Jedro

Za presojo ugovora zastaranja tožbenega zahtevka ni odločilno, kdaj se je tožnica seznanila z obsegom škode, pač pa, kdaj bi se lahko.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 6.606,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica zahteva povračilo škode, ki ji je po zatrjevanem nastala z uničenjem oziroma odstranitvijo premičnih stvari iz nekdaj skupne (z nekdanjim zakoncem - drugim tožencem) piranske nepremičnine, to je opreme in osebnih stvari, predvsem tožničinih avtorskih del (zapiski, rokopisi,...) in zbranega gradiva. Delno sta jih toženca odpeljala v skladišče, kjer po njeni oceni niso bile pravilno skladiščene, delno pa so bile uničene. Škodo je tožnica ocenila na 520.000,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožnico na naroku pozvalo, naj natančno opredeli, kako je izračunala vtoževani znesek. Ocenilo je, da so tudi po dopolnitvi navedb tožničine trditve ostale nepopolne in nerazumljive do te mere, da njena tožba ni sklepčna, pa tudi, da je njen tožbeni zahtevek zastaral, saj je tožnica za škodo in povzročitelja izvedela že v letu 2004, ko je prejela zapisnik o deponiranju njenih stvari in je lahko videla in vedela, katere stvari sta toženca prepeljala v skladišče in katere so ostale v piranski nepremičnini. Tožbo pa je vložila šele leta 2012. Njen tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da procesne kršitve niso bile storjene, pritrdilo pa tudi materialnopravni presoji o zastaranju tožbenega zahtevka.

4. Tožnica zoper takšno odločitev vlaga revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi, zadevo pa vrne v sojenju drugemu sodniku sodišča prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

Ne strinja se z oceno sodišča druge stopnje, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti in da razlogi v njej niso protislovni. Protislovje vidi v tem, da je to po eni strani menilo, da njene trditve niso sposobne presoje, na drugi pa ocenilo, da so te zadostne, in presojalo ugovor zastaranja. Prav tako nasprotuje stališču, da dokaza z izvedencem sodišče ni smelo izvesti v informativne namene, in se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 14/2010. Njene pritožbene navedbe v tej smeri bi moralo pritožbeno sodišče po njeni oceni obravnavati tudi kot zatrjevano kršitev določb pravdnega postopka (onemogočeno obravnavanje), čeprav zaradi pomanjkanja pravnega znanja ni navedla pravne kvalifikacije. Sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo opravljeno materialnoprocesno vodstvo, ker je ni pozvalo, naj za vsako stvar posebej navede vrednost oškodovanja. Ker sta toženca tožničine stvari namerno uničila, bi po njenem mnenju sodišče lahko odškodnino odmerilo po njeni subjektivni oceni ali po prostem preudarku. Nasprotuje še stališču o zastaranem tožbenem zahtevku in opozarja, da se sodišče na naroku z relevantnimi dejstvi v zvezi z njim ni ukvarjalo. Izdano sodbo zato ocenjuje kot presenečenje. Opozarja, da je obseg škode lahko ugotovila šele v letu 2011, ko so ji na stroške drugega toženca stvari pripeljali v Ljubljano, ugovor zastaranja pa je po njeni oceni v nasprotju z dobro vero in poštenjem ter pomeni zlorabo pravice. Slabo vero tožencev pri ravnanju s piransko nepremičnino je namreč že izkazala v drugih postopkih, zato je ta podana tudi pri ravnanju s premičninami, ki so bile v njej.

5. Toženca sta na vročeno revizijo odgovorila. Predlagata njeno zavrnitev in zahtevata povračilo stroškov odgovora.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in je zato lahko uperjena le zoper razloge, navedene v njej, ter da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov revizijsko sodišče tudi ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti.

8. Tudi po oceni revizijskega sodišča je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Drži, da je to na eni strani tožnici očitalo, da ni navedla dovolj tvornih dejstev, da bi lahko sploh presojalo njen tožbeni zahtevek, na drugi pa izreklo, da je ta zastaral, vendar s tem ni izdalo nerazumljive oziroma nasprotujoče si sodbe. Po njegovi oceni so bile namreč tožničine trditve presplošne, da bi sploh lahko presojalo nastalo škodo, kdo je zanjo odgovoren, vzročno zvezo in ravnanje tožencev. To pa ne izključuje nadaljnjega stališča sodišča, da tudi, če je tožnici škoda nastala (ne glede na njeno višino, o čemer jo je spraševalo v okviru materialnoprocesnega vodstva) in če so izpolnjene vse ostale predpostavke odškodninske odgovornosti tožencev, njenega povračila tožnica zaradi zastaranja ne more zahtevati. V tem ni očitanega protislovja.

9. Ne drži niti, da sodišče druge stopnje pritožbenih ugovorov okoli dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca sploh ni presojalo v smislu kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (odvzeta pravica do obravnave pred sodiščem), čeprav je to zapisalo. Ravno to je storilo, ko je pojasnjevalo, zakaj sodišče prve stopnje dokaznega predloga z njegovo postavitvijo ni bilo dolžno izvesti. Tudi revidentka hkrati zatrjuje še, da je njegovo stališče o nedovoljenem dokazu zmotno. Pa ni, saj informativni dokazi niso vselej dovoljeni. Ravno nasprotno, praviloma niso, teorija in novejša sodna praksa pa sicer priznavata izjemo od načelne prepovedi. A le tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme.1 Ravno iz tega razloga je sodišče dopustilo njegovo izvedbo tudi v izpostavljeni zadevi III Ips 14/2010, na katero se sklicuje revidentka.2 Katere so tiste okoliščine, ki so bile zunaj njenega zaznavnega območja, pa tožnica v reviziji ni pojasnila.

10. Pripisan očitek izdane sodbe presenečenja se lahko nanaša le na ravnanje sodišča prve stopnje in z njegove strani povzročeno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne pa na ravnanje pritožbenega sodišča. Zavrnitev tožbenega zahtevka je z zastaranjem namreč utemeljilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče bi kršilo zakonsko in ustavno zavarovano tožničino pravico do obravnave pred sodiščem le tedaj, če na njene tovrstne pritožbene očitke ne bi odgovorilo. Tega tožnica ne trdi, izpostavljeni očitek pa tako lahko predstavlja le nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev.

11. Tožnica po oceni revizijskega sodišča tudi ni izkazala zmotnosti stališča o zastaranju tožbenega zahtevka. Izpostavlja, da je šele leta 2011, ko so ji stvari pripeljali v Ljubljano, lahko ugotovila obseg povzročene škode, in da je bilo ravnanje tožencev nemoralno do te mere, da predstavlja zlorabo pravice. Ker pa ni odločilno, kdaj se je tožnica seznanila z obsegom škode, pač pa, kdaj bi se lahko, je njeno izhodišče napačno.3 Nedvomno bi do stvari v hrambi mogla že prej, saj je bila, kot izhaja iz ugotovljenih dejstev, z njihovo hrambo seznanjena (prejela je zapisnik o njihovi hrambi, iz katerega je izvedela tudi, katere stvari se nahajajo v hrambi in s tem tudi, katere so ostale v piranski nepremičnini), sama se je tudi dogovorila, da bodo v hrambi ostale. Tega, da bi ji toženca onemogočala dostop do stvari (niti do tistih, ki so bile v hrambi, niti do tistih, ki so ostale v piranski nepremičnini), ugotovljena dejstva ne potrjujejo. Niti kaj drugega, na podlagi česar bi bilo mogoče zaključiti, da sta toženca zlorabila kakšno svojo pravico. Kot priznava tudi sama, njuno slabo vero pri ravnanju z nepremičnino in s tem s stvarmi v njej črpa iz drugih postopkov in torej iz v njih ugotovljenih dejstev, ne pa iz konkretnega. S tem pa seže onkraj ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na to tudi ne moreta biti pomembni vprašanji, ali bi sodišče prve stopnje moralo tožnico pozvati, naj za vsako stvar posebej navede vrednost oškodovanja, in, ali bi odškodnino lahko odmerilo na podlagi tožničine subjektivne ocene ali po prostem preudarku.

12. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče tožničino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njene revizije. Tožencema pa mora povrniti njune stroške postopka. Revizijsko sodišče jima je priznalo 6.606,30 EUR (4.150,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300, 1.245,00 EUR povišanja nagrade za zastopanje več strank po tarifi še. 1200, in 20,00 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Če tožnica stroškov ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 136/2015 in mnoge druge. Pa tudi dr. Mile Dolenc v O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, leto 2011, št. 6-7. 2 Primerjaj 12. točko obrazložitve, da je takšen (informativen oziroma poizvedovalen) dokazni predlog po oceni revizijskega sodišča glede na okoliščine primera utemeljen, saj tožeča stranka ni poznala konkretnih dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja. 3 Zastaranje prične teči, ko upnik ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko postavi tožbeni zahtevek.