Jedro

Za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev vzajemnosti oziroma odločanje na tej podlagi mora biti tudi po presoji Vrhovnega sodišča državljanstvo (tuje države) izkazano na način, ki ne dopušča dvoma, dokazno breme pa je na vlagateljih zahteve. Ti državljanstva svoje pravne prednice na tak način niso izkazali. Zgolj sklepanje o državljanstvu na podlagi prej navedenih naveznih okoliščin (poroka in skupno prebivanje z možem) za tak primer ne zadošča.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63.člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. 490-75/2011/9 z dne 30. 5. 2012. Tožena stranka je z navedeno odločbo ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju SOD, d. d.) ter odpravila prvostopno odločbo RS, Upravne enote Dravograd, št. 321-54/93-3/4 z dne 3. 10. 2011, s katero je bilo med drugim odločeno, da je zavezanka SOD, d. d., v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe dolžna izročiti v korist upravičenke O. K., roj. ..., umrle ..., ob podržavljenju jugoslovanske državljanke, obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v višini 5.417.160,68 DEM (1. točka izreka odločbe tožene stranke) in zavrnila zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je vložila O. K. iz Argentine za vrnitev premoženja, podržavljenega z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo na Prevaljah, št. 33-1289-46 z dne 24. 3. 1946 (2. točka izreka odločbe tožene stranke).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je O. K. v smislu tretjega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) lahko denacionalizacijska upravičenka. Z odločbo z dne 16. 6. 2008 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila v času podržavljenja, to je 24. 3. 1946, jugoslovanska državljanka. Sporno pa je vprašanje njenega državljanstva ob smrti v Argentini dne ..., pri čemer ni sporno, da ob smrti ni bila državljanka Argentine. Osebe, ki so pridobile jugoslovansko državljanstvo, so to lahko izgubile le na podlagi v določenem obdobju veljavnega zakona in po predpisanem postopku. Tožniki bi tako z ustrezno listino, katere izdajo je o izgubi jugoslovanskega državljanstva predvideval zakon, morali dokazati, da je O. K. jugoslovansko državljanstvo na z zakonom skladen način prenehalo, in ne, kot zmotno trdijo v tožbi, da nikoli ni bila vpisana v državljanstvo Srbije. Tožena stranka je v zvezi s tem namreč le dodala, da je edina navezna okoliščina v zvezi z republiškim državljanstvom ugotovitev v postopku ugotovitve državljanstva, da je bila domovinsko pristojna v občini z območja Srbije, da se leta 1924 poročila s častnikom stare jugoslovanske vojske N. K. ter v skladu s takratno zakonodajo sledila domovinstvu svojega moža in imela z njim skupno stalno bivališče v Beogradu. Ker pravni nasledniki niso predložili dokazila, da je bila O. K. ob smrti še vedno državljanka ene izmed pravnih naslednic federalnih enot nekdanje Jugoslavije (in ne slovenska državljanka), tudi ni mogoče ugotavljati, ali ima Republika Slovenija z državo njenega državljanstva vzpostavljeno vzajemnost na področju denacionalizacije. Sicer ni sporno, da O. K. ni bila vpisana v državljanski evidenci Srbije, tožniki pa niso izkazali, da bi bila v času svoje smrti državljanka Srbije, celo nasprotno so zatrjevali in (neuspešno) dokazovali, da je bila ob smrti brez državljanstva. Glede na zatrjevanje, da ni bila državljanka Srbije, pa je neupoštevno njihovo tožbeno sklicevanje na zakon s področja denacionalizacije, ki ga je sprejela Srbija, in ki daje pravico do denacionalizacije tudi tujim državljanom.

3. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča, navedeno v uvodu, je tožeča stranka (posebej prvi tožnik po pooblaščencu M. S. in posebej tretja in četrta tožnica po pooblaščencu odvetniku P. R.) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

4. Prvi tožnik P. B. v reviziji poudarja, da je v zadevi ostalo sporno, ali je pokojna imela poleg jugoslovanskega državljanstva še republiško državljanstvo in katero državljanstvo je imela ob razpadu SFRJ. Upravičenka ni bila sprejeta v srbsko državljanstvo, na dan 6. 4. 1941 je imela občinsko pripadnost v Sloveniji in torej slovensko državljanstvo. Na dan 6. 4. 1941 je bila namreč v Škofji Loki, saj je bil od leta 1940 njen mož premeščen v Škofjo Loko in ona je šla z njim. Bil je komandant mesta Škofja Loka, torej ni mogel biti tujec in je gotovo imel občinsko pripadnost v Škofji Loki. To izhaja tudi iz njene prošnje, ki jo je vložila, da bi dosegla njegovo izpustitev iz italijanskega ujetništva. Upravičenko bi torej morali šteti za slovensko državljanko.

5. Tretja in četrta tožnica pa v reviziji glede državljanstva poudarjata, da ni sporno, da upravičenka ni bila državljanka Argentine, izpodbijana sodba pa prihaja v nasprotja, saj iz nje izhaja, da naj bi imela srbsko državljanstvo, ob tem pa se ne opredeli do vzajemnosti in glede na to, da nikoli ni bila vpisana v državljansko knjigo Republike Srbije, so tožniki onemogočeni v dokazovanju. Sodišče se tudi ni opredelilo do ostalih listin, zaradi česar je storilo bistveno kršitev določb postopka. Če bi se upravičenka opredelila kot državljanka Srbije, bi se poseglo v notranje pravo te države. Tožnikom je tako naložena izpolnitev nemogočih pogojev.

6. Na revizijo je odgovorila SOD, d. d., kot stranka z interesom. Uvodoma je predlagala zavrženje obeh revizij kot nedovoljenih, ker da ne izpolnjujeta predpisanih pogojev za njuno dovoljenost. Podredno pa je glede vsebinskih ugovorov iz revizij predlagala zavrnitev, ker je vprašanje državljanskega statusa bilo predmet predhodnega vprašanja, ki se je reševalo v posebnem postopku in je bilo o tem že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 19. 3. 1999. Zato je navajanje v zvezi z domovinsko pristojnostjo upravičenke med vojno ter kasneje brezpredmetno. S tem se dejansko zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje, česar pa v reviziji ni mogoče uveljavljati. Zatrjevana nasprotja in nejasnosti v sodbi pa niso podana.

K I. točki izreka:

7. Reviziji nista utemeljeni.

8. Tožniki se glede dovoljenosti revizije sklicujejo tudi na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Kot vrednost spora označujejo znesek 5.417.160,68 DEM, ta znesek pa ustreza višini odškodnine v obliki obveznic, ki je bila tožeči stranki priznana z odpravljeno prvostopenjsko upravno odločbo. Prav odločbo tožene stranke, s katero je bila prvostopenjska odločba odpravljena in zavrnjena zahteva za denacionalizacijo, pa v celoti izpodbijajo v tem upravnem sporu. Glede na uveljavljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča je v primeru, ko revident v reviziji navaja vrednost spornega predmeta, ta vrednost pa kot vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta očitno in jasno izhaja iz aktov, izdanih v konkretnem postopku, in presega mejni znesek 20.000,00 EUR za dovoljenost revizije, izkazan razlog za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (prim. sodbo X Ips 367/2010 z dne 9. 11. 2011). Ker je Vrhovno sodišče revizijo dovolilo že po tej določbi, se do drugih uveljavljanih razlogov za dovoljenost revizije ni opredeljevalo.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

10. V zadevi ostaja sporno vprašanje, ali je prejšnja lastnica podržavljenega premoženja upravičenka do denacionalizacije glede na določbo tretjega odstavka 9. člena ZDen. ZDen v tretjem odstavku 9. člena namreč določa, da če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec.

11. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku in povzetem v izpodbijani sodbi, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Iz dejanskega stanja izhaja, da je glede na pravnomočno odločbo pristojnega upravnega organa, izdano v postopku ugotavljanja državljanstva, prejšnja lastnica bila po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 do svoje smrti ... v Argentini jugoslovanska državljanka. Glede na te pravno odločilne okoliščine (jugoslovansko, ne pa tudi slovensko državljanstvo prejšnje lastnice obravnavanega premoženja) bi morali tožniki skladno z določbo tretjega odstavka 9. člena ZDen poleg jugoslovanskega državljanstva upravičenke na dan 9. 5. 1945 izkazati tudi dodatni pogoj za priznanje pravice do vračanja premoženja tujemu državljanu, to je obstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in drugo državo, katere državljan je bil prejšnji lastnik (prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 24/2008 z dne 10. 11. 2010).

12. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je bila prejšnja lastnica jugoslovanska, ne pa tudi slovenska državljanka, je bilo po presoji Vrhovnega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je prejšnja lastnica bila jugoslovanska državljanka, torej je bila tudi državljanka ene od nekdanjih federalnih enot, ki so sestavljale zvezno državo. Iz ugotovitvene odločbe z dne 19. 3. 1999 pa je dalje razvidno, da ni bila državljanka Republike Slovenije, saj vlagatelji zahteve za ugotovitev državljanstva, na katerih je dokazno breme, niso predložili nobenega nespornega dokazila, da bi na dan 6. 4. 1941 živela na območju Slovenije oziroma niso uspeli izkazati, da bi na ta dan imela domovinsko pristojnost v Sloveniji. Niso pa uspeli izkazati niti, da bi imela na ta dan katero drugo državljanstvo – državljanstvo katere druge od nekdanjih federalnih enot, kar bi v primeru izkazanosti obstoja takega državljanstva pa lahko imelo za posledico ugotavljanje izpolnjevanja pogoja vzajemnosti (niti niso uspeli izkazati, da bi jugoslovansko državljanstvo izgubila). Citirana zakonska določba tretjega odstavka 9. člena ZDen namreč vsebuje izrecen pogoj, da je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec.

13. Navedeno je pravilno obrazložilo v izpodbijani sobi že sodišče prve stopnje. V obrazložitvi se je le še posebej opredelilo do pojasnitve tožene stranke glede možne navezne okoliščine z republiškim državljanstvom, da se je poročila s častnikom stare jugoslovanske vojske, po takratnih predpisih sledila domovinstvu svojega moža ter imela z njim skupno stalno bivališče v Beogradu. Navezna okoliščina pa seveda ni dovolj za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev vzajemnosti, zato se sodišče pravilno do tega ni opredeljevalo. Za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev vzajemnosti oziroma odločanje na tej podlagi pa mora biti tudi po presoji Vrhovnega sodišča državljanstvo (tuje države) izkazano na način, ki ne dopušča dvoma, dokazno breme pa je, kot je bilo že navedeno, na vlagateljih zahteve. Ti pa državljanstva svoje pravne prednice na tak način niso izkazali. Zgolj sklepanje o državljanstvu na podlagi prej navedenih naveznih okoliščin (poroka in skupno prebivanje z možem) za tak primer ne zadošča. Zato so neutemeljeni revizijski ugovori, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb postopka, da naj bi razlogi sodbe bili protislovni oziroma da se sodišče ni opredelilo do bistvenih okoliščin.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih sta reviziji vloženi, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče reviziji zavrnilo kot neutemeljeni na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Tožniki z revizijama niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).