Jedro

Dokaz z izvedencem, ki ga je predlagala tožnica, je bil informativne narave in kot tak nedopusten, zato ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Res je sicer, da zavrnitve tega dokaza ni izrecno obrazložilo, vendar ta opustitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 4.834,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna plačati odškodnino v skupni višini 520.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi, „vse razumno odmerjeno po oceni posameznih predmetov, za avtorsko gradivo pa po določilih avtorskega prava“. Obenem je tožnici naložilo, da mora tožencema povrniti 20.912,50 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Poudarja, da lastninskopravni zahtevki med zakoncema ne zastarajo. Poleg tega sta ji toženca preprečevala uveljavljanje odškodnine, saj je morala predhodno dokazati pravno podlago za svoj zahtevek, kar je povzročilo pretrganje zastaralnega roka. Sodišče bi moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave, ker toženca ob oklicu zadeve nista pristopila na glavno obravnavo. Sodišče je bilo nepravilno sestavljeno, saj je zadevo obravnavala ista sodnica, ki je odločala v pravdi zaradi delitve skupnega premoženja med tožnico in tožencem. Sodišče v sodbi ni povzelo vseh tožničinih vlog, zlasti ne pripravljalne vloge iz oktobra 2014. Tožnici je bila odvzeta pravica do izvedbe dokazov, ker sodnica ni upoštevala, da je zapisnik o odtujenih premičninah z dne 13. 11. 2004 ponaredek. V sodbi tudi ni upoštevalo toženkine krive izjave v pravdi P 4142/2005, da je bila hiša v P. ob nakupu prazna. V zvezi s tem sodišče tožnici ni dovolilo postaviti vprašanj toženki. V izpodbijani sodbi so takšna nasprotja in pomanjkljivosti glede odločilnih dejstev, da je ni mogoče preizkusiti. Ni res, da tožnica ni pojasnila, kako je izračunala vtoževani znesek. V ta namen je predlagala izvedenca za ovrednotenje avtorskih del in intelektualne lastnine, vendar je sodišče ta njen dokazni predlog brez obrazložitve zavrnilo, s čimer je poseglo v tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine. Sicer pa sta toženca s predloženimi dokazi sama potrdila, da so se premične stvari in med njimi tožničina avtorska dela nahajale v P. Stroški postopka niso substancirani. Odgovora tožencev na tožbo sta kopiji in nista povezana s predmetom spora. Nagrada za narok ni upravičena, saj ne pooblaščenec ne toženca niso pristopili na glavno obravnavo. Tudi materialni stroški niso konkretizirani.

3. Oba toženca sta odgovorila na pritožbo. Predlagata njeno zavrnitev, pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo nasprotujeta pritožbenim trditvam. Toženec poudarja, da sta bila s tožnico v času domnevnega škodnega dogodka že več kot sedem let razvezana.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo na ugotovljeno nesklepčnost tožbe in zastaranje tožničine terjatve. V izpodbijani sodbi je navedlo izčrpne, jasne in neprotislovne razloge za takšno svojo odločitev. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana, saj je sodbo mogoče preizkusiti. Za drugo očitano kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko gre takrat, ko sodišče nepravilno povzame vsebino izvedenih dokazov, vendar tudi do te kršitve v postopku na prvi stopnji ni prišlo.

6. Kadar iz zatrjevanih dejstev ne izhaja zahtevana pravna posledica, je dokazovanje odveč. Sodišče je sicer prebralo predložene listine, drugih dokazov pa ni izvajalo, ker je (pravilno) ocenilo, da tožnica niti svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila. Presoja verodostojnosti listine z dne 13. 11. 2004, ki sta jo predložila toženca, bi lahko prišla na vrsto šele potem, ko bi tožnica ustrezno konkretizirala svoje trditve in svoj odškodninski zahtevek, vendar tega kljub opozorilu sodišča ni storila. Iz istega razloga se ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da naj bi toženca sama potrdila, da so bile sporne stvari, na katere se nanaša tožbeni zahtevek, res v hiši v P. Dokaz z izvedencem, ki ga je predlagala tožnica, je bil informativne narave in kot tak nedopusten, zato ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Res je sicer, da zavrnitve tega dokaza ni izrecno obrazložilo, vendar ta opustitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnica namreč drugačne odločitve o svojem tožbenem zahtevku že zaradi zastaranja ne more doseči. 7. Pritožba v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem ne uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana med drugim takrat, ko stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče druge stopnje na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), sicer pa bi se tožnica nanjo morala sklicevati že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Če tožnica res ne pozna sama vrednosti svojih stvari, ki so predmet njenega odškodninskega zahtevka, bi si morala pred sestavo tožbe priskrbeti ustrezno cenitev. Brez podlage je zato njen posplošeni pritožbeni očitek sodišču, da je nesorazmerno poseglo v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine.

8. Pritožbena trditev, da je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, je očitno zgrešena. Čeprav je ista sodnica odločala v drugi pravdi med istima strankama, to ni nobena ovira za sojenje v obravnavanem primeru. Domnevno neprimeren odnos sodnice do tožnice bi sicer lahko bil izločitveni razlog (6. točka 70. člena ZPP), če je ta okoliščina pri tožnici vzbudila dvom o nepristranskosti sodnice, vendar tožnica njene izločitve do konca obravnave ni zahtevala (drugi odstavek 72. člena ZPP). Do zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni prišlo.

9. Brez podlage je tudi pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave. Toženca nista pripoznala tožbenega zahtevka, ampak sta se mu v odgovoru na tožbo obrazloženo uprla. Pritožbena trditev, da se toženca in njun pooblaščenec nista udeležila glavne obravnave, je očitno protispisna. Manjša zamuda ob pristopu na narok ni mogla imeti nobenih pravnih posledic, sploh pa ni podlaga za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP), kot si zmotno razlaga tožnica.

10. Po navedenem v postopku na prvi stopnji ni bilo očitanih procesnih kršitev, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tudi materialno pravo je bilo glede na zatrjevano dejansko stanje pravilno uporabljeno. Tožničina pravica do uveljavljanja odškodninskega zahtevka je zaradi poteka časa prenehala. Tožnica je za zatrjevano škodo in povzročitelja škode po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje izvedela že konec leta 2004, tožbo pa je vložila šele leta 2012, po izteku triletnega subjektivnega roka, ki ga za zastaranje odškodninske terjatve predpisuje prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V tem primeru gre za denarni in ne za lastninskopravni zahtevek, zato se tožnica ne more izogniti pravnim posledicam zastaranja. Za povrh toženca nista tožničina zakonca; celo njena zakonska zveza s tožencem je prenehala že sedem let pred zatrjevanim škodnim dogodkom. V obravnavanem primeru tudi ni bilo nobene nepremagljive ovire, zaradi katere tožnica ne bi mogla sodno zahtevati plačila odškodnine, zato se ne more uspešno sklicevati niti na zadržanje zastaranja (360. člen OZ). Končno tožnica ni pojasnila, na kakšen način naj bi ji toženca preprečevala uveljavljanje odškodnine.

11. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Ker je tožnica v pravdi propadla, se ne more izogniti povrnitvi pravdnih stroškov, ki so v postopku nastali tožencema (prvi odstavek 154. člena ZPP). Njun stroškovni zahtevek je bil dovolj opredeljen (drugi odstavek 163. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, veljavno ob izdaji sodbe (Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09). Po tej tarifi tožencema pripada tako nagrada za postopek (tar. št. 3100) kot nagrada za narok (tar. št. 3102) in materialni stroški (tar. št. 6002), vse povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007). Stranka lahko namesto dejanskih izdatkov zahteva pavšalni znesek, kot sta to storila toženca. Strošek za odgovor na tožbo je bil brez dvoma potreben, saj tožencema ni mogoče odrekati pravice, da se branita pred neutemeljenimi tožničinimi zahtevki. Poleg tega toženca ob vložitvi odgovora še nista imela skupnega pooblaščenca. Ta se je, kot je že bilo navedeno, udeležil glavne obravnave, zato sta toženca upravičena tudi do povračila za zastopanje na naroku. Vsi stroški, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožencema, so bili torej potrebni (155. člen ZPP), zato tožnica njihovega znižanja s pritožbo ne more doseči. 12. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Tožnica je glede na izid pritožbenega postopka dolžna povrniti tudi stroške tožencev za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker pa so njune navedbe vsebinsko skorajda enake, bi za njuno obrambo v pritožbenem postopku zadoščal skupen odgovor na pritožbo. Tožencema zato pripada le povračilo izdatkov za en odgovor na pritožbo (prvi odstavek 8. člena Odvetniške tarife). Tožencema tako pripada nagrada za odgovor na pritožbo s povečanjem za zastopanje dveh strank (3.942,50 EUR – tar. št. 3210 v zvezi s tar. št. 1200), pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (20,00 EUR – tar. št. 6002) in 22 % DDV, skupaj torej 4.834,25. Če tožnica tega zneska ne bo poravnala v odrejenem roku, pa bo tožencema dolgovala še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi s 313. členom ZPP).