Jedro

Zahtevek za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje predstavlja uveljavljanje terjatve, ki ni klasična terjatev iz delovnega razmerja, saj obveznost vključitve in posledično plačila prispevkov itd. ureja ZPIZ-2, ki izhaja iz pojma zavarovanca in pravic na socialnem področju. Obenem tudi prispevek iz poklicnega zavarovanja ne predstavlja dela plače ali drugega prejemka delavca, torej terjatve iz tega naslova. Kljub temu je prav delodajalec tisti, ki je potencialni zavezanec za plačilo, in sicer zaradi dela delavca na posebno težkih in zdravju škodljivih delih ali opravljanja dela, ki ga po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Opravljanje takšnega dela pa je tudi bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi. Zato je tudi terjatev za plačilo prispevkov (ki jo kot edino terjatev uveljavlja tožnik v tem sporu) mogoče šteti med denarne terjatve iz delovnega razmerja v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1. Sporno pa je, ali lahko delavec uspešno uveljavlja denarno terjatev, če mu pravica še ni bila priznana, ali pa mora najprej zahtevati notranje varstvo pri delodajalcu za priznanje pravice in šele za tem na sodišču, kot to določata prvi in drugi odstavek 200. člena ZDR-1, in kar predstavlja posebno procesno predpostavko za sodno varstvo. Tudi za ta primer velja podobna obrazložitev kot zgoraj - čeprav ne gre za klasično neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitev klasičnih pravic iz delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 200. člena ZDR-1, je tudi v tem primeru izpolnjevanje obveznosti do prijave v zavarovanje in sklenitev ustrezne pogodbe (in šele posledično plačevanje ustreznih prispevkov) potencialna kršitev dolžnosti delodajalca v razmerju do delavca (v delovnem razmerju), ki jo delavec uveljavlja najprej pri delodajalcu in šele po tem na sodišču. Pri tem tudi zahteva za uveljavljanje takega varstva pri delodajalcu in šele po tem na sodišču ni v nasprotju z namenom takšne ureditve v primeru neizpolnjevanja klasičnih obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitev pravic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo nadur in zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov v povezavi z zneski nadur (I. in II. točka izreka). Zavrglo je tožbo tudi v zvezi z zahtevkom, da je toženka dolžna tožniku iz naslova neizplačanega poklicnega zavarovanja na tožnikov račun, odprt pri KD, plačati posamezne, po višini konkretno določene zneske za čas od junija 2017 do decembra 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII DoR 121/2021-7 z dne 22. 6. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilno stališče, da delavec, ki še ni bil vključen v poklicno zavarovanje, zahtevka za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ne more neposredno uveljavljati pred sodiščem, ne da bi predhodno na podlagi prvega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) od delodajalca pisno zahteval, da kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni.

4. Tožnik je vložil revizijo zoper odločitev (sklep) sodišča o zavrženju tožbe za plačilo prispevkov poklicnega zavarovanja. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče druge stopnje v tem sklepu ponovilo stališča iz nekaterih drugih podobnih primerov, da zahtevek tožnika za plačilo prispevkov ni čista denarna terjatev, ki jo lahko delavec uveljavi v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, ker bi mu morala biti s strani delodajalca najprej priznana pravica za vključitev v poklicno zavarovanje. Meni, da to stališče odstopa od odločitve v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 30/2019 z dne 8. 10. 2019 in da delavec pridobi pravico do vključitve v poklicno zavarovanje avtomatično na podlagi zakona, saj je to zavarovanje v skladu s 199. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.) obvezno. Takšna obveznost delodajalca ne more biti podvržena vmesni (samovoljni) presoji delodajalca, ali bo delavcu to pravico priznal. Brez aktivnosti delodajalca delavec sicer res ne more avtomatsko pridobiti računa pri Kapitalski družbi, vendar mu je pravica zagotovljena po zakonu, pasivnost delodajalca pa mu ne more biti v škodo. Prav zato meni, da ima terjatev za plačilo prispevkov naravo čiste denarne terjatve in da bi drugačna odločitev pritožbenega sodišča pomenila hud poseg v tožnikove ustavne pravice.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo oziroma sklep samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP.

**Razlogi odločitve sodišč druge in prve stopnje**

7. Odločitev sodišč druge in prve stopnje o zavrženju tožbe v zvezi z zahtevkom za plačilo prispevkov iz naslova poklicnega zavarovanja temelji na tem, da je uveljavljena terjatev sporna že po temelju, saj tožniku pravica do plačila prispevkov še ni bila priznana. Tožnik je to pravico uveljavljal na novo, zaradi česar bi bilo treba najprej ugotoviti, ali je ob upoštevanje vseh predpisov, glede na delovno mesto oziroma na težavnost in škodljivost dela, ki ga je opravljal, sploh upravičen do vključitve v poklicno zavarovanje in posledično do plačila prispevkov. Zato bi moral ravnati v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 in najprej zahtevati izpolnitev obveznosti od toženke kot delodajalca, šele nato pa zahtevati sodno varstvo.

**Ureditev poklicnega zavarovanja**

8. Ureditev poklicnega zavarovanja se je spreminjala in dopolnjevala tudi po uveljavitvi ZPIZ-2. Ta zakon opredeljuje poklicno zavarovanje kot zbiranje prispevkov delodajalca na osebnih računih zavarovancev – članov; pri tem zavarovanju zavarovanec – član prevzema del naložbenega tveganja nad višino zajamčenega donosa na vplačane prispevke (prvi in drugi odstavek 198. člena ZPIZ-2). V to zavarovanje se obvezno vključijo zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela, in zavarovanci, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni več mogoče uspešno opravljati praviloma polni delovni čas (prvi odstavek 199. člena ZPIZ-2). Delodajalec je zavezanec za obvezno vključitev zavarovanca v poklicno zavarovanje ter za obračun in plačilo prispevkov za takšno zavarovanje (prvi in šesti odstavek 200. člena ZPIZ-2). Zavezanec po sklenitvi pogodbe z upravljavcem o financiranju pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja vsakega zavarovanca iz prvega odstavka 199. člena tega zakona vključi v poklicno zavarovanje z vložitvijo prijave iz trinajstega odstavka 209. člena tega zakona na način, v skladu s prvim odstavkom 208. člena tega zakona določen v pokojninskem načrtu, v osmih dneh od dneva začetka dela na delovnem mestu iz drugega ali tretjega odstavka 199. člena tega zakona (drugi odstavek 200. člena ZPIZ-2). Delodajalca kot zavezanec tudi izračuna prispevek za poklicno zavarovanje v obračunu v skladu s tem zakonom, v tem pa mora navesti resnične, popolne in pravilne podatke (šesti odstavek 200. člena ZPIZ-2). Če upravljavec sklada (Kapitalska družba) ugotovi, da obračun prispevka za poklicno zavarovanje ni bil predložen ali da iz predloženega obračuna izhajajo nepravilnosti, upravljavec sam ugotovi obveznost glede višine prispevkov za poklicno zavarovanje (sedmi odstavek 200. člen ZPIZ-2). Ta določba se nanaša na primere, ko je delodajalec sklenil pogodbo z upravljavcem o financiranju pokojninskega načrta, ki se je izvajala, nato pa je prispevke nehal plačevati oziroma se je pri tem skliceval na mirovanje poklicnega zavarovanja ali njegovo prenehanje (enajsti in trinajsti odstavek 200. člena ZPIZ-2 v povezavi s petim odstavkom 350.a člena ZPIZ-2), ne nanaša pa se na primere, ko pogodba o financiranju poklicnega načrta ni bila sklenjena, saj je za nadzor nad izvajanjem tega pristojen inšpektorat (prvi in drugi odstavek 350. a člena ZPIZ-2) in ne upravljavec sklada. Pri tem je bila aktivna vloga upravljavca sklada po 200. členu ZPIZ-2 določena šele z novelo ZPIZ-2B, dokončno pa bila vzpostavljena šele z novelo ZPIZ-2G, glede na prehodno določbo 136. člena tega zakona pa šele z začetkom uporabe novega pokojninskega načrta, s 1. 10. 2020.1 V času spornega obdobja v tem sporu ta določba še ni omogočala polnega uresničevanja pooblastil upravljavca sklada.

9. Obveznost vključitve v poklicno zavarovanje in obveznost obračuna in plačila prispevkov je torej obveznost delodajalca, ki mora z upravljavcem najprej skleniti tudi pogodbo o financiranju pokojninskega načrta in za zavarovanca vložiti ustrezno prijavo. Če delavca, ki dela na delovnem mestu, ki bi zahtevalo vključitev v poklicno zavarovanje, delodajalec ne vključi v zavarovanje (in tudi nima sklenjene pogodbe o financiranju pokojninskega načrta), gre prvenstveno za spor med delavcem in delodajalcem, čeprav se vsebina spora veže na pravico do poklicne pokojnine, kot pravico iz socialnega področja.

**Varstvo pravic in sodno varstvo**

10. ZPIZ-2 kljub spremembam in dopolnitvam ni jasno in dosledno uredil postopkov in varstva pravic na področju poklicnega zavarovanja, sistem tega zavarovanja pa ima v praksi še vedno velike pomanjkljivosti.2 ZPIZ-2 posebnega postopka varstva v takšnem primeru kot je obravnavani, ne predpisuje, temveč se (v tem segmentu urejanja) sklicuje le na možnost inšpekcijskega nadzora.

11. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS., št. 2/2004 in nadalj.) opredeljuje spor za plačevanje prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (sedaj poklicno zavarovanje) kot socialni spor, obenem pa v drugem odstavku 58. člena določa, da se v socialnem sporu zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz prejšnjega odstavka (torej o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih in pravnih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča) na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. Ureditev je pomanjkljiva in nedosledna, saj se materialno pravna ureditev poklicnega zavarovanja in plačevanja prispevkov ne nanaša le na odločitve in dejanja državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. 12. V obravnavani zadevi nimamo odločitve ali dejanja državnega organa ali nosilca javnih pooblastil in izpodbijanja takšne odločitve, temveč spor o neplačevanju prispevkov (ki pa je posledica nepriznavanja vključitve v poklicno zavarovanje itd.) s strani delodajalca. Zato gre v tej situaciji prvenstveno za spor med delavcem in delodajalcem, katerega narava pa ni klasično delovno pravna, saj so pravice in obveznosti, ki so povezane s tem zavarovanjem, socialne pravice.

13. Zahtevek za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje predstavlja uveljavljanje terjatve, ki ni klasična terjatev iz delovnega razmerja, saj obveznost vključitve in posledično plačila prispevkov itd. ureja ZPIZ-2, ki izhaja iz pojma zavarovanca in pravic na socialnem področju. Obenem tudi prispevek iz poklicnega zavarovanja ne predstavlja dela plače ali drugega prejemka delavca, torej terjatve iz tega naslova.3 Kljub temu je prav delodajalec tisti, ki je potencialni zavezanec za plačilo, in sicer zaradi dela delavca na posebno težkih in zdravju škodljivih delih ali opravljanja dela, ki ga po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Opravljanje takšnega dela pa je tudi bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi. Zato je tudi terjatev za plačilo prispevkov (ki jo kot edino terjatev uveljavlja tožnik v tem sporu) mogoče šteti med denarne terjatve iz delovnega razmerja v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1. 14. Sporno pa je, ali lahko delavec uspešno uveljavlja denarno terjatev, če mu pravica še ni bila priznana, ali pa mora najprej zahtevati notranje varstvo pri delodajalcu za priznanje pravice in šele za tem na sodišču, kot to določata prvi in drugi odstavek 200. člena ZDR-1, in kar predstavlja posebno procesno predpostavko za sodno varstvo. Tudi za ta primer velja podobna obrazložitev kot zgoraj - čeprav ne gre za klasično neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitev klasičnih pravic iz delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 200. člena ZDR-1, je tudi v tem primeru izpolnjevanje obveznosti do prijave v zavarovanje in sklenitev ustrezne pogodbe (in šele posledično plačevanje ustreznih prispevkov) potencialna kršitev dolžnosti delodajalca v razmerju do delavca (v delovnem razmerju), ki jo delavec uveljavlja najprej pri delodajalcu in šele po tem na sodišču. Pri tem tudi zahteva za uveljavljanje takega varstva pri delodajalcu in šele po tem na sodišču ni v nasprotju z namenom takšne ureditve v primeru neizpolnjevanja klasičnih obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitev pravic.

15. Ali delavec lahko pred sodiščem uspešno uveljavlja le plačilo denarne terjatve ali pa mora najprej uveljavljati neizpolnjevanje ustrezne prijave delodajalca v poklicno zavarovanje (kot procesno predpostavko za sodno varstvo), je odvisno od tega ali mu je bilo poklicno zavarovanje že priznano in je bil že vključen vanj (in je delodajalec morda le prenehal plačevati prispevke iz enega ali drugega razloga)4 ali pa še ne. V zadnjem primeru mora namreč najprej zahtevati izpolnitev dolžnosti prijave itd. 16. To pomeni, da delavec sicer lahko uveljavlja denarno terjatev neposredno na sodišču, vendar pa ne more biti uspešen samo z uveljavljanjem denarne terjatve, če mu pravica pred tem še ni bila priznana. V tem primeru mora najprej uveljavljati izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1. 17. Zato se tudi obravnavani primer razlikuje od primerov, ko so bili delavci na istih delovnih mestih že vključeni v poklicno zavarovanje, za katere je delodajalec že plačeval tudi prispevke, nato pa jih je enostavno prenehal plačevati. Tudi v zadevi VIII Ips 30/2019 (na katero se sklicuje revizija) je bilo ugotovljeno, da je toženka za tožnike, ki so bili pri njej zaposleni kot šoferji avtobusov, do 31. 1. 2013 plačevala prispevke za poklicno zavarovanje, kasneje pa jih je prenehala plačevati (tudi tem primeru ni šlo za obdobje po 1. 10. 2020), čeprav glede dejanskega opravljanja dela v primerjavi s predhodnim obdobjem ni prišlo do nobenih sprememb. V takšnem primeru so zahtevki tožnikov za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje predstavljali uveljavljanje čiste denarne terjatve, tožniki pa niso bili dolžni začeti postopka po 1. in 2. odstavku 200. člena ZDR-1, saj so bili pred tem že vključeni v zavarovanje, ki se je pred tem že izvajalo. Glede na navedeno zadevi nista primerljivi.

**Odločitev v tem sporu**

18. Kljub temu, da je toženka ugovarjala zahtevku po temelju (češ da niso bili izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje), je tožnik vztrajal le pri zahtevku za plačilo prispevkov. Takšen zahtevek predstavlja zahtevek za uveljavljanje (čiste) denarne terjatve. Pri tej presoji je treba izhajati iz zahtevka, ki je bil postavljen (in kot je bil postavljen) in ne iz zahtevka, ki bi morda moral biti postavljen. Za takšen zahtevek ZDR-1 ne določa obveznega predhodnega postopka, saj v četrtem odstavku 200. člena omogoča neposredno uveljavljanje denarnih terjatev pred sodiščem. Sodišči druge in prve stopnje sta napačno izhajali iz tega, kakšen zahtevek bi glede na dejanske ugotovitve tožnik moral postaviti in ne iz zahtevka, ki ga je postavil. Zato sta se tudi nepravilno sklicevali na določbo 1. in 2. odstavka 200. člena ZDR-1. 19. Kljub tem zaključkom pa je jasno tudi, da bi ob ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje tožnik, ki še ni bil prijavljen v poklicno zavarovanje, ob tem da je bila sporna prav dolžnost vključitve v takšno zavarovanje, moral najprej zahtevati izpolnitev obveznosti pri toženki (delodajalcu) po 1. in 2. odstavku 200. člena ZDR-1, saj je dolžnost plačila prispevka najprej odvisna od ugotovitve obstoja obveznosti za vključitev delavca v poklicno zavarovanje. Takšnega stališča ne more spremeniti revizijsko zatrjevanje, da je obveznost vključitve delavca v poklicno zavarovanje zakonska obveznost delodajalca; ta je tej obveznosti že po temelju nasprotoval in jo je zato treba najprej ugotoviti. To ne pomeni, da je delavcu pravica odvzeta, temveč le, da jo mora uveljavljati na pravilen način – najprej pri delodajalcu in šele po tem pri sodišču.5

20. Kljub tem ugotovitvam in presoji revizijsko sodišče ni poseglo v odločitev sodišč, saj odločitev o zavrženju tožbe zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk predstavlja procesno odločitev, ki je za tožnika ugodnejša od odločitve, ki bi ob edinem zahtevku, ki ga je postavil, narekovala zavrnitev njegovega zahtevka.

21. Ker tožnik z revizijo ni uspel, krije sam svoje stroške revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP).

22. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Glej Marijan Debelak: Poklicno zavarovanje in varstvo pravic, Delavci in delodajalci 2-2/2021, str. 393, 394. 2 Enako kot v prejšnji opombi, str. 381 – 400. 3 Sicer pa tudi odločanje o odvodu in plačilu prispevkov iz plače za obvezno pokojninsko zavarovanje ni predmet odločanja sodišča v delovnem sporu. Glej npr. odločbe VS RS VIII Ips 68/2019, VIII Ips 47/2020. 4 Tudi v teh primerih je treba upoštevati na katero obdobje se uveljavljanje terjatve nanaša – glej 8. točko obrazložitve. 5 Primerjaj tudi z odločitvami Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 524/2016 in Pdp 516/2018, v katerih sta tožnika uveljavljala tudi pravico do prijave v zavarovanje z ustrezno dobo, plačevanje prispevkov itd. (torej drugače kot v tem sporu), nista pa uveljavljali notranjega varstva po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, in odločitvami v zadevah Pdp 502/2018 in Pdp 554/2020, v kateri je sodišče zavrnilo zahtevek tožnika, ki je (tako kot v obravnavani zadevi) zahteval le plačilo prispevkov.