Jedro

Tožena stranka je bila seznanjena oziroma je vedela, da sporni podatki za tožečo stranko pomenijo poslovno skrivnost in bi jo kot tako morala varovati. V kolikor pa je dvomila, ali naj tudi prevod angleške verzije dokumenta v slovenski jezik obravnava oziroma šteje kot poslovno skrivnost, bi morala to okoliščino s tožečo stranko podrobno in natančno raziskati. Zato so bile z ravnanjem tožene stranke, ko je sporne podatke posredovala družbi C., kršene z Ustavo RS varovane pravice do zasebne lastnine.

Upravičenci do varstva lastninske svobode so tako fizične kot pravne osebe. Tudi razkritje poslovne skrivnosti tožeče stranke pomeni poseg v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine, ki med drugim obsega tudi interes podjetja na lastnih poslovnih skrivnostih.

Izrek

Ugotovi se, da je tožena stranka Republika Slovenija, Urad RS za varstvo konkurence, s tem, da je družbi A. d.o.o. ob vpogledu z dne 27. 1. 2010 omogočil vpogled v dokument B., z dne 28. 8. 2009, skupaj s slovenskim prevodom, kot ga je podjetje C. d.d. vložilo z Dopolnitvijo pripravljalne vloge z dne 8. 10. 2009 in ji izročil kopijo navedenega dokumenta, kar je v spisu zabeležil kot uradni zaznamek na list št. 306-14/2009-38, nezakonito razkril podatke iz tega dokumenta, ki predstavljajo poslovno skrivnost tožnika in z vročitvijo Povzetka relevantnih dejstev z dne 11. 5. 2010 št. 306-14/2009-84, družbi A. d.o.o. nezakonito razkril podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost tožnika in sicer: v točki 107 razkril podatke o neto prenosu naročnikov družbe C. d.d.; v točki 119 v tabeli razkril podatke o prihodkih, celotnih stroških na naročnika, neposrednih stroških, prirastnih stroških omrežja in marž na naročnika; v točki 121 razkril podatke o prihodkih in stroških v paketu C., točen znesek prihodkov iz naslova medomrežnega povezovanja, točen znesek prihodkov iz naslova naročnine paketa C., točen znesek prihodkov iz tabele 2.3.; v točki 122 razkril podatke o prihodkih in stroških v paketu C., točen znesek prihodkov paketa C., točen znesek prihodkov iz naslova mesečne naročnine; točen znesek prirastnih oziroma inkrementalnih stroškov; točen znesek neposrednih stroškov; v točki 123, opombi 90 razkril točno število naročnikov, točen znesek subvencije in točen znesek oglaševanja; ter z vročitvijo Povzetka relevantnih dejstev (različica za A. d.o.o.) z dne 3. 6. 2011, opr. št. 306-14/2009-166, družbi A. d.o.o. nezakonito razkril podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost tožnika in sicer: v točki 70 razkril podatke o prihodkih, celotnih stroških na naročnika, neposrednih stroških, prirastnih stroških omrežja in marži na naročnika; v točki 71 razkril podatke o prihodkih in stroških v paketu C. ter v točnem znesku podatke o s strani Urada popravljenih prihodkih na naročnika v točnem znesku in v točnem znesku podatke o neposrednih stroških; v točki 72 razkril podatke o prihodkih iz naslova naročnin, v točnem znesku; v točki 73 v točnem znesku razkril podatke iz naslova zaključevanja iz drugih omrežij; v točki 78 razkril podatke o prihodkih in stroških v paketu C., med drugim v točnem znesku podatke o prihodkih na naročnika, o neposrednih stroških ter prirastnih stroških omrežja; v točki 80 razkril podatke iz naslova naročnin, v točnem znesku s čimer je posegel v pravico tožnika do varovanja poslovnih skrivnosti v postopku pred Uradom RS za varstvo konkurence in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

Toženi stranki se prepove nadaljnje poseganje v pravico tožnika do varovanja poslovnih skrivnosti v postopku pred Uradom RS za varstvom konkurence in pravico zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS Slovenije z razkrivanjem podatkov, ki predstavlja poslovno skrivnost tožeče stranke v postopku, ki ga Urad RS za varstvo konkurence vodi pod št. 306-14/2009. Toženi stranki se naloži, naj v roku 8 dni od prejema te sodbe obvesti družbo A. d.o.o., da so zgoraj navedeni podatki poslovna skrivnost družbe D. d.d. in da jih je tožena stranka dolžna varovati kot poslovno skrivnost ter jih ne sme na kakršen koli način uporabiti, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1189,80 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka tožeči stranki dne 23. 8. 2011 vročila Povzetek relevantnih dejstev list št. 3056-14/2009-206. Skupaj z navedenim povzetkom je tožeči stranki vročila tudi Povzetek relevantnih dejstev z dne 11. 5. 2010 s počrnjenimi deli; glede na to, da je na dokumentu na strani 27 v rubriki vročiti počrnjen naslovnik A. d.o.o., gre sklepati, da gre za verzijo dokumenta, ki je bil vročen družbi A. d.o.o. in Povzetek relevantnih dejstev z dne 3. 6. 2011 št. 306-14/2009/166. Na podlagi pregleda obeh zgoraj navedenih prilog k Povzetku relevantnih dejstev z dne 19. 8. 2011 je tožeča stranka ugotovila, da je tožena stranka družbi A. d.o.o., ki je konkurent njenega podjetja, nezakonito razkrila podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost podjetja C. d.d. kljub temu, da so bili označeni za poslovno skrivnost in kljub temu, da je podjetje izrecno zahtevalo njihovo varstvo kot poslovno skrivnost. Tožena stranka je družbi A. d.o.o. razkrila podatke o prihodkih, stroških in marži v paketu C., kot izhajajo iz dokumenta svetovalne družbe C., 28. 8. 2009. Podjetje je navedeni dokument v angleškem jeziku predložilo toženi stranki z vlogo z dne 11. 9. 2009 in ga označilo za poslovno skrivnost v celoti. Nato je v skladu s pozivom tožene stranke predložila prevod dopolnitve pripravljalne vloge z dne 8. 10. 2009, jo označila kot poslovno skrivnost in v vlogi izrecno zahtevala, naj tožena stranka tudi predloženi prevod v slovenski jezik varuje kot poslovno skrivnost podjetja. Da navedeni dokument v celoti predstavlja poslovno skrivnost podjetja je štela tudi tožena stranka, ki je v dopisu z dne 26. 10. 2009 št. 306-14/2009-21, ko je navedeni dokument posredoval APEK, APEK izrecno opozorila na varovanje poslovnih skrivnosti. Zato je tožeča stranka glede na določbo 13.a člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence ( v nadaljevanju ZPOmk-1) upravičeno pričakovala, da bo tožena stranka v skladu z njegovo zahtevo podatke kot poslovne skrivnosti tudi zaščitila, vendar pa je tožena stranka v nadaljevanju z vročitvijo Povzetka relevantnih dejstev z dne 11. 5. 2010 in z dne 3. 6. 2011, podatke iz navedenega dokumenta nezakonito razkrila družbi A. d.o.o. Družbi C. d.d. je posredovala tudi podatke o prenosnih telefonskih številkah, kot jih je tožena stranka posredovala na podlagi zahteve za posredovanje podatkov z dopisom z dne 23. 2. 2010 in kot jih je tožena stranka nezakonito razkrila v Povzetku relevantnih dejstev z dne 11. 5. 2011 (v točki 107), označilo za poslovno skrivnost in v „nezaupni verziji“ navedene podatke razkrilo. Pri tem poudarja, da v verziji posredovanje relevantnih dejstev z dne 11. 5. 2011, ki jo je vročila podjetju C. d.d., tožena stranka istovrstnih podatkov o prenosih telefonskih številk za družbo A. d.o.o. družbi C. d.d., kljub temu, da je slednja stranka v postopku in ima pravico do pregleda dokumentov skladno z 18. členom ZPOmk-1, ni razkrila. Tožena stranka je tako, kot izhaja iz počrnjene različice povzetka relevantnih dejstev z dne 11. 5. 2009, ki naj bi bila glede na počrnjenega naslovnika A. d.o.o. v rubriki „vročiti“ vročena podjetju A. d.o.o., družbi A. nezakonito razkrila podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost. Tožeča stranka v nadaljevanju navaja, da je družba C. d.d. bila dne 1. 7. 2011 pripojena družbi D. d.d., zato je izkazana aktivna legitimacija tožeče stranke. Prav tako tudi pravni interes tožeče stranke za vložitev tožbe. Tožeča stranka je bila šele z vročitvijo povzetka relevantnih dejstev z dne 19. 8. 2011, ki ji je bila vročena dne 23. 8. 2011 seznanjena z nezakonitim aktom oziroma ravnanjem tožene stranke. Nadalje meni, da stranski udeleženec v postopku, družba A. d.o.o., nima pravice do vpogleda v podatke, ki predstavljajo poslovne skrivnosti tožeče stranke, ker ni stranka v postopku. Razkrivanje poslovnih skrivnosti je mogoče zgolj pod pogojem iz sedmega odstavka 18. člena ZPOMK-1 in sicer se lahko podatki razkrijejo zgolj podjetju, proti kateremu se vodi postopek, če Urad za varstvo konkurence presodi, da razkritje podatkov, ki so poslovna skrivnost zaradi varovanja pravice do obrambe objektivno prevlada nad interesom za varovanje teh poslovnih skrivnosti. Glede na dikcijo sedmega odstavka 18. člena v zvezi s 13.a členom ZPOMK-1 je jasno, da je osnovno pravilo zakona v zvezi s poslovnimi skrivnostmi, da se te varujejo. Izjema je določena le v sedmem odstavku 18. člena ZPOMK-1, ki je vezana izključno na varovanje pravice do obrambe. Zgolj oseba, proti kateri Urad za varstvo konkurence vodi postopek je namreč nosilec pravice do obrambe. V nobenem primeru pa Urad za varstvo konkurence poslovnih skrivnosti ne sme razkriti osebi, ki nima položaja stranke. K varovanju poslovnih skrivnosti je Urad za varstvo konkurence zavezan tudi z Uredbo 1/2003, in sicer drugega odstavka 28. člena Uredbe, ki določa, da komisija in organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, uslužbenci in druge osebe, ki delajo pod nadzorom teh organov, pa tudi uradniki in javni uslužbenci drugih organov držav članic ne razkrivajo informacij, ki jih pridobivajo ali izmenjujejo med seboj v skladu s to uredbo in informacij, za katere velja obveznost varovanja poslovnih skrivnosti. Tudi iz obvestila komisije o pravilih za vpogled v spis komisije jasno izhaja, da pritožniki ne morejo uveljavljati pravice do vpogleda v spis, kakor je to določeno za stranke (30.a točka obvestila) in da pritožniki nimajo pravice do vpogleda v poslovne skrivnosti in druge zaupne podatke, ki jih je komisija pridobila pred preiskavo (32. točka obvestila). V skladu s točko 18 obvestila so poslovne skrivnosti predvsem tehnični in/ali finančni podatki v zvezi s strokovnim znanjem in izkušnjami podjetja, metode za presojo stroškov, proizvodnje tajnosti in postopki, viri nabave, proizvedene in prodane količine, tržni deleži, seznami odjemalcev in distributerjev, načrti trženja, cenovna in stroškovna struktura in prodajna strategija. Da tretji osebi – predlagatelju postopka v nobenem primeru ne smejo biti razkrite poslovne skrivnosti izhaja tudi iz jasnega stališča sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Case 53/85, AKZO Chemie BV, AKZO Chemie UK Ltd v. Commission of the European Communities. Tožena stranka je tako družbi A. d.o.o. razkrila poslovne skrivnosti, ki jih je tožeča stranka označila kot take, ter tudi po vsebini predstavljajo poslovno skrivnost, kot poslovno skrivnost pa jih je štel tudi Urad za varstvo konkurence, kot to izhaja iz dopisa na listovni številki spisa 306-14/2009-21. Poslovne skrivnosti tožeče stranke je tožena stranka razkrila kljub temu, da A. d.o.o. v postopku pred uradom ni imel statusa stranke. S tem pa je kršila 13.a člen ter sedmi odstavek 18. člena ZPOmk-1, drugega odstavka 28. člena Uredbe 1/2003 ter splošno načelo skupnostnega prava glede varovanja poslovnih skrivnosti ter na ta način nedopustno posegla v pravico tožnika do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, saj sodno varstvo zoper akte tožene stranke ureja ZPOmk-1 od 54. člena dalje. ZPOMK-1 v 56. členu namreč določa izključno pristojnost Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V kolikor pa sodišče meni, da gre za zadevo, ki je v njegovi pristojnosti, poudarja, da je tožena stranka razkrila zgolj podatke, za katere je tožeča stranka to dovolila. V skladu z 18. členom ZPOMK-1 je sicer tožena stranka res dolžna varovati poslovne skrivnosti, vendar je pri tem dokazno breme na tisti stranki, ki obstoj poslovne skrivnosti zatrjuje. Tožeča stranka je dne 14. 9. 2009 res predložila dokument, ki ga je označila kot poslovno skrivnost. Dne 9. 10. 2009 pa je vlogo dopolnila s prevodom v Slovenščino, na katerem je navedeno, da gre za javno verzijo in da so zaupni podatki zamenjani (s sliko škarij). Dejansko so nekateri podatki iz te verzije tudi bili nadomeščeni s sliko škarij. Tožena stranka je različico upoštevala, kot je torej na njej navedeno kot javno in jo v skladu s tem ob vpogledu v spis z dne 27. 1. 2010 tudi pokazala in omogočila kopiranje stranskemu udeležencu. Nadalje navaja, da je tožeča stranka dne 15. 2. 2009 vpogledala v predmetni spis in kopirala dokument 306-14/2009-38 iz katerega je razvidno, da je bila priloga dokumenta 306-14/2009-20 v celoti razkrita podjetju A. d.o.o. in temu ni oporekala. Zato meni, da tožba ni vložena v roku 30 dni in je vložena prepozno. S povzetkom relevantnih dejstev poslanih podjetju A. d.o.o. ni bil razkrit noben podatek, s katerim podjetje A. d.o.o. že ne bi razpolagalo. Smiselno predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tekom postopka sta si stranki izmenjavali pripravljalne vpise, v katerih ogovarjata na stališča nasprotne stranke v postopku. Sodišče je o zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi dne 13. 7. 2012 in v dokaznem postopku vpogledala vse listine, ki so v spisu. Tožeča stranka je na naroku odgovorila na pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 12. 7. 2012 in poudarila, da je bila vloga z dne 8. 10. 2009 nedvoumno označena kot poslovna skrivnost, varstvo predloženega prevoda kot poslovne skrivnosti pa je bilo v vlogi izrecno zahtevano. Z razkritjem poslovne skrivnosti je A. d.o.o. pridobil podatke o odzivu uporabnikov družbe C. d.d. na tržne razmere, kar mu je kot konkurentu omogočalo hitro prilagoditev ponudbe na način, da je ugodnejša od tožnikove. Gre za podatke, ki se po svoji naravi nanašajo na zaupni del poslovnih procesov zaradi varstva tržnega položaja družbe, med katere se uvrščajo tudi prodajne in stroškovne kalkulacije, prodajni režimi, kakor tudi seznami in podatki o številu kupcev in za katere je očitno, da ima njihovo razkritje za posledico nastanek občutne škode tožnika oziroma na njegovem premoženju. Poudarja, da je že v postopku poudarila, da je podjetje C. d.d. predložilo prevod verzije dokumenta, v kateri so bili določeni podatki prekriti s sliko škarij, zaradi tega, ker je le s takšno verzijo prevoda v tako kratkem roku razpolagala. Vendar pa je podjetje C. d.d. dopolnitev pripravljalne vloge z dne 8. 10. 2009 na začetni strani v celoti označilo za poslovno skrivnost. Da je bilo to toženi stranki ves čas jasno, izhaja tudi iz njenega lastnega poziva APEK v dopisu z dne 26. 10. 2009, v katerem je tožena stranka APEK pozvala na zaupno obravnavo prevoda navedenega dokumenta. Tožena stranka je navedena dejstva prerekala in navajala, da je na samem začetku prejela angleško verzijo listinskega končnega poročila za C. d.d. oziroma oceno obstoja predatorskih cen pri določni oceni za paket C., angleško verzijo, na kateri je bila označena poslovna skrivnost in znak C. Meni, da je bila odločitev tožeče stranke same, da nekatere podatke, ki so navedeni v poročilu pusti v javnost. Javna verzija pa je za toženo stranko pomenila, da je ta dostopna tudi drugim udeležencem v postopku. Tožeča stranka je navedbe tožene stranke prerekala.

Tožba je utemeljena.

Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da v smislu določil prvega in drugega odstavka 157. člena Ustave v povezavi s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi. V obravnavani zadevi namreč ne gre za situacijo iz 54. člena ZPOmk-1. Pravilnost odločitve sodišča potrjuje tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. G 46/2011-4 z dne 25. 10. 2011, s katerim je sklenilo, da Vrhovno sodišče RS ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi in da se zadeva odstopi v reševanje Upravnemu sodišču RS.

Nadalje je sodišče tožbo preizkusilo, ali je ob upoštevanju prvega odstavka 28. člena v povezavi z drugim odstavkom 4. člena ZUS-1 vložena pravočasno. Iz spisa izhaja, da je bil tožeči stranki, oziroma, družbi C., d.d., ki je bila dne 1. 7. 2011 pripojena družbi D., d.d., dne 23. 8. 2011 vročen Povzetek relevantnih dejstev z dne 19. 8. 2011. Zato sodišče šteje, da je bila tožba, vložena dne 22. 9. 2008 vložena pravočasno in da so izpolnjene tudi druge procesne predpostavke, ki so taksativno določene z določili 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi je sporna predvsem okoliščina, ali je tožena stranka z razkritjem podatkov, „Povzetek relevantnih dejstev z dne 11. 5. 2011“ ter z vročitvijo dokumenta „Povzetek relevantnih dejstev z dne 3. 6. 2011“, družbi A., d.o.o., razkrila poslovno skrivnost tožeče stranke. Na naroku je namreč tožena stranka ugovarjala predvsem temu, da je prejela le angleško verzije listine končnega poročila, ki ga je predložila tožeča stranka, v katerem so bil nekateri dokumenti označeni s “škarjicami“.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka družbi A. d.o.o, posredovala podatke, katerih posredovanje je za tožečo stranko sporno, ker po njenem mnenju pomeni razkritje teh podatkov podatkov razkritje njen poslovne skrivnosti. Tožena stranka teh dejstev ne prereka. Priznava, da je „sporne“ podatke posredovala družbi A., vendar meni, da ni bila seznanjena, da so podatki, ki jih je posredoval družbi A., poslovna tajnost tožeče stranke. S temi okoliščinami naj ne bi bila izrecno seznanjena. Vendar pa iz spisa izhaja, da je tožena stranka APEK izrecno obvestila (dne 26. 10. 2001) na zaupno obravnavo podatkov, prav tako tudi družbo A., naj sporne podatke oba štejeta kot poslovno skrivnost tožeče stranke. To pomeni, da je bila tožena stranka seznanjena s tem, oziroma je vedela, da sporni podatki za tožečo stranko pomenijo poslovno skrivnost in bi jo kot tako morala varovati. V kolikor pa je tožena stranka dvomila, ali naj tudi prevod angleške verzije dokumenta B. v slovenski jezik obravnava oziroma šteje kot poslovno skrivnost, bi morala po presoji sodišča to okoliščino s tožečo stranko podrobno in natančno raziskati. Zato je sodišče presodilo, da so bile z ravnanjem tožene stranke, ko je sporne podatke posredovala družbi C., kršene z Ustavo varovane pravice do zasebne lastnine. Ta ustavna pravica je varovana v 33. členu Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Upravičenci do varstva lastninske svobode so tako fizične kot pravne osebe. Tudi razkritje poslovne skrivnosti tožeče stranke pomeni poseg v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine, ki med drugim obsega tudi interes podjetja na lastnih poslovnih skrivnostih, saj za opisano ravnanje (posredovanje „spornih“ podatkov družbi A.) tožena stranka ni imela podlage v zakonu ali drugem zakonitem predpisu v smislu četrtega odstavka 153. člena Ustave. Glede na navedeno je sodišče odločilo na podlagi prvega in drugega odstavka 65. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka v upravnem sporu (glede na odločitev o sporu polne jurisdikcije) temelji na drugem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je tožeči stranki priznalo nagrado za postopek po tarifni številki 3100 v višini 510,90 EUR, nagrado za narok po tarifni številki 3102 v višini 510,90 EUR, pavšalni znesek po tarifni številki 6002 v višini 20 EUR, 20 % DDV ter sodne takse. Pri tem je upoštevalo določbo drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi.