Jedro

Tožeča stranka revizijsko izpodbija zavrnitev glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka. Gre za objektivno kumulirana tožbena zahtevka po 3. odstavku 182. člena ZPP. Navedba le ene ocene vrednosti spora ne zadošča, saj se ne more nanašati tako na glavni kot tudi na podrejeni zahtevek. Takšna opredelitev vrednosti spornega predmeta je s stališča dovoljenosti revizije opredeljena le glede glavnega zahtevka, glede podrejenega zahtevka pa obvelja, da tožeča stranka vrednosti spornega predmeta ni opredelila. Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede prič 236. člen ZPP med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča. Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič, tudi z morebitno navedbo imen prič in njihovih naslovov, ne zadošča. Ni namreč naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna. Načelno sicer velja dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, vendar niso dolžna izvesti dokazov, če za to obstajajo upravičeni razlogi, med katere spada tudi zavrnitev nesubstanciranih dokaznih predlogov.

Izrek

Revizija proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku se zavrže, proti odločitvi o glavnem zahtevku pa zavrne.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo zavrnilo pod točko I. glavni tožbeni zahtevek za opustitev hoje in vožnje po nepremičnini tožeče stranke in pod točko II. podrejeni tožbeni zahtevek za prenehanje služnostne pravice hoje in vožnje po isti nepremičnini.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je tožeča stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pravočasno revizijo s predlogom, da ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da sta nižji sodišči neutemeljeno zavrnili predlagane dokaze (zaslišanje prič J. R., A. K. in M. M., vpogled v spis P 321/2002, izvedbo ogleda in angažiranje izvedencev kmetijske in gradbene stroke). Tožeča stranka je že v sklopu tožbenih trditev napovedala izvedbo dokaza s pričami, nato še v pripravljalni vlogi in v sklopu trditev na prvem naroku za glavno obravnavo. Spis P 321/2002 je bil predlagan predvsem zaradi vpogleda v fotografije, ki se v njem nahajajo, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče pritožbenih razlogov ni preizkusilo v celoti in ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, zato izpodbijana sodba ni obrazložena skladno z zahtevami Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 in nasl. - ZPP). V nadaljevanju revizija izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje oziroma dokazno oceno nižjih sodišč (npr. ugotovitev sodišča o tem, da do dogovora tožnika z očetom toženca ni prišlo, ugotovitev, da je toženec služnost priposestvoval). Zmotno uporabo materialnega prava tožeča stranka konkretizira le glede podrednega zahtevka, in sicer, da bi moralo pritožbeno sodišče njene navedbe upoštevati tudi v smislu drugega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980 in nasl. - ZTLR).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP).

Nasprotna stranka je na revizijo odgovorila. Strinja se z razlogi in odločitvijo pritožbenega sodišča. Poudarja, da so revizijske navedbe neresnične in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku ni dovoljena, proti odločitvi o glavnem zahtevku pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Tožeča stranka je že v tožbi 12.9.2002, v kateri je navedla vrednost spornega predmeta 1.100.000 SIT (sedaj 4.590,21 EUR), postavila poleg glavnega zahtevka za opustitev posegov tudi podrejeni zahtevek za prenehanje služnostne pravice.

V premoženjskih sporih je revizija po drugem odstavku 367. člena ZPP dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,92 EUR). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožeča stranka po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. V obravnavani zadevi gre za nedenarna zahtevka v premoženjskem sporu, ki imata različno dejansko (glavni zahtevek: neutemeljeno vznemirjanje lastnika; podrejeni zahtevek: nepotrebnost stvarne služnosti) in pravno podlago (glavni: 42. člen ZTLR; podrejeni: 58. člen ZTLR), zato je glede dovoljenosti revizije treba uporabiti drugi odstavek 41. člena ZPP, po katerem se vrednost spornega predmeta določi za vsak zahtevek posebej.

Tožeča stranka revizijsko izpodbija zavrnitev glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka. Gre za objektivno kumulirana tožbena zahtevka po tretjem odstavku 182. člena ZPP. Navedba le ene ocene vrednosti spora ne zadošča, saj se ne more nanašati tako na glavni kot tudi na podrejeni zahtevek. Takšna opredelitev vrednosti spornega predmeta je s stališča dovoljenosti revizije opredeljena le glede glavnega zahtevka, glede podrejenega zahtevka pa obvelja, da tožeča stranka vrednosti spornega predmeta ni opredelila (primerjaj z odločbo z dne 11.6.2007 II Ips 259/2005). Tožeča stranka si torej zaradi izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta glede podrejenega zahtevka ni zagotovila pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva, zaradi česar je revizijsko sodišče nedovoljeno revizijo, kolikor se nanaša na podrejeni zahtevek, zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, s katerimi tožeča stranka izpodbija dejansko stanje. Zaradi citirane prepovedi revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Iz revizijskih trditev izhaja, da tožeča stranka ni zadovoljna z dokazno oceno in skuša s trditvami, kot so npr.: "da je sodišče ugotovitev o tem, da do dogovora tožnika z očetom toženca ni prišlo, oprlo na nesmiselno in neresnično izpovedbo tožnika"; " ugotovitev, da je toženec služnost priposestvoval pa na lažno izjavo priče R. V.";..., doseči drugačno dokazno oceno. Ti očitki so v nasprotju z izrecno določbo o dovoljenem obsegu revizijskega izpodbijanja, zato revizijsko sodišče nanje niti ne sme odgovarjati.

Neutemeljen je revizijski očitek, da pritožbeno sodišče pritožbenih razlogov ni preizkusilo v celoti in ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe ter da zato izpodbijana sodba ni obrazložena skladno z zahtevami ZPP. Pritožbeno sodišče je v konkretnem primeru preizkusilo sodbo prvostopenjskega sodišča v mejah relevantnih pritožbenih trditev, pri čemer je treba poudariti, da je zahtevani standard obrazloženosti odločbe pritožbenega sodišča nižji od tistega, ki velja za prvostopenjsko sodišče. V obrazložitvi odločbe pritožbenega sodišča ni treba posebej poudarjati tistega, kar je očitno razvidno že iz sodbe sodišča prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo. Podrobno obravnavanje vseh, tudi pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih pritožbenih argumentov presega zahtevani standard obrazloženosti.

Pravno podlago primarnega zahtevka je najti v 42. členu ZTLR v povezavi s 54. členom istega zakona. Prvi odstavek 54. člena določa, da se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. V drugem odstavku istega člena je med drugim določeno, da stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali posestnika služne stvari.

Tožeča stranka je že v sklopu tožbenih trditev v zvezi s primarnim zahtevkom med drugim navajala, da tožena stranka nima pravice hoje in vožnje, ker je tožeča stranka njej oziroma prej njenemu očetu hojo in vožnjo dovolila do zaključka gradnje počitniške hiše (2002). Enkrat med letoma 1976 in 1979 (najverjetneje leta 1977) je tožena stranka ali njen oče podaljšala sporno pot do svoje parcele in od takrat je (z dovoljenjem tožeče stranke) prihajala po travo oziroma seno s traktorjem in vozom. Tožena stranka je obstoju dogovora nasprotovala in je v odgovoru na tožbo med drugim uveljavljala ugovor priposestvovanja stvarne služnosti, saj naj bi služnost dejansko izvrševala že desetletja.

Glede na trditveno podlago pravdnih strank bi tako tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom lahko uspela le v primeru, če bi dokazala, da je obstajal dogovor z očetom tožene stranke o dovolitvi hoje in vožnje do zaključka gradnje sporne hiše (odločilno dejstvo), saj že iz same trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je tožena stranka sporno pot (nemoteno) uporabljala več kot 20 let. Tožeča stranka prikazuje zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič J. R., A. K., M. M. in predloga za vpogled v spis P 321/2002 kot kršitev postopka, ker naj bi bili ti dokazi neutemeljeno in neobrazloženo zavrnjeni. Te revizijske trditve ne držijo. Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede prič 236. člen ZPP med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča. Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič, tudi z morebitno navedbo imen prič in njihovih naslovov, ne zadošča. Ni namreč naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna. Načelno sicer velja dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, vendar niso dolžna izvesti dokazov, če za to obstajajo upravičeni razlogi, med katere spada tudi zavrnitev nesubstanciranih dokaznih predlogov.

Glede na to, da je tožeča stranka na prvem naroku za glavno obravnavo (po izrecnem vprašanju sodišča) pojasnila, da za ugotovitev obstoja dogovora z očetom tožene stranke predlaga le dokaz z zaslišanjem strank, je prvostopenjsko sodišče v tej smeri izvedlo vse predlagane dokaze, saj je stranki zaslišalo in ugotovilo, da do navedenega dogovora ni prišlo. Gre za dokazno oceno, ki, četudi je napačna, sodi v sfero dejanskega stanja, v katerega revizijsko sodišče ne sme posegati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Po oceni revizijskega sodišča je prvostopenjsko sodišče povsem utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič J. R., M. M. in A. K. in vpogledom v spis P 321/2002. Tožeča stranka je šele v pritožbi navajala, da bi A. K. lahko izpovedal o navedenem dogovoru in da bi ugotovitev o neobstoju dogovora lahko omajal vpogled v spis P 321/2002. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča in ob tem dodalo, da so bili navedeni dokazi (skupaj z zaslišanjem prič M. M. in J. R.) tudi nesubstancirani (236. člen ZPP) in da nove trditve, o čem naj bi pričal(i) in kaj naj bi iz spisa P 321/2002 izhajalo, v pritožbenem postopku niso dovoljene (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poudarilo je tudi nerelevantnost nekaterih predlaganih dokazov z navedbo, da za priposestvovanje stvarne služnosti po ZTLR zadostuje že doba 20 let. Takšna zavrnitev dokaznih predlogov je utemeljena in v zadostni meri obrazložena. Nenazadnje tožnika z revizijskimi očitki v določeni meri presegata tudi same pritožbene navedbe (npr. da bi zaslišanje prič J. R. in M. M. vplivalo na ugotovitev, da ni prišlo do dogovora z očetom toženca; da so bili ogled, izvedenec kmetijske stroke in izvedenec gradbene stroke predlagani tudi v zvezi z dokazovanjem dejstev glede primarnega tožbenega zahtevka). Gre za revizijske novote, ki jih revizijsko sodišče ni upoštevalo (372. člen ZPP).

Revizija neutemeljeno očita nižjima sodiščema zmotno uporabo materialnega prava. Sodišči sta glede na povedano ugotovili, da do dogovora tožeče stranke z očetom tožene stranke ni nikoli prišlo, in da je tožena stranka priposestvovala stvarno služnost, zato je bilo treba primarni zahtevek po prvem odstavku 42. člena ZTLR zavrniti.

Zavrnitev revizije glede glavnega tožbenega zahtevka temelji na določbi 378. člena ZPP. Ob tem je revizijsko sodišče odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka, saj tožeča stranka z revizijo ni uspela, tožena stranka pa z navedbami v odgovoru ni prispevala k sami odločitvi (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).