Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih nasprotij med mnenji invalidskih komisij in medicinsko dokumentacijo, ugotovilo pa je, da je dejansko stanje že z mnenji, podanimi v predsodnem postopku, dovolj razčiščeno glede tožnikove preostale delovne zmožnosti. Tožnik konkretnih razlogov za dvom v podana mnenja in za dodatno izvajanje dokazov ni navedel. Iz tega razloga je odločitev, da se ne izvede dokaz s sodnimi izvedencem, kakor tudi dodatno zaslišanje tožnika, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 29. 12. 2008 in št. ... z dne 25. 9. 2008 in se ugotovi, da je tožnik od 15. 9. 2008 invalid I. kategorije invalidnosti. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške tega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zaradi kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije. Navaja, da je v obeh odločbah odločeno, da je kot gozdni delavec zmožen za dela in naloge v svojem poklicu, ob določenih omejitvah. Takšna ugotovitev obeh invalidskih komisij je neživljenjska, saj ne more opravljati nobenih del v svojem poklicu ob danih omejitvah. To je prepričljivo izpovedal stranski intervenient in celo navedel, da so nekega delavca z identično okvaro vida upokojili. Če je temu tako, bi moralo sodišče po uradni dolžnosti glede na 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih preveriti to trditev stranskega intervenienta in če je ta trditev stranskega intervenienta resnična, ima toženec diskriminatoren odnos do zavarovancev. Brezprizivno upoštevanje mnenj invalidskih komisij in ne dopustiti preverjanje njunih ugotovitev in mnenj z neodvisnim izvedencem, je v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije, ki strankam v sodnih postopkih zagotavlja enakopravnost. Sodišče je enostransko poklonilo vero izvedencem toženca. Grobo je kršilo postopek tudi zato, ker tožnika ni zaslišalo. Tožnik tudi ni imel nobene možnosti, da bi senatu predočil svoje težave z očmi in z duševno stisko, ki jo zaradi neustreznega tretmana doživlja. Opustitev postavitve neodvisnega izvedenca je poglavitna hiba celotnega postopka. Neodvisni izvedenec oftalmolog bi lahko ob proučitvi zdravstvenega stanja tožnika in ob pritegnitvi k izdelavi izvedenskega mnenja še specialista medicine dela ugotovil, ali je tožnik sposoben za delo v svojem poklicu. Tako izdelano mnenje bi z gotovostjo lahko bilo osnova za sodno odločitev, ne pa le mnenja izvedencev toženca.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP in do kršitve določbe 22. člena Ustave.

Po 1. alineji 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost I. kategorije podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Takšnega stanja izvedenski organi toženca pri tožniku na podlagi medicinske dokumentacije in osebnega pregleda, opravljenega na invalidski komisiji I. stopnje, niso ugotovili in tudi pritožba tega, da bi pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ne zatrjuje. Obe invalidski komisiji sta bili v predsodnem postopku enotnega mnenja, da je pri tožniku od 15. 9. 2008 podana III. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe pri delu, ker ni več zmožen opravljati dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je delo gozdnega delavca II, je pa s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer ni potrebna polna binokularna funkcija, kjer ni potrebno dvigovanje bremen več kot 10 kg ter brez dela na terenu. Takšno mnenje je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo. V obeh invalidskih komisijah sta namreč poleg specialista medicine dela, prometa in športa v invalidski komisiji II. stopnje in psihologa v invalidski komisiji I. stopnje, sodelovala specialista oftalmologa, torej specialista iz specialnosti, v katero sodi tožnikovo glavno obolenje, ki vpliva na njegovo delovno zmožnost. Takšno mnenje je tudi skladno z medicinsko dokumentacijo oziroma z izvidi oftalmologov, kamor hodi tožnik na kontrolne preglede in ki jih je tožnikov lečeči zdravnik predložil k predlogu za oceno tožnikove delovne zmožnosti oziroma v postopku za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Okulist je na pregledu 15. 10. 2007 ugotovil pri tožniku stanje po keratoplastiki desnega očesa in pseudoafakijo desnega očesa in menil, da tožnik ni sposoben za težka fizična dela in dela na terenu. Drugačnega stanja tudi ni ugotovil oftalmolog na pregledu dne 26. 11. 2007 oziroma je ugotovil vid na desnem očesu s korekcijo 0,4 in na levem 0,8 ter predlagal kontrolni pregled 29. 5. 2008. Po podatkih iz dokumentacije je tožnik junija 2005 utrpel udarnino desnega očesa, kasneje pa se mu je razvil herpetični keratitis s posledičnim in trajnim defektom na roženici. Ponovno se je poškodoval novembra 2005, 19. 4. 2006 pa je imel narejeno presaditev roženice ter vstavljeno umetno lečko.

Pavšalni in brez podlage so očitki pritožbe, da je sodišče prve stopnje enostransko poklonilo vero izvedencem toženca. Neutemeljen pa je tudi očitek, da sodišče prve stopnje v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije ni dopustilo izvedbe dokaza z izvedencem. Dokaz z izvedencem je le eden izmed dokazov, ki se izvede, kadar je to potrebno za ugotovitev odločilnih dejstev oziroma se glede na 254. člen ZPP postavi drug izvedenec, če obstajajo nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Sodišče prve stopnje ne samo, da ni ugotovilo nobenih nasprotij med mnenji in medicinsko dokumentacijo in da je dejansko stanje že z mnenji, podanimi v predsodnem postopku, dovolj razčiščeno in ugotovljena tožnikova delovna zmožnost oziroma preostala delovna zmožnost, tožnik tudi konkretnih razlogov za dvom v podana mnenja in za dodatno izvajanje dokazov, v pritožbi ne navaja in se nanje ne sklicuje. Izvedba dokaza z izvedencem, kakor tudi dodatno zaslišanje tožnika o njegovih zdravstvenih težavah glede poslabšanja vida in o njegovih težavah, ki bi jih imel zaradi tega pri opravljanju dela gozdni delavec II oziroma v svojem poklicu (list. št. 20), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Tožnik sam je na glavni obravnavi dne 29. 9. 2010 menil, da ni potrebno postaviti novega sodnega izvedenca iz področja oftalmologije, ker je ustrezno mnenje, ki ga je že podala sodno zaprisežena izvedenka v socialnem sporu, ki se vodi pod opr. št. Ps 2613/2007. Neutemeljena pa je glede na določbo 337. člena ZPP tudi pritožbena navedba, da naj bi tožnik na zaslišanju predočil svojo duševno stisko. Na glavni obravnavi namreč o duševni stiski sploh ni bilo govora, ampak jo tožnik pavšalno prvič navaja šele v pritožbi. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na to, da so po navedbah stranskega intervenienta nekoga z okvaro vida, celo upokojili. Vsak primer se obravnava individualno ter na podlagi konkretnih izvidov in teže obolenja, ugotavlja preostala ali popolna izguba delovne zmožnosti.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.