Jedro

Kadar tožena stranka (dolžnik) ponovno moti posest, potem ko je bilo prejšnje posestno stanje že vzpostavljeno (bodisi prostovoljno bodisi v izvršilnem postopku) na način, ki se v bistvenem ne razlikuje od prejšnjega motenja, lahko predlaga upnik v roku 30 dni, najkasneje pa v roku enega leta, na podlagi istega izvršilnega naslova izdajo novega sklepa o izvršbi. To izhaja iz dela sklepa sodišča o motenju posesti, s katerim se toženi stranki prepoveduje v bodoče posegati v posest tožeče stranke s takimi ali podobnimi ravnanji. To pomeni, da tožeča stranka pred ponovnim motenjem nima možnosti izbire sodnega varstva. Ne more namreč uspešno vložiti nove tožbe ob vsakem ponovnem motenju, saj bi bilo ponovno razpravljanje o enakovrstnem motenju obravnavanje zadeve, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno in glede katere že obstaja izvršilni naslov.

Izrek

I. Pritožba tožencev zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrže. II. Pritožbi prve toženke se (delno) ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I/1 in I/2 v delu, ki se nanaša na prvo toženko, razveljavi in se tožba zoper prvo toženko zavrže. III. Pritožbi tretjega toženca se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v III. in IV. točki.

IV. Pritožbi drugega toženca se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I/1 glede osebnega avtomobila razveljavi, v ostalem se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim (zamudnim) sklepom tožencema A. in B. naložilo, da sta dolžna s trase poti, ki poteka preko nepremičnin parc. št. 4170/2 in 4171/0, obe k. o. X, last prve toženke, umakniti žično ograjo in dva lesena količka, nabita na traso poti, s čimer je tožnici onemogočena uporaba te poti in dostop do nepremičnin parc. št. 4173/0 in 4094/0 obe k. o. X, s traktorjem s priključki in osebnim avtomobilom za potrebe kmetijskega koriščenja teh dveh nepremičnin (I/1 točka izreka). Tožencema je prepovedalo v bodoče s takimi in podobnimi ravnanji posegati v soposest tožnice (I/2 točka izreka). V II. točki izreka je sodišče vzelo umik tožbe v delu, ki se nanaša na „in osebnim avtomobilom“ na znanje in postopek ustavilo. Tožencu D. je naložilo, da je dolžan s trase poti, ki poteka preko nepremičnin parc. št. 4170/2 in 4171/0, obe k. o. X, last prve toženke, umakniti žično ograjo in dva lesena količka, nabita na traso poti, s čimer je tožnici onemogočena uporaba te poti in dostop do nepremičnin parc. št. 4173/0 in 4094/0, obe k. o. X, s traktorjem s priključki za potrebe kmetijskega koriščenja teh dveh nepremičnin (III/1 točka izreka). Tožencu je prepovedalo v bodoče s takimi in podobnimi ravnanji posegati v soposest tožnice na nepremičninah parc. št. 4170/2 in 4171/0, obe k. o. X (III/2 točka izreka). Vsem trem tožencem je naložilo, da so nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 544,77 EUR, tretji toženec pa je dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 337,98 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da iz izreka sklepa ni razvidno, katera točka naj bi predstavljala zamudni sklep. Popolnoma neobrazložena je 2. točka izreka, ki se nanaša na umik, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka z umikom tožbe v delu, ki naj bi se nanašal na „in osebnim avtomobilom“ ni bila seznanjena. S tem je tudi prekršeno načelo kontradiktornosti. Posledično pa je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženka A. je na tožbo odgovorila 22. 5. 2014 in v odgovoru na tožbo navedla, da ne pusti hoje in vožnje po njenih parcelah. Jasno in obrazloženo je navedla, da tožnica oziroma družina B. čez njene parcele nikoli ni hodila, ampak so hodili izpod gasilskega doma čez parcele pokojne C. V nadaljevanju navaja, kaj je toženka A. v odgovoru na tožbo dobesedno zapisala. Zaključek sodišča, da naj bi bil odgovor toženke neobrazložen, je zato povsem napačen, s takim postopanjem pa je sodišče nedopustno in nesorazmerno poseglo v pravico toženke do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), v pravico toženke do sodnega varstva njenih pravic (23. člen Ustave RS), v pravico toženke do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in v pravico toženke do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Ravnanje prvostopenjskega sodišča je zato zmotno in protispisno, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženka A. fizično ni zmožna zapreti poti z mrežo in na traso poti zabiti dveh lesenih količkov, saj ji zdravstveno stanje tega ne dopušča. Poleg tega gre na toženi strani za enotno sosporništvo, saj je spor mogoče rešiti na enak način za vse sospornike, v posledici česar se ti štejejo za enotno pravdno stranko in se na vse raztezajo učinki pravdnih dejanj, ki jih opravijo drugi sosporniki, če posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje zamudijo. Upoštevaje odgovor na tožbo A in D. je treba šteti, da so vse pravdne stranke na tožbo odgovorile.

Neutemeljeno in neobrazloženo prvostopenjsko sodišče navaja, naj bi bilo obnašanje toženih strank na naroku takšno, da je lahko sodišče z gotovostjo zaključilo, da so vsi trije sodelovali pri postavljanju ovir oziroma zaprtju poti. Iz zapisnika ne izhaja, kako naj bi se tožene stranke obnašale. Če bi obstajalo kakšno posebno obnašanje tožencev, bi ga sodišče sigurno zapisalo na zapisnik, pa tega ni storilo. Gre torej za zaključek sodišča, ki je neresničen, nepreverljiv in protispisen. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženec D. je jasno zanikal, da naj bi nabil količke in postavil mrežo. Da naj bi to storil D. ni potrdila niti tožnica ob svojem zaslišanju, ne zaslišane priče. Dokazno breme je o tem, kdo naj bi storil motilno dejanje, je na strani tožeče stranke. Zaključek sodišča, da naj bi bila žična ograja precej visoka in tudi obsežna in da naj bi zaradi tega D. pomagal pri postavljanju ovir na sporni poti, ni le neresničen, ampak tudi zunaj trditvene podlage strank, s čimer je sodišče prekršilo 7. člen ZPP.

Sodišče ni ugotavljalo zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Priče niso potrdile zadnjega posestnega stanja, saj o njem niso vedele ničesar, ampak so izpovedovale o domnevnih dogajanjih pred več kot desetimi leti. Sodišče se ni opredelilo do trditev toženih strank, da je tožnica oziroma njena družina dostopala do nepremičnin 4173/0 in 4093/0 obe k. o. X pred 15. 3. 2014, drugje. Sodišče se ni opredelilo do trditev toženih strank, da je tožnica posest, kakršnokoli je že imela na sporni poti, izvrševala na viciozen način.

Tožena stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala za zaslišanje F. ter A. in B. kot priče. Sodišče ni pojasnilo, zakaj navedenih prič ni zaslišalo in s tem storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba tožencev je delno utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je z vpogledom v spis, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju z opr. št. P 84/2013, ugotovilo, da je bila tožnica že v letu 2013 soposestnica sporne poti, ki jo je prva toženka zaprla tako, da je na pot nasula večji kup kamenja ter jo zaprla z mrežo (oziroma je to storil nekdo drug po njenem naročilu). Toženki je bilo zato v pravdi zaradi motenja posesti, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju P 84/2013 s sklepom z dne 18. 10. 2013, ki je postal pravnomočen 6. 5. 2014, prepovedano posegati v soposest tožnice na nepremičninah parc. št. 4170/2 in 4171/0, obe k. o. X, ki jo tožnica poseduje na način, da uporablja pot, ki poteka preko njiju za dostop do nepremičnin parc. št. 4173/0 in 4094/0, obe k. o. X, zlasti ji je bilo prepovedano, na traso poti nasuti kamenje, jo zapreti z ograjo ali na druge načine tožnico onemogočati ali ovirati pri uporabi te poti.

6. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče ponovno odločalo o toženkinem posegu v soposest tožnice na istih nepremičninah za uporabo iste poti, ki poteka preko teh nepremičnin oziroma ponovnem motenju posesti na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega. Da je bilo prejšnje posestno stanje vzpostavljeno, pa izhaja že iz tožbenih navedb (prvotoženka ni več ovirala vožnje – II. točka tožbenih navedb).

7. Po določilu 229. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) izda sodišče na upnikov predlog na podlagi istega izvršilnega naslova nov sklep o izvršbi, če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posest, dolžnik ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja. Po določilu 429. člena ZPP pa tožeča stranka izgubi pravico zahtevati v izvršilnem postopku, s katerim je toženi stranki po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje, če ni zahtevala prisilne izvršitve v 30 dneh po izteku roka, ki je bil v sklepu določen zato, da ga opravi.

8. Kadar torej tožena stranka (dolžnik) ponovno moti posest, potem ko je bilo prejšnje posestno stanje že vzpostavljeno (bodisi prostovoljno bodisi v izvršilnem postopku) na način, ki se v bistvenem ne razlikuje od prejšnjega motenja, lahko predlaga upnik v roku 30 dni, najkasneje pa v roku enega leta (drugi odstavek 229. člena ZIZ), na podlagi istega izvršilnega naslova izdajo novega sklepa o izvršbi. To izhaja iz dela sklepa sodišča o motenju posesti, s katerim se toženi stranki prepoveduje v bodoče posegati v posest tožeče stranke s takimi ali podobnimi ravnanji. To pomeni, da tožeča stranka pred ponovnim motenjem nima možnosti izbire sodnega varstva. Ne more namreč uspešno vložiti nove tožbe ob vsakem ponovnem motenju, saj bi bilo ponovno razpravljanje o enakovrstnem motenju obravnavanje zadeve, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno in glede katere že obstaja izvršilni naslov. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi prve toženke ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v točki I/1, 2 v delu, ki se nanaša na prvo toženko, razveljavilo in tožbo v delu, ki se nanaša na prvo toženko, zavrglo (2. točka 354. člena ZPP v zvezi z 12. točko 339. člena ZPP).

9. Prvostopenjsko sodišče je v 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa napravilo zaključek, da je tretji toženec pomagal pri postavljanju ovir na sporni poti. Ugotovilo je, da tretji toženec sicer ni priznal postavitve ograje, niti ni videla nobena izmed zaslišanih prič, kdo bi postavil oviro, vendar je štelo, da ima tretji toženec nedvomno interes, saj se na parcelah pasejo njegove ovce. Obnašanje vseh treh tožencev na samem ogledu pa je tako, da je sodišče lahko z gotovostjo zaključilo, da so vsi trije sodelovali pri postavljanju ovir oziroma zaprtju poti. Poleg tega je žična ograja kar precej visoka in obsežna, zato ni mogoče zaključiti drugače, kot da je tretji toženec pomagal pri postavljanju ovir na sporni poti. Taki zaključki nimajo nobene podlage v izvedenem dokaznem postopku, kar tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja. Tretji toženec je zanikal, da bi postavil ovire. Nobena od strank ne prič ni izpovedala, da bi tretji toženec sodeloval pri postavljanju ovir. Zakaj bi višina žičnate ograje nakazovala, da je tretji toženec sodeloval pri postavljanju ovir, iz izpodbijanega sklepa ni jasno. Kako naj bi se toženci obnašali na glavni obravnavi in zakaj naj bi to pomenilo, da so vsi trije sodelovali pri postavljanju ovir, iz podatkov spisa ne izhaja. Gre za zaključke, ki so nepreverljivi in nerazumljivi, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je narekovala razveljavitev izpodbijane odločitve v delu, ki se nanaša na tretjega toženca.

10. Tožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno očita, da ji z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo predlagala izvedbo dokazov, ki jih sodišče ni izvedlo, niti ni v obrazložitvi navedlo razlogov, zakaj jih ni izvedlo. Predlagala je zaslišanje priče F. ter prve toženke in drugega toženca. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, niti ni navedlo razlogov, zakaj tega ni storilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče je v II. točki izreka sklepa vzelo na znanje umik tožbe v delu, ki se nanaša na „in osebnim avtomobilom“ in postopek v tem delu ustavilo. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa, naj bi tožeča stranka umaknila zahtevek v delu, ki se nanaša na vožnjo z osebnim avtomobilom. Tožena stranka v pritožbi navaja, da z umikom tožbe v tem delu ni bila seznanjena. Ker je umik tožbe v tem delu v korist tožene stranke, za pritožbo v tem delu nima interesa, zato jo je sodišče zavrglo (343. člen ZPP). Ker je tožba v delu, ki se nanaša na „osebni avtomobil“ umaknjena, je pritožbeno sodišče pritožbi drugega toženca v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep v I/1. točki izreka glede osebnega avtomobila razveljavilo.

12. Neutemeljena pa je pritožba drugega toženca v preostalem delu. Drugi toženec na tožbo ni odgovoril, zato je prvostopenjsko sodišče v delu, ki se nanaša nanj, pravilno izdalo zamudni sklep in zahtevku v tem delu ugodilo. Tožena stranka v pritožbi zmotno navaja, da zaradi enotnega sosporništva odgovor na tožbo, ki ga je podal tretji toženec, učinkuje tudi zanj. V obravnavanem primeru toženci niso enotni sosporniki, niti ni bilo zato mogoče rešiti spor samo na enak način za vse sospornike (196. člen ZPP). Toženci niso nerazdelno odgovorni, ampak je njihova odgovornost deljena. So navadni sosporniki, ti pa so v pravdi vsak samostojna stranka (195. člen ZPP). Njihova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodijo drugim sospornikom. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo drugega toženca v preostalem delu zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbam tožencev in izpodbijani sklep razveljavilo (razen v delu, ki se nanaša na drugega toženca in v II. točki), je posledično razveljavilo tudi IV. točko izreka, ki se nanaša na stroške (tretji odstavek 165. člena ZPP).