Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi s tožnico sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi izvedbe dela, ki je projektno organizirano. Dejstvo, da je tožena stranka sredstva za izvedbo določenega programa, vključno s stroški tožničine zaposlitve, zagotavljala sproti in so bila ta sredstva vezana na sofinanciranje s strani ministrstva in občine, ne vpliva na drugačno presojo tožničine zaposlitve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je potrebno ločiti programe in vire njihovega financiranja. Če tožena stranka svoje programe izvaja kontinuirano (nepretrgano že 10 let in da je program z 31. 12. vsakega leta ne ugasne, ampak se začasno financira iz drugih sredstev, ki jih tožena stranka pridobiva brez razpisov), ti programi ne dobijo pravne narave projekta, ampak pomenijo izvajanje dejavnosti tožene stranke. Ker sta bili pogodbi o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka sklenila s tožnico za določen čas, sklenjeni v nasprotju z zakonom, se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je bilo delovno razmerje med strankama sklenjeno za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in izpodbijana dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas od 1. 1. 2013 dalje (I. točka izreka); odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, na delovno mesto „sodelavec v programih“ in ji izročiti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela „sodelavec v programih“ za nedoločen čas in poln delovni čas, vse v roku 15, pod izvršbo (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici od vključno 1. 1. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji od bruto mesečnih plač v višini 1.285,87 EUR obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posamezne neto plače v plačilo, vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ od 31. 12. 2014 dalje ter jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (III. točka izreka). Zavrnilo je tožničin zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas 23. 11. 2012 do vključno 31. 12. 2012. Z dopolnilno sodbo pa je sodišče prve stopnje izrek sodbe v I. točki dopolnilo tako, da je na koncu I. točke dodalo besedilo „in da je pogodba o zaposlitvi med strankama z dne 31. 12. 2014 nezakonito prenehala“.

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (I., II. in III. točke) in zoper dopolnilno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Iz istega razloga se pritožuje tudi zoper dopolnilno sodbo naslovnega sodišča opr. št. Pd 17/2015 z dne 29. 9. 2015. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbama ugodi in sodbo sodišča prve stopnje ter dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče v V. točki obrazložitve sodbe ugotovilo, da sta stranki 17. 1. 2013 sklenili podjemno pogodbo za opravljanje dela v socialnih programih in mreženje prostovoljstva za čas od 21. 1. 2013 do 28. 2. 2013 in nato 5. 2. 2013 še aneks k tej pogodbi s podobno vsebino do 31. 3. 2014, pri čemer pa sta vam vključili tudi obdobje od 1. 1. 2013 in 21. 1. 2013. Tožnica je od 1. 1. 2013 do 31. 3. 2013 opravljala delo na podlagi podjemne pogodbe, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da sta stranki sklenili podjemno pogodbo dne 17. 1. 2013 za čas od 21. 1. 2013 do 28. 2. 2013 ter aneks k tej pogodbi dne 5. 2. 2013, ki spreminja trajanje podjemne pogodbe. Stranki sta namreč že 1. 1. 2013 sklenili podjemno pogodbo, vendar v ustni obliki. Tudi če stranki nista imeli za čas od 1. 1. 2013 do 21. 1. 2013 formalno pravno sklenjene pisne podjemne pogodbe, to še ne pomeni, da je tožnica delo opravljala brez vsakršne podlage, kot je to ugotovilo sodišče. Z aneksom št. 1 z dne 5. 2. 2013 sta stranki zgolj zapisali dejansko trajanje podjemne pogodbe in sicer tako, da se je podjemna pogodba sklenila za čas treh mesecev, to je od 1. 1. 2013 do 31. 3. 2013. Sodišče pa je v 7. točki obrazložitve ugotovilo, da sta stranki 12. 4. 2013 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas z veljavnostjo do 31. 12. 2013 in nato šele 27. 12. 2013 pogodbo o zaposlitvi za določen čas z veljavnostjo do 31. 12. 2014. V obeh primerih iz razloga priprave oziroma izvedbe dela, ki je projektno organizirano za delovno mesto „sodelavec v programih VI“. Sodišče tudi ugotavlja, da so bili programi v letu 2013 in 2014 sofinancirani s strani ministrstva ter Mestne občine A. ter da so se pogodbe o zaposlitvi sklepale do zaključka posameznega leta in da je tožena stranka trajanje pogodbe povezovala z iztekom obdobja financiranja njenega dela s strani ministrstva in občine. S takšnim stališčem sodišča se tožena stranka ne strinja. Potreba po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je odvisna od dejstva, ali pri delodajalcu obstaja potreba po delu ali ne, kar je pri toženi stranki neposredno odvisno oziroma pogojeno s pridobljenimi sredstvi na podlagi prijavljenih razpisov. Tožena stranka vsako leto pripravi letni plan, kako bo posamezen projekt izvedla glede na razpoložljiva sredstva. Tožena stranka je dobrodelna in neprofitna organizacija, ki deluje na območju Mestne občine A. in se kot taka le v manjšem obsegu financira iz lastnih sredstev. Na podlagi navedenega je jasno, da delo v programu B. ne more biti drugače organizirano kot projektno delo in kot tako odvisno od zunanjih virov. Tožena stranka je z ministrstvom dne 11. 4. 2013 sklenila pogodbo o sofinanciranju programa socialnega varstva v letu 2013 z naslovom „...“. Dodeljena sredstva so bila strogo namenska, v pretežnem delu pa odobrena sredstva predstavljajo stroške dela. Država pa zagotavlja sredstva zgolj za projekte, ki so časovno omejeni in enako določilo ima tudi pogodba o sofinanciranju izvajanja programov socialnega varstva za leto 2013, katero je tožena stranka sklenila z Mestno občino A. dne 12. 2. 2013. Tudi v letu 2014 je tožena stranka z ministrstvom dne 24. 4. 2014 sklenila pogodbo o sofinanciranju izvajanja programov socialnega varstva v letu 2014 z naslovom „... ter z Mestno občino A.“. Pogodba o sofinanciranju izvajanja programov socialnega varstva za leto 2014 dne 12. 2. 2014. Tožena stranka zaradi projektnega dela tožnici ne more prosto določiti plače, saj je zavezana spoštovati določila razpisnih pogojev in mora zato plača biti določena v takšni višini, kot je bila predvidena v razpisnih pogojih. Napačno je tudi po mnenju pritožbe stališče sodišča, da je program ... tožena stranka izvajala kontinuirano in zato ne gre za projekt ter da tožena stranka ni dokazala, da bi s tožnico sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi izvedbe dela, ki je projektno organizirano. Tožena stranka sicer program ... izvaja že več let, vendar kot projektno organiziran program, ki se izvaja vsako leto posebej. Vsako leto namreč tožena stranka naredi plan, kako bo projekt izvedla, pri čemer se spreminja obseg in vsebina, ki pa sta v pretežni meri odvisna od financiranja. Tožena stranka ima kot društvo v javnem interesu svoje dejavnosti, opredeljene v statutu C. Svojo dejavnost, ki jo opravlja, pa ima registrirano skladno z Zakonom o društvih, kar je nujen pogoj za opravljanje dejavnosti. Tožena stranka izpodbija tudi dopolnilno sodbo iz enakih pritožbenih razlogov kot sodbo z dne 1. 4. 2015. 3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbah zoper sodbo in dopolnilno sodbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke zavrne kot neutemeljeni.

4. Pritožbi sta neutemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbah navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ker sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka neprofitna organizacija in da je obseg njenega dela odvisen od financiranja s strani ministrstva ali občine in da zato lahko tožena stranka delo organizira le kot projektno delo. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pojem projektnega dela zakonsko nedoločen in je s tretjim odstavkom 53. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) oziroma sedaj s četrtim odstavkom 55. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) predpisano, da kolektivna pogodba na ravni dejavnosti določi, kaj se šteje kot projektno delo. Tožena stranka projektnega dela nima urejenega v kolektivni pogodbi dejavnosti. Tožnica je tekom postopka trdila, da je pri toženki pričela opravljati delo s področja socialno varstvenih storitev, in sicer na delovnem mestu „sodelavec v programih VI“ dne 23. 11. 2012. Delo je neprekinjeno opravljala na način in pod pogoji, ki veljajo za elemente delovnega razmerja še v obdobju, ko ga je opravljala kot prostovoljka od 23. 11. 2012 pa vse do 11. 4. 2013, ko ga je opravljala po podjemni pogodbi in po pogodbi o zaposlitvi za opravljanje dela „sodelavec v programih VI“ za določen čas, naprej od 12. 4. 2013 do 31. 12. 2013 in nato od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014. Za obdobje od 23. 12. 2012 do 31. 12. 2012 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v tem obdobju opravljala prostovoljno delo po Zakonu o prostovoljstvu (Ur. l. RS, št. 10/2011 in 16/2011) in delo tudi po tem obdobju nadaljevala do 21. 1. 2013, čeprav s toženo stranko ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi in tudi ne pogodbe civilnega prava. Dne 17. 1. 2013 pa je tožena stranka s tožnico sklenila podjemno pogodbo za opravljanje dela v socialnih programih in mreženje prostovoljstva za čas od 21. 1. 2013 do 28. 2. 2013 in nato 5. 2. 2013 še aneks k pogodbi o zaposlitvi s podobno vsebino do 31. 3. 2014, pri tem pa je tožena stranka vključila tudi obdobje od 1. 1. 2013 do 21. 1. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je delovno razmerje med strankama za nedoločen čas nastalo pred sklenitvijo podjemne pogodbe, zato ga tožena stranka naknadno s civilnopravno pogodbo oziroma kasneje s pogodbama o zaposlitvi za določen čas, ni mogla za nazaj spremeniti v civilnopravno razmerje niti v delovno razmerje za določen čas.

8. Za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas je bistveno ali so na strani delodajalca podani razlogi iz 52. člena ZDR oziroma sedaj 54. člena ZDR-1 in drugi zakonski pogoji za zakonitost take zaposlitve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi s tožnico sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi izvedbe dela, ki je projektno organizirano. Dejstvo, da je tožena stranka sredstva za izvedbo „programa ...“, vključno s stroški tožničine zaposlitve, zagotavljala sproti in so bila ta sredstva vezana na sofinanciranje s strani ministrstva in občine, ne vpliva na drugačno presojo tožničine zaposlitve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je potrebno ločiti programe in vire njihovega financiranja. Če tožena stranka svoje programe izvaja kontinuirano (po izpovedi predsednice tožene stranke nepretrgano že 10 let in da je program z 31. 12. vsakega leta ne ugasne, ampak se začasno financira iz drugih sredstev, ki jih tožena stranka pridobiva brez razpisov), ti programi ne dobijo pravne narave projekta iz citiranih določb zakona, ampak pomenijo izvajanje dejavnosti tožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v kolikor tožena stranka, na razpisu za pridobitev sredstev za izvajanja programa ..., ne bi uspela oziroma ne bi uspela v določenem obsegu, bi navedeno predstavljalo razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v kolikor bi prenehala potreba po tožničinem delu. Ne more pa navedeno biti razlog za sklepanje delovnega razmerja za določen čas.

10. Ker sta bili pogodbi o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka sklenila s tožnico za določen čas, sklenjeni v nasprotju z zakonom, se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je bilo delovno razmerje med strankama sklenjeno za nedoločen čas, zato je tožena stranka tožnici nezakonito prenehala delovno razmerje z dne 31. 12. 2014. 11. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi tožnice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).