Jedro

Glede na to, da so pravni predniki tožencev pridobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah s kupno pogodbo z dne 19. 1. 1929 in svojo lastninsko pravico tudi vpisali v zemljiško knjigo, ob nacionalizaciji pa pridobili na njih pravico brezplačnega uživanja in ob tem, da tožnika nista izkazala, da sta lastninsko pravico pridobila na katerikoli od zatrjevanih pravnih podlag (pravnoposlovni, gradnja na tujem svetu, priposestvovanje), je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika sta dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 2.137,2 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, od takrat dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo vse tožbene zahtevke tožnika, in sicer primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na delu parc. št. 232 k. o. ... in za vpis te pravice na novo odmerjeni parceli v zemljiško knjigo v skladu z elaboratom geodetske organizacije (točka I izreka); prvi podredni zahtevek za plačilo vrednosti hiše v višini 50.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi (točka II izreka); in drugi podredni zahtevek za ugotovitev stavbne pravice na delu parc. št. 232 k. o. ... ter vpis te pravice na novo odmerjeni parceli v zemljiško knjigo v skladu z elaboratom geodetske organizacije (točka III izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentov

3. Tožnika sta zoper pravnomočno odločitev vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navajata, da je v zvezi z darilno pogodbo dokazna ocena sodišča pomanjkljiva in neprepričljiva in se opira na izpovedbe prič, ki o darilni pogodbi iz lastnega niso vedele nič povedati. Sodišče je nadalje prezrlo in ni ocenilo trditev tožnikov, da so bile sporne nepremičnine 1959 nacionalizirane in dane v upravljanje Občini ... Poudarita, da sta Z. C. in M. C. s Pogodbo o uporabi 26. 6. 1981 tožnikoma že priznala lastninsko pravico vzhodnega dela zemljišča parc. št. 232, kjer se nahaja zgrajena hiša. Uporabnina pa je bila dogovorjena le za polovico te parcele, za vrt in ne za hišo. Menita, da je sodišče omenjeno listino interpretiralo v nasprotju z njeno vsebino ter v nasprotju z njunima izpovedbama. Pritožbeno sodišče pa na njune pritožbene navedbe ni odgovorilo, temveč je le nekritično povzelo razloge prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo tudi zato, ker ni ugotovilo, da pomeni skupna gradnja zakoncev njuno skupno premoženje in tako sklepa o dedovanju ni bilo treba izkazati. Sodišči sta zmotno uporabili tudi 418. paragraf ODZ, saj J. G. ni dal vnaprejšnjega dovoljenja, temveč je gradnjo dovolil oziroma se ji ni uprl in tako nedobrovernost graditeljev ni bila odločilna. V delu kjer sodišče ugotovi obstoj pravnega posla med J. G. ter zakoncema T., vendar zaključi, da obstoj posla ni dokazan, so razlogi sodišča nejasni in se jih ne da preizkusiti. Napačen pa je tudi pristop sodišča v zvezi z ugotavljanjem dobrovernosti tožnikov, saj se ta domneva in morajo toženci dokazati nasprotno. Tožnika sta za priposestvovano nepremičnino tudi ves čas plačevala davke. Njuna dobrovernost pa izhaja tudi iz pogodbe o uporabi, kar podrobneje obrazložita. Sodišči povsem nepravilno izključita možnost izvenknjižnega priposestvovanja. Nadalje sodišču očitata, da pripisuje hišnim polam premajhen pomen, kar dodatno obrazložita. Tudi z zatrjevano ničnostjo pogodb se sodišči, po mnenju tožnikov, nista ukvarjali. Toženci so namreč ob sklepanju pogodbe vedeli za dejansko stanje na predmetnih nepremičninah. Navajata, da je priposestvovalna doba potekla tudi, če se ne upošteva obdobja družbene lastnine, saj je od leta 1991 do vložitve tožbe preteklo več kot deset let. Dvajsetletna priposestvovalna doba na zgradbi pa je potekla že vsaj od leta 1971 do leta 1991, desetletna pa že leta 1981. Če pa se upošteva leto 1929, torej od nastopa posesti T., pa je dvajsetletna priposestvovalna doba potekla že leta 1949. Brez pomena je tožnikova preselitev, saj je lastninsko pravico dobil preden se je odselil. Navedeta svoja naziranja v zvezi z gradbenim dovoljenjem in poudarita, da je bil objekt zgrajen legalno. Glede odločitve v zvezi s prvim podrednim zahtevkom utemeljita, da sta ga grajala že pred pritožbenim sodiščem. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo njuna vlaganja, bi moralo zahtevku ugoditi. Menita, da sta v bistvu preko trditev o vrednosti ves čas zatrjevala gradnjo ter vlaganja. Zmotna pa je tudi odločitev sodišč glede drugega podrednega zahtevka, saj toženci lastninski pravici tožnikov na hiši sploh ne nasprotujejo, nasprotujejo le njuni lastninski pravici na zemljišču. Predlagata, da Vrhovno sodišče odločbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnika sta zatrjevala, da sta lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na pravnoposlovni podlagi (darilni pogodbi iz leta 1971), na podlagi pogodbe o uporabi z dne 26. 6. 1981, na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu, s priposestvovanjem, podredno pa sta trdila, da bi jima morala biti priznana stavbna pravica oziroma povrnjena vrednost objekta.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus in ki ga na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP): - tožene stranke so zemljiškoknjižni lastniki sporne nepremičnine na podlagi kupne pogodbe z dne 19. 1. 1929, sklenjene med pravnimi predniki tožene stranke in tedanjim zemljiškoknjižnim lastnikom J. G.; - nepremičnine so bile leta 1959 nacionalizirane in dane v upravljanje Občini ..., kot nosilka pravice uporabe oziroma brezplačnega uživanja pa je bila v zemljiški knjigi vpisana pravna prednica toženih strank; - dne 26. 6. 1981 je bila med pravnimi predniki tožene stranke in tožnikoma sklenjena pogodba o uporabi (A8); - objekt na parcelni številki 232, ki je predmet tega postopka, sta zgradila A. T. in F. T. leta 1928 (pred prodajo zemljišča pravnima prednikoma tožencev); - pravna prednika tožnikov sta vedela, da gradita na tujem (kar izključuje njuno dobrovernost); - glede pravnih prednikov tožnikov ni dokazov o pravno poslovni pridobitvi lastninske pravice na vtoževani nepremičnini; - pravna prednika tožnikov lastninske pravice nista mogla prenesti na svoje pravne naslednike, ker je nista pridobila; - priposestvovalna doba v času družbene lastnine ni mogla teči; - sklenitev zatrjevane darilne pogodbe v letu 1971 med F. T. in tožnikoma ni dokazana; - iz pogodbe o uporabi z dne 26. 6. 1981 (A8) med tožnikoma in pravnimi predniki toženih strank ne izhaja volja pogodbenikov za prenos lastninske pravice ne na zemljišču ne na zgradbi in je bilo z njo dejansko dogovorjeno le plačilo letne najemnine (uporabnine) za vzhodni del vrta parc. št. 233 in deloma nepravilno ugotovljeno dejstvo gradnje; - da tožnika, tako kot že njuna pravna prednika, nista bila v dobri veri, da sta lastnika zemljišča, na katerem stoji zgradba, in sicer zaradi svojega poznavanja zemljiškoknjižnega stanja tako ob domnevnem sklepanju darilne pogodbe (1971) kot pogodbe v letu 1981; - da so toženci oziroma njuni pravni predniki tožnika in njune pravne prednike vedno šteli le za najemnike spornih nepremičnin.

8. V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP so nedovoljene vse tiste revizijske trditve in očitki, ki tako ugotovljenemu dejanskemu stanju (dokazni oceni) nasprotujejo ali ga (jo) relativizirajo (npr. da sta tožnika sklenila darilno pogodbo s F. T., da je bila s pogodbo o uporabi tožnikoma lastninska pravica priznana). Prav tako iz ugotovljenega dejstva, da pravna prednika tožnikov (F. in A. T.) lastninske pravice nista pridobila ne na originarni ne na derivativni način, izhaja, da je pravno nerelevanten revizijski očitek o tem, da sodišče ni upoštevalo dejstva nastanka skupnega premoženja med zakoncema T. 9. Prav tako ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno izpodbijati pod preobleko procesne kršitve. Zatrjevana protispisnost glede razlage vsebine pogodbe o uporabi iz leta 1981 ni podana. V skladu z 99. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Kadar pa so določila sporna, je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku zaključilo, da iz pogodbe ne izhaja volja zemljiškoknjižnega lastnika, da graditeljema priznava lastninskopravne učinke gradnje. Revidenta takšnega zaključka ne moreta omajati zgolj z zatrjevanjem nasprotnega, pri čemer je sodišče dokazno oceno opravilo postopkovno korektno, v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

10. Čeprav se dobra vera domneva, pa mora le-ta izhajati iz tožbenih trditev in dokaznega postopka. Sodišči druge in prve stopnje imata obširne razloge o tem, zakaj tožnika nista bila dobroverna. Pravilni pa so razlogi sodišč druge in prve stopnje tudi o tem, da tožnika pridobitve lastninske pravice na spornih nepremičninah nista pridobila s priposestvovanjem tudi iz razloga, ker so bile nepremičnine leta 1959 nacionalizirane in dane v upravljanje Občini ..., kot nosilka pravice uporabe oziroma brezplačnega uživanja pa je bila v zemljiški knjigi vpisana pravna prednica toženih strank(1). Ker sta sodišči navedli razloge (da se je gradilo z dovoljenjem lastnika zemljišča), ki izključujejo dobro vero tožnikov (in njunih pravnih prednikov), je pravilen materialnopravni zaključek, da tožnika lastninske pravice nista pridobila na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu (418. člen Občega državljanskega zakonika)(2).

11. Glede na to, da so pravni predniki tožencev pridobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah s kupno pogodbo z dne 19. 1. 1929 in svojo lastninsko pravico tudi vpisali v zemljiško knjigo, ob nacionalizaciji pa pridobili na njih pravico brezplačnega uživanja in ob tem, da tožnika nista izkazala, da sta lastninsko pravico pridobila na katerikoli od zatrjevanih pravnih podlag (pravnoposlovni, gradnja na tujem svetu, priposestvovanje), je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Pravilno pa sta bila zavrnjena tudi podredna zahtevka za plačilo vrednosti hiše (210. člen ZOR), saj tožnika nista ne lastnika, ne graditelja, ter o nepriznanju stavbne pravice (271. člen Stvarnopravnega zakonika), saj tožnika nista izkazala lastništva stavbe. Ker tožnika nista postavila ustrezne trditvene podlage za povrnitev vlaganj, jima sodišče v tej smeri tudi ni moglo ugoditi.

12. Ker so bila ugotovljena in obrazložena vsa pravno odločilna dejstva, zatrjevani revizijski razlogi pa niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Ker tožnika z revizijo nista uspela, sta v skladu s prvim odstavkom 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP toženi stranki dolžna povrnitvi stroške odgovora na revizijo po stroškovniku na l. št. 206 ter v skladu z Odvetniško tarifo (druga točka izreka).

Op. št. (1): Glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 549/2009 z dne 18. 4. 2013 o tem, da dejstvo, da je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini, izključuje možnost priposestvovanja tega zemljišča. Op. št. (2): Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 216/2005 z dne 21. 12. 2006