Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu, ko je bil zaposlen pri prvi toženki, delo pa je opravljal na gradbišču v proizvodnji druge toženke.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da morata toženki plačati tožniku 6.300.000 SIT (sedaj 26.289,43 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku do zahtevanih 10.000.000 SIT (sedaj 41.729,26 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi prve toženke ugodilo, izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, pritožbo druge toženke pa je zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožnik za telesne bolečine upravičen do 1.800.000 SIT (sedaj 7.511,27 EUR), za strah do 2.300.000 SIT (sedaj 9.597,73 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.200.000 SIT (sedaj 9.180,44 EUR) zadoščenja.

Zoper to sodbo v delu, ki presega 4.800.000 SIT (sedaj 20.030,05 EUR), je druga toženka vložila revizijo iz vseh razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3). Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da določi nižjo odškodnino oziroma da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Sodbi sta nepravilni glede napredovanja bolezni in invazivnih pregledov, v izvedenskem mnenju ni podlage za zaključek, da bodo potrebni invazivni pregledi. Sodišči sta pomešali škodo, ki izvira iz azbesta, in škodo, ki izhaja iz hripavosti. Tožnik doslej ni imel bolečin in invazivnih pregledov zaradi azbestne bolezni. Pričakovati je počasno napredovanje bolezni. Odškodnini za telesne bolečine in za strah sta previsoki (za telesne bolečine bi bila primerna odškodnina 800.000 SIT sedaj 3.338,34 EUR), za strah pa 1.800.000 SIT (sedaj 7.511,27 EUR)Ć. Prisojena odškodnina je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso - za plake in začetno azbestozo od 2.500.000 do 4.500.000 SIT.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, s katerimi druga toženka izpodbija dejansko stanje. Z revizijsko kritiko dejanskega stanja glede napredovanja bolezni in invazivnih pregledov se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Vezano je na ugotovitve prvostopenjskega sodišča (ki so prestale pritožbeni preizkus), med katerimi je tudi ta, da gre pri tožniku za začetno intersticijsko pljučno fibrozo ter plake parietalne plevre, bolezen pa bo gotovo napredovala. Za individualizacijo konkretnega primera nepremoženjske škode je pomembno, da ima tožnik težave z dihanjem, potenjem, motita ga dim in prah. Bolečine in še večje težave z dihanjem bodo nastopile ob napredovanju bolezni. Tožnik je opravil več pregledov, slikanj, preiskav, zaradi vedenja zdravnikov, da izpostavljenost azbestu povzroča raka na glasilkah, pa tudi agresivnejšo preiskavo, mikro laringoskopijo in odvzem tkiva za histološko preiskavo (tudi slednji dve je potrebno šteti med nevšečnosti, za katere odgovarja druga toženka, saj sta bili opravljeni ravno zaradi izpostavljenosti azbestu, stališče druge toženke, po katerem naj bi kot nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem priznali samo preiskave, katerih rezultati potrdijo sume zdravnikov, da gre za neko bolezen, pa je prestrogo). Glede strahu sta sodišči ugotovili, da je pri tožniku stalno prisoten in bo prisoten tudi v bodoče. Njegovo duševno ravnovesje je porušeno, stalno se zaveda bolezni in odprte prognoze. Potrebna bi bila terapija strahu. Strah je pričakovan in upravičen. Azbestoza napreduje in predstavlja večje tveganje za razvoj raka na pljučih.

Druga toženka pavšalno zatrjuje odstop od sodne prakse, ki naj bi za tovrstne primere določala odškodnino od 2.500.000 SIT do 4.500.000 SIT. Svojih navedb ne konkretizira in ne prilaga nobenih dokazov (na primer drugih sodnih odločb, iz katerih bi bilo razvidno, kakšna je uveljavljena sodna praksa v istovrstnih primerih in v čem odstopa od odločitve v tožnikovem primeru). Kljub temu revizijsko sodišče ugotavlja, da absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov (odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), odmera vsake od teh odškodnin pa je odvisna od več okoliščin posamičnega primera in tudi od splošnih razmer v času odločanja.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To velja tudi za skupni znesek zadoščenja, ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 39 takratnih povprečnih neto plač. Takšna odškodnina je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za znižanje odškodnine neutemeljena.

Ker revizija zoper sklep o razveljavitvi sodbe in vrnitvi v novo odločanje ni dovoljena, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z grajo razlogov pritožbenega sodišča o odgovornosti prve toženke.

Glede na navedeno uveljavljana revizijska razloga nista podana. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo druge toženke in z njo tudi priglašene stroške.