Jedro

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odgovornost prvotoženke, za razliko od drugotoženke, krivdna, saj svojim delavcem in s tem tudi tožniku, ni nudila ustrezne zaščite pred azbestom. Tak zaključek pa pritožnica utemeljeno izpodbija z očitkom, da bi moralo sodišče konkretno navesti, kateri so bili tisti dolžnostni ukrepi, ki bi jih bila dolžna prvotožena stranka zagotoviti kot zaščito pred azbestnim prahom, pa tega ni storila.

Izrek

Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in izpodbijana sodba v ugodilnem in stroškovnem delu glede te stranke, r a z v e l j a v i ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških prvotožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Pritožba drugotožene stranke se zavrne in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Drugotožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prva in druga tožena stranka dolžni plačati tožniku odškodnino v višini 6.300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo ter toženima strankama naložilo v plačilo nerazdelno povrnitev stroškov tožeče stranke v višini 378.934,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen pri prvi toženi stranki, vendar pa je opravljal dela za drugotoženo stranko in pri tem zbolel za azbestozo. Ker nastala mu škoda izvira iz sfere delovanja obeh pravdnih strank, sta le-ti solidarno odgovorni, in sicer drugotožena stranka na podlagi objektivne odgovornosti iz 173. čl. ZOR, prvotožena stranka pa je krivdno odgovorna, saj tožniku ni nudila ustrezne zaščite pred azbestozo. Zato je tožniku za telesne bolečine od zahtevanih 3.000.000,00 SIT priznalo 1.800.000,00 SIT, za strah 2.300.000,00 SIT, čeprav je zahteval 3.000.000,00 SIT in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti od zahtevanih 4.000.000,00 SIT, 2.200.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožujeta obe toženi stranki po svojih pooblaščenkah. Prvotožena se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvotožena stranka v času, ko je tožnik delal za drugo toženko, delo organizirala tako, da so bili spoštovani vsi predpisi iz varstva pri delu, saj so delavci uporabljali respiratorje in druga varovala. Zaščitnih sredstev, ki bi v celoti preprečevale vdor azbestnega prahu, pa ni bilo na razpolago, niti tedaj veljavni Zakon o varstvu pri delu ter Pravilnik o varstvu pri gradbenem delu nista vsebovala posebnih določb o varovanju delavcev pri delu z azbestom. Prvi predpis, ki je podrobneje uredil to področje, je Pravilnik o varovanju delavcev pred tvegani zaradi izpostavljenosti azbestu pri delu in se uveljavlja od 1.1.2002 dalje. Odgovornost prvotožene stranke bi zato morala presojati po tedaj znanih merilih in ne na spoznanjih o azbestu in ustreznih varovanjih, kot so znana sedaj, ko je jasno, da je edino zanesljivo sredstvo le skafander. Zato bi moralo sodišče prve stopnje konkretno navesti protipravno ravnanje prvotožene stranke, to je katere predpisane varnostne in zaščitne ukrepe ni spoštovala. Poleg tega bi se očitek o neuporabi zaščitnih sredstev moral pripisati tudi tožniku samemu, ki je zato soodgovoren za nastalo škodo. Meni pa tudi, da je prisojena odškodnina previsoka. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrne in tožniku naloži v plačilo pritožbene stroške v višini plačane takse.

Drugotožena stranka uvodoma navaja, da se strinja za ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je za tožniku nastalo škodo soodgovorna tudi prvotožena stranka, vendar sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je tožnik prišel v stisk z azbestom še preden je prišel delati na območje drugotožene stranke. Ko je v letih 1967 do 1969 delal pri G., je delal v gradbeništvu, kjer lahko pride do izpostavljenosti azbestu, kar velja tudi za tesarska dela. V Libiji je delal pri asfaltiranju cest in tudi izvedenka navaja, da je bil azbest pri cestogradnji edini možni vir azbesta. Zato nasprotni zaključek sodišča prve stopnje ni pravilen. Upoštevajoč, da je azbestna bolezen pri tožniku se pojavila leta 1999 in je tudi podan pogoj latentne dobe, pritožnica dalje meni, da odgovornost drugotožene stranke ni podana. Ker pa je bila pri tožniku azbestna bolezen ugotovljena leta 1999, izvidi HRCT preiskav leta 2003 pa so enaki kot v letu 1999, pritožnica tudi meni, da je tožnik upravičen le do odškodnine za škodo, ki je nastala v petih letih pred vložitvijo tožbe in je zato odškodninski zahtevek za škodo, ki je nastala pred tem času, zastaral. Ocenjuje dalje, da je prisojena odškodnina previsoka, sodišče pa je tudi napačno ocenilo telesne bolečine. Glede hripavosti tožnika namreč izpostavlja ugotovitev, da primarni vzrok hripavosti do sedaj še ni bil ugotovljen, niti ni mogoče trditi, da bo tožnik podvržen invazivnejšim preiskavam. Azbestozna bolezen je namreč nepredvidljiva in se zato ne ve, kako se bo razvijala oz. ker do sedaj ni napredovala, se lahko pričakuje tudi stagnacijo. Prav tako tožnik ne more biti deležen odškodnine za strah, kolikor se ta nanaša na hripavost. Ne strinja pa se tudi z zaključkom sodišča, da sladkorna bolezen pri tožniku, nima posledic. Vsaka kronična bolezen ima namreč posledice in stranski učinki vsekakor obstajajo, zaradi česar bi se s tem lahko povezovala apatičnost in depresivnost tožnika. Sicer pa bi morala izvedenka povedati tudi o drugih boleznih tožnika, zaradi česar je v tem obsegu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridrži za nadaljnjo odločitev.

Pritožba prvotožene stranke je utemeljena, pritožba drugotoženke pa ni utemeljena.

K pritožbi prvotožene stranke: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odgovornost prvotoženke z razliko od drugotoženke, krivdna, saj svojim delavcem in s tem tudi tožniku, ni nudila ustrezne zaščite pred azbestom. Tak zaključek pa pritožnica utemeljeno izpodbija z očitkom, da bi moralo sodišče konkretno navesti, kateri so bili tisti dolžnostni ukrepi, ki bi jih bila dolžna prvotožena stranka zagotoviti kot zaščito pred azbestnim prahom, pa tega ni storila. V zvezi s tem namreč pritožnica utemeljeno opozarja, da bi se morala njena odgovornost presojati po tedaj znanih merilih in spoznanjih o azbestu in da tedaj veljavni predpisi o varstvu pri delu niso vsebovali posebnih določb o varovanju delavcev pri delu z azbestom. Ker pa je bilo to področje zakonsko urejeno šele kasneje, torej po tistem, ko je tožnik prihajal v stik z azbestom, bi moralo sodišče prve stopnje pri oceni obstoja krivdne odgovornosti prvotožene stranke najprej ugotoviti, ali je bilo varovanje pred azbestnim prahom sploh normativno urejeno (pritožnica namreč trdi, da ni bilo) in šele potem zaključevati o morebitni opustitvi dolžnostnih zaščitnih ukrepov. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, katere predpise naj bi prvotožena stranka kršila, je dejansko stanje v tem obsegu ostalo nepopolno ugotovljeno. Spričo tega je sodišče druge stopnje pritožbi prvotožene stranke na podlagi 355. čl. ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem ter stroškovnem delu, kolikor se oboje nanaša na prvo toženko, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem bo moralo dejansko stanje in sprejete zaključke dopolniti tudi v nakazani smeri in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kolikor se nanaša na prvo toženo stranko. Izrek o pritožbenih stroških ima podlago v 3. odst. 165. čl. ZPP.

K pritožbi drugotožene stranke: Navedbe glede odgovornosti prvotožene stranke, kot jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, niso upoštevne, saj v tem delu sodbe ne izpodbijajo, temveč se njenim zaključkom pridružujejo. Prav tako sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati ugovora zastaranja glede odškodnine za škodo, ki je nastala pred več kot petimi leti pred vložitvijo tožbe, saj je ta ugovor prvič zatrjevan šele v pritožbi in v smislu 1. odst. 337. čl. ZPP, prepozen. Ugovor zastaranja namreč predstavlja ugovor materialnopravne narave in se nanaša na temelj zahtevka in s tem na trditveno podlago strank. Po določbi 1. odst. 337. čl. ZPP pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glave obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP. Ugovor zastaranja v postopku na prvi stopnji sploh ni bil podan, pri čimer pritožnica tudi ne navaja dejstev, da so izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 337. čl. ZPP. Ugovor zastaranja je zato v pritožbenem postopku prepozen in ga sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

S pritožbenimi navedbami, da je tožnik prišel v stik z azbestom, še preden je pričel delati na območju drugotožene stranke, pritožnica pravilnosti izpodbijane sodbe ne more omajati. Sodišče prve stopnje je namreč zaradi navedenih ugovorov v dokaznem postopku odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenka dr. M. D. F. svoje ugotovitve dopolnila tudi glede možnosti, da je bil tožnik izpostavljen azbestu še v času, ko ni delal na območju druge toženke. Kot izhaja iz dopolnitve mnenja, pa upoštevajoč izpovedbo tožnika, slednji niti tedaj, ko je bil zaposlen v M. niti pri G. ni prihajal v stik z azbestom, medtem ko v Libiji ni delal pri asfaltiranju cest, ker bi lahko prišel v stik z azbestom. Kolikor pritožnica v zvezi s tem opozarja na izpovedbo tožnika češ, da je v Libiji delal pri asfaltiranju ceste, je potrebno pojasniti, da je tožnik izpovedal le, da so v Libiji "delali cesto" oz. da je delal pri gradnji nasipov, kot izhaja iz izvedenskega mnenja ter da je na izrecno vprašanje zatrdil, da ni delal pri asfaltiranju ceste. Sicer pa je potrebno upoštevati tudi tisti zaključek mnenja, ko navaja, da bi tudi izpostavljenost azbestu v letih 1993 do 1994 bila glede na latentno dobo nepomembna, medtem ko bi izpostavljenost v letih 1966 do 1969 predstavljala zelo dolgo latentno dobo. Tak zaključek izvedenskega mnenja pa nedvomno le še dodatno potrjuje pravilnost izpodbijane sodbe, da tožnik v navedenem obdobju ni prihajal v stik z azbestom, zaradi česar nasprotna pritožbena izvajanja ne morejo biti uspešna.

Sodišče druge stopnje se dalje ne strinja s pritožbenim očitkom, da je bila tožniku prisojena previsoka odškodnina. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo vse okoliščine, pomembne za presojo pravične odškodnine, upoštevajoč pri tem načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Kolikor pritožnica glede prisojene odškodnine za telesne bolečine navaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine nepravilno upoštevalo tudi tožnikovo hripavost, je ugotoviti, da slednjega, kot izhaja iz obrazložitve sodbe v bistveni meri ni storilo, temveč je predvsem upoštevalo telesne bolečine in nevšečnosti, ki so že ali še bodo nastopile pri napredovanju bolezni in bo tožnik podvržen stalnim kontrolam in tudi invanzivnejšim preiskavam. Čeprav vzrok hripavosti res še ni bil ugotovljen, pa je vendar lahko pogojen tudi z izpostavljenostjo azbestu in bodo nadaljnji pregledi, kot to še izhaja iz izvedenskega mnenja pod točko 4, nadaljnji pregledi tudi zaradi tega potrebni. Izpodbijani zaključek ima torej utemeljeno podlago v izvedenskem mnenju, kar enako velja tudi za oceno, da bo tožnik tudi v bodoče podvržen invazivnejšim preiskavam. Zato pritožničina razlaga češ, da se lahko pričakuje tudi stagnacija bolezni, strokovnosti izvedenskega mnenja ter v zvezi s tem sprejetih zaključkov sodišča, ni mogla omajati.

Kar zadeva priznano odškodnino za strah, je glede očitka o hripavosti tožnika, ki se po mnenju pritožnice ne bi smela upoštevati, pojasniti, da ima odločitev sodišča podlago v izvedenskem mnenju pod točko 6 in nasprotnih strokovnih argumentov pritožnica niti ne navaja. Vpliva sladkorne bolezni pri tožniku, ki naj bi po njenem mnenju vendar bil prisoten, saj naj bi stalno jemanje tablet vplivalo na tožnikovo apatičnost in depresivnost, pa je izvedenka ovrgla v dopolnitvi mnenja z ugotovitvijo, da ima tožnik le lažjo sladkorno bolezen, ki pa nima nobenih posledic. Glede drugih boleznih tožnika, katere bi moralo sodišče po mnenju pritožnice tudi ugotavljati, pa je izvedenka navedla, da ima tožnik v zdravstvenem kartonu napisanih še nekaj diagnoz, ki pa v ničemer ne vplivajo na simptome azbestne bolezni. Zato se sodišče druge stopnje ne strinja, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Ker spričo vsega povedanega pritožbena izvajanja drugotožene stranke niso utemeljena, je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP), stroške pritožbenega postopka v zvezi z njeno pritožbo pa zaradi neuspeha s pritožbo, krije sama.