Jedro

Zavedanje gradnje na tujem zemljišču izključuje dobrovernost graditeljev.

Temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu je, da je bil graditelj v dobri veri. To pomeni, da ni vedel, da gradi na tujem svetu. Če se sklicuje na dogovor z lastnikom zemljišča, pa originarne pridobitve lastninske pravice ni, ker ni mogoče govoriti o graditeljevi poštenosti.

Gola ugotovitev dejstva gradnje brez izjave volje zemljiškoknjižnega lastnika, da na tej podlagi graditelju priznava lastninskopravne učinke, ne predstavlja osnove za zatrjevani pravnoposlovni prenos lastninske pravice na nepremičnini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o delu tožbenega zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe. Z delno sodbo je zavrnilo vse tožbene zahtevke tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika), in sicer primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na delu parc. št. 232 k. o. X in za vpis te pravice na novo odmerjeni parceli v zemljiško knjigo v skladu z elaboratom geodetske organizacije (točka I. izreka); prvi podredni zahtevek za plačilo vrednosti hiše v višini 50.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka); in drugi podredni zahtevek za ugotovitev stavbne pravice na delu parc. št. 232 k. o. X ter vpis te pravice na novo odmerjeni parceli v zemljiško knjigo v skladu z elaboratom geodetske organizacije (točka III. izreka).

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nepopolno in zmotno je ugotovljeno dejansko stanje o darilni pogodbi iz leta 1971 med tožnikoma in F. T.. Dokazna ocena je pomanjkljiva in neprepričljiva. Verjeti bi bilo treba tožnikoma, da je bila sklenjena. Sodba nima vseh razlogov in se je ne da preizkusiti. Prezrte in neocenjene so tožbene navedbe o nacionalizaciji sporne nepremičnine v letu 1959, pravici uporabe oziroma brezplačnega uživanja v korist M. C., nadaljnjih prenosih pravice uporabe in o potrebi o uskladitvi dejanskega stanja v skladu s pridobljenimi pravicami tožnikov. Zato je bila sklenjena pogodba o uporabi z dne 26. 6. 1981. Toženci oziroma njihovi pravni predniki so tožnikoma z njo priznali lastninsko pravico na hiši in pripadajočem zemljišču. Nasprotne ugotovitve sodišča so zmotne in v nasprotju s samo pogodbo, razlogi sodbe pomanjkljivi (absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 15. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), dejansko stanje pa zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zmotno je uporabljeno materialno pravo in napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z lastninsko pravico A. in F. T., ker ni ugotovljena skupna gradnja oziroma skupno premoženje, pa tudi pravno nasledstvo F. T. po A. T.. Napačno je uporabljeno pravno pravilo paragrafa 418 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ) v zvezi z gradnjo na tujem svetu. Zemljiškoknjižni lastnik v obravnavanem primeru ni dal vnaprejšnjega dovoljenja, temveč je gradnjo dovolil oziroma se ji ni uprl. Zato sta bila pravna prednika tožnikov prepričana, da gradita na svojem. Lastninsko pravico sta pridobila z gradnjo na podlagi zakona. Vpis v zemljiško knjigo je bil le deklaratoren. Lastninsko pravico sta torej lahko prenašala naprej na tožeči stranki.

3. Ob ugotovitvi, da je bil med J. G. in T. sklenjen nek pravni posel, so nelogični razlogi, da slednji ni dokazan, češ da ni dokazana vrsta posla (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravno in dejansko napačni so zaključki oziroma presoja o dobrovernosti tožnikov in njunih pravnih prednikov. Tožnika sta bila dobroverna na podlagi darilne pogodbe iz leta 1971 in dobroverne posesti že več kot 20 let. Lastninsko pravico sta pridobila s priposestvovanjem. To dokazujeta s plačevanjem davkov, pogodbo o uporabi iz leta 1981, vedenjem drugih za gradnjo, dopuščanjem posesti, s hišnimi polami po stanju na dan 31. 1. 1928. Ni razlogov o tožbenih navedbah glede ničnosti pogodb, po katerih so se toženci vpisali v zemljiško knjigo oziroma o njihovi nedobrovernosti. Vedeli so za gradnjo in posest tožeče stranke. Trditvam o tem niso nasprotovali. Sodišče bi jih moralo šteti za priznane. Navedene odločilne okoliščine so prezrte ali napačno interpretirane tudi v zvezi s priposestvovanjem. Pravni predniki tožeče stranke so bili pravni laiki. Posledično je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Nepravilno je računana priposestvovalna doba. Tudi če se ne upošteva obdobje družbene lastnine, je potekla od leta 1991 do vložitve tožbe. Sicer pa je na zgradbi potekala že vsaj od leta 1971 do 1991, 10-letna doba pa že od leta 1981 oziroma upoštevaje leta 1929 (nastop posesti T.) leta 1949, pred nacionalizacijo. Napačno je upoštevano, da tožnik ne uporablja več hiše. Lastninsko pravico je pridobil še pred preselitvijo. Napačno je nadalje stališče do dovoljenj, gradbeno dovoljenje ne vpliva na utemeljenost tožbenih zahtevkov. Ne gre za začasen objekt, ker ima hišno številko in je evidentiran v zemljiškem katastru. Rušenja ni bilo. Odlog iz leta 2004 ni več aktualen, šteje se, da je objekt legaliziran. Nepravilno je zavrnjen prvi podredni tožbeni zahtevek. Ugotovljeno je vlaganje, a zahtevek kljub temu zavrnjen. Napačno je uporabljeno materialno pravo in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. S predlaganim izvedencem bi bilo treba ugotoviti vlaganja in s tem povezano prikrajšanje tožečih strank. Protispisne so ugotovitve, da ni bilo ustrezne trditvene podlage o vlaganjih. Nanje sta se ves čas sklicevala. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilno je tudi stališče o drugem podrednem zahtevku. Tožene stranke ne nasprotujejo lastninski pravici na hiši, le na zemljišču. Zato bi bilo treba ugoditi vsaj zahtevku za ugotovitev obstoja stavbne pravice.

4. Tožena stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga, da jo višje sodišče zavrne in odloči o plačilu pritožbenih stroškov. Naknadno je predložila še sodbo VS RS II Ips 626/2009 z dne 3. 11. 2011, s katero je bilo odločeno o pravno in dejansko enakem sporu, prejela pa jo je šele po izteku roka za podajo odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka opira svoj tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah na pravno poslovni podlagi - na darilno pogodbo iz leta 1971 s svojo pravno prednico F. T. kot lastnico nepremičnin (na podlagi dedovanja po možu A. T., na podlagi gradnje na tujem, izvedene v letu 1928, dogovora o priznanju lastninske pravice s strani tedanjega zemljiškoknjižnega lastnika zemljišča ter na podlagi priposestvovanja) ter na podlagi pogodbe o uporabi z dne 26. 6. 1981, s katero naj bi pravni predniki tožencev tožnikoma priznali lastninsko pravico vzhodnega dela zemljišča parc. št. 232, kjer se nahaja zgrajena hiša. Sklicuje se še na priposestvovanje, s trditvijo o svoji dobroverni posesti v potrebni priposestvovalni dobi in dobroverni posesti svojih pravnih prednikov. Zaradi vložene nasprotne tožbe za vrnitev nepremičnine podrejeno zahteva povračilo vrednosti hiše, z drugim podrednim zahtevkom pa vsaj ugotovitev in vknjižbo stavbne pravice na delu parcelne št. 232 k. o. X. Tožena stranka se je uprla vsem zahtevkom in trdila, da zanje niso izpolnjeni zakonski pogoji.

7. Ni bilo sporno: - da so tožene stranke zemljiškoknjižni lastniki sporne nepremičnine na podlagi kupne pogodbe z dne 19. 1. 1929, sklenjene med pravnimi predniki tožene stranke in tedanjim zemljiškoknjižnim lastnikom J. G., - da so bile nepremičnine nato leta 1959 nacionalizirane in dane v upravljanje Občini Ljubljana Šiška, kot nosilka pravice uporabe oziroma brezplačnega uživanja pa je bila v zemljiški knjigi vpisana pravna prednica toženih strank in - da je bila 26. 6. 1981 med pravdnimi predniki tožene stranke in tožnikoma sklenjena pogodba o uporabi (A8).

8. Prvo sodišče pa je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: - da sta objekt na parcelni številki 232, ki je predmet tega postopka, zgradila A. in F. T. leta 1928, torej pred prodajo zemljišča pravnim prednikom tožencev (1929), - da sta pravna prednika tožečih strank vedela, da gradita na tujem, kar izključuje njuno dobrovernost, - da ni dokazov o njuni pravno poslovni pridobitvi lastninske pravice na vtoževanih nepremičninah (dovoljenje oziroma dogovor o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo s strani zemljiškoknjižnega lastnika), - da lastninske pravice nista mogla prenesti na svoje pravne naslednike, ker je nista niti pridobila, - da priposestvovalna doba v času družbene lastnine ni mogla teči, - da sklenitev zatrjevane darilne pogodbe v letu 1971 med F. T. in tožnikoma ni dokazana, - da iz pogodbe o uporabi z dne 26. 6. 1981 (A8) med tožnikoma in pravnimi predniki toženih strank ne izhaja volja pogodbenikov za prenos lastninske pravice ne na zemljišču ne na zgradbi in da je bilo z njo dejansko dogovorjeno le plačilo letne najemnine (uporabnine) za vzhodni del vrta parc. št. 233 in deloma nepravilno ugotovljeno dejstvo gradnje, - da tudi tožnika, tako kot že njuna pravna prednika, nista bila v dobri veri, da sta lastnika zemljišča, na katerem stoji zgradba, in sicer zaradi svojega poznavanja zemljiškoknjižnega stanja tako ob domnevnem sklepanju darilne pogodbe (1971) kot pogodbe v letu 1981, kar izključuje njuno dobrovernost, - da so toženci oziroma njihovi pravni predniki tožnika in njune pravne prednike vedno šteli le za najemnike spornih nepremičnin.

9. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je odločitev, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za pridobitev lastninske pravice niti na strani tožeče stranke niti na strani njenih pravnih prednikov, pa tudi za stavbno pravico in za izplačilo denarne vrednosti sporne nepremičnine ne, tudi pravno pravilna. Sprejeta je ob pravilni uporabi relevantnih materialnopravnih določil ODZ, Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Utemeljena je s sistematičnimi, preglednimi, popolnimi in pravilnimi razlogi. V njih ni nejasnosti in protislovij, ki jih zatrjuje pritožba. V celoti omogočajo preizkus pravilnosti odločitve. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil iz pravdnega postopka iz 14., 15. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde. Razloge sodbe skupaj z dokazno oceno in odločitvijo sprejema kot pravilne in bo v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene pritožbene poudarke (drugi odstavek 360. člena ZPP).

O zatrjevani pridobitvi lastninske pravice s strani pravnih prednikov tožeče stranke A. in F. T. 10. Odločitev, da pravna prednika tožeče stranke nista pridobila lastninske pravice ne z gradnjo na tujem (razlogi v točki 15 sodbe) ne na podlagi pravnega posla (razlogi v točki 16 sodbe) niti s priposestvovanjem (točka 38 sodbe), je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Da sta graditelja vedela, da gradita na tujem, izhaja že iz tožbenih navedb. Tožnika sta namreč trdila, sodišče pa pravilno upoštevalo, da sta gradila z dovoljenjem tedanjega lastnika J. G.. To pa po pravilni ugotovitvi prvega sodišča izključuje dobrovernost graditeljev. Dobrovernost je pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (pravilni razlogi v točki 38 sodbe) in tudi za poštenost graditeljev v smislu tedanjega paragrafa 418 ODZ (razlogi v točki 15 sodbe). Temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu po navedenem pravnem pravilu namreč je, da je bil graditelj v dobri veri. To pomeni, da ni vedel, da gradi na tujem svetu. Če se sklicuje na dogovor z lastnikom zemljišča, kot je bil primer v obravnavani zadevi, pa originarne pridobitve lastninske pravice ni, ker ni mogoče govoriti o graditeljevi poštenosti, ki jo je zahteval 418. člen ODZ.

11. Sprejete dokazne ocene o nedobrovernosti pravnih prednikov tožeče stranke ne more omajati niti pritožbeno opozarjanje na plačevanje davkov, na hišne pole niti na dejstvo dolgotrajne s strani pravnih prednikov tožene stranke neovirane posesti ne. Te ugovore je s prepričljivimi razlogi v točkah 38 do 42 sodbe zavrnilo že prvo sodišče. Ugotovljeno dopuščanje posesti s strani zemljiškoknjižnih lastnikov, oprto na najemno pogodbo (razlogi v točki 38), ne vodi do pridobitve lastninske pravice v korist najemnikov. Pa tudi izpolnjevanje popisnih vprašalnikov in plačevanje davčnih obveznosti ne. Hišne pole so po ugotovitvi prvega sodišča namreč služile potrebam popisa prebivalstva in ne katastru nepremičnin, kot zmotno trdi pritožba. V sodbi je pravilno opozorjeno na pomen tedaj že urejene zemljiške knjige. Glede na dejanske ugotovitve o vpisu lastninske pravice v korist pravnih prednikov tožene stranke na podlagi sklenjene kupne pogodbe iz leta 1929 (razlogi v točki 18) tudi pravnim prednikom tožeče stranke kot pravnim laikom pomen zemljiške knjige ni mogel biti neznan. Zato se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvega sodišča, da tudi v pritožbi ponovljene okoliščine pri pravnih prednikih tožeče stranke niso mogle ustvarjati opravičljivega prepričanja o pridobitvi lastninske pravice.

12. Neutemeljeno je tudi (v pritožbi sicer prvič - prepozno in neupoštevno) ponujeno zatrjevanje o dobrovernosti graditeljev, češ da ni bilo vnaprejšnjega lastnikovega dovoljenja, pač pa le njegovo strinjanje oziroma dejstvo, da se gradnji ni uprl. Kdor ve, da gradi na tujem zemljišču, ne more postati dobroveren, čeprav se lastnik gradnji ne upre. Zavedanje gradnje na tujem zemljišču izključuje dobrovernost graditelja.

13. Glede na dejanske ugotovitve o času izgradnje stavbe in prodaji zemljišča (drugemu) kupcu - pravnemu predniku toženih strank - je tako prvo sodišče pravilno opozorilo na paragraf 297 ODZ. Pravilna je njegova ugotovitev, da so pravni predniki tožencev s kupno pogodbo iz leta 1929 skupaj z zemljiščem kupili tudi na njem že zgrajeno hišo in pridobili lastninsko pravico na stavbi z zemljiščem z vpisom lastninske pravice na podlagi sklenjene pogodbe v zemljiški knjigi. Skladno z načelom povezanosti stavbe z zemljiščem (načelo superficies solo cedit) je bila tudi zgrajena stavba del celotne kupljene nepremičnine. Pritožbeno naziranje, da je bilo navedeno načelo izključeno, če je lastnik zemljišča dovolil gradnjo objekta na svojem zemljišču, je zmotno in ga je treba zavrniti.

14. Ne drži, da ni razlogov o zatrjevani ničnosti pogodb, na podlagi katerih so se toženci vpisali kot lastniki spornih nepremičnin v zemljiški knjigi. Izčrpno in natančno so pojasnjeni v točkah 40 do 42 sodbe. Po ugotovitvah, da so pravni predniki tožencev pridobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah (zemljišču in hiši) s kupno pogodbo z dne 19. 1. 1929 in svojo lastninsko pravico tudi vpisali v zemljiški knjigi, ob nacionalizaciji (prehod v družbeno lastnino) pa pridobili na njih pravico brezplačnega uživanja, so vsi tovrstni ugovori pritožnikov pravilno zavrnjeni.

15. Tudi razlogi o zatrjevani pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice pravnih prednikov tožnikov na sporni nepremičnini v točkah 16 in 18 sodbe so dovolj jasni, da jih je mogoče vsebinsko preizkusiti. V njih ni očitanih protislovij oziroma absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev o sklenjenem pravnem poslu v sodbi ni in so drugačne pritožbene trditve protispisne. Ugotovitve sodišča so namreč ravno nasprotne - da sklenitev pravnega posla ni dokazana. Taka dokazna ocena in ugotovitev, da na tej podlagi ni moglo priti do pridobitve lastninske pravice, pa je glede na pomanjkanje listinskih dokazov ter nejasno in nekonkretizirano izpovedbo tožnice, ki je pravilno ocenjena, povsem pravilna.

16. Dejstvo skupne gradnje F. in A. T. je prvo sodišče pravilno in popolno obravnavalo v okviru pravočasno podane trditvene podlage strank, pri čemer se tožeča stranka na pridobitev lastninske pravice na podlagi skupnega premoženja ni sklicevala. Ker je ugotovilo, da nobeden od njiju ni pridobil lastninske pravice ne na originarni ne na derivativni način (razlogi v točki 13 do 19), je pravilna tudi njegova ugotovitev, da nihče od njiju tega premoženja ni mogel prenašati na svoje pravne naslednike. Pritožbene navedbe o pridobitvi lastninske pravice na podlagi skupnega premoženja so zato odveč. Pritožbeno sodišče pa v odgovor na pritožbeno grajo le dodaja, da tudi nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene glede (izključnega) pravnega nasledstva F. T. po A. T.(razlogi v točki 12).

O lastninski pravici tožnikov

17. Dokazna ocena o zatrjevani pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice tožnikov na podlagi darilne pogodbe, ki naj bi bila sklenjena v letu 1971 s F. T., je pravilna. Opravljena je upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP - po skrbni presoji vseh izvedenih dokazov, in ne le tistih, ki bi utegnili biti pritožnikoma v korist (izpovedbi obeh tožnikov, na kateri opozarja pritožba). Prepričljivo je obrazloženo, zakaj jima sodišče ni verjelo. Listinskih dokazov o sklenjeni pogodbi ni bilo. Njuni izpovedbi o njenem izginotju ter razlogih za njeno neizvedbo v zemljiško knjigo pa sta bili tudi po mnenju pritožbenega sodišča neprepričljivi in upravičeno zavrnjeni. Razlogi o tem v točkah 6 do 10 sodbe so jasni, prepričljivi in popolni. Uveljavljane procesne kršitve pritožbeno sodišče ne najde, saj zgolj nestrinjanje pritožnikov s sprejeto dokazno oceno zanjo ne zadošča. 18. Tudi očitana protispisnost glede priznanja lastninske pravice v pogodbi o uporabi iz leta 1981 (absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Vsebina pogodbe je pravilno povzeta tako glede obsega zemljišča, za katero je bilo dogovorjeno plačevanje uporabnine (točka 21 sodbe), kot glede dejstev o objektu (točka 51 sodbe). Protispisne so drugačne navedbe pritožbe. Ugotovljena so tudi vsa relevantna dejstva v zvezi z nacionalizacijo nepremičnine (razlogi v tč. 41), torej tudi v tem delu absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Tudi po vsebini je pogodba pravilno ocenjena v sodbi in ne v pritožbi. Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča ne vsebuje priznanja lastninske pravice tožnikov ne na zemljišču ne na stavbi, kot zmotno in protispisno trdi pritožba. Gola ugotovitev dejstva gradnje (in še ta po ugotovitvah prvega sodišča deloma nepravilna) brez izjave volje zemljiškoknjižnega lastnika, da na tej podlagi graditelju priznava lastninskopravne učinke, ne predstavlja osnove za zatrjevani pravnoposlovni prenos lastninske pravice na nepremičnini.

19. Končno pritožbeno sodišče tudi nima nikakršnih pomislekov o pravilnosti dokazne ocene v zvezi z ugotovljeno nedobrovernostjo tožnikov samih. Z njunim zaslišanjem se je zanesljivo prepričalo, da sta poznala zakonske zahteve za veljaven prenos lastninske pravice in pomen zemljiške knjige. Pritožbene trditve o njuni pravni neukosti so torej neutemeljene. Nenazadnje tudi v pritožbi povesta, da zemljiškoknjižno stanje ni bilo v njuno korist. To pa le še potrjuje pravilnost dokazne ocene prvega sodišča, da sta ga poznala že ob domnevnem sklepanju darilne pogodbe v letu 1971. Toliko bolj pa to velja za čas ob sklepanju pogodbe o uporabi (1981), saj slednja vsebuje jasne ugotovitve o zemljiškoknjižnem stanju. Ne more biti torej dvoma o pravilnosti ugotovitve, da njune dobre vere že od 1971 naprej ni bilo. Poznavanje zemljiškoknjižnega stanja namreč posestnikovo dobro vero izključuje. Ker ni dobrovernosti, ki je temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, tako po določilih ODZ, ZTLR kot SPZ, priposestvovalna doba za tožnika, kakor tudi prej za njuna pravna prednika, niti ni mogla pričeti teči. Pritožbene navedbe o nepravilni odločitvi v zvezi s tem so zato neutemeljene in ne terjajo podrobnejšega odgovora. Enako velja za pritožbene navedbe v zvezi z opuščeno posestjo tožnika na sporni nepremičnini in navedbe v zvezi z dovoljenji, začasnostjo objekta, črno gradnjo ter legalizacijo. Sodišče teh dejstev ni ne ugotavljalo ne ocenjevalo.

O prvem podrednem zahtevku

20. Tožbeni zahtevek za plačilo vrednosti hiše je zavrnjen po ugotovitvi, da tožnika nista ne njena lastnika ne graditelja in da zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za neopravičeno pridobitev po 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - uporaba na podlagi člena 1060 Obligacijskega zakonika - OZ) oziroma 190. člena OZ. Odločitev je pravilna in je pritožba ne graja.

21. Meni pa, da bi moralo sodišče odločati o vlaganjih tožnikov in jih ugotoviti z izvedencem gradbene stroke. Nima prav. Pravilna je namreč ugotovitev prvega sodišča, da v tej smeri tožnika nista ponudila ne trditvene ne dokazne podlage. Nasprotne pritožbene trditve so protispisne. Na list. št. 44 sta na primer izrecno trdila, da ne zahtevata plačila iz naslova gradnje, ampak iz naslova vrednosti, ki jo imata kot lastnika in posestnika stvari. Skladno z razpravnim načelom v pravdnem postopku sodišče odloča le o tistih dejstvih, ki jih stranke zatrjujejo, in izvaja tiste dokaze, ki jih v ta namen predlagajo. Stranka sama mora navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi jih dokazuje (7. člen ZPP). Če tega ne stori, mora sodišče šteti, da določena dejstva ne obstajajo, tudi če se morda mimo navedb strank odkrijejo v dokaznem postopku. Izpovedba stranke (dokaz) njenih pomanjkljivih navedb (trditev) ne more nadomestiti. Ker jih v obravnavanem primeru v zvezi z vlaganji pritožnika nista podala, o njih pa zgolj izpovedovala, je odločitev prvega sodišča pravilna. Uveljavljane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

O drugem podrednem zahtevku

22. Po ugotovitvah prvega sodišča tožnika nista izkazala ne pridobitve lastninske pravice na zgradbi ne pravice uporabe po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo SPZ. Ocena in ugotovitev, da v obravnavanem primeru zato ne gre za pravni položaj iz drugega odstavka 271. člena SPZ, je pravilna, tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo stavbne pravice pa pravilno zavrnjen. Pritožba tudi zmotno trdi, da toženci lastninski pravici tožnikov na stavbi niso nasprotovali. V spisu ni podlage za tak zaključek. Pač pa se je sodišče o nasprotnem zanesljivo prepričalo na podlagi listinske dokumentacije, ki izkazuje zgolj najemno razmerje (razlogi v točkah 38 in 42 sodbe).

23. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodba tudi ni obremenjena ne z uveljavljanimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

24. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 164. člena ZPP.