Jedro

Zaradi tega, ker prvi dve pogodbi o zaposlitvi nista določno opredelili razloga za sklenitev pogodbe za določen čas, še nista bili nezakoniti. Ob pavšalni opredelitvi razloga je sodišče na podlagi izvedenih dokazov lahko ugotavljalo dejanske razloge, zaradi katerih je tožena stranka vztrajala pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Glede na prilagajanje organizacijske strukture novim prostorom in novi tehnologiji ob sočasnem širjenju proizvodnje, so se lahko razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas delno tudi prekrivali, vendar tudi zato pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklepala tožena stranka s tožnico, še niso bile nezakonite. Ob takih pogojih je lahko tožena stranka zakonito dodatno zaposlovala za določen čas, dokler vsaj v okviru dveh let ne bi mogla stabilizirati obsega svoje proizvodnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, da je bila tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas in jo je tožena stranka dolžna vrniti na delo ter jo od 15. 11. 2008 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Ugotovilo je, da sta stranki v času od 15. 11. 2007 dalje zakonito sklenili tri zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da ji je zadnja pogodba o zaposlitvi potekla s 14. 11. 2008. 2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta bili prvi dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas nezakonito sklenjeni že zato, ker nista vsebovali določno opredeljenega zakonskega razloga. Poleg tega je bila druga pogodba o zaposlitvi sklenjena za čas šest mesecev brez objave prostega delovnega mesta, tako da je bila tudi zato nezakonita. Sodišče je neutemeljeno upoštevalo sezonski značaj kolekcij oblačil, ki jih je izdelovala tožena stranka in je tožena stranka s takim sklepanjem pogodbe o zaposlitvi dejansko nezakonito prenašala svoj poslovno-ekonomski rizik na delavce. Vezanost na obseg naročil kupca ni razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas in tega ni mogoče šteti za povečan obseg dela. Poleg tega tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz sklenjenih pogodb, da bo za naprej s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in je sodišče to obveznost neutemeljeno štelo za neobvezno obljubo, saj so potrebe po tožničinem delu konfekcionarke še naprej obstajale. Ker je tožena stranka sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ob tem pogoju zagotavljala že v prvi pogodbi, sta bili naslednji dve za določen čas že zato sklenjeni nezakonito. S strani tožeče stranke je šlo za zlorabo pravic. Če se tožnica v času zaposlitve pri toženi stranki ne bi poškodovala, bi bila gotovo še danes zaposlena.

4. V odgovoru je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnica v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe, ni določno opredelila. Zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v 10. členu res določa pravilo, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, za določen čas pa le v primerih iz 52. člena ZDR. Kot formalni pogoj za zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas je v drugem odstavku 10. člena ZDR določena le časovna omejitev trajanja v pisno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Sicer pa ZDR v 53. členu opredeljuje pogodbo o zaposlitvi za določen čas s potrebo, da se opravi delo v zakonsko opredeljenih primerih, s tem da prepoveduje sklepanje ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem oziroma za isto delo za dalj kot dve leti, razen v posebej določenih primerih.

9. Pred sodiščem je bilo ugotovljeno, da sta tožnica in tožena stranka sklenili tri zaporedne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto konfekcionarke za določen čas in sicer prvo za čas od 15. 11. 2007 do 14. 2. 2008, drugo za čas od 15. 2. 2008 do 14. 8. 2008 in tretjo za čas od 15. 8. 2008 do 14. 11. 2008. Prvi dve sta kot razlog sklenitve take pogodbe navajali izvrševanje dela, katerega narava to zahteva, tretja pa je kot razlog navajala začasno povečan obseg dela, vse tri pa so navajale tudi možnost zaposlitve za nedoločen čas, kolikor bodo potrebe po tovrstnih delih obstajale še naprej. Glede na izvedene dokaze je sodišče ugotovilo, da se je tožena stranka v letu 2007 preselila v nove proizvodne prostore in v spornem obdobju na novo prilagajala svojo organizacijsko strukturo ter dodatno zaposlovala in usposabljala delavce za nove tehnologije in je v zvezi s tem prihajalo tudi do premeščanja delavcev. V novembru 2008 pa je obseg dela zaradi nižjih naročil kolekcije za naslednjo sezono upadel in zato tožena stranka ni več na novo zaposlovala. Glede na to je sodišče ugotovilo, da je poleg povečanega obsega dela v letu 2008 pri toženi stranki v zvezi z zaposlitvijo tožnice dejansko obstajal tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz prve alineje prvega odstavka 52. člena ZDR, to je izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja le določen čas, in razlog iz enajste alineje, to je delo, potrebno v času trajanja uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa ali zaradi usposabljanja delavcev. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da se je tožnica v času veljavnosti druge pogodbe o zaposlitvi izven dela poškodovala, tako da je bila v času sklenitve zadnje pogodbe o zaposlitvi in v času njenega trajanja ves čas na zdravljenju oziroma v bolniškem staležu. 10. Na navedene dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano. Zaradi tega, ker prvi dve pogodbi o zaposlitvi nista določno opredelili razloga za sklenitev pogodbe za določen čas, še nista bili nezakoniti. Ob takšni pavšalni opredelitvi razloga je sodišče na podlagi izvedenih dokazov lahko ugotavljalo dejanske razloge, zaradi katerih je tožena stranka vztrajala pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na prilagajanje organizacijske strukture novim prostorom in novi tehnologiji ob sočasnem širjenju proizvodnje so se lahko razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas delno tudi prekrivali, vendar tudi zato pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklepala tožena stranka s tožnico, še niso bile nezakonite. Ob takih pogojih je lahko tožena stranka zakonito dodatno zaposlovala za določen čas, dokler vsaj v okviru dveh let ne bi mogla stabilizirati obsega svoje proizvodnje. Ob teh pogojih je sodišče utemeljeno razlagalo določbo v vseh treh pogodbah o možnosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas v tem smislu, da bi toženo stranko zavezovala šele ob stabiliziranju obsega proizvodnje, ki bi pogojeval tudi potrebo po tožničinem delu.

11. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na nezakonito izgubo zaposlitve in pravic iz delovnega razmerja, kjer je bila zaradi poškodbe v bolniškem staležu. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka z njo zadnjo pogodbo o zaposlitvi sklenila v času, ko je bila v bolniškem staležu in ko niti ni bilo jasno, kdaj bo lahko delo nastopila, kaže prav obratno, to je, da tožničin bolniški stalež ni vplival na sklenitev tožničine zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, po izteku katere je tožnici delovno razmerje zakonito prenehalo (prva alineja 75. člena ZDR).

12. Revizijske navedbe, da je tožena stranka drugo pogodbo o zaposlitvi s tožnico sklenila nezakonito tudi zato, ker predhodno ni javno objavila potreb po delu na delovnem mestu konfekcionarja, sodišče ni moglo upoštevati, ker tega dejstva tožnica ni pravočasno uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje, ne da bi izkazala, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde (prvi odstavek 286. člena ZPP). Hkrati pa te navedbe pomenijo poskus uveljavljanja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Glede na navedeno tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pri izdaji izpodbijane sodbe ni bil podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.