Jedro

Med medicinsko dokumentacijo, mnenjem sodne izvedenke v drugem sporu, ki ga je sodišče vpogledalo in s katerim se je tožnik strinjal, ter izvedenskimi mnenji invalidskih komisij I. in II. stopnje v ustrezni sestavi, namreč ni nasprotij ali nejasnosti (glede ocene tožnikove invalidnosti oziroma preostale delovne zmožnosti), zaradi česar ni bilo utemeljenih razlogov za še dodatno izvedbo dokazov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 25. 9. 2008 in 29. 12. 2008 ter ugotovitev invalidnosti prve kategorije pri tožniku od 1. 9. 2008 dalje.

2. Med drugim je ugotovilo, da je bilo s pravnomočno odločbo sodišča v zadevi Ps 2613/2007 ugodeno tožnikovemu zahtevku za odpravo dokončne odločbe tožene stranke s 1. 10. 2007, v veljavi pa je ostala odločba tožene stranke, Območne enote Ljubljana, z dne 27. 2. 2007, s katerim je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ni potrebna polna binokularna funkcija vida zaradi izgube globinske ostrine vida, brez dela na neravnem terenu s polnim delovnim časom od 12. 2. 2007 dalje. Tožnikov osebni zdravnik je 23. 6. 2008 ponovno vložil predlog za začetek postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja; tožnik je bil z odločbo z dne 25. 9. 2008 ponovno razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ni potrebna polna binokularna funkcija vida in kjer ni potrebno dvigovanje bremen nad 10 kg, brez terenskega dela, s polnim delovnim časom od 15. 9. 2008 dalje.

3. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za odpravo te odločbe in dokončne odločbe tožene stranke z dne 29. 12. 2008 je sodišče ugotovilo, da sta bili invalidski komisiji, ki sta podali izvedenska mnenja, ustrezno sestavljeni, saj sta v njih sodelovala tudi specialista oftalmologa, tožnik pa je izrecno potrdil, da je izvedensko mnenje sodne izvedenke za oftalmologijo, ki ga je ta podala dne 30. 6. 2009 in dopolnila v pravnomočno končanem socialnem sporu Ps 2613/2007, ustrezno. Tudi iz tega mnenja izhaja, da je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za manj kot 50%, to pa ustreza opredelitvi III. kategorije invalidnosti v smislu drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.). Zato je sodišče kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog tožnika za postavitev sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa in za zaslišanje tožnika. V sodnem sporu tudi ni predložil nobenega izvida, iz katerega bi izhajalo, da ni več sposoben opravljati nobenega pridobitnega dela.

4. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, sicer pa tega niti ni zatrjeval. Oprlo se je na medicinsko dokumentacijo in mnenji invalidskih komisij I. in II. stopnje, ki je skladno z medicinsko dokumentacijo. Izpostavilo je tudi ugotovitve okulista na pregledu 15. 10. 2007 in 26. 11. 2007. Kot pavšalne in brez podlage je zavrnilo očitke pritožbe, da je sodišče prve stopnje „enostransko poklonilo vero izvedencem toženca“ in da v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I) ni dopustilo izvedbe dokaza s sodnim izvedencem. Pri tem je pojasnilo, da gre le za enega od dokazov za ugotovitev odločilnih dejstev, ki pa ga ni bilo treba izvesti, saj ni nasprotij med mnenji in medicinsko dokumentacijo, pri čemer je dejansko stanje dovolj razčiščeno, tožnik pa se je strinjal s tem, da sodišče ne postavi novega izvedenca iz področja oftalmologije, temveč je kot ustrezno opredelil mnenje izvedenke v socialnem sporu Ps 2613/2007. 5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V tej navaja, da je sodišče druge stopnje zavrnilo njegovo pritožbo, čeprav je izrecno opozoril na dejstvo, da ni bil zaslišan in da ni bilo ugodeno njegovemu dokaznemu predlogu za postavitev izvedencev. S tem naj bi sodišče druge stopnje kršilo 22. člen URS, prav tako pa tudi ni upoštevalo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v zvezi z načelom iskanja materialne resnice, zlasti v zvezi z navedbami stranskega intervenienta o tem, da je tožena stranka v identičnem invalidskem postopku upokojila enega izmed njihovih delavcev. Gre za diskriminatoren odnos do tožnika.

6. V odgovoru na revizijo je stranski intervenient prerekal revizijsko navedbo, da je na glavni obravnavi navajal, da je tožena stranka v identični zadevi upokojila enega izmed njihovih delavcev. To ne drži, neutemeljenost te revizijske trditve pa izhaja tudi iz zapisnika glavne obravnave z dne 29. 9. 2009. Res pa je tožena stranka v eni od zadev podala mnenje, da delavec s podobno poškodbo ni zmožen za delo pomožnega gozdnega delavca, ki je edino delovno mesto, s katerim delodajalec razpolaga in je manj zahtevno kot delovno mesto „gozdnega delavca II“, temu delavcu pa je stranski intervenient kasneje odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Neutemeljen je očitek diskriminacije, češ da naj bi v identičnem postopku tožena stranka upokojila enega od delavcev stranskega intervenienta. Prvič to ne drži, saj ne izhaja iz navedb stranskega intervenienta na glavni obravnavi z dne 29. 9. 2010, tožnik pa se s tem v zvezi tudi neutemeljeno sklicuje na 34. člen ZDSS-1. Gre za določbo, ki velja v individualnih delovnih sporih. ZDSS-1 sicer podobno določa tudi v 62. členu (ki velja za postopek v socialnih sporih), vendar ta ureja povsem drugačne primere. Po tej določbi sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. V tej zadevi sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, vendar je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva.

10. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na kršitev 22. člena URS - grobo kršitev njegovih človekove pravice s tem, ko ni bil zaslišan oziroma ni bilo ugodeno njegovemu predlogu za postavitev izvedencev. Sodišči nižje stopnje sta namreč ustrezno obrazložili, zakaj sta zavrnili izvedbo ostalih dokazov in pri tem tudi utemeljeno zavrnili dodatne dokaze, saj ti niso bili pomembni za odločitev (drugi odstavek 287. člena ZPP). Med medicinsko dokumentacijo, mnenjem sodne izvedenke v drugem sporu, ki ga je sodišče vpogledalo in s katerim se je tožnik strinjal, ter izvedenskimi mnenji invalidskih komisij I. in II. stopnje v ustrezni sestavi, namreč ni nasprotij ali nejasnosti (glede ocene tožnikove invalidnosti oziroma preostale delovne zmožnosti), zaradi česar ni bilo utemeljenih razlogov za še dodatno izvedbo dokazov. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v večjem številu podobnih sporov (1).

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Glej npr. VIII Ips 517/2008, VIII Ips 245/2009, VIII Ips 324/2009, VIII Ips 38/2010, itd.