Jedro

Lastnik služne stvari, ki zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, mora zatrjevati in dokazati spremenjene okoliščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da mora toženec v 15 dneh opustiti hojo in vožnjo po severnem delu zemljišča parc. št. 574/1 k.o. P. in se v bodoče vzdržati vseh posegov v to zemljišče. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da se služnostna pravica hoje in vožnje, ki poteka v smeri vzhod zahod po severnem delu zemljišča parc. št. 574/1 k.o. P. v korist vsakokratnega lastnika zemljišča parc. št. 577/1 k.o. P. ukine. Zavrnilo je tudi tisti del podrejenega tožbenega zahtevka, ki je vsebinsko sicer enak primarnemu tožbenemu zahtevku. Odločilo je, da morata tožnika tožencu povrniti 378.810,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženec priposestvoval služnostno pravico, zaradi česar zahtevek za opustitev hoje in vožnje ni utemeljen. Hkrati je ugotovilo, da ni pogojev za ukinitev služnosti.

Zoper sodbo se tožnika pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata razveljavitev sodbe. V zvezi z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka navajata, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, izvedene dokaze pa je nepravilno interpretiralo. V pritožbi nato svoje trditve podrobneje opredelita. V zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom prav tako navajata, da sodišče ni izvedlo dokazov, s katerimi ga tožnika utemeljujeta, ampak je postavilo trditev, da ni spremenjenih razmer in zahtevek za ukinitev služnosti brez izvedbe dokaznega postopka zavrnilo. Tožnika sta v pritožbi priložila fotrografije, iz katerih naj bi izhajalo, da so njune trditve v zvezi s podrejenim zahtevkom točne.

Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Ko pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, se sklicuje na priče A. K., M. M. in J. R..

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni napravilo nobene kršitve. Ko sta tožnika z vlogo na red. št. 20, list. št. 40 med drugim predlagala zaslišanje priče J. R., njun predlog ni bil popoln, saj nista navedla, o čem naj J. R. priča (člen 236 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Prav tako glede prič A. K. in M. M., ki sta jih predlagala (list. št. 47) nista navedla, o čem naj ti dve priči pričata. Ko v pritožbi sedaj pojasnjujeta, o čem naj bi pričali A. K., M. M. in J. R., gre za nove trditve, ki v pritožbenem postopku niso dovoljne (člen 337/1 ZPP). Očitek, da sodišče ni izvedlo navedenih predlaganih dokazov, tako ni utemeljen.

Ko pritožba navaja, da bi vpogled v spis P 321/2002 omajal zaključek prvostopnega sodišča, da dogovora o začasnem dovoljenju za hojo in vožnjo ni bilo, je najprej treba ugotoviti, da ta dokaz ni bil predlagan iz razloga, ki ga v pritožbi zatrjujeta tožnika. Tožnika sta ta dokaz najprej predlagala v pripravljalni vlogi na red. št. 7, prejeti 22.10.2002, vendar sta vpogled v ta spis predlagala zato, da bi se ugotovilo, da ni pogojev za združevanje tega postopka in postopka za motenje posesti, ki je tekel pod navedeno opr. št. Ponovno sta vpogled v ta spis predlagala še 2.3.2004 (list. št. 49), vendar tudi tedaj nista navedla tistih razlogov, ki jih navajata v pritožbi. Pa tudi sicer vprašanje, ali se je po parceli vozilo 40, 50 ali 100 let, ni odločilnega pomena ob dejstvu, da se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval (člen 54/1 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ki se za ta primer uporablja glede na določbo čl. 276 Stvarnopravnega zakonika). Po načelnem pravnem mnenju, objavljene v poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS 1/85, stran 1 se je namreč ZTLR od uveljavitve uporabljal za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, ki še do tega trenutka niso pretekli. V obdobju, ki ga je kot odločilnega za potek priposestvovanja ugotovilo sodišče prve stopnje, so namreč delno veljala še pravna pravila Občega državljanskega zakonika - ODZ, in sicer pred 1.9.1980, ko je bil sprejet ZTLR.

Ko pritožba nato navaja, da se sodišče ni opredelilo do listinskih dokazov in sicer kupoprodajne pogodbe z dne 10.2.1971 ter odločb Skupščine občine K. o lokacijskem in gradbenem dovoljenju, po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za kršitev. Niti zapis v navedeni kupoprodajni pogodbi niti vsebina navedenih odločb nista taka, da bi vsak od njiju sam po sebi izključeval ugotovitve, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje. Skratka: tudi če je bilo v kupoprodajni pogodbi z dne 10.2.1971 zapisano, da je zemljišče neobremenjeno in tudi če toženec ni nasprotoval gradnji, to še ne pomeni, da služnostne pravice ni moglo biti. Enako velja glede trditve, da je bil toženčev oče prisoten pri parcelaciji, s katero je nastala parcela 574/1 k.o. P..

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je odločitev v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, podprta z zadostnimi dokazi, in da je dokazna ocena jasna in prepričljiva. Glede na že citirane določbe ZTLR pa je tudi materialnopravno pravilna odločitev, da je treba zahtevek tožnikov zavrniti zato, ker jima ni uspelo dokazati, da imata pravico od toženca zahtevati opustitev hoje in vožnje po obravnavanem delu zemlljišča (čl. 42/1 ZTLR).

Kolikor gre za podrejeni tožbeni zahtevek, se pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje prav tako strinja, čeprav sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov. Odločilna je namreč materialnopravna določba 2. odstavka 58. člena ZTLR. Po tej določbi lastnik služne stvari lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Odločilnega pomena je torej, da pravica stvarne služnosti postane nepotrebna. To pa hkrati pomeni, da mora lastnik služne stvari zatrjevati in dokazati spremenjene okoliščine. Taka je tudi ustaljena sodna praksa (glej sodbe VS RS št. II Ips 442/2001, II Ips 508/99 in II Ips 383/96 v računalniški evidenci sodne prakse). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni dokazala spremenjenih okoliščin, pa tudi sicer je na glavni obravnavi dne 2.3.2004 (list. št. 48) celo trdila, da ne predlaga ukinitve zato, ker služnost ni potrebna, ampak, da dokler "tu ni začel voziti, je celotno parcelo obdeloval iz zgornje poti in jo lahko še danes". Podrobneje zato ni treba odgovarjati na tisti del pritožbenih trditev, ki se nanašajo na podrejeni tožbeni zahtevek.

Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in sodbo potrditi (člen 353 ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi, je pritožbeno sodišče sklenilo, da mora toženec sam nositi stroške odgovora na pritožbo (člen 155/1 ZPP).