tožena stranka svojega dokaznega bremena ni zmogla, in je štelo, da sredstva upoštevaje drugo alinejo prvega odstavka 9. člena pogodbe niso bila porabljena skladno s pogodbenimi določili.

18. Tožena stranka v pritožbi trdi tudi, da je sodišče zmotno navedlo, da naj bi tožena stranka za dela A. (13.334,40 EUR), B. d.o.o. (9.234,16 EUR), C. (50.650,08 EUR), D. (28.385,75 EUR), E. (42.424,92 EUR), F. (13.283,67 EUR), G. (2.155,22 EUR), H (7,26 EUR), I. (295,00 EUR), in J. s.p. (5.087,53 EUR) prikazala nižjo realizacijo, kot ji je bilo izplačanih sredstev na podlagi njenih zahtevkov, saj je tožeča stranka razlike med zneski, navedenimi v zahtevku 2 z dne 12. 10. 2011 in Poročilu o porabi sredstev, obravnavala kot neupravičen strošek, kar predstavlja kršitev sklenjenih aneksov.

19. Višje sodišče se tudi s tem pritožbenim očitkom ne strinja. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi predloženih dokazov (A 22) pravilno ugotovilo, da dela niso izvedena v celoti, tožena stranka pa nasprotnega ni dokazala.

Glede zmotne uporabe materialnega prava

20. Tožena stranka s svojo pritožbo sodišču prve stopnje nadalje očita tudi, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ocenilo, da odbitni delež DDV pri izvajalcih K. d.o.o. (14,50 EUR, 5,30 EUR) in G. (17,28 EUR) ni upravičen strošek, pri tem pa je preseglo tudi trditveno podlago tožene stranke, ki je zgolj zatrjevala nepravilnosti v zvezi z DDV.

21. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da zahteva vračilo nepravilno obračunanega deleža, saj je bilo že s pogodbo določeno, da odbitni delež DDV ne predstavlja upravičenega stroška. Zaključki tožene stranke, da je sodišče prekoračilo tožbene navedbe tožeče stranke torej niso pravilni.

22. V svoji pritožbi tožena stranka navaja, da so sredstva, porabljena za odvetniške stroške (3.594,00 EUR), stroške sodne takse (20.925,00 EUR), pravne storitve (1.797,00 EUR), sodne takse (6.225,00 EUR), pravno svetovanje ob zavrnitvi zahtevka v stečaju (287,52 EUR), pregled projektne dokumentacije L. (11.003,20 EUR) ter za pravne storitve odvetnika V. C. (12.219,60 EUR) porabljena namensko, saj je navedene aktivnosti potrebno razumeti v luči svetovalnega inženiringa, pri čemer se tožena stranka sklicuje tudi na interpretacijo navedbe Gospodarske zbornice.

23. Tudi ti pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Višje sodišče namreč v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki je jasno opredelilo dejavnost svetovalnega inženiringa in ocenilo, da zgoraj navedene storitve ne predstavljajo svetovalnega inženiringa. Pri tem ni nepomembno dejstvo, da dejavnost svetovalnega inženiringa lahko izvajajo le gospodarske družbe registrirane za opravljanje dejavnosti 74.20 po SKD, kar pa odvetnika nedvomno nista. Upoštevaje navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bila v zvezi s tem porabljena sredstva porabljena nenamensko.

24. Nadalje tožena stranka s svojimi pritožbenimi očitki želi prikazati, da je bila v razmerju med pravdnima strankama v podrejenem položaju, zaradi česar je pri razlagi potrebno uporabiti določbo 82. ter 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ); da je mogoče določbo 2. člena Aneksa št. 4 razlagati v okviru prolongacije rokov glede porabe vseh prejetih sredstev ter glede roka predložitve končnega poročila. Ugotovljena nezakonitost 4. člena pogodbe3 povzroča ničnost navedenega določila, ki jo je potrebno razlagati v korist tožene stranke oziroma glede na (realiziran) skupen namen pogodbenih strank. Opravljena administrativna kontrola ni ugotovila nepravilnosti na strani tožene stranke. Tožeča stranka pa se ni poslužila enostranskega odstopa od pogodbe, kakor je opredeljen v 9. člena pogodbe, s čimer naj bi konkludentno priznavala namensko porabo sredstev.

25. Višje sodišče tudi te pritožbene očitke zavrača kot neutemeljene in se z razlogi izpodbijane odločitve v celoti strinja, jih sprejema in se nanje v celoti sklicuje. Pri tem je potrebno poudariti, da ponavljanje že podanih navedb ne pripomore k razrešitvi spora, pač pa sodišče in nasprotno stranko le po nepotrebnem obremenjuje z implicitno zahtevo po ponovnem prebiranju vlog z že podanimi istovrstnimi navedbami.

26. Višje sodišče še poudarja, da je tožeča stranka imela možnost vračila nenamensko porabljenih sredstvih doseči na dva načina in sicer prek obligacijskopravne podlage, kakor je predvidena s pogodbo, ali upravnopravne podlage. V navedeno je tožena stranka privolila s podpisom Pogodbe št. 3211-11-000214 (Pogodba, A1). V 1. členu Pogodbe je navedeno, da predstavlja pravno podlago med drugim tudi Uredba o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov (Uredba, Ur. l. RS, št. 7/11). Ta v 53. členu določa, da mora prejemnik, v primeru ko ministrstvo ugotovi, da so bila sredstva, nakazana po tej uredbi, porabljena nenamensko, sredstva vrniti v proračun Republike Slovenije v skladu s posebnim sklepom ministra. Med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno, da je tožeča stranka izdala sklep št. 411-11/2011-MVZT/1 16 z dne 1. 11. 2014 (A20), s katerim je toženi stranki naložila vračilo nakazanih sredstev, kar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

27. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je višje sodišče presojalo zgolj tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in so po vsebini take, da bi v konkretni zadevi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku.

28. Višje sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče očitanih procesnih kršitev ni zagrešilo ter da je v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. Glede na to, da tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, je sodišče njen zahtevek na povračilo stroškov pritožbenega postopka zavrnilo in skladno z načelom uspeha (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) odločilo, da je tožeči stranki dolžna v roku 15 dneh po vročitvi predmetne sodbe povrniti pritožbene stroške v višini 3.035,20 EUR po 1. točki tarifne številke 21 Odvetniške tarife, ki se uporablja za zastopanje tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 8. člena Zakona o državnem odvetništvu. Če bo tožena stranka zamudila s plačilom pravdnih stroškov bo morala tožeči stranki plačati še zakonske zamudne obresti po 378. členu OZ, ki začnejo teči naslednji dan po izteku 15 dnevnega paricijskega roka dalje, šteto naslednji dan po prejemu te odločbe.

1 Primerjaj Odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16. 2. 2002. 2 Primerjaj Sodba VSL sklep I Cpg 1757/2015 z dne 6. 1. 2015. 3 Pogodbeno določilo v zvezi z izplačilom sredstev.