Jedro

Res J. K. kot pooblaščenec tožene stranke ni imel moči bolnišnicam prepovedati nastopanja v poslovnih razmerjih s tretjimi, vendar v tej pravdi obravnavani zadevi bolnišnice niso nastopale kot kupec v svojem imenu in za svoj račun, ampak so te le sodelovale pri javnem naročilu tožene stranke, kar je nedvoumno in izrecno navedeno v 8. točki pogodbe o javnem naročilu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 924,67 EUR, v 15-dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki 93.478,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2007 dalje do plačila in pod II. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 7.348,55 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrne, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede bistvenih kršitev določb postopka navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14., in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tako v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelitve, ali spada vtoževana terjatev v sklop dobav po pogodbi iz priloge A 4 in A5, ampak se sodišče prve stopnje opredeli le, da terjatev ne izhaja iz naslova reklamacij, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Čeprav sodišče prve stopnje ugotovi, da J. K., ki je bil sicer skrbnik pogodbe iz priloge A4 in A5 s strani tožene stranke, ni imel pooblastila za sklepanje pogodb, ki bi za toženo stranko predstavljale finančne obveznosti izven obsega pogodbe iz priloge A4 in A5, kljub takemu zaključku pa je v nadaljevanju diametralno nasprotno ugotovilo, da je imenovani kršil dolžno skrbnost, ker v zvezi z naročanjem dodatne opreme ni obvestil tožeče stranke in da je bil pooblaščen za dogovarjanje o višini dodatnih stroškov, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi citira in povzame več dopisov glede določenih del, ki vsi potrjujejo, da gre v vseh primerih za reklamacije izpolnjevanja osnovnega naročila, in ker sodišče kljub temu zaključi, da predstavlja vtoževana terjatev plačilo dodatnih del, je to absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba ponavlja, da v izpodbijani sodbi ni razlogov, da vtoževana dodatna dela ne bi spadala v sklop osnovne pogodbe iz priloge A4 in A5. Oporeka po sodišču prve stopnje ugotovljeni višini vtoževane terjatve, ker so razlogi glede višine zmotni in neprepričljivi. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka dodatnih del ni argumentirano in opredeljeno oporekala, pritožba našteva posamezne artikle, ki jih tožeča stranka opredeli kot dodatna dela in njihovo plačilo vtožuje v tej pravdi, in navaja oziroma citira svoje ugovorne navedbe med postopkom na prvi stopnji, kar naj bi ovrglo zaključek sodišča prve stopnje o neprerekanju navedb. Ker je bilo tožeči stranki znano, da J. K. ni bil pooblaščen za sklepanje pogodb o dodatnih delih, ta o tem ni bil dolžan še posebej seznanjati tožeče stranke. Sicer pa J. K. takrat kot uslužbenec tožene stranke ni smel ali mogel preprečiti bolnišnicam, da sama naročajo dodatno opremo, saj so bolnišnice samostojne pravne osebe, ki poslujejo v svojem imenu in za svoj račun. Zmoten je zaključek, da dejstvo, da je bila tožeča stranka izbrana za ponudnika dobave opreme, kaže na to, da so bile njene cene za zatrjevana dodatna naročila s strani bolnic najugodnejša, ker je splošno znano, da cene medicinske opreme zelo odstopajo, tožena stranka pa jih ni mogla preverjati. Z dopisom z dne 9.5.2007 se le potrjujejo dela po pogodbi in soglaša s sklenitvijo pogodbe o vzdrževanju opreme. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za vtoževana dodatna dela prejela račune, ker je dejansko prejela le specifikacije teh del in prejema računov ne potrjuje niti en dopis. Zmotna je tudi ugotovitev, da je bil J. K. s strani tožene stranke pooblaščen za dogovarjanje o vrednosti dodatnih del. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava pa pritožnica meni, da niso izpolnjeni pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve. Tožena stranka, ki je izvedla razpis za dobavo in montažo operacijskih miz, ni bila v ničemer okoriščena. Okoriščene so bile bolnišnice, ki so bile tudi naročnik in se tožena stranka ni zavezala za plačilo tega dodatnega naročila. Prav tako ni bilo prikrajšanja na strani tožeče stranke, saj ta ni dokazala, da bi izdala za plačilo tega blaga račune in jih zavedla v svojem knjigovodstvu. Podana ni niti vzročna zveza, saj kar so naročile bolnišnice, so kot naročnik dolžne tudi same plačati.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo argumentirano zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Da predstavlja vtoževana terjatev plačilo dodatnih del, nedvoumno izhaja iz razlogov, podanih v 48. do 53. točki izpodbijane sodbe. V tem delu je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, da gre in zakaj gre za plačilo dodatnih del, pri čemer ugotovljeno potrdi z izpostavljenimi dokazi, posredno pa to izhaja tudi iz razlogov, ko se pojasnjujejo opravljena dela po javnem naročilu za operacijske mize in izvedene reklamacije v zvezi z izvrševanjem tega naročila. Glede vloge in pooblastil J. K. v izpodbijani sodbi ni diametralnih nasprotij, kot zmotno želi prikazati pritožba. Kot pravilno ugotovi in argumentirano pojasni sodišče prve stopnje, J. K. res ni bil pooblaščen za sklepanje pogodb kot dodatkov k osnovni pogodbi javnega naročila (priloga A4 v spisu z aneksom št. 1 priloga A5) o dodatnih naročilih in plačilih le-teh, je pa bil s strani tožene stranke pooblaščen za dogovarjanje s tožečo stranko o vrsti dodatnih del in višini plačila zanje, kar vse je v izpodbijani sodbi s podanimi razlogi prepričljivo utemeljeno. Zlasti je pri tem slediti razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi to pojasni, zakaj je tožeča stranka J. K. lahko smatrala za pooblaščenca tožene stranke pri dogovarjanju o dodatnih delih. S strani tožeče stranke citirani dopisi res potrjujejo urejanje in odpravljanje reklamacij v zvezi z izvajanjem javnega naročila dobave operacijskih miz po pogodbi iz priloge A4 in A5. Vendar se ti dopisi ne nanašajo na dela, katerih plačilo se vtožuje v tej pravdi, kar je nedvomno ugotoviti iz razlogov sodišča prve stopnje, na katere se je pritožbeno sodišče že sklicevalo zgoraj. Iz v tej točki navedenega sledi, da pritožbi glede očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ni slediti.

6. V kolikor pritožba oporeka po sodišču prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju, pritožbeno sodišče pritožbi, kljub njenim številnim argumentom, ne sledi, saj njena argumentacija ne omaja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, v kolikor so te pomembne za odločitev o tožbenem zahtevku. Za vse svoje ugotovitve namreč sodišče prve stopnje poda prepričljive in na dokazih ter logičnih in življenjskih zaključkih temelječe razloge, na podlagi katerih so pravilne in 8. členu ZPP skladne tudi dokazne ocene glede teh ugotovitev. V odgovor pritožbi in v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje. Dodati je le, da je na pritožbeno pripombo, da ni razlogov, da vtoževano predstavlja plačilo dodatnih del, odgovorjeno že zgoraj v prejšnji točki te odločbe. O višini vtoževane terjatve se je sodišče prve stopnje dovolj obširno, argumentirano in pravilno opredelilo v 55. do 57. točki izpodbijane sodbe. Ko sodišče prve stopnje določene navedbe opredeli kot neprerekane in jih pritožba izrecno izpostavlja, vse te navedbe sodišče prve stopnje tudi ugotovi in potrdi z izvedenimi dokazi, zlasti z dopisom tožene stranke z dne 9.5.2007 (priloga A6), izpovedbama zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče J. K. ter drugimi, posledično čemur je trditev o neprerekanosti teh navedb brezpredmetna in je zato v tem delu irelevantna tudi pritožba. Zakaj je bilo J. K. smatrati kot pooblaščenca tožene stranke pri razgovorih o dodatnih delih in plačilih le-teh, je prav tako obširno pojasnjeno in je pri tem zlasti opozoriti na dopis z dne 9.5.2007 (priloga A6), na katerem se je ta za toženo stranko podpisal z izrecnim dostavkom kot pooblaščenec. Res J. K. ni imel moči bolnišnicam prepovedati nastopanja v poslovnih razmerjih s tretjimi, vendar v tej pravdi obravnavani zadevi bolnišnice niso nastopale kot kupec v svojem imenu in za svoj račun, ampak so te le sodelovale pri javnem naročilu tožene stranke, kar je nedvoumno in izrecno navedeno v 8. točki pogodbe o javnem naročilu (priloga A4). Ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo utemeljenost zahtevka po višini, je dejstvo, da je bil tožnik izbran kot najugodnejši ponudnik za javno naročilo dobave 18 operacijskih miz, bila le ena od okoliščin za ugotovitev utemeljenosti zahtevka po višini. Zakaj pa je zahtevek po višini sodišče prve stopnje lahko štelo za dokazanega, je pritožbeno sodišče pojasnilo že zgoraj. Dopis z dne 9.5.2007 (priloga A6) je sodišče pravilno upoštevalo že glede na njegovo jezikovno razlago in zlasti v odnosu na zahtevek tožeče stranke z dne 29.12.2006 (priloga A7), na katerega odgovor je bil dopis iz priloge A6. Zakaj bi morala tožeča stranka za plačilo izstaviti ravno račun, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, ker je podlaga za plačilo lahko tudi zahtevek s specifikacijo del in njihovo vrednostjo, kot ga je tožeča stranka posredovala toženi stranki dne 29.12.2006 (priloga A7). Glede vloge J. K. je še enkrat poudariti, da je njega bilo smatrati kot pooblaščenca tožene stranke za dogovarjanje, ne za sklepanje dogovora (pogodbe), in kot takega ga je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi upoštevalo.

7. Ob ugoditvi tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, kar je prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe (glej 47-53. točko). V odgovor pritožbi v tem delu razlogom sodišča prve stopnje pritožbenemu sodišču ni potrebno ničesar dodajati, oziroma je dodati le, da je izdaja računov in njihova zavedba v knjigovodstvu za ugotovitev oškodovanja tožeče stranke irelevantna okoliščina.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (53. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna s 154. in 155. členu ZPP. Ker je tožeča stranka v pritožbenem postopku uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 924,67 EUR (1625 točk sestavo odgovora na pritožbo, 2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk materialni strošek, vse povišano z 22 % DDV in ob vrednosti točke 0,459 EUR).