Jedro

Tožnica tega, kar ni storila v pritožbi, ne more dopolnjevati oziroma uveljavljati v reviziji z zatrjevanjem zmotne uporabe materialnega prava, saj materialnopravne pravilnosti neobstoječih razlogov ni mogoče preverjati, morebitne procesne kršitve zaradi izostanka uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pri odmeri višine odškodnine pa pritožbenemu sodišču ne očita.

Glavni materialnopravni razlog izpodbijane sodbe o neutemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode je, da je bila s tožničino izjavo iz leta 1994 o prostovoljnem prenehanju delovnega razmerja prekinjena vzročna zveza med škodnim ravnanjem njenega delodajalca v letu 1989 in tožničino izgubo na dohodku po prenehanju delovnega razmerja. Ti razlogi so skladni z osnovnim pravilom odškodninskega prava, da morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti (za vsako vrste škode) sočasno izpolnjene štiri predpostavke, med katerimi je tudi vzročna zveza (131. člen OZ). Nadaljnje poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja že pretrgane vzročne zveze ni moglo ponovno vzpostaviti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica si je v delovni nesreči 17. 1. 1989 poškodovala desno roko. S toženko je 27. 8. 1990 sklenila izvensodno poravnavo. V pravdni zadevi pod P 4/99 pri Okrajnem sodišču v Tolminu s tožbenim zahtevkom za plačevanje rente za premoženjsko škodo ni uspela, v sedanji pravdi pa je zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v zvezi z zatrjevano novo škodo. Sodišče prve stopnje ji je za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti prisodilo 6.000,00 EUR odškodnine in zahtevane zakonske zamudne obresti, tožbene zahtevke za plačilo presežno zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo (strah in duševne bolečine zaradi skaženosti), za plačilo odškodnine za izgubljeni zaslužek ter plačevanje rente (za premoženjsko in nepremoženjsko škodo) ter še za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti pa je zavrnilo ter odločilo o pravdnih stroških.

2. Proti tej sodbi se je pritožila le tožnica (v uvodu pritožbene sodbe očitno pomotoma navedeno toženka), vendar je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica je pravočasno vložila neposredno revizijo, ki je glede na drugi in peti odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dovoljena. Seštevek revizijsko spornih zneskov za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode z obema rentama vred znaša 60.900,35 EUR, kar presega revizijski prag 40.000,00 EUR, skupno vprašanje glede obeh zahtevkov pa je uveljavljana procesna kršitev zaradi zatrjevanega nasprotja razlogov o novi škodi pri obeh vrstah škode. Tudi zahteva za plačilo 62.593,89 EUR (prej 15,000.000 SIT) odškodnine tožnici za duševne bolečine njenih mladoletnih otrok zaradi njene posebno težke invalidnosti presega prag za dovoljenost revizije.

4. Tožnica v reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremenita tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj se obe sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotje razlogov v sodbi, ki da je zato ni mogoče preizkusiti, tožnica vidi v okoliščini, da ji je bila priznana odškodnina za novo nepremoženjsko škodo, ob enako ugotovljenem dejanskem stanju pa ne tudi za premoženjsko škodo. Obe vrsti škode sta nova posledica delovne nesreče iz leta 1989. Nesporno je, da se je tožničino zdravstveno stanje poslabšalo, zato tožnici pripada tudi odškodnina za premoženjsko škodo. Sklicevanje na prejšnjo pravdo ni pravilno. Tožnica graja (delno različne) razloge obeh sodišč za neutemeljenost tega dela tožbenega zahtevka, saj se je prejšnji postopek vodil tudi proti njenemu delodajalcu in ne samo proti zavarovalnici, zahtevana odškodnina pa je zajemala drugo obdobje kot sedaj. Zato zahtevka nista enaka. Opozarja na izvedensko mnenje ZPIZ s 7. 4. 2004, da je njena delovna sposobnost zmanjšana na 4 ure. Zato razlogi, zakaj ji je pred tem prenehalo delovno razmerje, niso pomembni, razlogi o prekinitvi vzročne zveze pa so nepravilni. Tožničino zdravstveno stanje je še slabše, kot je bilo v času postopka P 4/99, kar je bilo pri nepremoženjski škodi upoštevano, pri premoženjski pa ne, to pa je tudi nasprotje razlogov. V zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo pa tožnica uveljavlja, da niso bile ustrezno ovrednotene okoliščine glede telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ker zneski niso v sorazmerju s sodno prakso, neutemeljeno pa je zavrnjena odškodnina za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti.

5. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Prvostopenjsko sodišče je tožnici prisodilo del zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi presoje, da gre za novo škodo zato, ker stranke v času sklepanja izvensodne poravnave v letu 1990 zanjo niso mogle vedeti oziroma z gotovostjo predvidevati nastanka bodoče škode, pa čeprav je sprejelo trditev obeh izvedencev, da gre pri tožnici za normalen potek poslabšanja pri taki poškodbi. Drugostopenjsko sodišče je v razlogih izrecno zapisalo, da pravilnosti prisojenega zneska ni preverjalo, ker tožena stranka ni vložila pritožbe (glede vprašanja, ali je pri normalnem poteku poslabšanja zdravstvenega stanja sploh mogoče govoriti o novi škodi). Pojasnilo pa je tudi, da je tožničina pritožba obrazložena le glede zavrnitve zahtevka za premoženjsko škodo, čeprav je pritožbo vložila proti celotnemu zavrnilnemu delu prvostopenjske sodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da to drži, saj je tožnica v pritožbi zapisala, da uveljavlja pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabo materialnega prava predvsem glede tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo in rento. V pritožbi ni niti z besedo omenjeno, da naj bi bila prisojena odškodnina za (novo) nepremoženjsko škodo za dve obliki prenizka, za dve obliki pa neutemeljeno zavrnjena. Glede na tako vsebino pritožbe razlogov pritožbene sodbe o vprašanju pravilnosti presoje glede na kriterije iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni. Tožnica tega, kar ni storila v pritožbi, ne more dopolnjevati oziroma uveljavljati v reviziji z zatrjevanjem zmotne uporabe materialnega prava, saj materialnopravne pravilnosti neobstoječih razlogov ni mogoče preverjati, morebitne procesne kršitve zaradi izostanka uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pri odmeri višine odškodnine pa pritožbenemu sodišču ne očita.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine tožnici za duševne bolečine tožničinih mladoletnih otrok zaradi tožničine posebno težke invalidnosti, katere pravna podlaga je v drugem odstavku 180. člena OZ, zavrnilo z razlogi, da pravni standard posebno težke invalidnosti v njenem primeru ni izpolnjen in da bi tako presodilo tudi, če bi sprejelo njeno tezo, da zahtevek uveljavlja kot zakonita zastopnica mladoletnih otrok. Povzetih razlogov tožnica v pritožbi ni grajala, ne omenja pa jih niti v reviziji.

9. Razloge izpodbijane sodbe za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode (izguba osebnega dohodka in renta) tožnica izpodbija z uveljavljanjem procesnih kršitev, ne strinja pa se niti z materialno pravnimi razlogi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v reviziji ni obrazložena, zato je ni bilo mogoče obravnavati. Zatrjevano nasprotje razlogov bi bilo mogoče uvrstiti med kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar do uveljavljane kršitve ni prišlo. Tudi ob sprejemu stališča, da je zaradi poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja na nepremoženjskem področju prišlo do tako imenovane nove škode, ti razlogi sami po sebi ne utemeljujejo tudi nastanka škode na premoženjskem področju. Zato ni nobenega nasprotja med razlogi o (delni) utemeljenosti odškodnine za nepremoženjsko škodo in neutemeljenosti odškodnine za premoženjsko škodo. Neutemeljena je tudi revizijska trditev o nasprotju razlogov, ker naj bi sodišče upoštevalo poslabšanje zdravstvenega stanja v primerjavi s tistim v času pravde P 4/99 pri nepremoženjski škodi, pri premoženjski škodi pa ne. Glavni materialnopravni razlog izpodbijane pritožbene sodbe o neutemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka je, da je bila s tožničino izjavo iz leta 1994 o prostovoljnem prenehanju delovnega razmerja prekinjena vzročna zveza med škodnim ravnanjem njenega delodajalca v letu 1989 in tožničino izgubo na dohodku po prenehanju delovnega razmerja. Tako je bilo presojeno tudi na vseh treh stopnjah sojenja v zadevi P 4/99, kjer je tožnica zahtevala plačilo iste vrste škode, pa čeprav za drugo obdobje. Razlogi izpodbijane sodbe so po presoji revizijskega sodišča skladni z osnovnim pravilom odškodninskega prava, da morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti (za vsako vrste škode) sočasno izpolnjene štiri predpostavke, med katerimi je tudi vzročna zveza (131. člen OZ). Nadaljnje poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja že pretrgane vzročne zveze ni moglo ponovno vzpostaviti (kot bi bilo razumeti tožničina revizijska izvajanja). Za odločitev o tem delu izpodbijane sodbe navedeni razlogi zadostujejo, zato se z dodatnimi revizijskimi izpeljavami ni bilo treba ukvarjati.

10. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški.