Jedro

Sodišče je v prvi vrsti ugotovilo, da ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas zato, ker je po 1. 1. 2013 pri njej najprej v smislu delovnega razmerja delala brez pisne pogodbe, nato pa nezakonito delala po sklenjeni podjemni pogodbi in se zato šteje, da je bila v delovnem razmerju za nedoločen čas, česar stranki tudi kasneje s sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi za določen čas nista mogli spremeniti. Tega pravnega zaključka tožena stranka v reviziji ne izpodbija in že zato glede odločitve sodišč druge in prve stopnje revizija ne more biti utemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 1. 2013 dalje, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje z 31. 12. 2014 ni zakonito prenehalo in za priznanje pravic iz delovnega razmerja oziroma na podlagi le tega od 1. 1. 2015 dalje, vključno s plačilom plače v mesečnem bruto znesku 1.285,87 EUR in za vrnitev tožnice na delo na delovnem mestu sodelavke v programih. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja za čas od 23. 11. 2012 do 31. 12. 2012, ko je tožnica pri toženi stranki delala kot prostovoljka. Ugotovilo je, da je tožnica od 1. 1. 2013 pri toženi stranki delala v smislu delovnega razmerja, čeprav je imela od 17. 1. 2013 dalje s toženo stranko najprej sklenjeno podjemno pogodbo. Ker je bila v tem času vodena kot brezposelna oseba, je sodišče štelo, da je imela na podlagi tretjega odstavka 5. člena takratnega Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki se s kasnejšima pogodbama o zaposlitvi za določen čas ni mogla spremeniti. Glede na to, da je tožnica s toženo stranko dne 12. 4. 2013 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 12. 2013 in potem koncem leta 2013 še novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 1. do 31. 12. 2014, obe za domnevno opravljanje projektnega dela na delovnem mestu sodelavca v programih, je sodišče presodilo, da sta bili ti pogodbi o zaposlitvi tudi sicer za določen čas sklenjeni nezakonito ne glede na to, da so bila toženki za izvajanje projektov, na katerih je delala tožnica, s strani Republike Slovenije in občine sredstva zagotovljena le za navedeni koledarski leti. Presodilo je, da niso bili podani pogoji za projektno delo v smislu 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in 54. člena ZDR-1, ker tožena stranka ni imela projektnega dela opredeljenega v kolektivni pogodbi, in ker je sicer šlo za eno od dolgoročnejših dejavnosti tožene stranke, tako da se zaradi zagotovitve javnih sredstev zgolj za posamezno leto ne more šteti, da je šlo za projektno organizirano delo.

2. Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi pritožbe tožene stranke soglašalo s presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in se v njenem uvodu pavšalno sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, v nadaljevanju pa takih kršitev ne obrazloži. V zvezi z materialnopravno presojo pa sodišču očita, da je neutemeljeno štelo, da v zvezi s tožničino zaposlitvijo za določen čas najprej od 11. 4. 2013 do 31. 12. 2013 in potem še za leto 2014 ni šlo za projektno delo. Poudarja, da njen program skrbi za brezdomce in delo s socialno ogroženimi občani ni njena osnovna dejavnost, za katero so ji zagotovljena redna javna sredstva in ga lahko v polnem obsegu opravlja zgolj na podlagi sprejetih letnih vsebinskih programov in financiranja s strani Republike Slovenije in lokalne skupnosti, kar je bilo za sporna leta tudi ugotovljeno.

4. Tožnica je na revizijo odgovorila in v prvi vrsti zatrjevala, da jo je glede na to, kako jo je tožena stranka naslovila, šteti za nedovoljen predlog za dopustitev revizije. Podredno pa je predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ne glede na to, da je toženkin pooblaščenec svojo vlogo naslovil kot „predlog za revizijo“, iz vloge nedvoumno izhaja, da gre za revizijo, ne pa za predlog za dopustitev le te iz prvega odstavka 367b. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Na podlagi 371. člena ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

8. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, se v njej revident ne more uspešno sklicevati na svoje pritožbene navedbe. Ker iz revizijskih navedb ne izhaja, za kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z izdajo izpodbijane sodbe naj bi šlo, sodišče zgolj pavšalnega uveljavljanja tega revizijskega razloga ni moglo upoštevati, ker ga ni bilo mogoče preizkusiti.

9. Sodišče je v prvi vrsti ugotovilo, da ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas zato, ker je po 1. 1. 2013 pri njej najprej v smislu delovnega razmerja delala brez pisne pogodbe, nato pa nezakonito delala po sklenjeni podjemni pogodbi in se zato šteje, da je bila v delovnem razmerju za nedoločen čas, česar stranki tudi kasneje s sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi za določen čas nista mogli spremeniti. Tega pravnega zaključka tožena stranka v reviziji ne izpodbija in že zato glede odločitve sodišč druge in prve stopnje revizija ne more biti utemeljena.

10. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.