Jedro

Drugi toženec zaradi svoje nedobrovernosti ni pridobil lastninske pravice na čolnu, ki ga je kupil od nelastnika. Pravilna je presoja, da je vknjižba v njegovo korist v vpisniku morskih čolnov materialnopravno neveljavna in se mora izbrisati.

Drugi toženec se neutemeljeno sklicuje na pričakovano pravico pridobitelja, ki razpolaga z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim poslom. Pogodba o zavezovalnem poslu, na kateri je podpis overjen in vpisni list ne predstavljata veljavnega dovolila za vknjižbo v vpisnik morskih čolnom, ki ga zahteva zakon.

Izrek

I. Pritožba zoper 1. in 5. točko I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže. II. Sicer se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Drugotožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 1.301,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka (1.) ugotovilo neveljavnost vpisa, s katerim je Uprava Republike Slovenije za pomorstvo, Izpostava Izola1, kot lastnika čolna z označbo [...] in imenom IDIA, dne 15. 3. 2016 vpisala prvega toženca; (2.) ugotovilo neveljavnost vpisa, s katerim je Uprava kot lastnika zgoraj navedenega čolna, dne 9. 1. 2017 vpisala drugega toženca; (3.) ugotovilo, da je lastnik tega čolna tožnik, (4.) Upravi naložilo, da iz vpisnika izbriše neveljaven vpis iz I./2. točke izreka; (5.) Upravi naložilo, da kot lastnika zgoraj navedenega čolna vpiše tožnika; (6) drugemu tožencu naložilo, da v roku 15 dni od prejema sodbe sporni čoln vrne v posest tožnika in mu hkrati izroči vpisni list za navedeni čoln. V II. točki izreka je sodišče tožencema naložilo, da tožniku povrneta vsak po 8.966,10 EUR stroškov postopka. Obema je določilo izpolnitveni rok 15 dni od prejema sodbe ter odločilo, da morata v primeru zamude plačati še zakonske zamudne obresti.

2. Drugi toženec v dne 21. 3. 2022 vloženi pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek ter tožniku naloži, da povrne vse stroške drugega toženca, podrejeno pa zahteva razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

V utemeljitev pritožbe najprej navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in s tem poseglo v varnost pravnega prometa in načelo zaupanja v javne knjige. Bistvo spora v izpodbijani sodbi glede pravnega položaja drugega toženca je vprašanje, (i) ali je bil drugi toženec dobroveren in (ii) v katerem oziroma do katerega trenutka je morala biti podana njegova dobrovernost. Stališče sodišča prve stopnje je glede tega napačno. Drugi toženec meni, da je trenutek, na katerega vežemo presojo dobrovernosti, trenutek sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 24. 5. 2016 med prvim tožencem kot prodajalcem in drugim tožencem kot kupcem (njun podpis je notarsko overjen 24. 5. 2016) ter izročitev premičnine (oziroma najkasneje pridobitev vpisnega lista za čoln dne 2. 11. 2016), saj pridobitelj tedaj pridobi izločitveno pravico oziroma ugovor tretjega v morebitni izvršbi. Drugi toženec poudarja, da je za presojo, kdaj časovno mora biti podana dobrovernost, bistven razpolagalni pravni posel, ki ima dejansko moč, da prenese pravico iz enega premoženja v drugo. Z vknjižbo se vsebina upravičenj, ki sestavljajo lastninsko pravico, ne spremeni, spremeni se samo krog oseb, proti katerim učinkuje sprememba lastnika (erga omnes). Če se ob uporabi pravil 64. in 49. člena Stvarnopravnega zakonika2 primerja pridobitev lastninske pravice na premičnini, ki je predmet vpisa v javno knjigo (slovenski ladijski register) in na nepremičnini, ki je predmet vpisa v zemljiško knjigo, je mogoče napraviti sklep, da se v obeh primerih za pridobitev lastninske pravice zahteva veljaven zavezovalni in razpolagalni posel ter vpis v javno knjigo, pri čemer mora biti varstvo pričakovane lastninske pravice ob pogoju dobrovernosti v obeh primerih enako. Pomorski zakonik3 je lex specialis glede na SPZ. Vpisnik čolnov je glede na 208. člen PZ javna knjiga in se šteje, da so podatki o lastništvu znani. Bistveno v tej zadevi je, da na podlagi načela zaupanja v javne knjige dobroverne osebe (kot je drugi toženec) ne zadenejo pravne posledice, ki izvirajo iz nepravilnosti podatkov iz registra. V trenutku sklenitve pogodbe z dne 24. 5. 2016 je bi drugi toženec dobroveren in se je v celoti zanašal na podatke iz vpisnika morskih čolnov, pri čemer ni imel nobenih informacij, da bi bilo lastništvo prvega toženca kot prodajalca na čolnu sporno. Zato drugega toženca ne morejo zadeti negativne posledice, ki izvirajo iz morebitne nepravilnosti registra. V zvezi s tem je po analogiji treba uporabiti teorijo in sodno prakso s področja nepremičninskega prava in zemljiške knjige. In kot je drugi toženec zatrjeval že v postopku na prvi stopnji, o poslovni pridobitvi lastninske pravice od nelastnika na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo govorimo tedaj, ko pridobitelj pridobi lastninsko pravico na podlagi dovolila, ki ga v njegovo korist izstavi vknjiženi lastnik, ki ni hkrati resnični lastnik. Ta pravna posledica po mnenju toženca nastane na podlagi pravnih pravil PZ in Pravilnika o čolnih in plavajočih napravah, ki operacionalizirajo načelo zaupanja v vpisnik morskih čolnov. Predpostavki za to pa sta: - kupoprodajna pogodba z overjenim podpisom je veljavna; - pridobitelj je ob izročitvi čolna oz. najkasneje vpisnega lista in prevzemu kupoprodajne pogodbe z overjenim podpisom dobroveren – zaupa stanju vpisnika in ne ve, da odsvojitelj ni resnični lastnik. V konkretnem primeru sta bili izpolnjeni obe predpostavki, kar je za sodišče nebistveno oziroma se do tega ni opredelilo. Bistveno je, da lastninska pravica, ki jo pridobi dobroverni pridobitelj z vknjižbo v njegovo korist na podlagi dovolila vknjiženega lastnika, učinkuje proti vsakomur. Tedaj resnični lastnik to pravico izgubi. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo namreč pomeni, da se lahko vsaj zanese na podatke o stvarnopravnem položaju plovila in ni dolžan raziskovati ali drugače preverjati, ali je stvarnopravni položaj v resnici tak, kot je vpisan. Zato ni mogoče sklepati, da je pridobitelj ravnal neskrbno oz. nepošteno, ker ni poskušal še ne drug način preveriti morebiten obstoj nevknjižene stvarne pravice. Glede na domnevo dobre vere (9. člen SPZ) mora tisti, ki z izbrisno tožbo izpodbija vknjiženo lastninsko pravico, nedvoumno dokazati, da je pridobitelj vedel za njegovo nevknjiženo pravico.

Lahko se zgodi, da kupec (kot v tej zadevi npr. drugi toženec) potem, ko je v dobri veri plačal kupnino, ker mu sopogodbenik izroči notarsko overjen podpis na kupoprodajni pogodbi z dne 24. 5. 2016 in vpisni list za čoln dne 2. 11. 2016, zve za domnevno nevknjiženo pravico tožnika. Če pri tem položaju kupcu, torej drugemu tožencu, ne priznamo pravnega varstva tako pridobljene lastninske pravice, načelo zaupanja v vpisnik morskih čolnov izgubi pomen. Zato pri poslovni pridobitvi zadošča, da je bil drugi toženec kot kupec v dobri veri takrat, ko mu je odsvojitelj izročil ustrezno dovolilo in je s tem postal pričakovani lastnik. Prvi toženec je drugemu tožencu 2. 11. 2016 izročil vpisni list za čoln, s čimer je drugi toženec dokončno pridobil vse potrebno za začetek postopka spremembe lastništva v vpisniku in hkrati pričakovano lastninsko pravico. Drugi toženec je bil vse do 8. 11. 2016, ko je s strani Uprave izvedel za zaznambo spora, v dobri veri. Da je pri prenosu lastninske pravice ključnega pomena izstavitev za vknjižbo sposobnega zemljiškoknjižnega dovolila (oz. v primeru čolna izročitev overjenega podpisa na kupoprodajni pogodbi in vpisnega lista), je razvidno tudi iz nekaterih določb Zakona o zemljiški knjigi4 in Zakona o izvršbi in zavarovanju.5 Drugi toženec se v zvezi s tem sklicuje na prvo alinejo 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1, na 1. točko drugega odstavka 99. člena ZZK-1, na drugi odstavek 150. člena ZZK-1 in na tretji odstavek 168. člena ZIZ. Če bi presojo dobre vere vseeno vezali na trenutek vložitve zemljiškoknjižnega predloga, bi lahko prišli do situacije, ko bi pridobitelju v stečajnem postopku najprej priznali izločitveno pravico (oz. ugovor tretjega v izvršilnem postopku), ki pa bi jo lahko naknadno lahko izgubil, če bi bil v fazi vložitve zemljiškoknjižnega predloga v slabi veri. Po trenutku sklenitve pravnega posla in pridobitvi razpolagalnega posla drugemu tožencu ni mogoče naložiti bremena raziskovalne dolžnosti. Na nadaljnji potek dogodkov drugi toženec, ki je ob sklenitvi posla v celoti pošteno ravnal, nima in ne more imeti vpliva.

Drugi toženec še navaja, da je bila tožba z dne 29. 3. 2017 prepozno vložena (kot je trdil že v postopku na prvi stopnji), zato je tožnik izgubil pravico sodno uveljavljati svoj izbrisni zahtevek. Tožnik bi moral upoštevati jasno določbo 349. člena PZ, katerega 1. in 2. odstavek drugi toženec povzema. Tožnik je bil o izpodbijani vknjižbi prvega toženca večkrat ustrezno obveščen, najkasneje septembra 2016, ko so njegovi pooblaščenci poklicali na Upravo po telefonu. Glede na to, da ni vložil tožbe v zakonskem roku, to je najkasneje v 60 dneh od 8. 11. 2016 (prekluzivni rok), ko je bila izdana odločba o zaznambi spora, temveč šele 29. 3. 2017, je tožba zoper prvega in drugega toženca prepozna in bi jo moralo sodišče že iz tega razloga zavrniti. Nadalje sodišče zmotno razlaga določbe PZ, ko navaja, da je v skladu s 330. členom PZ v zvezi s 354. členom PZ mogoče izbrisno tožbo vložiti tudi po izteku roka iz 349. člena PZ in sicer, dokler ni zaznamba spora izbrisana. Prav tako je materialno pravno zmotno stališče, da je tožba pravočasna, ker drugi toženec ne more biti dobroveren zaradi učinka zaznambe spora z dne 8. 11. 2016. Drugi toženec je bil, kot že navedeno, dobroveren.

Glede na zmotno stališče, da je za presojo dobrovernosti toženca ključen trenutek vpisa lastništva v register in posledično zaključek, da drugi toženec tedaj ni bil dobroveren, se sodišče do trditvene podlage pritožnika, ali je bil dobroveren pred zaznambo spora, ni posebej opredeljevalo, ker naj bi bilo brezpredmetno. Posledično je dejansko stanje glede njegovo dobre vere nepopolno ugotovljeno oz. je neugotovljeno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče tudi napačno presodilo, da izvedba nekaterih dokazov ni potrebna, npr. listin, predloženih z vlogo z dne 29. 3. 2020, ni zaslišalo priče A. A., vodje izpostave Uprave, itd. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z branjem listin v tujem jeziku, ki jih je drugi toženec predložil z odgovorom na tožbo. Sodišče je na naroku 18. 2. 2020 izrecno pozvalo tožnika, da predloži manjkajoče prevode tujih listin, toženca pa k predložitvi prevodov ni pozvalo. To pomeni neenako obravnavanje, hkrati pa je sodišče kršilo pravico drugega toženca do izjave.

Odločitev o stroških postopka je po mnenju pritožbe nesklepčna, ker sodišče ugotovljenih stroškov tožnika ni specificiralo, temveč se zgolj sklicevalo na specifikacijo v tožnikovem stroškovniku. Toženec zato stroškovne odločitve ne more preveriti in se ustrezno opredeliti do prisojenih stroškov.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo z dne 20. 6. 2022 predlaga njeno zavrnitev, pri čemer obrazloženo prereka pritožbene navedbe kot zmotne in neutemeljene. Podaja svoje naziranje, s katerim pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo se je po podatkih spisa dne 7. 3. 2022 pritožil tudi prvi toženec, vendar je sodišče prve stopnje (s sklepom z dne 13. 9. 2022, pravnomočnim dne 4. 10. 2022) ugotovilo, da se pritožba šteje za umaknjeno. O njej zato pritožbenemu sodišču ni bilo treba odločati.

5. Prvi toženec je dne 8. 6. 2022 vložil tudi odgovor na pritožbo drugega toženca, v katerem pritrjuje argumentaciji pritožbe glede napačne uporabe materialnega prava pri presoji dobrovernosti drugega toženca, postopkovnih kršitev in stroškov postopka. Pri tem tudi sam v bistvenem ponavlja tozadevne pritožbene navedbe drugega toženca ter graja stroškovno odločitev tudi po višini (napačna uporaba 155. člena ZPP in Odvetniške tarife). Teh navedb pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Odgovor na pritožbo je pravica nasprotne stranke (prvi odstavek 344. člena ZPP) in je v izhodišču namenjen oporekanju in izpodbijanju pritožbenih razlogov (oz. dopustnosti pritožbe) zoper sodbo, ki je izdana zoper pritožnika. Prvi toženec z odgovorom na pritožbo tudi ne more obiti posledic sklepa iz 4. točke te obrazložitve oz. doseči vsebinskega odgovora na grajo sodbe, kolikor se nanaša nanj in katere obravnavanje bi moral doseči s svojo pritožbo.

6. Pritožba zoper 1. in 5. točko I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ni dovoljena.

7. Drugi toženec v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sodbo v celoti, vendar odločitve, ki se ne nanaša nanj, temveč le na prvega toženca (1. in 5. točko I. točke izreka), ne more izpodbijati. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem obsegu zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom ZPP).

8. V preostalem delu pritožba ni utemeljena.

9. Ključne ugotovitve v tej zadevi so naslednje: - tožnik (državljan Nemčije) in prvi toženec (državljan Avstrije) sta 30. 6. 2015 sklenila kupoprodajno pogodbo, katere predmet je bila jadralna jahta Sunbeam 44, IDIA (v nadaljevanju čoln), za kupnino 295.000,00 EUR, pri čemer sta se dogovorila tudi, da prodajalec (tožnik) ostane lastnik čolna do plačila celotne kupnine; - prvi toženec dogovorjene kupnine ni plačal; - tožnik je z dopisom z dne 27. 8. 2016 odstopil od pogodbe in zahteval vrnitev čolna; - prvi toženec vsled neplačila kupnine in dogovora o pridržku lastninske pravice ni nikoli postal lastnik čolna;6 - prvi toženec je kljub temu dne 15. 3. 2016 dosegel vpis čolna v vpisnik morskih čolnov pri pristojni Upravi v Republiki Sloveniji in se vpisal kot lastnik; - s kupoprodajno pogodbo z dne 24. 5. 2016 (priloga A4 spisa) je prvi toženec čoln prodal drugemu tožencu za kupnino 80.000,00 EUR (znesek predstavlja vsoto posojil drugega toženca prvemu tožencu in se je lastništvo prenašalo v smislu zavarovanja posojila); - šlo je za prodajo tuje stvari; - dne 8. 11. 2016 je bila v vpisnik čolnov vpisana zaznamba spora v zvezi z lastništvom prvega toženca, s katero je bil s strani Uprave drugi toženec glede na lastne navedbe seznanjen še isti dan; - dne 9. 1. 2017 je bil v vpisnik čolnov kot lastnik čolna na podlagi pogodbe z dne 24. 5. 2016 vpisan drugi toženec; - drugi toženec ob vknjižbi svoje lastninske pravice ni bil dobroveren; - tožnik je tožbo v tej zadevi vložil 29. 3. 2017. 10. Glavnina pritožbe napada ugotovitev o nedobrovernosti, ki jo je sodišče štelo kot ključno za presojo, da drugi toženec, ki je kupil čoln od nelastnika, kljub svoji vknjižbi ni pridobil lastninske pravice na čolnu, da je vknjižba v njegovo korist materialnopravno neveljavna in se mora izbrisati, v posledici navedenega pa tudi, da tožnik kot resnični lastnik od drugega toženca utemeljeno zahteva vrnitev čolna v posest in izročitev vpisnega lista. Sodišče se je v tem delu uporabilo določbe 64. člena SPZ, 221. člena PZ7 in šestega odstavka 208. člena PZ.8 Sporno je, ali jih je pri presoji dobrovernosti kot pogoja za tožnikovo izgubo lastninske pravice uporabilo pravilno.

11. Tožnik je podal obrazložen ugovor nedobrovernosti. Trdil je, da drugi toženec ni bil dobroveren že vse od sklenitve kupoprodajne pogodbe z prvim tožencem, da se je drugi toženec glede na zatrjevano povezanost s prvim tožencem zavedal oz. bi se moral vedeti, da prvi toženec zaradi neplačila kupnine ni postal lastnik čolna, da se je drugi toženec vpisal v vpisnik kot lastnik, čeprav je vedel za zaznambo spora o lastništvu, da ni ravnal skladno s poizvedovalno dolžnostjo v zvezi z lastništvom čolna in da se ne more sklicevati na načelo zaupanja v javne knjige. Drugi toženec je te navedbe prerekal, trdil, da je bil dobroveren tako v času sklenitve in overitve prodajne pogodbe s prvim tožencem (dne 24. 5. 2016), kot v času prejema vpisnega lista za čoln (2. 11. 2016), s čimer je pridobil vse potrebno za vknjižbo svoje lastninske pravice ter se skliceval na načelo zaupanja v podatke vpisnika čolnov kot javne knjige.

12. Ne drži, da se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo. Kot izhaja iz sodbenih razlogov, je štelo s strani drugega toženca zatrjevani čas sklepanja kupoprodajne pogodbe in datum prejema vpisnega lista kot pravno nepomembna za presojo dobrovernosti (kot povzema tudi pritožnik). Pojasnilo je, da je treba v konkretnem primeru upoštevati, da gre za pridobitev lastninske pravice na premičnini, glede katere se vodi javna knjiga (vpisnik morskih čolnov) in da se glede na 221. člen PZ (v zvezi s tretjim odstavkom 207. člena PZ9) lastninska pravica na čolnu pridobi z vpisom v ta register, ne pa prej. Izročitev čolna sama po sebi ni pomembna. Glede na to je zavzelo stališče, da bi moral biti drugi toženec v dobri veri še ob vložitvi predloga za vpis lastništva v register in da načelo zaupanja v podatke registra ne varuje brezpogojno. Ugotovitev, da v času vpisa ni mogel biti v dobri veri glede dejstva, da je bil prvi toženec resnični lastnik oz. da je imel razpolagalno sposobnost, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna in je bila pravilno upoštevana pri presoji utemeljenosti tožbe zoper drugega toženca. Pri tem dejstvo, da je bil o tedaj obstoječi zaznambi spora v zvezi z lastništvom prvega toženca drugi toženec seznanjen, niti ni sporno.10 Pritožbeno sodišče torej meni, da sta sodbena utemeljitev in odločitev materialno pravno pravilni, pravno zmotno pa je drugačno naziranje pritožbe.

13. Pritožba se sklicuje na analogijo z doktrino na področju nepremičninskega in zemljiškoknjižnega prava in se v tej zvezi sklicuje na pričakovano pravico pridobitelja, ki razpolaga z veljavnim zavezovalnim in razpolagalni poslom.11 Da se je na to doktrino pri razlagi relevantnega materialnega prava v tej zadevi (upoštevaje konstitutivno naravo vpisa lastninske pravice na čolnu v vpisnik čolnov kot javni register) razumno opreti, se pritožbeno sodišče strinja. Nedvomno velja, da pri nepremičninah z izročitvijo ustrezno overjenega zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega posla v (notranjem) razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem slednji pridobi lastninsko pravico in s tem postane pričakovani lastnik. To pomeni, da pričakovani lastnik lahko uveljavi pričakovano stvarno pravico proti vknjiženemu lastniku. Ko gre za pridobitev od nelastnika, pa je učinek zemljiškoknjižnega dovolila navzven odvisen tudi od stanja vpisov v zemljiški knjigi ob vložitvi predloga za vknjižbo na podlagi tega dovolila.12 V tej zvezi ni mogoče obiti zaznambe, vpisane pred sporno vknjižbo v korist drugega toženca, ki je opozarjala na obstoj spora o lastnini. Vendar pa je teza drugega toženca o razpolaganju z zavezovalnim in razpolagalnim poslom ter posledični pričakovani pravici v konkretnem primeru problematična že glede na listini, s katerima jo utemeljuje. Sklicevanje na vpisni list je neutemeljeno že zato, ker PZ te listine ne opredeljuje kot podlage za vknjižbo spremembe lastništva v konkretnem vpisniku čolnov oziroma kot ustreznega razpolagalnega posla (glej določbe Četrtega dela PZ, ki glede na tretji odstavek 207. člena PZ veljajo tudi za čolne, ter 10. člen Pravilnika o čolnih in plavajočih napravah).13 Drugi toženec se (enako kot v postopku na prvi stopnji) sklicuje še na kupoprodajno pogodbo samo (kot zavezovalni posel), opremljeno z overjenima podpisoma pogodbenih strank in mestoma izraža stališče, da je že s tem pridobil lastninsko pravico, ki jo lahko uspešno brani v tej pravdi. Sam zavezovalni posel pa glede na določbe PZ ne zadošča za vknjižbo, pri čemer drugi toženec ni niti trdil niti izkazal, da pogodba z dne 24. 5. 2016 vsebuje tudi ustrezen razpolagalni pravni posel, torej dovoljenje odsvojitelja, da dovoljuje vknjižbo na pridobitelja, konkretno drugega toženca (glej 317. člen PZ).14 Naziranja drugega toženca, da pogodba o zavezovalnem poslu, na kateri je podpis overjen in vpisni list predstavljata veljavno dovolilo za vknjižbo v vpisnik čolnov, zato pritožbeno sodišče ne sprejema. Te navedbe ne utemeljujejo teze o pričakovani stvarni pravici in jim pritožba neutemeljeno daje težo. Dodati velja, da je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da dejanska izročitev čolna v posest glede na 221. člen PZ in ostale okoliščine te zadeve ni pravno relevantna.

14. Ker drugi toženec ni izpodbil zaključka o njegovi slabi veri, so neutemeljeni tudi očitki v II. točki pritožbe v smeri neizvedenih dokazov oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja o dobri veri pred zaznambo spora (čemur naj bi botrovala zmotna uporaba materialnega prava).

15. Pritožbeno sodišče sprejema tudi sodbene razloge v zvezi pravočasnostjo tožbe. Drugi toženec jih z vsebino pritožbe ni ovrgel. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v skladu s 330. členom PZ, ki ga je smiselno uporabiti na podlagi 354. člena PZ, izbrisno tožbo mogoče vložiti tudi po izteku roka iz 349. člena PZ in sicer vse dotlej, dokler zaznamba spora ni izbrisana, pri čemer drugi toženec ne prereka ugotovitve, da do vložitve tožbe ni bilo predloga za izbris zaznambe spora. Prav tako je pravilno pojasnilo, da PZ časovno ne omejuje vložitve tožbe zoper nedobrovernega pridobitelja. Pritožnik te razloge izpodbija z izpostavljanjem roka iz prvega odstavka 349. člena ter golim zanikanjem pravilne uporabe 330. člena PZ, s čimer ne prepriča. 16. Natančna odmera stroškov iz same sodbe res ni razvidna, vendar pa sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških kot stranski terjatvi dopušča, da je razvidna iz spisa, kar velja tudi za konkretni primer. Sodišče je pojasnilo, da je točna odmera razvidna iz stroškovnika na listovni št. 307-308 spisa. Sodbeno odločitev o stroških je torej mogoče preizkusiti. Konkretne graje zoper odmerjeno višino stroškov pritožba ne vsebuje. Odločitve zato tudi v tem delu ni omajala.

17. Iz zgornjih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka (353. člen ZPP).

18. Glede na svoj neuspeh s pritožbo mora drugi toženec tožniku, ki je odgovoril na pritožbo, v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP). Odmerjeni so upoštevaje stroškovnik in določbe Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Gre za nagrado odvetniku za sestavo odgovora na pritožbo po 1. točki tarifne št. 22 OT v vrednosti 1750 točk , z izdatki v vrednosti 27,5 točke (11. člen OZ) in z 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Skupno glede na vrednost točke (0,60 EUR) znašajo 1.301,13 EUR. V primeru zamude s plačilom mora plačati še zakonske zamudne obresti.

1 V nadaljevanju Uprava. 2 V nadaljevanju SPZ. 3 V nadaljevanju PZ. 4 V nadaljevanju ZZK-1. 5 V nadaljevanju ZIZ. 6 Sodišče je za presojo kupoprodajne pogodbe uporabilo relevantno nemško pravo. 7 Ta se glasi: "Na podlagi pravnega posla med živimi se pridobita lastninska pravica na ladji in hipoteka na ladji z vpisom v register. Za pravni posel iz prejšnjega odstavka je potrebna pisna oblika." 8 Ki se glasi: "Dobroverne osebe ne zadenejo pravne posledice, ki izvirajo iz nepravilnosti podatkov iz registra." 9 Ta določa: "Določbe tega poglavja in Četrtega dela tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za ladje v gradnji, čolne in plavajoče naprave.“ 10 Sodišče je v sodbi še navedlo, da mu je ta okoliščina nalagala, da preveri dejansko stanje lastništva, vendar ni tako ravnal. Na tožnika se je v zvezi s tem (po svojem odvetniku) obrnil šele po vpisu lastništva, medtem ko mu je (kot je izpovedal drugi toženec) prvi toženec v novembru 2016 pojasnjeval, da bo on zadevo uredil, kasneje pa ni preverjal, ali je spor dejansko rešen. Kot pravno zgrešeno je štelo tudi navedbo drugega toženca, da mu ni mogoče očitati, da je nedobroveren, glede na to, da je zaradi zaznambe spora počakal z vknjižbo svoje lastninske pravice do izteka roka 60 dni, ki ga določa 349. člen PZ in je po izteku tega roka zaznamba izgubila svoj učinek ter bi jo morala Uprava izbrisati. 11 Konkretno se sklicuje na publikacijo: M. Juhart, N. Plavšak in R. Vrenčur, Sodobno stvarno pravo, izbrana poglavja, Pravna fakulteta v Ljubljani, Planet GV in Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2016. 12 Ibidem, glej strani 67-69 ter 73 in naslednje. 13 PZ vpisni list opredeljuje kot listino, s katero se dokazuje državna pripadnost ladje oz. čolna, njen namen in meje plovbe (glej drugi odstavek 118. člena PZ). 14 Zgornjim razlogom ob rob pritožbeno sodišče dodaja, da PZ pogodbeni stranki, ki nima perfektne listine za vknjižbo lastninske pravice, omogoča vpis predznambe prenosa pravice (glej 319. člen in naslednji PZ). Drugi toženec po podatkih spisa ni trdil, da bi to možnost izkoristil.