Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku vse opravljene nadure plačala v obliki gibljivega dodatka, ki ga je tožnik prejel v vsakem mesecu vtoževanega obdobja. Znotraj mesečnih zneskov gibljivega dodatka je namreč vedno prejel višje plačilo, kot znaša zgolj upoštevana vrednost opravljenega nadurnega dela v posameznem mesecu (kar je razvidno iz tabele pod 11. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe), zato posledično ni bilo tožnikovega prikrajšanja iz naslova plačila nadurnega dela v vtoževanem obdobju.

Tožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zahtevka za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje na tožnikov račun odprt pri KD. Sodišče prve stopnje je tožbo v tem delu pravilno zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke t. i. notranje poti oziroma predhodnega varstva pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu, ki jo predvideva določilo 200. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadur (I. točka izreka) ter zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov za nadurno delo (II. točka izreka) in na plačilo iz naslova neizplačanega poklicnega zavarovanja na tožnikov račun odprt pri A. (III. točka izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.119,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep (I. in III. točka izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni podpisal nobenega dogovora in, da se ni niti ustno strinjal s kakim dogovorom. S tem kako bo plačan, je bil seznanjen, ko je začel delati. Tožnik se sprašuje, zakaj je sploh potrebna pogodba o zaposlitvi, če sodišče potem upošteva neke dogovore, ki v pogodbi o zaposlitvi niso nikjer omenjeni. Sam dogovor podrazumeva soglasje volj dveh strank. Če ena stranka drugi po podpisu pogodbe o zaposlitvi samo prinese list in jo seznani, da jo bo plačevala na tak način, to ne more pomeniti, da je prišlo do dogovora, kvečjemu je to diktat. Tožena stranka je tožnika plačevala nepregledno in nikoli ni prejel plačanih nadur. Če je prejemal gibljivi dodatek, je bilo to lahko zgolj plačilo za nočno delo ter stimulacija za dobro delo, zato se v pritožbi sprašuje, kako je lahko sodišče prve stopnje zaključilo, da gibljiv dodatek v celoti pokriva nadure, ki jih je tožnik pripoznal, če pa predhodno ni ugotovilo koliko nočnega dela, sobotnega dela, stimulacije itd. je vključenega v gibljiv dodatek. Pred zaključkom, da gibljiv dodatek v celoti pokriva nadure, bi sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti, kaj vse je bilo plačano v okviru gibljivega dodatka, šele potem pa sprejeti ustrezno odločitev. Glede plačevanja poklicnega zavarovanja tožnik meni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je tožbeni zahtevek zavrglo. V kolikor tožena stranka z upravljavcem sklada ni sklenila ustrezne pogodbe, torej ni izpolnila svojih obveznosti kot delodajalec, ne more posledice tega nositi tožnik oziroma delavec.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tako izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sprejeta odločitev pa je glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

5. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik tovornega vozila v mednarodnem prometu za polni delovni čas 40 ur tedensko. V tem sporu je zahteval plačilo nadur v obdobju od junija 2017 do oktobra 2018 ter plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za isto obdobje. Število opravljenih nadur med strankama ni bilo sporno.

6. Pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo nadur je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pravno podlago iz 126. do 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), po kateri mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka zaposlenim voznikom za delo plačevala po posebnih plačnih postavkah oziroma obračunu plače (A5), s katerim je ob nastopu dela seznanila svoje delavce, tudi tožnika. Po tem obračunu je tožena stranka voznikom plačevala gibljiv dodatek po dnevni postavki 88,00 EUR neto, ki je vključevala vse, kar delavcu pripada po zakonu, tudi plačilo nadurnega dela in druge dodatke. Ugotovljeno je bilo tudi, da so bili iz tega gibljivega dodatka plačani vsi prispevki in davki, kljub temu, da zaradi navedenega načina obračunavanja plače nadure niso bile posebej prikazane na plačilnih listah kot nadurno delo.

7. Tožnik neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede obstoja dogovora o obračunu plače na način postavke 88,00 EUR na dan neto z navajanjem, da se z njim ni strinjal. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo ugotovilo, da je med tožnikom in toženo stranko obstajal ustni dogovor o posebnem načinu obračuna plače, upoštevaje višino dnevnega – gibljivega dodatka ter, da so v takšnem plačilu zajeta vsa plačila za opravljeno delo, vključno z nadurami. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob tem zgolj še dodaja, da ni pomembno, ali se je tožnik s takšnim načinom obračunavanja plače strinjal, pač pa so bistvene ugotovitve o tem, kakšno plačo mu je tožena stranka na podlagi tega dogovora obračunala in izplačala, ter do kakšne plače bi bil tožnik upravičen v primeru, če bi bila ta (vključno z vsemi pripadajočimi dodatki) izplačana samo ob upoštevanju določil pogodbe o zaposlitvi in kolektivne pogodbe, ne glede na sporni obračun plače.1 V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je do zaključka, da je tožnik od tožene stranke prejel plačilo za vseh 614 opravljenih nadur, prišlo tudi z upoštevanjem zgolj pogodbe o zaposlitvi.

8. Na tem mestu pritožbeno sodišče izpostavlja, da je skladno s stališčem sodne prakse (ustni) dogovor o drugačnem načinu obračuna plač dopusten, če upošteva obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi v zakonu in kolektivnih pogodbah določen minimalni obseg denarnih pravic iz naslova plačila za delo, in sicer poleg osnovne plače in dnevnic tudi plačilo dodatka za nadurno delo. V nasprotju s prisilnimi določbami pa bi bil dogovor, po katerem delavec ne bi bil upravičen do minimalno zagotovljenih pravic, ki mu pripadajo po zakonu (32. člen ZDR-1),2 za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

9. Nadalje tožnik ne more uspeti s pritožbenim uveljavljanjem, da zadeva Pdp 514/2011, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, ni primerljiva z obravnavano. Razlika med zadevama je zgolj v tem, da je v navedeni zadevi tožnik prejel plačilo za nadurno delo v dodatku za delovno uspešnost, ki je po višini v celoti ustrezalo obračunanim naduram, medtem ko je bilo nadurno delo v obravnavanem sporu tožniku izplačano v okviru gibljivega dodatka, katerega znesek je vedno presegal vrednost opravljenih nadur, kar pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne utemeljuje tožnikove razlage, da ne gre za primerljivi zadevi. Tudi v obravnavanem sporu je potrebno uporabiti stališče iz navedene odločbe, da je bistveno, da tožnik v svojih pravicah ni bil prikrajšan oziroma, da je za svoje delo prejel plačilo v višini, kot mu je pripadalo.3

10. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je gibljiv dodatek predstavljal zgolj plačilo za nočno delo ter stimulacijo za dobro delo, ter nadaljnjimi pritožbenimi očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati tudi koliko opravljenega nočnega dela, sobotnega dela in stimulacije je bilo plačanih v okviru gibljivega dodatka, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da to predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji tožnik ni vtoževal niti zatrjeval plačila drugih dodatkov, temveč je zahteval le plačilo nadur, glede katerih je postavil trditve, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, kateri drugi dodatki naj bi bili poleg nadurnega dela plačani znotraj gibljivega dodatka.

11. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku vse opravljene nadure plačala v obliki gibljivega dodatka, ki ga je tožnik prejel v vsakem mesecu vtoževanega obdobja. Znotraj mesečnih zneskov gibljivega dodatka je namreč vedno prejel višje plačilo, kot znaša zgolj upoštevana vrednost opravljenega nadurnega dela v posameznem mesecu (kar je razvidno iz tabele pod 11. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe), zato posledično ni bilo tožnikovega prikrajšanja iz naslova plačila nadurnega dela v vtoževanem obdobju.

12. Tožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zahtevka za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje na tožnikov račun odprt pri A.. Sodišče prve stopnje je tožbo v tem delu pravilno zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke t. i. notranje poti oziroma predhodnega varstva pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu, ki jo predvideva določilo 200. člena ZDR-1. Pravilno je stališče, da zahtevek tožnika za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni t. i. čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki jo lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, saj mora biti delavcu s strani delodajalca najprej priznana pravica do vključitve v poklicno zavarovanje, do česar ne pride avtomatično, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zahtevek za plačilo iz naslova poklicnega zavarovanja mora namreč imeti pogodbeno podlago oziroma je odvisen od odločitve o priznanju pravice do poklicnega zavarovanja.4

13. V obravnavanem primeru so bili vtoževani denarni zneski (po višini sicer določno opredeljeni) sporni že po temelju, saj tožniku pravica do plačila prispevkov za poklicno zavarovanje ni bila priznana, temveč je to pravico uveljavljal na novo (tožena stranka mu je predhodno nikoli ni priznavala in posledično izplačevala, kar sta v svoji izpovedi potrdili obe stranki) in bi bilo potrebno najprej ugotoviti, ali je bil tožnik upoštevaje vse predpise ter glede na delovno mesto oziroma težavnost in škodljivost dela, ki ga je opravljal, sploh upravičen do poklicnega zavarovanja in posledično do plačila prispevkov za poklicno zavarovanje. To pomeni, da bi tožnik moral ravnati skladno z določbo prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 in najprej zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve od tožene stranke kot delodajalca, šele nato pa zahtevati sodno varstvo. Navedenega tožnik ne more izpodbiti z navajanjem, da ne more nositi posledic, ker je tožena stranka opustila sklenitev ustrezne pogodbe z upravljavcem sklada, saj tožnik od nje ni najprej zahteval priznanje pravice do poklicnega zavarovanja.

14. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso bile odločilnega pomena, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Iz navedenega izhaja, da niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba in sklep izpodbijata, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožnik ni priglasil. 1 Prim. VDSS sodba in sklep Pdp 348/2020 z dne 24. 11. 2020 in Pdp 547/2020 z dne 16. 12. 2020. 2 Prim. VDSS sklep Pdp 601/2015 z dne 10. 3. 2016. 3 VDSS sodba Pdp 514/2011 z dne 15. 9. 2011. 4 Prim. VDSS sodba Pdp 502/2020 z dne 8. 12. 2020.