Jedro

Dejstvo, da je v vseh treh pogodbah o zaposlitvi za določen čas (za katere je tožena stranka dokazala obstoj zakonsko določenega razloga) zapisana možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, če bodo obstajale potrebe po tovrstnih delih še naprej po poteku pogodbe, tožnici ne omogoča, da zgolj na podlagi tega iztoži sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo in da je v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas s polnim delovnim časom, na delovnem mestu konfekcionarke. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico vrniti na delo, jo od 15. 11. 2008 dalje prijaviti v socialno zavarovanje (pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti) in ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov na prvi in drugi stopnji. Navaja, da mora zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas obstajati ob njeni sklenitvi, predstavljati pa mora okoliščino, zaradi katere se pri delodajalcu pokaže začasna potreba po določenem delavcu. Negotova prihodnost glede poslovanja delodajalca, ki je vezana na naročila poslovnih partnerjev, ni utemeljen razlog iz 52. člena ZDR. Poslovni, ekonomski rizik poslovanja, ki je povezan z obsegom vsakokratnih ali periodičnih naročil s strani kupca, poslovnega partnerja, ni eden izmed zakonskih razlogov za sklenitev ali sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožnica je prepričana, da se je tekom sodnega postopka izkazalo, da je njen zahtevek utemeljen. Zatrjevala je, da je tožena stranka z njo sklepala tri pogodbe o zaposlitvi in ne le glede zadnje, temveč glede vseh treh ni obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na določila 1. odstavka 11. člena ZDR v zvezi z zatrjevanjem tožnice, da se je tožena stranka že s prvo pogodbo o zaposlitvi zavezala k sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ne zgolj navesti, da tak pisni dogovor med pravdnima strankama v pogodbah o zaposlitvi ne zavezuje in ne pomeni ničesar, ampak tako določilo v vseh pogodbah o zaposlitvi vsaj ovrednotiti v dokazne namene, v kontekstov temeljnih načel obligacijskega zakonika. Tožena stranka se je obvezala na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas že s prvo pogodbo o zaposlitvi – za primer, da bo tožnico potrebovala tudi po prenehanju veljavnosti prve pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa pri toženi stranki ne gre za sezonski značaj dela, tega tožena stranka v kontekstu kot to navaja sodišče niti ni trdila, zatrjevala je le, da je sezonski značaj v tem, da obstajajo štiri sezone za tekstilne izdelke (zima, pomlad, poletje, jesen), ne pa, da je sam značaj proizvodnje sezonski (kot npr. v gradbeništvu, poljedelstvu...). Meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pogodbe o zaposlitvi, ki vsebuje dva nasprotujoča si razloga, to je razloga zaposlitve za določen čas (pogodba o zaposlitvi z dne 14. 2. 2008), ki v 1. členu kot razlog navaja, da je pri delodajalcu prišlo do povečanega obsega dela, v 5. členu pa, da gre za izvrševanje dela, katerega narava to zahteva. V ZDR ni razloga za poslovanja za določen čas iz razloga, ker gre za izvrševanje dela, katerega narava to zahteva. Uzakonjen pa je razlog izvrševanja dela, ki po svoji narava traja le določen čas, vendar tožena stranka tega ni zapisala v to pogodbo in niti ni tega zatrjevala. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je obstajal razlog, ki ga tožena stranka ni zatrjevala, niti ni zapisan v pogodbah o zaposlitvi, to je delo, potrebno v času uvajanju novih programov, nove tehnologije, iz 11. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR. Ni dopustno, da bi sodišče samo iskalo ali ugotavljajo druge razloge, ki ne izhajajo iz pogodb o zaposlitvi, kar je storilo sodišče prve stopnje. Tožnica meni, da je bilo s strani tožene stranka kršena tudi ustavna pravica iz 49. člena Ustave Republike Slovenije, to je svoboda dela. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da so pritožbene trditve tožnice sprenevedanje, da pri toženi stranki, čeprav ima ta štiri sezone za tekstilno proizvodnjo, pri njej ne gre za sezonsko proizvodnjo kot to ugotavlja sodišče. Tožena stranka je v primerjavi s „klasičnimi sezonskimi delodajalci“ še v dosti težjem položaju, saj v roku enega leta nima dveh, pač pa štiri sezone, pri katerih se v naprej nikoli ne ve kolikšen bo obseg proizvodnje. Pri navedenih „sezonskih delodajalcih“ se v naprej točno ve, kolikšen bo obseg proizvodnje za naslednjo sezono, oziroma več sezon v naprej, česar pa za toženo stranko, kot je to opisal v svoji izpovedbi direktor, še zdaleč ni moč ugotoviti. Tudi trditev pritožbe, da je sodišče ugotovilo obstoj razloga, to je delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije, ki jo naj tožena stranka sploh ne bi zatrjevala, je navadno zavajanje, saj se je tožena stranka v odgovoru na tožbo (pod točko 2) na ta zakonski razlog izrecno sklicevala, obstoj tega razloga pa je sodišče ugotovilo tudi na podlagi izpovedbe zaslišanih prič.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in glede na podane pritožbene ugovore le še dodaja: Z navedbami o nejasnosti razlogov izpodbijane sodbe pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če so razlogi o odločilnih dejstvih v nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Odločilno dejstvo v tem sporu pa je, da je tožena stranka s tožnico sklenila delovno razmerje za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela oziroma izvrševanja dela, ki je po svoji naravi trajalo določen čas in da pri toženi stranki ni bilo trajnih potreb po delu tožnice. Glede teh vprašanj so razlogi sodbe povsem jasni in v skladu z izvedenimi dokazi. Tožnica se očitno ne strinja s takšno dokazno oceno, vendar pa to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu moralo presoditi zakonitost sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas glede na zahtevek tožnice po transformaciji delovnega razmerja iz razloga, ker naj bi bile sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in da bi moralo tožbenemu zahtevku ob pravilni uporabi materialnega prava ugoditi. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da so bile s tožnico sklenjene tri pogodbe o zaposlitvi za določena čas, skupno za čas enega leta, in sicer prva pogodba o zaposlitvi za čas treh mesecev (od 5. 11. 2007 do 14. 2. 2008 - A2) zaradi izvrševanja dela, katerega narava to zahteva, druga pogodba o zaposlitvi za čas šestih mesecev (od 15. 2. 2008 do 14. 8. 2008 - A3) ponovno iz razloga zaradi izvrševanja dela, katerega narava to zahteva in tretja pogodba o zaposlitvi za obdobje treh mesecev (od 15. 8. 2008 do 14. 11. 2008 - A4) zaradi začasno povečanega obsega dela. Pri vsem treh pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas, je bilo dodano, da z možnostjo zaposlitve za nedoločen čas, v kolikor bodo potrebe po tovrstnih delih obstajale še naprej. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri prvih dveh pogodbah o zaposlitvi kot razlog naveden zakonski razlog iz 1. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR, to je izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas, kar je skladno z izpovedbo direktorja in prič, da je bila tožena stranka od preselitve v nove proizvodne prostore v mesecu juniju 2007 v situaciji, ko je prilagajala svojo organizacijsko strukturo in usposabljala delavce za nove tehnologije. Za obdobje treh mesecev, zaradi začasno povečanega obsega dela, je bila sklenjeno s tožnico pogodba o zaposlitvi za določen čas (15. 8. 2008 – 14. 11. 2008), ker je bila tožena stranka v celoti odvisna od štirih sezon kolekcij (spomlad, poletje, jesen, zima), količine proizvodov pa so se določale en mesec pred pričetkom proizvodnje, zato ni bilo možno za daljše obdobje vnaprej predvideti obsega dela. Že v mesecu novembru 2008 pa se je vedelo, da se bo obseg kolekcije zmanjšal za polovico, zato so bili tudi sprejeti sklepi kolegija (B7), da se ne predvideva zaposlovanje v proizvodnji. Tako od novembra 2008 niso več podaljševali delovnega razmerja oziroma sklenili novih pogodb o zaposlitvi. Tožnica pa delo po tretji pogodbi zaradi bolezni sploh ni nastopila, ker je bila v bolniškem staležu že od maja 2008 (še v času trajanja druge pogodbe) do 14. 11. 2008. Ob takih ugotovitvah sodišča prve stopnje, s katerim tudi soglaša pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožena stranka sklenila s tožnico, niso bile sklenjene v nasprotju z 52. in 53. členom ZDR, saj je dejansko šlo za izvrševanje dela, ki po svoji naravi trajajo določen čas (prva in druga pogodba) oziroma za začasno povečan obseg dela (tretja pogodba o zaposlitvi). Pravilno pa je tudi ugotovilo, da je ves čas zaposlitve tožnice obstajal tudi zakonski razlog iz 11. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR, saj je bila toženka od preselitve 2007 v situaciji, ko je prilagajala svojo organizacijsko strukturo in usposabljala delavce za nove tehnologije kakor so izpovedale priče, zato je tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zapis v vseh treh pogodbah, „možnost sklenitve za nedoločen čas, če bodo obstajale potrebe po tovrstnih delih še naprej po poteku pogodbe“, ki tožnici obljublja sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, nima pravnega učinka, saj ZDR ne pozna pogojnega sklepanje delovnega razmerja. Delovno razmerje se sklepa za določen ali nedoločen čas in vedno brezpogojno. Tako na podlagi navedene določbe tožnica ne more iztožiti sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas.

Neutemeljena je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo obstoj razloga po 11. alinei 1. odstavka 51. člena ZDR (delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije, kar naj bi tožena stranka sploh ne zatrjevala). Tožena stranka stranka je že v odgovoru na tožbo navajala (list. št. 6 – 8), enako pa je v svoji izpovedi navajal tudi direktor tožene stranke, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi situacija pri toženki, ko je prilagajala svojo organizacijsko strukturo in usposabljala delavce na novo tehnologijo, kar pa je poseben zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 11. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR, kar je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

Dejstvo, da je tožnica zaradi izvrševanja dela, ki po svoji naravi traja določen čas oziroma začasno povečanega obsega dela za ista dela sklenila več (3) zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas v skupnem trajanju enega leta, ne pomeni nezakonitosti sklenjenih pogodb. Tudi upoštevaje ta dejstva je tožena stranka s tožnico sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas znotraj zakonitega okvira iz 2. odstavka 53. člena ZDR, ki prepoveduje sklenitev ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delodajalcem in za isto delo le, če je neprekinjen čas trajanja zaposlitve daljši kot dve leti (237. člen ZDR).

Prenehanje delovnega razmerja zaradi poteka časa, zaradi katerega je bilo sklenjeno, ne more pomeniti kršitve „tožničinega ustavnopravnega položaja v delovnem razmerju“. Ustava Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji) v 66. členu namreč določa, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja nujno zakonsko varstvo. Pogoj za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, so določeni v zakonu in pogodbe o zaposlitvi za določen čas so bile s tožnico sklenjene v skladu s temi zakonskimi določbami, zato ne gre za nikakršno kršitev določb 66. člena URS. Tožena stranka s sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas tudi ni kršila ustavne pravice svobode dela, kakor je določena v 49. členu URS, saj ta določba ne zagotavlja pravice do dopustnosti oziroma sklenitve zaposlitve, ampak zagotavlja svobodo dela, prosto izbiro zaposlitve in dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.