Jedro

Kadar je iz že izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o odločilnih dejstvih, izvedba drugih dokazov ni potrebna. Odločitev sodišča prve stopnje o nepotrebnosti izvedbe predlaganih dokazov je sicer res skopo obrazložena, vendar jo je ob upoštevanju dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, iz katere izhajajo ugotovljena odločilna dejstva, mogoče preizkusiti.

S tem, ko je tožnica konkretizirano navedla, v zvezi s katerimi izvajalci in v kolikšni višini je prišlo do odstopanja pri porabi sredstev (da so bila ta bodisi nakazana in ne porabljena bodisi nakazana v večjem obsegu, kot so bila porabljena), je breme dokazovanja prevalila na toženko, ki bi morala, da bi se razbremenila, dokazati, da so bila sredstva porabljena oziroma da so bila porabljena v prejeti višini, česar pa ni zmogla.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije stroške revizije.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 3.794,00 EUR stroškov revizijskega odgovora (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16-ega dne).

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je od tožene stranke terjala povračilo nenamensko porabljenih proračunskih sredstev za investicije oziroma sredstev, ki niso bila porabljena v skladu z njuno medsebojno pogodbo.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 441.750,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2011 (I. točka izreka) ter toženki naložilo povračilo 4.762,50 EUR tožničinih pravdnih stroškov z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (I. točka izreka), toženki pa naložilo povračilo 3.035,20 EUR tožničinih stroškov postopka z odgovorom na pritožbo z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

4. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Primarno je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

**Uporaba ZPP(-E)**

6. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 13. 12. 2016, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. **Pravnorelevantna dejstva**

7. Za presojo utemeljenosti revizije so relevantne naslednje dejanske ugotovitve v sodbah sodišč druge in prve stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): – med pravdnima strankama je bila sklenjena Pogodba št. 3211-11-000214 o zagotavljanju sredstev toženki za investicije in investicijsko vzdrževanje v letu 2011 (v nadaljevanju Pogodba) ter štirje aneksi (št. 1 dne 26. 9. 2011, št. 2 dne 16. 1. 2012, št. 3 dne 16. 4. 2012 in št. 4 dne 6. 8. 2012); - tožnica je toženki iz proračuna za projekta po Pogodbi izplačala sredstva v skupni višini 3,074.251,80 EUR; - v Pogodbi je bilo določeno, da lahko toženka sredstva porabi le za namene, določene s Pogodbo, in da namembnosti ne sme spreminjati ter da si Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju Ministrstvo) v primeru spremenjene dinamike izvajanja projektov s strani toženke pridržuje pravico do znižanja zneska financiranja v delu, kjer dinamika odstopa od načrtovane; pri tem je bilo določeno, da se kot upravičen strošek ne šteje odbitni delež davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV); - v Pogodbi je bilo še določeno, da lahko Ministrstvo zahteva vračilo izplačanih sredstev, ki niso bila porabljena v skladu z veljavno zakonodajo ali pogodbenimi določili; - tožnica je toženki sredstva izplačala na podlagi njenih zahtevkov, specificiranih po višini in namenu posameznega stroška; - toženka je o realizaciji poročala tako, da je Ministrstvu posredovala Poročilo o porabi sredstev za leto 2011, št. 3713-26/2012 z dne 16. 11. 2012; - Ministrstvo je 30. 1. 2013 izvedlo administrativno kontrolo po Pogodbi, v kateri je ugotovilo, da naj bi del sredstev, ki jih je prejela toženka, ostal nerealiziran oziroma neporabljen,1 da naj bi toženka del sredstev ne porabila skladno z namenom, določenim s Pogodbo,2 ter da naj bi pri določenih stroških, ki jih je uveljavljala, ne upoštevala, da odbitni delež DDV ni upravičen strošek;3 - tožnica je izdala sklep št. 4111-11/2011-MVZT/1 16 z dne 2. 1. 2014, s katerim je toženki naložila vračilo nakazanih sredstev v višini 441.750,42 EUR, v zvezi s katerimi je ob administrativni kontroli ugotovila kršitve.

**Presoja revizije**

8. Vrhovno sodišče preizkusi sodbo sodišča druge stopnje samo v tistem delu in glede tistih razlogov, zaradi katerih je bila revizija vložena (371. člena ZPP).

9. Revizijske navedbe toženke v veliki meri predstavljajo prepis pritožbe. Zgolj prepis pritožbenih navedb v reviziji pa praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje popolnoma prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče je zato na te navedbe odgovarjalo le v obsegu, v katerem bi lahko predstavljale izpodbijanje razlogov sodišča druge stopnje.4

10. Predmet revizijskega preizkusa je sodba sodišča druge stopnje. Zato Vrhovno sodišče ni samostojno (brez povezave s sodbo sodišča druge stopnje) presojalo sodbe sodišča prve stopnje.

11. Revizija ni utemeljena.

12. Revidentka v reviziji navaja, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave s tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič (kršitev iz8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 8. člena ZPP); sodišče druge stopnje pa s tem, ko naj bi njen pritožbeni očitek s tem v zvezi pavšalno zavrnilo. Takšno ravnanje naj bi pomenilo tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

13. Revizijski očitki o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem prič so neutemeljeni. Sodišče druge stopnje se je do očitka s tem v zvezi opredelilo v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter pojasnilo, da se je sodišče prve stopnje do s strani toženke predlaganih dokazov ustrezno opredelilo. Sodišče prve stopnje je namreč v3. točki obrazložitve svoje sodbe obrazložilo, da je relevantno dejansko stanje ugotovilo na podlagi listin in da zato izvedba ostalih predlaganih dokazov ni potrebna. Poleg tega je v 16. točki obrazložitve svoje sodbe v zvezi z zaslišanjem prič še pojasnilo, da toženka ni podala ustrezne trditvene podlage.

14. Toženka je namreč predlagala zaslišanje prič, ki naj bi izpovedale, da so bila vsa sredstva namensko porabljena; v zvezi z namenskostjo porabe sredstev pa je predlagala tudi dokaz z izvedencem. Predlagane priče naj bi izpovedale, da je tožnica vsak strošek pred realizacijo potrdila kot upravičen strošek; poleg tega naj bi potrdile, da je bila toženka v razmerju do tožnice v podrejenem položaju. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da toženka ni ustrezno zatrjevala niti tega, kdo pri tožeči stranki naj bi stroške potrjeval, zaradi česar je bila njena trditvena podlaga, v zvezi s katero naj bi zaslišane priče izpovedale, nezadostna. Toženkino razmerje s tožnico pa je bilo razvidno že iz listinske dokumentacije. Sodišče druge stopnje je takšno zavrnitev dokaznih predlogov kot nepotrebnih pravilno potrdilo. Kadar je iz že izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o odločilnih dejstvih, izvedba drugih dokazov namreč ni potrebna. Odločitev sodišča prve stopnje o nepotrebnosti izvedbe predlaganih dokazov je sicer res skopo obrazložena, vendar jo je ob upoštevanju dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, iz katere izhajajo ugotovljena odločilna dejstva, mogoče preizkusiti. Poleg tega gre pri presoji (ne)namenskosti porabe sredstev za pravno vprašanje.

15. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazloženo zavrnili toženkine dokazne predloge, medtem ko sta izvedene dokaze v obrazložitvi izpodbijanih sodb (sodišče prve stopnje predvsem v 10. – 14. točki obrazložitve, sodišče druge stopnje pa predvsem v 15. – 19. točki obrazložitve) ustrezno dokazno ocenili, iz česar izhaja, da ni utemeljen očitek revidentke, da naj bi sodba predstavljala le povzetek navedb tožnice in da naj bi bil prekršen 8. člen ZPP. Iz istih razlogov tudi ni utemeljen očitek o kršitvi ustavne pravice iz 22. člena Ustave.

16. Revidentka sodiščema nižjih stopenj očita tudi kršitev 7. člena ZPP, ker naj bi nepravilno razporedili trditveno in dokazno breme. Revidentkin očitek je usmerjen v to, da naj bi tožnica ne dokazala, da določena dela niso bila realizirana ter da naj bi določeni računi ne bili plačani v roku oziroma da naj bi bili sploh neplačani. Prav tako naj bi ne dokazala nenamenske porabe sredstev.

17. Sodišče druge stopnje je v zvezi s spornima računoma (za lesena vrata in obloge ter estrihe) zavzelo (pravilno) stališče, da bi morala toženka ob zatrjevanju tožnice o neplačilu računov dokazati njuno plačilo. Ker pa je bistvo revizijskega očitka usmerjeno v ravnanje sodišča prve stopnje ter njegovo presojo glede razporeditve trditvenega in dokaznega bremena, revizijsko sodišče brez konkretne povezave z izpodbijano sodbo (to je sodbo sodišča druge stopnje) sodbe sodišča prve stopnje v navedenem pogledu ni presojalo.

18. Tožnica je med postopkom zatrjevala, da je ob administrativni kontroli ugotovila, da je toženki za določena dela sredstva nakazala, medtem ko ta dela niso bila izvedena, oziroma da ji je nakazala več sredstev, kot jih je ta za dela dejansko porabila, o čemer je toženka sama poročala tožnici po prejemu sredstev. Iz tega razloga je trdila, da določen del sredstev ni bil realiziran oziroma porabljen v skladu s Pogodbo. S tem, ko je tožnica konkretizirano navedla, v zvezi s katerimi izvajalci in v kolikšni višini je prišlo do odstopanja pri porabi sredstev (da so bila ta bodisi nakazana in ne porabljena bodisi nakazana v večjem obsegu, kot so bila porabljena), je breme dokazovanja prevalila na toženko, ki bi morala, da bi se razbremenila, dokazati, da so bila sredstva porabljena oziroma da so bila porabljena v prejeti višini, česar pa ni zmogla.

19. Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da so bila sredstva po Pogodbi namenjena za investicije in investicijsko vzdrževanje. Tožnica je trdila, da del sredstev (odvetniški stroški, sodne takse) ni bil porabljen v skladu s tem namenom; toženka pa se je branila, da so bila ta sredstva porabljena v okviru svetovalnega inženiringa (ki naj bi ga po Pogodbi vključevalo investicijsko vzdrževanje). Ali dejanska poraba sredstev pomeni porabo v okviru svetovalnega inženiringa, sta sodišči nižjih stopenj presodili na podlagi Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti in opredelitve dejavnosti svetovalnega inženiringa s strani Gospodarske zbornice Slovenije, kot je to predlagala tožnica. Toženka namreč s svojim ugovorom, da bi morali sodišči nižjih stopenj svetovalni inženiring razlagati v najširšem možnem smislu, tako da bi ta zajemal tudi pravno svetovanje, ni uspela. Zato ni mogoče slediti revizijskim očitkom, da naj bi tožnica s tem v zvezi ne zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena.

20. Revidentka sodiščema nižjih stopenj očita, da naj bi zagrešili kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi protispisno (predvsem v nasprotju z elektronskim sporočilom v zvezi s končnim poročilom) zaključili, da naj bi sredstva ne bila namensko porabljena oziroma da naj bi dela ne bila izvedena. Vendar revidentka z večkratnim očitkom tako imenovane 'protispisnosti' (predvsem v 3. in 6. točki revizije) izraža le nestrinjanje z dokazno oceno ter tako skuša izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, saj njegovo izpodbijanje predstavlja nedovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP). Tudi sicer je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana le, kadar obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, česar pa revidentka niti ustrezno ne zatrjuje. Ne zatrjuje namreč, da naj bi šlo za napačen 'postopek prenosa', pri katerem sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov.

21. Revidentka sodiščema nižjih stopenj mestoma očita še kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar tudi ta ostaja neustrezno substancirana, saj ne more biti utemeljena le s tem, da revidentka podaja svoje videnje dejanskega stanja in podaja svojo dokazno oceno, nato pa sodiščema nižjih stopenj očita omenjeno kršitev. Očitana kršitev je namreč podana le takrat, kadar obrazložitev sodbe ne omogoča njenega preizkusa, česar pa revidentka niti ne zatrjuje.

22. Revidentka sodiščema nižjih stopenj očita še zmotno uporabo materialnega prava glede odbitnega deleža DDV. Zaključek, da ta ni upravičen strošek, ima neposredno podlago v Pogodbi, medtem ko navedbe toženke, da naj bi ne poznala davčne stopnje, ne vzdržijo presoje. Kot sta pravilno pojasnili že sodišči nižjih stopenj, četrti odstavek 65. člena Zakona o DDV določa, da se odbitni delež določi na letni podlagi kot odstotek, ki se zaokroži navzgor; peti odstavek pa, da se odbitni delež za tekoče leto začasno določi na podlagi podatkov o transakcijah v preteklem letu oziroma da, če teh ni bilo, ta delež določi davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca o predvidenih transakcijah. Poleg tega ni mogoče spregledati dejstva, da toženka tega stroška kot neupravičenega ni upoštevala le v zvezi s tremi računi, medtem ko pri ostalih računih odbitnega deleža DDV pravilno ni štela kot upravičenega stroška. Prav tako je neutemeljen s tem povezan očitek, da naj bi sodišči prve in druge stopnje prekoračili trditveno podlago tožnice. Ta strošek je bil namreč vključen v tožbeni zahtevek, pri čemer je tožnica v zvezi z neupravičenostjo porabe omenjenega dela sredstev podala trditve že v tožbi (str. 4) in pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2014 (str. 5 in 6).

23. Končno so neutemeljeni revizijski očitki zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z določbami Obligacijskega zakonika glede razlage Pogodbe in aneksov. Sodišči nižjih stopenj sta namreč ugotovili, da toženka v razmerju do tožnice ni bila v podrejenem položaju, da so bili aneksi sklenjeni na pobudo toženke in da niso bili sklenjeni po vnaprej natisnjenem besedilu, temveč jih je tožnica pripravila na pobudo toženke. Sodišče prve stopnje je očitano (ne)uporabo konkretnega materialnega prava pojasnilo v 16. točki svoje sodbe, sodišče druge stopnje pa mu je pritrdilo v 25. točki izpodbijane sodbe, s čimer se Vrhovno sodišče strinja in (v izogib ponavljanju) njunim razlogom pritrjuje s sklicevanjem nanje.

**O utemeljenosti revizije**

24. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

25. Ker glede na obrazloženo nista podana uveljavljana revizijska razloga, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

26. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

27. Ker revidentka z revizijo ni uspela, mora v skladu s 155. členom ZPP respondentki povrniti 3.794,00 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka), ki jih sestavlja nagrada za postopek z revizijo po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT), z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Nižja realizacija je bila ugotovljena pri izvajalcih E.(13.334,40 EUR), A., d. o. o. (9.234,16 EUR), O. (50.650,08 EUR), D. (28.385,75 EUR), I. (42.424,92 EUR), S. (13.283,67 EUR),I. (2.155,22 EUR), D. (7,26 EUR), D. (295,00 EUR) in M., s. p. (5.087,53 EUR).Nerealizirana pa so ostala sredstva za revizijo in recenzijo projektne dokumentacije (70.704,82 EUR), recenzijo (18.000,00 EUR), pridobivanje soglasij in projektni inženiring (M. s. p. - 4.032,00 EUR), krovsko kleparska dela (10.000,00 EUR), keramiko in kamen (35.000,00 EUR) ter vrata – pločevinasta (20.000,00 EUR).V okviru nerealiziranih sredstev je tožnica očitala še sredstva za estrihe (18.000,00 EUR) ter lesena vrata in obloge (40.000,00 EUR). 2 Sredstva za odvetniške stroške (3.594,00 EUR), sodne takse (20.925,00 EUR in6.225,00 EUR), pravne storitve (1.797,00 EUR), pravno svetovanje ob zavrnitvi zahtevka v stečaju (287,52 EUR), pravne storitve odvetnika A. A. (12.219,60 EUR) ter pregled projektne dokumentacije izvajalca R. (11.003,20 EUR) – ta sredstva je toženka uveljavljala naknadno v poročilu, ne pa tudi pred porabo v zahtevku. 3 Računa izvajalca J., d. o. o. (14,50 EUR in 5,30 EUR) ter račun izvajalca I. (17,28 EUR). 4 Sodba VS RS III Ips 73/2016 z dne 23. 1. 2018.