Jedro

Vlagatelji (tožniki) bi tako z ustrezno listino, katere izdajo je o izgubi jugoslovanskega državljanstva predvideval zakon, v ponovljenem upravnem postopku morali dokazati, da je A.A. jugoslovansko državljanstvo na z zakonom skladen način prenehalo, in ne, kot zmotno trdijo v tožbi, da A.A. nikoli ni bila vpisana v državljanstvo Srbije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Dravograd je z odločbo št. 321-54/93-3/4 z dne 3. 10. 2011 odločila: - da je zavezanec Slovenska odškodninska družba d.d. (v nadaljevanju SOD d.d.) v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te odločbe dolžna izročiti v korist upravičenke A.A., roj. ..., umrle ..., ob podržavljenju jugoslovanske državljanke, obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v višini 5.417.160,68 DEM, izplačljive v evrski protivrednosti glede na pravila preračunavanja vrednosti iz DEM v EUR (1. točka izreka); - da se obveznice izročijo kot nadomestilo za podržavljeno premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi v last in posest upravičencu, in sicer za parcele, ki so navedene v tej točki izreka (2. točka izreka); - da se obveznice izročijo skrbniku za posebne primere odvetniku B.B. v začasno upravljanje, in sicer do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pok. upravičencu (3. točka izreka); - da stroškov postopka ni (4. točka izreka).

2. Pritožbeni organ je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi SOD d.d. ter prvostopno odločbo z dne 3. 10. 2011 odpravil (1. točka izreka); zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je vložila A.A. iz Argentine za vrnitev premoženja, podržavljenega z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo na Prevaljah št. 33-1289-46 z dne 24. 3. 1946 (2. točka izreka); odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bila prvostopna odločba izdana v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS I U 2074/2009 z dne 31. 8. 2010, s katero sta bili odpravljeni odločbi prvostopnega in drugostopnega upravnega organa, ker je bilo dejansko stanje v upravnem postopku v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Poudarja, da v zadevi ni sporno, da je bilo z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo na Prevaljah z dne 24. 3. 1946 A.A. podržavljeno premoženje, ki se s prvostopno odločbo vrača v obliki odškodnine v obveznicah SOD d.d., prav tako ni sporna vrednost premoženja oziroma višina odškodnine. Dalje citira določbo prvega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in navaja, da je bilo z odločbo UE Dravograd z dne 19. 3. 1999 v zvezi z odločbo z dne 16. 6. 2008 ugotovljeno, da je bila A.A. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, od 28. 8. 1945 jugoslovanska državljanka. Z navedeno odločbo je pravnomočno ugotovljeno, da je bila A.A. v času podržavljenja, to je 24. 3. 1946, jugoslovanska državljanka. Sporno pa je vprašanje njenega državljanstva v času njene smrti v Argentini .... Tako je v tem primeru treba ugotoviti, kakšno državljanstvo je imela A.A. ob smrti, ker je od razjasnitve tega vprašanja odvisno, ali je A.A. v smislu tretjega odstavka 9. člena ZDen lahko denacionalizacijska upravičenka. Iz listin v dokumentih zadeve izhaja, da je umrla v Argentini in da ni bila državljanka Argentine. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, da je že Upravno sodišče v citirani sodbi navedlo, da ZDen pri ugotavljanju državljanstva izhaja iz dejanskega državljanskega statusa, ne zgolj iz vpisa v državljanski evidenci, tako da zgolj dejstvo, da oseba ni bila vpisana v državljanski knjigi, samo po sebi ne vpliva na njen državljanski status. Glede na pravnomočno odločitev o jugoslovanskem državljanstvu A.A. v času podržavljenja v skladu s takrat veljavnim Zakonom o državljanstvu DFJ je treba upoštevati, da je bilo jugoslovansko državljanstvo enotno in je obsegalo zvezno državljanstvo in državljanstvo federalne enote ter da se je pridobilo skupaj. A.A. je glede na to morala biti tudi državljanka ene od federalnih enot. V postopku ugotavljanja državljanstva A.A. pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila slovenska državljanka, ker vlagatelji niso izkazali potrebne domovinske pravice na področju Slovenije. Edina relevantna navezna okoliščina v zvezi z njenim republiškim državljanstvom je ugotovitev v postopku ugotavljanja državljanstva, da je bila domovinsko pristojna v občini iz območja Srbije. Pravno kontinuiteto državljanstva je določal tako Zakon o državljanstvu DFJ, kot tudi poznejši Zakon o jugoslovanskem državljanstvu, v zvezi z državljanstvom Republike Srbije pa tudi Zakon o jugoslovanskem državljanstvu Zvezne republike Jugoslavije. Jugoslovansko državljanstvo so osebe lahko izgubile le iz razlogov, ki jih je določal zakon in po predpisanem postopku. Zato bi morali vlagatelji, na katerih je dokazno breme, dokazati, da je A.A. jugoslovansko državljanstvo prenehalo na način, ki ga določa zakon. Brez predložitve takšnega dokazila A.A. ni mogoče šteti za osebo brez državljanstva. Dalje ugotavlja, da je prvostopni organ s sklepom o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja z dne 11. 10. 2010 v 2. točki izreka sklepa pravnim naslednikom naložil, da v roku enega meseca pri pristojnih organih ZR Jugoslavije oziroma Republike Srbije v Beogradu zahtevajo uvedbo postopka za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu A.A. v času njene smrti oziroma izdajo dokazila o prenehanju državljanstva in listine predložijo upravnemu organu. V dopisu z dne 10. 9. 2010 so stranke po svojem pooblaščencu prvostopni organ obvestile, da se že na podlagi njihove zahteve z dne 30. 1. 2009 pri MNZ Republike Srbije vodi postopek, vendar doslej niso prejeli odločbe. Na ustni obravnavi 30. 8. 2011 so pravni nasledniki predlagali, da prvostopni organ na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja poda poročilo o zadevi in odločbo o denacionalizaciji. Na podlagi tega je prvostopni organ zavzel stališče, da od strank ni mogoče zahtevati ugotovitvene odločbe o državljanstvu A.A. v času smrti in da je po razpadu nekdanje SFRJ ostala brez državljanstva. Posledično je odločil, da se ji za podržavljene nepremičnine prizna odškodnina v obveznicah SOD. Takšna odločitev pa po mnenju pritožbenega organa ne sledi navedbam in napotkom Upravnega sodišča, ki jih je navedlo v sodbi I U 2074/2009. Tako pritožbeni organ ugotavlja, da je bila A.A. v času podržavljenja jugoslovanska državljanka, da je bila glede na to tudi državljanke ene izmed nekdanjih federalnih enot, ki so sestavljale zvezno državo. Da ni bila državljanka Republike Slovenije je razvidno iz ugotovitvene odločbe UE Dravograd z dne 19. 3. 1999 v zvezi z odločbo z dne 16. 6. 2008. Vlagatelji pa kljub izrecnemu pozivu upravnega organa niso predložili dokazila, da je A.A. izgubila jugoslovansko državljanstvo oziroma po razpadu SFRJ temu ustrezno državljanstvo. Pritožbeni organ ne sledi navedbam njenih pravnih naslednikov, da A.A. s Srbijo nima ničesar skupnega ter da je edina navezna okoliščina s Srbijo njen mož, vojaški oficir, ki je bil Srb. Na podlagi navedb v obrazložitvi ugotovitvene odločbe o državljanstvu z dne 19. 3. 1999, da se je A.A. leta 1924 poročila s častnikom stare jugoslovanske vojske B.B. ter na podlagi paragrafa 16 Zakona o občinah tedanje kraljevine SHS sledila domovinstvu svojega moža, da je imela skupno z možem stalno bivališče v Beogradu na ..., da je v zapisniku o prijavi tujcev v občini Škofja Loka iz leta 1940 v rubriki „ pristojen v občino“ navedena občina Niš in da pravni nasledniki A.A. niso uspeli pridobiti dokumenta, ki bi dokazoval njeno domovinsko pristojnost na dan 6. 4. 1941 na območju Slovenije, je bila A.A. v času smrti državljanka ene izmed pravnih naslednic federalnih enot bivše zvezne države SFR Jugoslavije, najverjetneje Republike Srbije. Da je to državljanstvo izgubila in s tem postala oseba brez državljanstva, bi morali njeni pravni nasledniki dokazati z ustrezno listino. K temu so bili v postopku denacionalizacije tudi izrecno pozvani, vendar dokazila niso predložili. Ker dokazila o izgubi državljanstva ene izmed pravnih naslednic federalnih enot bivše zvezne države SFRJ niso predložili, to pomeni, da je bila A.A. ob smrti še vedno državljanka ene izmed pravnih naslednic federalnih enot nekdanje Jugoslavije (in ne slovenska državljanka) in zato v smislu tretjega odstavka 9. člena ZDen tuj državljan. Ker pravni nasledniki niso predložili navedenega dokazila, po mnenju organa druge stopnje tudi ni mogoče ugotavljati, ali ima Republika Slovenija z državo njenega državljanstva vzpostavljeno vzajemnost na področju denacionalizacije. Zato A.A. po prepričanju drugostopnega organa premoženje po ZDen ne more biti denacionalizirano.

3. Tožniki v tožbi navajajo, da so vložili ustrezne zahtevke za ugotovitev državljanstva A.A. v Srbiji, vendar odločbe do dneva vložitve tožbe niso prejeli. Prvostopnemu organu so dostavili potrdila pristojnega organa za notranje zadeve Republike Srbije z dne 16. 9. 2009, iz katerega izhaja, da A.A. ni bila vpisana v evidenci državljanstva Republike Srbije. Ker so zahtevek vložili tudi preko veleposlaništva RS v Beogradu, se je prvostopni organ sam obrnil na slovensko veleposlaništvo ter po urgenci prejel odgovor pristojnega ministrstva Republike Srbije, da pok. upravičenka nikoli ni bila vpisana v državljanstvo Republike Srbije, da pa odločb o tem ne izdajajo. Tako so tožniki prepričani, da jim izpodbijana odločba nalaga nemogoč pogoj, torej pridobitev odločbe, ki jo ni mogoče pridobiti, kar je nezakonito in v nasprotju z Ustavo RS, saj Republika Srbija takih odločb ne izdaja, zato se to ne more določiti kot pogoj za uveljavljanje zahtevka tožnikov. Prepričani so tudi, da si pritožbeni organ v izpodbijani odločbi lasti pristojnosti, ki mu ne gredo po nobenem zakonu, saj s tem, ko opredeljuje pok. prednico vlagateljev za pripadnico Republike Srbije, posega v notranje pravo te države, ki je avtonomna in edina pristojna za podelitev in ugotovitev srbskega državljanstva. Takšna odločitev torej ni zakonsko podprta in pomeni samovoljo in arbitrarnost pritožbenega organa. Sklicujejo se tudi na sodbo U 813/2008, v kateri je Upravno sodišče njihovi tožbi ugodilo in opozorilo, da je bila odločba o državljanstvu delno izrečena za nično. Sklicujejo pa se tudi na to, da je Republika Srbija po zadnji obravnavi v ponovljenem postopku, ki je bila 30. 8. 2011, dne 28. 9. 2011 sprejela Zakon o vračanju oduzete imovine i obeštečenju, ki je po vsebini zakon o denacionalizaciji in daje pravico do denacionalizacije tudi tujim državljanom, tudi slovenskim. Ker je Republika Srbija ta zakon sprejela pred izdajo prvostopne odločbe v tej zadevi, so tožniki prepričani, da bi ga organ pri odločanju moral upoštevati. Izpostavljajo pa tudi, da so to okoliščino navedli v dopisu pritožbenemu organu z dne 3. 4. 2012. Kot sledi iz dopisa Ministrstva za pravosodje in javno upravo z dne 11. 5. 2012, bi takšna vzajemnost formalno gledano lahko obstajala, saj imata tako Slovenija kot Srbija po sprejemu srbskega zakona zakon o denacionalizaciji. Vzajemnost pa mora ugotoviti upravni organ v konkretnem postopku. Ker se drugostopni organ o navedbah v zvezi s sprejetjem zakona s področja denacionalizacije v Republiki Srbiji in okoliščini vzajemnosti v izpodbijani odločbi ni opredelil, to predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Sodišču predlagajo, da po opravi glavne obravnave tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj le-ta pritožbo SOD d.d. kot neutemeljeno zavrne in potrdi prvostopno odločbo UE Dravograd z dne 3. 10. 2011; podrejeno predlagajo, da sodišče upravnemu organu naloži, da ugotovi obstoj vzajemnosti z Republiko Srbijo ter nato zahtevku za denacionalizacijo premoženja A.A. v celoti ugodi. Predlagajo tudi, da sodišče toženki naloži povrnitev njihovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožniki so vložili še pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2012 in 26. 4. 2013, v katerih poudarjajo svoje tožbene navedbe in prilagajo še dodatna pojasnila Ministrstva za pravosodje z dne 17. 4. 2013 glede vzajemnosti.

6. Stranka z interesom C. d.d. v odgovoru na tožbo navaja, da se je pritožbeni organ v izpodbijani odločbi v celoti oprl na sodbo Upravnega sodišča I U 2074/2009, ki je tožba sploh ne omenja. Ker pravni nasledniki niso predložili nobenega dokazila, je pritožbeni organ poudaril, da ni mogoče ugotavljati, ali ima Republika Slovenija z državo njenega državljanstva vzpostavljeno vzajemnost na področju denacionalizacije. Zato stranka z interesom meni, da je neutemeljen očitek tožnikov pritožbenemu organu, da se do vprašanja vzajemnosti ni izjasnil. Meni tudi, da je nepravilna trditev tožnikov, da jim pritožbeni organ nalaga nemogoč pogoj, in sicer pridobitev odločbe, ki je ni mogoče pridobiti. V konkretnem primeru namreč ne gre za predložitev odločbe, da oseba ni državljanka Republike Srbije, pač pa za predložitev dokazila o izgubi državljanstva, do katerega je lahko prišlo na podlagi v določenem obdobju veljavnega zakona iz razlogov, ki jih je ta zakon določal za izgubo državljanstva in po predpisanem postopku. Izpostavlja tudi, da v času izdaje prvostopne odločbe zakon o denacionalizaciji v Republiki Srbiji še ni veljal, zato ugotavljanje morebitne vzajemnosti z Republiko Srbijo na področju denacionalizacije ni prišlo v poštev. Tožniki pa so na ta zakon opozorili šele 3. 4. 2012 v eni od svojih vlog, naslovljenih na pritožbeni organ, čeprav bi to lahko storili že v postopku pred izdajo odločbe prve stopnje. Stranka z interesom tako meni, da gre za novoto, ki je tožniki v postopku niti ne morejo uveljavljati. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je A.A. v smislu tretjega odstavka 9. člena ZDen lahko denacionalizacijska upravičenka. Po tej določbi je denacionalizacijski upravičenec oseba, ki je bila v času podržavljenja jugoslovanski državljan in ji je bilo to državljanstvo priznano po 9. 5. 1945, v času vračanja pa je tuj državljan, katerega država priznava pravico do denacionalizacije slovenskim državljanom.

9. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je bilo z odločbo UE Dravograd z dne 19. 3. 1999 v zvezi z odločbo z dne 16. 6. 2008 pravnomočno ugotovljeno, da je bila A.A. v času podržavljenja, to je 24. 3. 1946, jugoslovanska državljanka. Sporno pa je vprašanje njenega državljanstva ob smrti v Argentini ..., pri čemer ni spora o tem, da A.A. ob smrti ni bila državljanka Argentine.

10. Sodišče ugotavlja, da sta prvostopna odločba z dne 3. 10. 2011 ter izpodbijana drugostopna odločba izdani v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS I U 2074/2009 z dne 31. 8. 2010, v kateri je sodišče navedlo, da dopisa Ministrstva za notranje zadeve ZRJ in Veleposlaništva RS v Beogradu, ki izkazujeta, da A.A. ni bila vpisana v državljanski evidenci Zvezne Republike Jugoslavije oziroma Republike Srbije, še ne pomenita, da je v letu 1945 priznano jugoslovansko državljanstvo pozneje izgubila. Vlagatelji zahtevka, ki to zatrjujejo in je zato dokazno breme na njih, bi morali z listino, katere izdajo je o izgubi državljanstva predvideval zakon (eventualno na drug temu adekvaten način), dokazati, da ji je jugoslovansko državljanstvo na z zakonom skladen način prenehalo. Glede na takšno stališče sodišča, na katerega je upravni organ v ponovnem postopku vezan (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), je pritožbeni organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo odpravil prvostopno odločbo z dne 3. 10. 2011, saj prvostopni organ tudi po presoji sodišča ni sledil napotkom in stališču sodišča v sodbi I U 2074/2009. Tožbeno navedbo, da je sodišče vlagateljem naložilo nemogoč pogoj, ker Republika Srbija ne izdaja odločb o ne vpisu v državljanstvo Srbije, sodišče zavrača kot neutemeljeno. Kot je navedeno že v sodbi I U 2074/2009, so osebe, ki so pridobile jugoslovansko državljanstvo, državljanstvo lahko izgubile na podlagi v določenem obdobju veljavnega zakona, iz razlogov, ki jih je ta zakon določal za izgubo državljanstva in po predpisanem postopku. Vlagatelji (tožniki) bi tako z ustrezno listino, katere izdajo je o izgubi jugoslovanskega državljanstva predvideval zakon, v ponovljenem upravnem postopku morali dokazati, da je A.A. jugoslovansko državljanstvo na z zakonom skladen način prenehalo, in ne, kot zmotno trdijo v tožbi, da A.A nikoli ni bila vpisana v državljanstvo Srbije. Zato je takšen tožbeni ugovor neupošteven. Prav tako ne drži tožbena navedba, da si pritožbeni organ lasti pristojnost, da A.A opredeljuje za pripadnico Srbije. Pritožbeni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj navaja oziroma pojasnjuje, da je bilo jugoslovansko državljanstvo enotno in da je obsegalo zvezno državljanstvo in državljanstvo federalne enote in da se je pridobilo skupaj ter da v postopku ugotavljanja državljanstva A.A. ni bilo ugotovljeno, da bi bila slovenska državljanka. S tem v zvezi je pritožbeni organ le dodal, da je edina navezna okoliščina v zvezi z njenim republiškim državljanstvom ugotovitev v postopku ugotavljanja državljanstva, da je bila domovinsko pristojna v občini z območja Srbije ter da se je leta 1924 poročila s častnikom stare jugoslovanske vojske B.B. in na podlagi paragrafa 16 Zakona o občinah takratne Kraljevine SHS sledila domovinstvu svojega moža ter da je imela z možem skupno stalno bivališče v Beogradu. Takšne navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa po presoji sodišča ne predstavljajo kršitve, kot jo pritožbenemu organu s tem v zvezi očitajo tožniki v tožbi. Sklicevanje tožnikov v tožbi na sodbo Upravnega sodišča U 813/2008 pa je za odločitev v tej zadevi brezpredmetno. Navedena sodba je bila sicer izdana v postopku denacionalizacije podržavljenega premoženja A.A., in sicer je sodišče z navedeno sodbo tožbi vlagateljev zahtevka ugodilo in odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 10. 3. 2008 odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek z napotkom, da bo moral v ponovnem postopku zahtevati od vlagateljev, da predložijo ustrezna dokazila, iz katerih bo mogoče zaključiti, ali A.A. izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo ali ne.

11. Utemeljen pa ni niti tožbeni ugovor, da se pritožbeni organ v izpodbijani odločbi ni opredelil do navedb tožnikov v pritožbi v zvezi s sprejetjem zakona s področja denacionalizacije v Srbiji. S tem v zvezi je namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da glede na to, da stranke niso predložile dokazila o izgubi državljanstva ene izmed pravnih naslednic federalnih enot bivše zvezne države SFRJ, to pomeni, da je bila A.A. ob smrti še vedno državljanka ene izmed pravnih naslednic federalnih enot nekdanje Jugoslavije (in ne slovenska državljanka); ker pravni nasledniki niso predložili navedenega dokazila, tudi ni mogoče ugotavljati, ali ima Republika Slovenija z državo njenega državljanstva vzpostavljeno vzajemnost na področju denacionalizacije. S takšnim stališčem pritožbenega organa se sodišče strinja. Ni namreč spora o tem, da A.A. ni bila vpisana v državljanski evidenci Srbije. Poleg tega pa tožniki v upravnem postopku tudi z drugimi dokazi niso izkazali, da bi bila A.A. v času svoje smrti državljanka Srbije. Tekom upravnega postopka so celo nasprotno zatrjevali in (neuspešno) dokazovali, da je bila ob svoji smrti oseba brez državljanstva. Pa tudi navedbe tožnikov v predmetni tožbi so nasprotujoče oziroma izključujoče, saj zatrjujejo, da njihova pok. prednica A.A. ni bila državljanka Srbije, hkrati pa se v tožbi sklicujejo na zakon s področja denacionalizacije, ki ga je sprejela Srbija in ki daje pravico do denacionalizacije tudi tujim državljanom.

12. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. O zadevi je odločilo brez oprave glavne obravnave. Po določbi drugega odstavka 51. člena ZUS-1 sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Sodišče je namreč v celoti sledilo dokazni oceni organa druge stopnje in sodi, da so bili v upravnem postopku izvedeni vsi relevantni dokazi, tožniki pa v tožbi tudi ne predlagajo izvedbe morebitnih drugih, za odločitev pomembnih dokazov.

13. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.