Jedro

V zahtevi je zastavljeno vprašanje pravilne uporabe 229. člena ZIZ za primer, ko tridesetdnevni subjektivni rok za novo motilno dejanje, ki se v bistvenem ne razlikuje od prejšnjega motenja, izteče preden upnik pridobi izvršilni naslov v postopku zaradi predhodnega motenja posesti oz. ko tak izvršilni naslov pridobi, ko je pravda za novo motenje posesti že (še) v teku. Vendar tožilstvo ni ne zatrjevalo ne izkazalo, da bi bila sodna praksa višjih sodišč v tovrstnih primerih neenotna (kar je nujni pogoj za dovoljenost zahteve po določbi prvega odstavka 367.a člena ZPP). Poleg navedenega tožilstvo ni zatrjevalo, da bi odgovor na zastavljeno vprašanje presegal konkretni primer in interes konkretne tožnice za varstvo pred motenjem njene posesti. Ker tudi Vrhovno sodišče objektivne koristi za odgovor na zastavljeno vprašanje ni našlo, je presodilo, da vprašanje, ki izhaja iz zahteve, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 367.a člena ZPP, in da tudi odgovor

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je med drugim z (zamudnim) sklepom prvi toženki naložilo, da je dolžna s trase poti, ki poteka preko nepremičnin parc. št. 4170/2 in 4171/0, obe k. o. ..., last prve toženke, umakniti žično ograjo in dva lesena količka, nabita na traso poti, s čimer je tožnici onemogočena uporaba te poti in dostop do nepremičnin parc. št. 4173/0 in 4094/0, obe k. o. ..., s traktorjem s priključki in osebnim avtomobilom za potrebe kmetijskega koriščenja teh dveh nepremičnin. Prvi toženki je prepovedalo v bodoče s takimi in podobnimi ravnanji posegati v soposest tožnice.

2. Sodišče druge stopnje je (med drugim) pritožbi prve toženke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvo toženko (v zvezi z odločitvijo o glavni stvari), razveljavilo ter tožbo zoper prvo toženko zavrglo.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi z vprašanjem pravilne uporabe 229. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) za primer, ko tridesetdnevni subjektivni rok za novo motilno dejanje, ki se v bistvenem ne razlikuje od prejšnjega motenja, izteče preden upnik pridobi izvršilni naslov v postopku zaradi predhodnega motenja posesti oz. ko tak izvršilni naslov pridobi, ko je pravda za novo motenje posesti že (še) v teku. Meni, da je pritožbeno sodišče spregledalo določbo 320. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 428. člena in 332. členom ZPP in zato nepravilno uporabilo 229. člen ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZIZ, kar je vplivalo na zakonitost sklepa. Poleg navedenega je pritožbeno sodišče s tem, ko je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na prvo toženko, tožnici tudi odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in je tako podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je sodna odločba za prvo motilno dejanje postala izvršljiva 23. 5. 2014, za novo motilno dejanje (ki je predmet tu obravnavane zadeve) pa je tožnica izvedela 15. 3. 2014 in tožbo za novo motenje vložila 2. 4. 2014. Tožnica 15. 3. 2014 (ko je izvedela za novo motilno dejanje) še ni razpolagala z izvršilnim naslovom za predhodno motenje in če bi čakala na izvršilni naslov, bi bila glede na tridesetdnevni subjektivni rok iz drugega odstavka 229. člena ZIZ in 32. člena Stvarnopravnega zakonika prepozna za vložitev predloga za izvršbo ali nove tožbe. Zato je morala tožnica, da ni izgubila sodnega varstva, zoper prvo toženko tožbo vložiti najkasneje 16. 4. 2014, ko pa v predhodni zadevi (P 84/2013) na drugi stopnji še ni bilo odločeno. Na koncu še pojasnjuje, da je pooblaščenec 2. 6. 2014 sodišče obvestil, da je postopek v zadevi P 84/2013 pravnomočno končan, in bi morda tedaj lahko sodišče po uradni dolžnosti postopalo po 21. členu ZPP in tu obravnavano tožbo po vsebini štelo za nov predlog za izvršbo ter zadevo odstopilo v obravnavanje izvršilnemu sodišču, saj je po širšem konceptu izvršilni postopek nepravdni postopek. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in v izpodbijanem delu sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema pravdnima strankama. Tožnica (pobudnica) je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila in predlaga enako kot tožilstvo.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku, ki je, enako kot dopuščena revizija, namenjena zagotavljanju objektivne koristi (med drugim poenotenju sodne prakse), ki presega konkretni primer in interese konkretnih strank. Vrhovnemu sodišču omogoča, da se izreka o zadevah, upoštevaje merila pomembnosti pravnega vprašanja, v katerih revizija sicer ni mogoča. 7. Zahtevo za varstvo zakonitosti tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP).

8. Po prvem odstavku 367.a člena ZPP Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Vrhovno sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih, če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

9. Odločanje o tem, ali zahteva vsebuje za pravni red kot celoto pomembna pravna vprašanja, je v celoti prepuščeno Vrhovnemu sodišču1. V zvezi s predpostavko iz tretjega odstavka 385. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 367.a člena ZPP, je v zahtevi zastavljeno vprašanje pravilne uporabe 229. člena ZIZ za primer, ko tridesetdnevni subjektivni rok za novo motilno dejanje, ki se v bistvenem ne razlikuje od prejšnjega motenja, izteče preden upnik pridobi izvršilni naslov v postopku zaradi predhodnega motenja posesti oz. ko tak izvršilni naslov pridobi, ko je pravda za novo motenje posesti že (še) v teku. Vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožilstvo ni ne zatrjevalo ne izkazalo, da bi bila sodna praksa višjih sodišč v tovrstnih primerih neenotna (kar je nujni pogoj za dovoljenost zahteve po določbi prvega odstavka 367.a člena ZPP). Poleg navedenega tožilstvo ni zatrjevalo, da bi odgovor na zastavljeno vprašanje presegal konkretni primer in interes konkretne tožnice za varstvo pred motenjem njene posesti. Ker tudi Vrhovno sodišče objektivne koristi za odgovor na zastavljeno vprašanje ni našlo, je presodilo, da vprašanje, ki izhaja iz zahteve, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 367.a člena ZPP, in da tudi odgovor nanj ne bi predstavljal prispevka k nadaljnjemu razvijanju prava.

10. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani pogoji iz 367.a člena ZPP, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (377. člen v povezavi s 391. členom ZPP).

1 Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-139/10 z dne 12. 5. 2011.