Jedro

Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa reševanja presežnih delavcev in pri tem uporabiti kriterijev iz 12. člena Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo. Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da bi bila tožena stranka dolžna te kriterije uporabiti le v primeru, če bi šlo za večje število presežnih delavcev, kar pa v konkretnem primeru ni bilo podano niti glede na določbe ZDR-1, niti glede na določbe Podjetniške kolektivne pogodbe.

Določba 12. člena Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo ni neposredno uporabljiva in zahteva konkretizacijo bodisi v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca. Vrednotenje posameznih kriterijev sta tožena stranka in sindikat, v katerega so včlanjeni njeni delavci, konkretizirala v podjetniški kolektivni pogodbi v poglavju o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 24. 4. 2013 podala tožnici; za ugotovitev, da je tožnica tudi po izteku odpovednega roka zaposlena pri toženi stranki; za poziv nazaj na delo na delovno mesto referenta št. 011 v Poslovni enoti A., Področje cenitev in likvidacije škod, Služba likvidacije za škodo osebnih zavarovanj; za priznanje vseh pravic iz dela in po delu za čas od 12. 6. 2014 do vnovičnega nastopa dela; za obračun vsakomesečne plače, odvod vseh davkov in prispevkov in izplačilo vsakomesečnih neto zneskov plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka spremenila organizacijo dela tako, da je ukinila službo likvidacije škod osebnih zavarovanj, naloge te službe je prenesla v Sektor škod, področje pravne likvidacije škod, ker je ustanovila Službo za likvidacijo nezgodnih zavarovanj. Ugotovilo je, da so se administrativna opravila, ki jih je opravljala tožnica in delavki D. R. in A. D. pretežno prenesla v službo za administrativno podporo, deloma pa so se procesi dela avtomatizirali, digitalizirali in optimirali, zaradi česar je bilo potrebno manj dela in delavcev, del opravil - komunikacija s strankami pa se je prenesla na klicni center, ki se je prenesel na hčerinsko družbo O., d.o.o. Zaključilo je, da pri tem ni šlo zgolj za navidezni poslovni razlog, temveč za dejanski organizacijski razlog, s katerim tožena stranka ni kršila prepovedi diskriminacije. Tožena stranka je tožnici skupaj z odpovedjo ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu - družbi O., d.o.o. za delovno mesto operaterja, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Zaključilo je, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bila nezakonita niti v primeru, če bi bila tožnici ponujena neustrezna zaposlitev.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da stališče sodišča druge stopnje glede pisne obrazloženosti dejanskega razloga odpovedi odstopa od sodne prakse. V skladu s to prakso delodajalec v sodnem sporu ne more razširjati v odpovedi navedenih dejanskih razlogov ali pa uveljavljati dodatnih razlogov, kot je to storila tožena stranka. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), saj izpodbijana sodba nima razlogov glede pritožbene navedbe, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto referenta in ne za delovno mesto referenta št. 011. Tožena stranka je tako tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, kot pa je tisto, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ta kršitev je podana tudi zato, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni utemeljila razloga iz drugega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se določba 12. člena Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo (v nadaljevanju Panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 24/2011) uporabi le v primeru, ko gre za večje število presežnih delavcev. Ob uporabi načela in favorem laboratoris bi morala tožena stranka pri določanju presežnih delavcev uporabiti kriterije iz panožne kolektivne pogodbe, ne glede na to, ali gre za večje ali manjše število presežnih delavcev.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Ni možno slediti revizijskemu ugovoru, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je bila tožnici odpoved podana za drugo delovno mesto, kot pa je tisto za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnica izhaja iz dejstva, da je v odpovedani pogodbi o zaposlitvi št. 01-3264/13 z dne 30. 10. 2013 navedeno, da se sklepa za delo na delovnem mestu referent št. 011, odpoved pa sklicuje na delovno mesto referenta. Vendar pa v resnici tožnica ni mogla biti v nobenem dvomu glede tega, katera pogodba se odpoveduje. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tako povsem jasno navedeno, da se odpove pogodba o zaposlitvi št. 01-3264/13 z dne 30. 10. 2013, sklenjena za delovno mesto referent, Služba likvidacije škod osebnih zavarovanj, Področje cenitve in likvidacije škod, Poslovna enota A., Sektor trženje. Ko se v pogodbi o zaposlitvi navaja, da se sklepa za delovno mesto referent št. 011, gre pri številki 011 zgolj za povzemanje zaporedne številke, pod katero je to delovno mesto navedeno v prilogi št. 3 Pravilnika o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest iz oktobra 2011, katerega sprejem je tudi bil razlog za sklenitev odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Iz sistemizacije je tako povsem jasno razvidno, da pri toženi stranki obstaja samo delovno mesto referenta, ki je v sistemizaciji zavedeno pod zap. št. 011 in da ni bilo delovnih mest referent št. 01, referent št. 02 itd. 8. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s pogojem iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče druge stopnje je to storilo v 7. točki obrazložitve, ko je navedlo, da je glede na to, da je bila ukinjena organizacijska enota, v okviru katere je tožnica opravljala delo referenta, jasno, da je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1, to je da obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

9. Zmotno je stališče tožene stranke, da je odpoved nezakonita, ker se tožena stranka že v odpovedi ni sklicevala na določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Vsebina odpovedi je predpisana v drugem odstavku 87. člena ZDR-1, ta pa zahteva zgolj to, da delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazloži dejanske razloge za odpoved, kar je tožena stranka tudi storila.

10. Tožena stranka sicer pravilno navaja, da v skladu z enotno sodno prakso delodajalec v sodnem sporu ne more uveljavljati drugih dejanskih razlogov za odpoved, kot pa jih je navedel v sami odpovedi. Takšna sodna praksa temelji na povsem jasni določbi drugega odstavka 87. člena ZDR-1. Vendar pa je neutemeljen očitek, da naj bi tožena stranka v tem delovnem sporu uveljavljala neke druge dejanske razloge za odpoved in da naj bi zaključki sodišča o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi temeljili na teh novih razlogih. Tožena stranka je v odpovedi kot dejanski razlog zanjo navedla: – da je v sklopu reorganizacije sprejela nov pravilnik o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest, ki se je pričel uporabljati s 1. 4. 2014, - da je zaradi optimizacije delovnih procesov izvedla reorganizacijo Sektorja škod, v katerem se v okviru področja pravne likvidacije škod ustanovi služba za likvidacijo nezgodnih zavarovanj, medtem ko se Služba likvidacije škod osebnih zavarovanj v PE A. ukine s 1. 4. 2014; - da se ob novi organizaciji dela uvaja nov način in proces dela, ki je bolj avtomatiziran in ki zahteva manj delovne sile; - da je zaradi ukinitve delovnega mesta prenehala potreba po opravljanju dela delavke (to je tožnice) pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

11. Z navedenim so bili dejanski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi povsem zadostno obrazloženi. Iz take obrazložitve izhaja, da je bilo v okviru reorganizacije pri toženi stranki ukinjeno delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica. Ne gre za uveljavljanje nekih drugih dejanskih razlogov, če je tožena stranka v sodnem postopku, v okviru obrambe pred tožničinimi navedbami o navideznosti teh razlogov, še podrobneje razčlenila, da se je del administrativnih opravil, ki so jih opravljale tožnica in obe sodelavki, prenesel v službo za administrativno podporo, da se je del opravil, to je komunikacija s strankami prenesel na klicne centre in da so se procesi dela delno avtomatizirali, digitalizirali in optimirali, zaradi česar je bilo potrebno manj dela in delavcev. Vse te navedbe in posledično tudi ugotovitev sodišča prve stopnje so v okviru dejanskih razlogov, ki so navedeni v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pomenijo samo njihovo bolj podrobno obrazložitev.

12. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa reševanja presežnih delavcev in pri tem uporabiti kriterijev iz 12. člena Panožne kolektivne pogodbe. Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da bi bila tožena stranka kriterije za določitev presežnih delavcev iz Panožne kolektivne pogodbe dolžna uporabiti le v primeru, če bi šlo za večje število presežnih delavcev, kar pa v konkretnem primeru ni bilo podano niti glede na določbe ZDR-1, niti glede na določbe Podjetniške kolektivne pogodbe. Določba 12. člena Panožne kolektivne pogodbe sicer res ni neposredno uporabljiva in zahteva konkretizacijo bodisi v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca, kakor je to tudi predvideno v devetem odstavku 12. člena Panožne kolektivne pogodbe, saj v njej ni določeno, kako se vrednotijo (točkujejo) posamezni kriteriji. Vrednotenje posameznih kriterijev sta tožena stranka in sindikat, v katerega so včlanjeni njeni delavci, konkretizirala v podjetniški kolektivni pogodbi v poglavju o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Da se kriteriji iz 12. člena Panožne kolektivne pogodbe dejansko uporabljajo le v primeru večjega števila presežnih delavcev izhaja tudi iz določbe desetega odstavka tega člena, da mora biti program reševanja presežnih delavcev finančno ovrednoten. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na načelo in favorem laboratoris. To načelo se uporablja, kadar je pravna norma (v konkretnem primeru Panožna kolektivna pogodba) nejasna ali dvoumna, vendar pa določbe 12. člena Panožne kolektivne pogodbe o uporabi kriterijev pri določanju presežnih delavcev niso nejasne ali dvoumne.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljana razloga nista podana, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.